Človek in iskanje presežnega (2)

 - Kaj je tisto v krščanstvu, kar sodobnega človeka ne prepriča?CIIP 01 2022b
Če se ustaviva pri krščanstvu: za sodobnega človeka je lahko problem, da ima krščanstvo jasno izoblikovan nauk, dogmatiko, svojo etiko, moralo, zahteve – vse to so vsebine, ki lahko človeka odbijajo in jih zaradi vasezaverovanosti težko ali sploh ne sprejema. Sicer pa bi pritrdil, da si sodobni človek hoče oblikovati svojo unikatno samostojno religijo, v kateri je pogosto zajeta mešanica različnih ponudb. Malce krščanstva in teozofije, malce magije in ezoterike, seveda še malo astrologije …
Krščanstvo pa je verstvo, ki vključuje in zahteva odnos in posledično dialog s sočlovekom in Bogom. Ravno v tem človek danes pogosto obupa, ker nima poguma, da bi se spustil v odnos, da bi verjel, da mu je drugi podarjen, da bi sprejemal od drugega, ker ima občutek samozadostnosti. Tudi zato mu je veliko bližje samoodrešenjski vidik, ki pa je neke vrste fatamorgana ali skušnjava. Tak človek hoče ostati glavni, imeti zadnjo besedo. Toda človek ni Bog, marveč je stvaritev. Kot bi potrošniško rekli: za svoj denar hoče sam izbrati, kaj bi rad dobil, ima občutek, da mu njegova kupna moč daje moč, da se počuti glavnega, kar na številnih ravneh lahko drži – toda ne v bistvu. Hkrati lahko pri sodobnem človeku zasledimo strašen egoizem in željo po samopotrditvi. Človek je na splošno pogosto prestrašeno bitje zaradi številnih razlogov, stvarnih ali umetnih in virtualnih groženj, in se sprašuje, kaj bo jutri.
Taki ljudje si o Bogu ustvarjajo svojo podobo ter težko sprejemajo ponudbo Boga Stvarnika in Božjega Sina, ki nas odrešuje, in Svetega Duha, ki nas posvečuje. Bog pa je naravnost fantastičen v tem, da je človeštvu ponudil dva standardna temeljna vidika Ljubezni – to sta stvarjenje in odrešenje.

    Vinko Skafar2V seriji pogovorov z Vinkom Škafarjem smo se sodobnega človeka dotaknili z očmi vere. Sprašujemo se, ali je človek še iskalec višjega smisla, še iskalec odrešitelja, ali pa je pristal na tezo, da ne potrebuje nikogar in je sam sebi najboljši odrešitelj. - (sprašuje M. Erjavec)

- Sodobni človek je torej iskalec, ki je odprt do presežnega, vendar pod svojimi pogoji, pod lastno kontrolo, bi lahko rekla.
Ko ravno omenjam dva temelja Ljubezni, se lahko sliši še tako neverjetno, ampak sodobni človek težko sprejme, da ga nekdo neizmerno in zastonjsko ljubi. Zanimivo, da je individualističnemu človeku sodobnega časa tako težko sprejeti dejstvo, da ga ima Nekdo neizmerno rad. Božji Sin ima Očeta neizmerno rad, in zato se je zgodilo odrešenje, ki je izraz neizmerne Božje ljubezni.
Poglejva samo primer krščanstva in božičnega časa, ki se (razširjen) v teh dneh izteka. Izjemna Božja ljubezen do človeka se kaže v tem, da se je Bog odločil roditi med majhnimi, na povsem preprost način, da bi vsak človek čutil, da je sprejet, cenjen, ljubljen. Izjemna Božja naklonjenost do človeka se kaže v Njegovi ponižnosti – to je zelo pomemben vsebinski vidik naše vere. S tem nam je na vsak način želel dopovedati, da nas ima rad. Bog se poniža, se učloveči, v Mariji … Kako težko je nekomu sprejeti to dejstvo, da ni treba nič storiti, se z ničimer izkazati, pa nas nekdo že ima rad, smo mu dragoceni. Kot da bi sodobni človek iskal tako obliko presežnega, v kateri bi s svojo lastno močjo dokazoval, česa je sposoben, tega boga bi želel impresionirati s svojimi sposobnostmi, dosežki, da bi mu dal potrditev, pohvalo … A naš krščanski Bog ni tak – on nas ima rad zato, ker smo, ker živimo, še več, vse nas ima za svoje otroke, po stvarjenju in tudi po odrešenju.

več:

izbira in pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Ne morem moliti za mir – in ničesar ne storim za mir. Ne morem moliti za odpravo lakote in revščine – in vse obdržim zase.

(Klaus Hemmerle)
Sreda, 8. Maj 2024
Na vrh