29. julij

LETA 1804 ROJEN LOVRO KOŠIR

POŠTNI REFORMATOR, IDEJNI OČE POŠTNE ZNAMKE († 1879)

Poštne stroške je bilo nekdaj treba plačevati v gotovini, dokler niso "iznašli" poštne znamke. Zamisel zanjo je dal avstrijski vladi že leta 1836 slovenski poštni uradnik Lovro Košir, rojen v Spodnji Luši v Selški dolini. Njegovo zamisel je uresničil Anglež Rowland Hill, ki je dosegel, da je britanska vlada 6. maja 1840 dala v promet "črni peni", prvo poštno znamko na svetu.

LETA 1843 ROJEN DR. JOŽEF PAJEK

DUHOVNIK, PISATELJ IN ZGODOVINAR († 1901)

Po nekaj letih kaplanovanja po različnih krajih je doktoriral v Gradcu, poučeval verouk in predaval moralno teologijo na mariborskem bogoslovju in kasneje postal stolni kanonik. Na mariborski gimnaziji je poučeval tudi slovenščino in se veliko ukvarjal z narodopisjem, po slovenskem Štajerskem je zbiral narodno blago: bajeslovno gradivo, opise šeg, praznovanj, vraž, in ga tudi uredil v nekakšnem etnološkem leksikonu. Prav tako ga je zanimala tudi ljudska pesem (izdal zbirko Volkmerjevih pesmi), slovstvena in cerkvena zgodovina ...

LETA 1861 UMRL MIHAEL VERNE

DUHOVNIK, POTOPISEC, ZGODOVINAR IN PREVAJALEC (* 1797)

Rojen v Orehku pri Postojni (1797) je kot duhovnik služboval v Trstu, kjer je bil katehet in stolni kanonik. Veliko je potoval; leta 1857 kar dva meseca po Bližnjem vzhodu. To je popisal v knjigi Potovanje v Sveto deželo v letu 1857 (1859). Prevajal je iz nemščine in francoščine. Dopolnil je spis Matije Vrtovca Obča povestnica ali zgodovina celega sveta, ki je izšlo po njegovi smrti (1863).

LETA 1890 UMRL VINCENT VAN GOGH

NIZOZEMSKI SLIKAR (* 1853)

Doma v nizozemskem Zundertu, najprej študiral teologijo, potem slikarstvo ... V Parizu je pod vplivom impresionistov izoblikoval svoj stil (črna obroba barvnih ploskev). Njegove slike so še bolj barvno zažarele in dobile prepoznavno barvno paleto, ko se je naselil v Provansi in v sedmih letih je nastalo kar 800 del. Bil je predhodnik ekspresionizma in s svojim slikarskim izrazom tudi eden utemeljiteljev modernega slikarstva. Nekaj del: Avtoportret s povezanim ušesom, Žitno polje s krokarji, Perunike, Cerkev v Anversu, Stol in pipa ...

LETA 1894 UMRL sv. LUDVIK MARTIN

MOŽ ZELIJE MARTIN, OČE SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNIK

"Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa." Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine. 18. oktobra 2015, v času zasedanja škofovske sinode, pa je zakonca Martin papež Frančišek prištel med svetnike. S služenjem bližnjemu sta zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora.Pisma Zelije Martin so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo smrti moža Ludvika je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik.

več:
S. Čuk, Zakonca Zelija in Ludvik Martin: Varuha in vzornika krščanskih družin: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2009), 18-19.
Povest družine Martin: O starših sv. Terezije Deteta Jezusa, Ognjišče, Koper 2009.

o njima:

• Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)
  
• Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto. (Zelija Martin)
  
• Čeprav je bil do sebe trd, ga je bilo za nas sámo srce. V pravem pomenu besede je živel samo za nas. Nobeno materinsko srce bi ne bilo zmožno večje ljubezni. Sploh je bil brez šibke točke. (hčerka Celina)

Ludvikovo razmišljanje:

• Še na predvečer svoje smrti se ljudje silno trudijo, da bi si to življenje podaljšali, kakor da bi jim bilo živeti še stoletja. Tako delajo tudi z drugimi stvarmi tega sveta. Na vsak način bi radi, da ne bi nikoli minile. Bog pa se takim naporom smehlja, samo On ve za trenutek, kdaj bo njihovemu življenju naredil konec. To sicer ne izključuje, da skrbimo za življenje, kolikor je upravičeno, pač pa je nemirna, neurejena in pretirana zaskrbljenost brez smisla. Storimo, kar je odvisno od nas, vse drugo pa prepustimo Božji previdnosti ... Moj ljubi Zveličar! Ko sem se ti posvetil, nisem vedel, kako veliko mi pomeniš. Zato iz lastne izkušnje izjavljam, da cenim čast in srečo tvoje službe višje kot vse zemeljske dobrine.

LETA 1905 ROJEN DAG HAMMARSKJOELD

ŠVEDSKI EKONOMIST, PRAVNIK, DIPLOMAT, TRETJI GENERALNI SEKRETAR OZN, KRŠČANSKI MISTIK († 1961)

"Morda se še spominjaš, da sem ti nekoč zaupal, da pišem dnevnik in da ti ga bom mogoče pokazal. Pisati sem ga začel brez vsakršnega namena, da bi ga dal komu brati. Toda zadnji dogodki v zvezi z mano in vse to, kar je bilo o meni rečeno in napisano, je položaj popolnoma spremenilo. Ti zapiski so edini pristni vir za morebitno mojo podobo," je zapisal Dag Hammarskjoeld, glavni tajnik Organizacije združenih narodov, v spremnem pismu, ko je prijatelju Belfrageju, švedskemu diplomatu, proti koncu leta 1960 poslal svoje dnevnike, ki odkrivajo njegovo bogato notranjost in vire, iz katerih je črpal moč, da je svojo zahtevno službo opravljal tako pošteno in nepristransko. Leta 1963, dve leti po njegovi smrti, so bili objavljeni v angleščini pod naslovom Markings (Zaznamovanja) in kmalu prevedeni v številne jezike.

več:
S. Čuk, Dag Hammarskjoeld: Glavni tajnik OZN - krščanski mistik: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Gospod, daj mi čisto srce, da te bom videl, / ponižno srce, da te bom poslušal, / srce, polno ljubezni, da ti bom služil, / zvesto srce, da bom bival pri tebi.
  
• Sem samo posoda. Pijača je od Boga. In Bog je tisti, ki je žejen.
  
• Najlepše, kar nas lahko v življenju doleti, je: popolnoma molčati in pustiti, da govori in deluje Bog.
  
• Tisti, ki je v sebi zaslišal klic, da izpolni neko nalogo, opravi določeno poslanstvo, bo imel samoto za obvezni delež.
  
• Vsak dan našega življenja smo pred izbiro: da trpimo, ker ljubimo, ali pa - kar je veliko hujše - ker ne ljubimo.
  
• Ti, ki si nad nami, / Ti, ki si eden izmed nas, / Ti, ki si tudi v nas, / daj, da bi te vsi videli - tudi v meni, / da ti pripravljam pot, / da se ti zahvaljujem za vse, kar mi prihaja nasproti. / Da pri tem ne pozabim na stisko drugih.

... več njegovih misli:

LETA 1907 ROBERT BADEN-POWELL USTANOVI SKAVTE

Robert Baden-Powell (Bi-Pi) velja za ustanovitelja skavtov. Rodil se je 22. februarja leta 1857 v Londonu. Kot otrok je bil veliko v naravi, pokazal pa je tudi izreden socialni čut. Znal je imenitno risati, kazal pa je tudi druge sposobnosti: na sprejemnih izpitih za vojsko je bil zelo uspešen in kot vojak prepotoval veliko sveta. Izžareval je svojo vedro osebnost in bil zelo priljubljen. Med branjenjem obkoljenega mesta v Južni Afriki je ugotovil, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če jim le zaupaš in jim daš svobodo. Danes ja na svetu več kot 40 milijonov aktivnih skavtinj in skavtov.

Od 29. julija do 9. avgusta 1907 je z 21 dečki različnih družbenih slojev šel taborit na otok Brownsea v Rokavskem prelivu in z njimi nadvse uspešno preizkusil svojo zamisel skavtstva. Izkušnje je popisal v ‘učbeniku’ Skavtstvo za fante (slovenski prevod z naslovom Skavt je izšel leta 1932). Ta njegova knjiga velja za eno najpomembnejših pedagoških del 20. stoletja. V njej je prvič uporabil načelo ‘learning by doing’ (učenje z delom). Gibanje je postavil na krščanske temelje. Zapisal je: »Organizacija, kakor je naša, ne bi dosegla svojega cilja, če ne bi posredovala verskega znanja.« Poudarjal je: mlad človek se mora zavedati, da mu je Bog blizu pri vsakem njegovem dejanju, zato naj se do njega obrača v vseh telesnih in duhovnih nevarnostih. »Kadar delate kaj slabega, pomislite na Boga in se boste takoj ustavili.«

več:
S. Čuk, Robert Baden-Powell: Skavte je vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2015), 38-39.

njegova oporoka (skrajšano):

»Dragi skavti! Živel sem presrečno življenje in slehernemu izmed vas želim enako. Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi uživali življenje. Sreča ne pride od bogastva, tudi ne zgolj od uspešne kariere, niti od pretiranega prizanašanja samemu sebi. Korak k sreči je pridobiti si zdravje in moč zdaj, ko ste še fantje, da boste koristni in tako uživali življenje kot možje. Preučevanje narave vam bo pokazalo polno lepih, prekrasnih stvari, ki jih je Bog ustvaril, da bi uživali v njih. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano in napravite iz tega kar največ. Ne glejte mrke, temveč svetlo plat stvari. Na resnično pravi poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi. Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli ... Naj vam Bog pomaga pri tem.«

LETA 1952 UMRL RADE PREGARC

PISATELJ, IGRALEC IN REŽISER (* 1894)

Njegova življenjska pot se je začela v Rojanu, v bližnjem Trstu je obiskoval osnovno in srednjo šolo ter diplomiral na učiteljišču. Po igralskem tečaju v Firencah je leta 1912 začel nastopati pri Slovenskem gledališču v Trstu. Med prvo svetovno vojno se je kot vojni ujetnik v Rusiji seznanil s tamkajšnjim gledališčem. Po vojni je kot igralec in režiser nastopal v raznih mestih od Ljubljane do Banjaluke. Za gledališča je veliko prevajal, napisal pa je tudi več izvirnih del. Izdajal je prvi slovenski gledališki list Maska (1920–21).

LETA 1952 UMRL VINKO VODOPIVEC

DUHOVNIK IN SKLADATELJ (* 1878)

V času fašističnega raznarodovanja na Primorskem so izšle štiri dragocene pesmarice: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmi in Zdrava Marija. Pripravil jih je in pretežno svojimi skladbami napolnil Vinko Vodopivec. Te so bile nepogrešljive na vseh cerkvenih korih. Pesem je ohranjala in poživljala narodno zavest med ljudmi. Kot skladatelj se je vživljal v čutenje ljudi. Številne njegove cerkvene pesmi pojemo še danes. Obogatil je tudi slovensko posvetno glasbo. Nadvse imenitna je njegova Žabja svatba. Od leta 1936 dalje je sproti beležil, kdaj je napisal kakšno skladbo in za koga. Pod "inventar" svojih del je 2. februarja 1939 zapisal, da je bilo "do konca leta 1938 okoli 1000 skladb ali pa še čez".

več:
S. ČUK, Vinko Vodopivec : Obletnica meseca, v: Ognjišče, 1, 1998, 20-21.

in v knjigi:
J. Kragelj, Vinko Vodopivec: Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper, 1999.

nekaj njegovih misli:

• Za lepo petje ni dovolj, da samo note pravilno zadenemo, ampak moramo uporabiti tudi vsa sredstva pevske umetnosti tako, da na­ša pesem zaživi in najde neposredno pot do srca poslušalcev.
  
• Najslajša umetnost je pevska umetnost! Komur je ljubi Bog dal neprecenljivi dar dobrega posluha in lepega glasu, naj takega talenta nikakor ne zakoplje, ampak naj pristopi k domačemu pevskemu zboru Bogu v čast, sebi v veselje in tolažbo, in vernemu občestvu v ko­rist.
  
• Pojmo radi, pojmo v veselju in žalosti, ne samo v cerkvi, ampak pojmo povsod, v domači hiči, na polju, po travnikih. Vsa vas naj bo polna petja, povsod naj doni naša pesem, ki v lepoti nima enake po celem svetu. Saj je zrno resnice v besedi našega vodnika Antona Martina Slomška, ki pravi: "Ptiča spoznaš po petju, pa človeka tudi; ako lepo poje, ima tudi lepo srce."

o njem:

• Bil je duhovnik in v veliki meri se je ukvarjal s cerkveno glasbo. Ali prav toliko s posvetno. Pri tem je razvil neki svoj stil, ki je bil enak tu in tam. In ni bil niti čisto cerkven, niti skrajno posveten. Težko ga je opredeliti, zlasti ker ima izrazite poteze samouka in dovolj neke prikupne naivnosti. Vodopivec je bil muzikant in pel je, kot mu je dala narava. Pisal je največ zborov­ske pesmi, ki jih je izdajal v zbirkah ('Poljske rože', 'Mešani zbori', '8 izbranih pesmi' itd.) ... Njegove pesmi so polne občutja in tudi muzikalne poezije. Tako 'Na poljani', 'O večerni uri', 'Pobratimija', 'Jaz bi rad rudečih rož'; o 'Žabji svatbi' raje ne govorim, ker je že skoraj ponarodela. Pri vsem je karakteristično, da so besedila vseh pesmi kratka in da so skladbe kot utrinki. ... (Vilko Ukmar)
  
• Vodopivec je plodovit, preprost in priljubljen skladatelj, ki zadene vedno tisto, kar ljudstvu najprijetneje zveni, ker se naslanja na ljudsko občutje in ljudsko dušo. (Stanko Trobina).

LETA 1992 UMRL DOMINIK SMOLE

DRAMATIK, PRIPOVEDNIK IN DRAMATURG (* 1929)

Eden najpomembnejših dramatikov in pisateljev v povojni Sloveniji. Pripadal kritični generaciji, ki se je sprva navdihovala s socialističnim realizmom, kasneje pa je našel svoj umetniški čut: psihološka novela, eksistencialistični pogled na človeka, nadrealizem, polemičen in satiričen do družbenih razmer, položaja umetnosti ... (ne more služiti revoluciji). Najbolj je uspel kot dramatik. Za osvetlitev osrednje misli je uporabil dramsko dogajanje in v njegovih delih se tako srečujejo osebe različnih nazorov in v medsebojnem dialogu rešujejo ali zaostrujejo številne probleme sodobnega človeka. Najpomembnejša je njegova filozofska in pesniška drama Antigona, v kateri je Sofoklesovo zgodbo zapisal v prostem verzu ( 2500). Spopad med Božjim zakonom in osebnim moralnim čutom na eni strani (Antigona) ter državnimi oziroma vladarskimi zakoni na drugi strani (Kreon) se odvija v vseh časih. Posebnost njegove Antigona je, da se glavna oseba sploh ne pojavi na sceni, kljub temu pa je središče, saj vsi govorijo o njej in mrtvem Polinejku.

pripravlja Marko Čuk