21. december

LETA 1375 UMRL GIOVANNI BOCCACCIO

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ, HUMANIST (* 1313)

Otroštvo je preživel v Firencah, študiral v Neaplju in po letu 1340 delal kot notar in sodnik v domačem kraju. Spoprijateljil se je tudi s Petrarco in začel pisati Dekameron, ciklus stotih zgodb, ki jih je v 10 dneh pripovedovalo deset mladih, ki so se pred kugo umaknili v vilo blizu Firenc. To je freska tedanjega časa, ki brez moraliziranja in s humorjem spregovori o temnih in svetlih straneh človeškega življenja. Boccaccio je izvrsten pripovedovalec, velja za utemeljitelja novele, ki je v renesansi postala zelo priljubljena. Sprva ga je zanimalo predvsem posvetno življenje, človeka povzdiguje v usmerjevalca svoje usode, poveličuje človečnost, naravnost, čutno ljubezen in svobodo. Po srečanju s kartuzijanom Cianijem, ga začne zanimati tudi duhovna plat življenja, obrne se k veri, in razlaga Dantejevo Božansko komedijo ...

več:
S. Čuk, Nesmrtni Dante: Priloga, v: Ognjišče 9 (2021), 44-49.

LETA 1839 ROJEN TOMO ZUPAN

PRIDIGAR, LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC, PESNIK, PISATELJ, JEZIKOSLOVEC († 1937)

"Vodja Tomo Zupan je bil mož posebne vrste. Ljubezni si ni znal pridobiti, toda nekaj nam je dal: veselje do dela in pa veliko ljubezen nam je vcepil do naroda in spoštovanje do vseh kulturnih delavcev, zlasti pisateljev in pesnikov." Tako je v svojih spominih Leta mojega popotovanja (Mohorjeva družba, Celje 1962) pisatelj F. S. Finžgar označil svojega predstojnika v Alojzijevišču, zavodu, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1846), da bi omogočil šolanje revnim, nadarjenim dijakom. V letih, ko je bil Finžgar gojenec tega zavoda (1886-1891), je bil Tomo Zupan njegov vodja (ravnatelj). Ta premalo poznani mož je bil goreč prešernoslovec, marljiv literarni zgodovinar in neutruden narodni delavec je bil v časih hudega nemškega pritiska eden najzaslužnejših mož za slovenščino, ki jo je poučeval poleg verouka.

več:
S. Čuk, Tomo Zupan: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2007), 32-33.

LETA 1844 UMRL ANTON KREMPL

DUHOVNIK IN AVTOR 'DOGODIVŠČIN ŠTAJERSKE ZEMLE' (* 1790)

Štajerski duhovnik Anton Krempl je bil goreč buditelj narodne zavesti zlasti v cerkvi in šoli. Pisal je pesmi ter izdajal razna nabožna dela. Po smrti je izšlo njegovo glavno delo Dogodivščine Štajerske zemle (1845) z močnim prebudnim poudarkom. Zaradi slabega jezika je Prešeren vanj ustrelil zbadljivko: "Nisi je v glavo dobil, si dobil le slovenščino v kremplje; / duh preonemčeni slab, voljni so kremplji bili."

LETA 1850 ROJENA IVANKA FERJANČIČ

PRVA UČITELJICA ČIPKARSTVA († 1879)

Idrija velja za zibelko čipkarstva, v mestu živega srebra je bila 17. oktobra 1876 ustanovljena čipkarska šola, ki se je že naslednje leto preimenovala v čipkarski tečaj. Prva učiteljica na tej šoli je bila domačinka Ivanka Ferjančič, ki je to službo nastopila po strokovnem izpopolnjevanju na Tirolskem. S sestro Antonijo in z bratom Jožetom je začela izdelovati nove vzorce, ki so idrijskim čipkam še bolj odprle pot v širni svet. Po zgodnji smrti (29 let) je Ivanko nasledila sestra Antonija.

LETA 1854 ROJEN IVAN SUŠNIK

DUHOVNIK, APOSTOLSKI PROTONOTAR IN STOLNI KANONIK († 1942)

Bil je visok cerkveni dostojanstvenik, ki je bil dejaven tudi na gospodarskem področju. V Kranju je obiskoval nižjo, v Ljubljani višjo gimnazijo in bogoslovje, posvečen je bil 1877. Veliko se je ukvarjal z astronomijo, objavljal članke v Domu in svetu, Slovencu, Domoljubu .... 42 let je urejal tudi Družinsko pratiko, kjer je skrbel predvsem za koledarski del (godov). Ukvarjal se je tudi s tehniko in gospodarstvom: v Selcih je delal načrte za turbine pri mlinih in žagah, za izpeljavo vodovodov. V Ljubljani je uredil novo pokopališče pri Sv. Križu (Žale) ter tam sezidal cerkvico in upravno poslopje, prelatu A. Kalanu je pomagal pri zidanju Marijanišča, zavoda za dijake v Ljubljani, v Bohinju zgradil hospic, sodeloval je pri gradnji palače Ljudske posojilnice v Ljubljani na Miklošičevi ulici; v sklopu hotela Union veliko dvorano za shode in koncerte. Sušnik je bil soustanovitelj Vzajemne zavarovalnice in njen predsednik (1917 do smrti).

LETA 1873 ROJEN JOSIP IPAVEC

SLOVENSKI ZDRAVNIK, SKLADATELJ († 1921)

Sin Gustava Ipavca je bil od vseh skladateljev Ipavcev glasbeno najbolj izobražen in bi gotovo ustvaril lepa dela, če ga ne bi tako dolgo mučila bolezen in ga spravila v prezgodnji grob (8. februarja 1921). Že kot otrok je igral v domači hiši skupaj s sestrama. Kot gimnazijec (v benediktinskih samostanih Št. Lambert in Št. Pavel na Koroškem) je pri šolskih mašah igral in pel. Kot osmošolec je zložil lepo skladbo Ave Maria za moški zbor. Kot študent medicine je v Gradcu vodil slovensko akademsko društvo Triglav. Že tedaj je napisal vrsto odličnih samospevov, vendar pretežno na besedila nemških pesnikov, zlasti Heineja. Od slovenskih vokalnih del se največ izvaja njegova skladba 'Imel sem ljubi dve'. V Gradcu je napisal pantomimo 'Možiček' (1900), prvi slovenski balet. Po končanem študiju medicine je najprej služboval v vojaški bolnišnici na Dunaju, potem je bil vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je njegov oče Gustav zaradi bolezni opešal, je Josip spomladi 1907 odšel v rodni Št. Jurij in tam prevzel očetovo službo. Leta 1909 je dokončal svojo opereto 'Princeska Vrtoglavka' (Prinzessin Tollkopf), ki pa zaradi slabega libreta pesnice Mare Čop Berksove ni bila izvedena. Po prihodu v domači kraj je malo komponiral, ker je kmalu zbolel in pri oseminštiridesetih letih umrl. Njegova dela glasbeni poznavalci visoko cenijo in sodijo, da jih odlikuje sveža inventivnost in poznoromantični značaj.

več:
S. Čuk, Skladatelji Ipavci: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1993), 42-43.

LETA 1909 USTANOVLJENA ORTOPEDSKA BOLNIŠNICA V VALDOLTRI

Ustanovljena je bila za bolnike s kostno-sklepno tuberkulozo iz takratne Avstro-Ogrske. Objekte s pomolom so gradili od leta 1904 po Gruberjevih načrtih. Okrevališče je sestavljalo 7 objektov ali paviljonov, dvajset let ga je vodil Okrevališče je 20 let vodil primarij zdravnik Emilio Comisso, pionir na področju ortopedije. V letih 1930–1932 jo je italijanski Rdeči križ opravil širša obnovitvena dela: med drugim so preuredili in modernizirali prostore, po drugi vojni je postala jugoslovanski inštitut za kostno-sklepno tuberkulozo, v Ortopedsko bolnišnico Valdoltra so jo preimenovali leta 1961. V samostojni Sloveniji se je bolnišnica strokovno še bolj dvignila in je sedaj največja tovrstna ustanova v Sloveniji, ki pokriva več kot 50% zmogljivosti slovenske ortopedije. V zadnjih dveh desetletjih so bolnišnico v celoti obnovili in posodobili prostore in opremo, dejavnost pa izvajajo v 16 objektih s skupno uporabno površino 17.394 m2.

LETA 1914 ROJEN IVAN GENERALIĆ

HRVAŠKI SLIKAR, NAIVEC († 1992)

Leta 1930 je po srečanju zagrebškega akademskega slikarja Krste Hegedušića s šestnajstletnim kmečkim fantom Ivanom Generalićem v podravski vasi Hlebine nastala 'hlebinska' šola ('naivci'). Mojster je v mladih kmetih prebudil smisel za slikarsko izražanje in jim svetoval, naj ohranijo izvirno opazovanje življenja. Vodilno ime te šole je bil Ivan Generalić, ki je na steklo slikal motive iz kmečkega življenja, krajine (Zima na vasi) in tihožitja.

LETA 1917 ROJEN HEINRICH BOLL

NEMŠKI PISATELJ, NOBELOVEC († 1985)

Heinrich Boll se je rodil v Kölnu in ni imel prav lahkega otroštva. Oče mu je umrl proti koncu prve svetovne vojne in moral je s svojim delom preživljati družino. Med drugo vojno je moral tudi sam v vojsko, na francosko in rusko fronto, kjer je bil štirikrat ranjen. Kasneje je pisal o "strašni usodi vojaka, ki si želi, da bi vojno, katero vojskuje, izgubili". Iz vojne je prišel globoko pretresen in ta doživetja so ga spodbudila, da je začel pisati. Opisoval je usode nemških ljudi, najprej v krajših delih, ki so "zadela" bolečo točko tolikih drugih ranjenih vesti in so bila dobro sprejeta. Med prvim svojim romanom Vlak je prišel po voznem redu (1949) in zadnjim Angel je molčal (1992 - izšel po smrti) je izdal okoli 50 del, ki se odlikujejo po človeški zavzetosti, kritičnosti in nekem jedkem humorju, s katerim se spravlja nad grehe sodobne potrošniške družbe. Predvsem pa hoče ljudi pripraviti k razmišljanju, da ne bi postali slepo orodje stehnizirane in razčlovečene družbe, kar bi nujnio pripeljalo v nove vojne. To je v osnovi krščansko sporočilo: naj bi ljudje nikdar več ne zgrmeli v prepad zla, to je vojne. Njegovi romani so še: Kje si bil Adam? Konec službene vožnje, Klovnovi pogledi, Hiša brez čuvajev, Kruh otroških let, Biljard ob pol desetih...Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum ali Kako nastane in kam lahko vodi nasilje ... Leta 1972 je za svoje literarno ustvarjanje prejel tudi Nobelovo nagrado.

več:
S. Čuk, Heinrich Boll. Nobelov nagrajenec za književnost: Aktualnosti, v: Ognjišče 12 (1972), 28-29.

njegova misel:

• Zame obstaja učlovečeni Bog. In ker človeka, slehernega človeka, v vseh njegovih razsežnostih jemlje resno, moram tudi jaz ravnati tako.

LETA 1933 UMRL KNUD RASMUSSEN

DANSKI POLARNI RAZISKOVALEC, ETNOLOG (*1879)

Danski polarni raziskovalec in etnolog Knud Rasmussen (umrl 1933) se je posvetil raziskovanju Grenlandije in leta 1930 ustanovil polarno postajo Thule, odkoder je v letih 1912 do 1932 organiziral sedem odprav v notranjost Grenlandije in v kanadsko Arktiko. Potoval je s pasjo vprego od Hudsonovega zaliva do Beringovega preliva. Proučeval je tudi življenje Eskimov.

LETA 1968 UMRL ENGELBERT BESEDNJAK

POLITIK IN PUBLICIST, BOREC ZA PRAVICE NARODNIH MANJŠIN (* 1894)

Politik, časnikar in publicist Engelbert Besednjak je med študijem prava na dunajski univerzi navezal stike s krogom krščansko-socialnih poslancev. Leta 1924 je bil izvoljen za poslanca v rimski parlament, kjer je zagovarjal pravice slovenske in hrvaške manjšine v Italiji. Kot član Kongresa evropskih narodnih manjšin je zahteval zaščito za vse evropske narodne manjšine. Leta 1954 je ustanovil Novi list in zagovarjal manjšinsko politiko, ki naj temelji na krepki narodni zavesti in v dobrih odnosih z domovino.

LETA 1972 UMRL JAKOB SOKLIČ

DUHOVNIK , UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ZBIRATELJ (* 1893)

"Gospod Soklič ni bil samo odličen duhovnik, z vsem srcem predan svojemu poklicu, bil je tudi srčno dober človek, enak do vseh ljudi, ne glede na njihovo prepričanje. Prisluhnil je prav vsakemu človeku, ki se je želel pogovarjati z njim, in si zanj vzel svoj dragoceni čas." "Gospod Soklič je imel prijatelje, kamorkoli je prišel. Veliko jih je bilo med njegovimi duhovniškimi sobrati, veliko med umetniki in umetnostnimi zgodovinarji, veliko med ljudmi na položaju..." To je dvoje pričevanj ljudi, ki so osebno poznali Jakoba Sokliča, dolgoletnega župnika v Slovenj Gradcu, ki je umrl na današnji dan.

več:
S. Čuk, Jakob Soklič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2003), 42-43.

njegova misel:

• Meško se je do zadnjega mučil s pisanjem. Na očeh se mu je naredila mrena, da skoraj nič ni videl, a pisal je še in še. Ganljivo ga je bilo videti, kako se je trudil s pisateljevanjem, a do zadnjega je odgovoril na vsako pismo in do božiča popravljal svoj roman Kam plovemo za nov natisk. Šele smrt mu je potegnila pero iz rok... Seveda je bila njegova pisava nazadnje skoro nečitljiva in mnogo njegovih prijateljev je kot svetinjo spravilo tako težko pisano pismo v spomin na pisatelja (Jakob Soklič, Zadnji dnevi Ksaverja Meška)

o njem:

• Kadar sem ga videl med otroki,sem imel občutek, da vidim don Bosca... Imel sem vtis, da vidim dedka med vnuki, ko jim pripoveduje najlepše pravljice. Da je ta način poučevanja verouka bil zelo uspešen, priča, da so šolarji radi hodili v Cerkev. (prof. Albin Žižek)
• Svetopisemske zgodbe so zaživele pred nami, to ni bila razlaga, to je bilo umetniško doživetje, tako smo srkali vase vse lepo, o čemer nas uči vera. (učenka Marija Kamenik)

LETA 1975 UMRL IVAN JERIČ

DUHOVNIK, UREDNIK, POLITIK (* 1891)

Rojen v Dokležovju, kjer je obiskoval osnovno šolo, vendar zaradi pomanjkanja gmotnih sredstev ni mogel nadaljevati šolanja, šele kasneje se je vpisal na meščansko šolo v Lendavi ...  Po končanem služenju vojaščine, ga je po posredovanju Jožefa Klekla škof Jeglič sprejel v svoje zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru in bil leta 1924 posvečen. Že kot kaplan v Ljutomeru se je zelo prizadeval za kulturno delo: gledališke predstave, uprozoritev Pasijona ... Do leta 1929 je bil kaplan v Murski Soboti in Klekl mu je poveril urejanje prekmurskega tednika Novine, ki so oblikovale mnenje širokih množic in ohranjale slovenstvo v krajini. Leta 1927 so ga prepričali, da je kandidiral na volitvah kot kandidat Slovenske ljudske stranke. Poslanec je bil do začetka leta 1929, ko je kralj Aleksander parlament razpustil. Leta 1931 pa je bil imenovan za župnika v Lendavi, čez štiri leta je postal župnik v Turnišču, kjer je glavno Marijino svetišče v Prekmurju. Ivan Jerič je bil narodno zelo zaveden, stalno v stiku z Matijo Slavičem in drugimi delegati na mirovni konferenci v Parizu. ... Po ponovni osvoboditvi Prekmurja leta 1945, ga je sombotelski škof imenoval za svojega generalnega vikarja na prekmurskem ozemlju, in takoj je prosil Sveto stolico, naj mariborskega škofa imenuje za prekmurskega apostolskega administratorja. Jerič je bil generalni vikar od 29. aprila 1945 do 20. avgusta 1946, ko je bil aretiran. Njegovo delo za slovenstvo v Prekmurju so novi oblastniki ‘nagradili’ s štirimi leti zapora! Zmagoslovno se je vrnil med svoje vernike v Tiurnišče, in jim še naprej z veseljem služil ...Leta 1965 se je preselil v Bakovce, kjer je zadnjih deset let goreče deloval. Končal je knjigo Moji spomini, s katero je iztrgal pozabi velik del svetne in cerkvene zgodovine Prekmurja.

več:
S. Čuk, Ivan Jerič (1891–1975): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2021), 36-37.

in v knjigi:
S. Zver, Tebi, Slovenska krajina - ob 100-letnici združitve z matičnim narodom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, Ognjišče, Slomškova založba, Maribor, 2019.

njegova misel:

• Bil sem že petnajst let priča narodni borbi v Prekmurju. Imel sem vpogled v strašno trdnjavo madžarstva, ki so si jo Madžari zgradili v petdesetih letih v Slovenski krajini. Vsak uradnik, vsak učitelj, orožnik, financar, vsak šolan človek, vsak obrtnik in trgovec je bil prešinjen z madžarskim duhom. Kdo bo to trdnjavo zrušil in zavzel, poslovenil? In pri tem delu, v tej borbi za poslovenjenje vsega javnega življenja sem hotel sodelovati. Da bo Prekmurje ne samo državno-pravno, politično in gospodarsko, marveč tudi miselno, kulturno in zavestno pripojeno k ostalim bratom Slovencem. Tako da bodo naši zanamci novih tisoč let vztrajali v zvestobi svojemu slovenskemu narodu, če bi nas kdaj zgodovina zopet podjarmila Madžarom.
  
  
• Vera je Božji dar in sicer za vsakogar tako velik, kolikor velikega je pripravljen sprejeti.
  

LETA 1981 UMRL PAVEL BERDEN

DUHOVNIK, JEZUIT, PESNIK, LJUDSKI MISIJONAR IN DUHOVNIK (* 1915)

Pavel Berden je bil doma iz Kobilja. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti in Ljubljani. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto, kjer je tudi diplomiral. Leta 1940 je stopil v jezuitski red, študiral teologijo v Zagrebu in bil tam leta 1947 posvečen v duhovnika. V trdih časih komunizma je nekaj let presedel v zaporu. Večino svojih duhovniških let je preživel v Mariboru, kjer je bil voditelj ljudskih misijonov, duhovnih vaj, spovednik ter prvi provincial novo ustanovljene slovenske jezuitske province. Pisal je članke in razprave z versko vsebino ter pripravil knjižico Kobilje nekdaj in danes. Bil je med pobudniki in ustanovitelji zbornika Stopinje. Pisal je tudi pesmi, ki so po njegovi smrti izšle v zbirki Himne belih jagnedov.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Če tebe, Sonce, ni, / me zvezda vsaka mami in zavaja; / celo kresnica, leščerba in trhli hlod, ki se razkraja, / ker v temi človek gre za vsem, kar se blešči
  
• Hotela nekdaj svetu bi kaj dati, / kar tvoje duše bi pečat nosilo. / Kaj ni v otrokih spolnjeno to, mati.
  
• Rad bi bil mati, / da bi mogel življenje dajati / in življenje z ljubeznijo pretkati.
  
• In svetniki hodijo med nami! / Srečamo na vasi jih in v mestu, / kakor kvas primešani so testu. / Skupaj gremo. Rama je ob rami.
  
• Gospod, okoli tvojega oltarja / se le preprosti zbiramo. / A tvoja milost iz preprostih ustvarja / družino, ko s teboj večerjamo.
  
• Tudi Mati vedno hodi z nami, / ve za našo skrb in naše boli, / ne odtegne nam srca nikoli, / z nežnimi podpira nas rokami.
  
• Vsak dan / se vrte kolesa / od jutra do večera / in meljejo sedanji čas / v moko večnosti.
  
• Kam grem, veste, in za cesto veste. / In na poti nikdar niste sami; / grem pred vami in grem vedno z vami, / saj ne morete zgrešiti ceste.
  
• Marija, Božja Mati, je bila vseskozi moja zvezda vodnica. V mojem srcu in v mojem življenju je Marija zavzemala tisto mesto, ki ga ima v načrtu božjega odrešenja.
  
• A smrt je naš pastir in čas hiti! / Samo enkrat živimo in umiramo. / Ti hočeš, naj z minljivimi rečmi / zaklade večne zdaj si zbiramo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk