12. november

LETA 1873 ROJEN ENGELBERT GANGL

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK IN PROSVETNI DELAVEC ( † 1950)

Iz rodne Metlike je odšel nabirat znanje v Ljubljano: maturiral na ljubljanskem učiteljišču, na Dunaju študiral pedagogiko in bil učitelj v Ljubljani, Idriji in Trstu. Po prvi vojni je postal višji šolski nadzornik, dvajset let je urejal strokovni list "Učiteljski tovariš". Pisal pa je tudi pesmi in pri tem posnemal Josipa Stritarja, Josipa Cimpermana - tudi za mladino (zbirka otroških pesmi Pisanice). Ustanovil je mladinski list Zvonček in ga urejal, sodeloval pri sestavljanju in izdajah beril ter učbenikov. Gangl je delal tudi v Sokolskih društvih - od 1918 je bil v vodstvih slovenske in jugoslovanske sokolske zveze.

LETA 1892 UMRL ANDREJ KOMELJ PLEMENITI SOČEBRAN

ČASTNIK AVSTRIJSKE VOJSKE, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA VOJAŠKEGA IZRAZJA (* 1829)

Rojen v Solkanu, po ljudski šoli je končal dva razreda učiteljišča, postal organist v domači cerkvi in bil 1848 poklican k vojakom. Služboval je po raznih krajih, napredoval do poročnika, ko pa je prišel h koroškemu pehotnemu polku je bilo tam veliko slovenskih vojakov. Začel jih je poučevati v slovenščini, prevedel je potrebne vojaške priročnike in pravilnike. Knjige so dvojezične, tako da so lahko tudi drugi častniki urili vojake v slovenščini. Tako so tudi slovenski vojaki lahko napredovali v častnike in opravljali usposabljanje vojakov tudi v slovenščini ... Cesar Franc Jožef I. mu je podelil plemiški naslov Sočebran. Slovenska vojska je po njem imenovala šolo za podčastnike in medaljo za kulturne dosežke in promocijo Slovenske vojske.

LETA 1898 ROJEN LEON ŠTUKELJ

PRAVNIK IN TELOVADEC, OLIMPIONIK († 1999)

Rodil se je v Novem mestu, leta 1927 je končal študij prava, in po končani športni poti (1936) delal kot sodnik v Novem mestu, Lenartu in Mariboru, kjer je živel do smrti. Na sedmih velikih tekmovanjih je osvojil 20 kolajn: 8 zlatih, 6 srebrnih in 6 bronastih. Samo na olimpijskih igrah je skupno osvojil 6 kolajn: dve zlati v Parizu 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu 1928 ter srebro v Berlinu 1936. Štukelj ni odobraval komunističnega režima v Jugoslaviji, zato je bil po vojni sumljiv, zaprt in izpuščen, prepovedali pa so mu opravljati sodniški poklic. Pravo športno slavo in čast je doživel šele v samostojni Sloveniji, ko je bil kot najstarejši olimpionik tudi povabljen na OI v Atlanti (se rokoval s Clintonom), ob stoletnici so mu v Novem mestu pripravili imenitno proslavo, imel je tudi vabilo za OI v Sydneyju leta 2000, pa jih ni dočakal. Umrl je le nekaj dni pred svojim 101. rojstnim dnem. Zasluženo je osvojil naziv najboljšega slovenskega športnika vseh časov.

več:
S. Čuk, Leon Štukelj (1898-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2019), 44-45.

njegove misli:

V telovadnici in v telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadnica mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca ter me povezovala z delovnim človekom ...
Ko sem se po prvi mednarodni tekmi vrnil domov, je bil moj edini cilj, da čimprej končam študij in nastopim plačano prakso na sodišču ter s tem zagotovim sebi in mami stredstva za življenje.
Rad sem poslušal in se učil od drugih, ki so vedeli več kot jaz.
Vsak uspeh zahteva odpovedovanje, napor, resen življenjski pristop.
Tisto najvišje, k čemur bi morala stremeti vsaka država, je težnja po pravičnosti. Seveda idealne pravičnosti ni nikjer, lahko pa obstaja bolj ali manj poudarjena naravnanost k temu svetlemu izhodišču. Enako velja za poštenje.
Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja.Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni...

LETA 1912 ROJEN STANKO VUK

PESNIK, PISATELJ († 1944)

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem. Njegova življenjska pot je bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

več:
S. Čuk, Stanko Vuk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1992), 24-25.

nekaj njegovih verzov:

Vlažna svetloba / trpko lega v vrbovje. // V ravnini breze, / srebrne vode. // Veter skozi borovje / mornarske pesmi gode. // Od jarkov dehti, / od pomladanskega snega. // Po grapah /prva trava zeleni. //
Pastirčki z bosimi nogami / se igrajo z ovčicami. (Pomlad)
Hiša modrosti prazna stoji / Na trdem kolu pred njo / z žeblji prebodeno, ranjeno / je Kristusovo telo. // O kristjan, ne pljuni nikar! / Nocoj je žalostna vsaka stvar. (Sveti križev pot - uvodna)
Srečal je lastno mater: / ves v ranah, ves bled, ves krvav - / da bi tudi nas po robu močvirja / z laterno nekoč poiskal! // Nekdo za bori tih večer brede, / Jezus Kristus med bratovščino sede. (Sveti križev pot - Četrta postaja)
Stopi, uporni Gost / v stan naš tako preprost! // Žebljev, jermenov in kisa / ni več nocoj: Dver ti odpremo, okna zastremo. / Prišel bo žegen tvoj. // Žegen nam zdravja da, / milost - ljubav srca. (Sveti križev pot - Sklep)

LETA 1919 ROJEN FRANCE ŠTIGLIC

FILMSKI REŽISER, PIONIR SLOVENSKEGA FILMA († 1993)

France Štiglic velja za ‘poosebljenje’ filma, ker je kot režiser posnel 15 celovečernih igranih filmov in je delal za film tudi tedaj, ko ni snemal. Leta 1948 je posnel prvi slovenski celovečerni igrani film Na svoji zemlji, med njegove vidnejše dosežke sodijo še Balada o trobenti in oblaku, Dolina miru, Ne joči, Peter, Deveti krog – z režijo tega filma je bil leta 1961 nominiran za tujejezičnega oskarja. Odmeven mednarodni uspeh je imel s filmom Dolina miru (1956) z Johnom Kitzmillerjem v glavni vlogi.

LETA 1942 ROJENA ELISABETH LUKAS

PSIHOLOGINJA IN PSIHOTERAPEVTKA

Dunajčanka, študirala psihologijo pri dr. Viktorju Franklu in doktorirala leta 1972. Od leta 1973 živi in dela v Nemčiji, zdaj je direktor inštituta za logoterapijo v Munchnu in podpredsednica nemškega združenja za logoterapijo in eksistencialno analizo. Najbolj znana učenka Viktorja Frankla, ki je njegovo logoterapijo dopolnila v dveh točkah (kar ji je priznal tudi Frankl): na področju k smislu osredinjene logoterapevtske pomoči družini (partnerska logoterapija) ter v delo na sebi (pisanje avtobiografije), ki je sestavni del procesa izobraževanja bodočih logoterapevtov. Znana avtorica številnih knjig in zakladnica življenjske modrosti, vedrine in optimizma, ki ga širi s svojimi predavanji po Evropi. Pri nas je izšla njena knjiga Priveži svoj voz na kakšno zvezdo.

nekaj njenih misli:

Ne gre za to, da delam veliko ali malo, temveč za to, da tisto veliko ali malo delam rad.
Kjer je cilj, je tudi pot k cilju. In kjer je osebni cilj, tam že neka oseba potuje.
Ljubiti pomeni, da si križ drugega naložimo skupaj s svojim na ramena.
Če krožim okrog samega sebe, hodim po poti brez konca, ki ne pripelje nikamor. Če se odmaknem od sebe, pa ugledam pot do človeka, kakršen bi rad bil.
Komajda je kje kdo, ki ne verjame v smisel, zakaj brez usmeritve k smislu ni možno biti človek.
Da si ljubljen, je darilo, ki ga nikoli zares ne "zaslužiš". Zasluga je vedno pri tistem, ki ljubi.
Nasprotje vere ni nevera, temveč - strah pred življenjem.
Da nismo sužnji, temveč svobodni ljudje, pomeni, da lahko tudi svobodno zasužnjimo sami sebe.

LETA 1945 ROJEN STANISLAV HOČEVAR

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, NEKDANJI BEOGRAJSKI NADŠKOF

Rojen je bil v Jelendolu, župnija Škocjan pri Novem mestu. Srednjo šolo je obiskoval v Križevcih, vojaščino odslužil v Skopju, teologijo pa študiral na ljubljanski teološki fakulteti, kjer je tudi magistriral pri prof. Strletu z nalogo o bistvu osebnega greha. Nekaj časa je deloval med Slovenci na Koroškem, obiskal pa tudi Slovence v Kanadi in Argentini. 25. marca 2000 ga je papež imenoval za beograjskega nadškofa pomočnika. Leta 2001 je kot tretji Slovenec prevzel beograjsko nadškofijo. Pred njim sta bila beograjska nadškofa Alojzij Turk in Franc Perko. Ob dopolnjenem 75. letu je papežu ponudil odstop in na dan spomina na Sremske mučence, 5. novembra, dobil naslednika: zrenjaninskega škofa Ladislava Nemeta, ki je tudi podpredsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (umeščen bo 10. decembra).

več:
F. Bole, Beograjski škof pomočnik Stanislav Hočevar. "V Beograd odhajam z zaupanjem v Boga": Gost meseca, v: Ognjišče 5 (2000), 6-10.

nekaj njegovih misli:

Cerkev ima za svoje najvišje poslanstvo, da vzgaja človeka v svobodi k popolnemu gospostvu nad samim seboj in k popolni osebni ljubezni.
Marija ni neka v kot obrnjena žena, temveč osebnost, ki stopi vedno v sredino življenja... Čim večje odgovornosti kdo ima, tem bolj bi moral v Marijino šolo.
Vsaka mati zadobi svojo odločilno vlogo v mejnih okoliščinah, sicer je njej lastno, da je zaradi velike ljubezni tiho in v ozadju. Ko pa gre za življenje in smrt, ko gre za odločanje v pomembnih zadevah, tedaj se zasveti resnična podoba matere.
Živeti marijansko duhovnost pomeni hrepeneti po božji modrosti. To zahteva "globok molk" v nas samih. Zahteva celotno umiritev srca, duše in telesa.
Nikdar ne bi smeli postati sužnji časa, mode, materialnega blagostanja. Hrepeneti po večnosti pomeni prav uporabljati sedanjost.
S ponosom ugotavljamo, da je v začetku našega naroda mati - mati Marija. Prva cerkev, ki jo je postavil sveti Modest na Gosposvetskem polju, je bila posvečena Mariji - veliki in sveti Gospe.

LETA 1989 UMRL BOŽIDAR JAKAC

SLIKAR IN GRAFIK (* 1899)

"Vse moje delo, vse moje risbe in skice so nastale iz likovnega interesa, so pa nehote postale dokumentacija časa - tekoči moment doživljanja je bil od nekdaj moj način in smisel dela. Tako je vse moje delo nekak likovni dnevnik," je zapisal Božidar Jakac, veliki slovenski slikar in grafik, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

"Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja." To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Dolenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990).

več:
F. Bole, Akademski slikar Božidar Jakac. "Nikdar nisem delal za denar": Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1984), 6-10.
S. Čuk, Božidar Jakac: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (1999), 20-21.

njegova misel:

Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja - to je moja mehka Dolenjska ...
Nikdar nisem delal za denar, nikoli se nisem gnal za tem, zato sem ohranil stvari, ki bi sicer že kdaj šle v pozabo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk