23. december

LETA 1668 UMRL MARTIN BAVČER

PISATELJ, HUMANIST IN ZGODOVINAR (* 1595)

Rodil se je v Selu na Vipavskem in po končanem študiju filozofije stopil v jezuitski red. Deloval je v raznih kolegijih kot učitelj in vzgojitelj. Pisal je v latinščini. V tisku je objavil govor ob obisku cesarja Leopolda v Gorici (1660), njegovo glavno delo Historia rerum Noricarum et Foroiulensium, ki opisuje znamenitejše dogodke iz zgodovine Norika in Furlanije, je ostalo v rokopisu, prav tako seznami goriških škofov. Pisal je brez načrta, njegova zasluga pa je, da je zbral gradivo ga prihodnje zgodovinarje.

LETA 1774 ROJEN ŠTEFAN MODRINJAK

DUHOVNIK IN PESNIK († 1827)

Med učenci Leopolda Volkmerja (1741-1816), ki mu je svetniški škof Slomšek zapel spodnjo hvalnico, je bil tudi Štefan Modrinjak, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici rojstva. Volkmer je zlagal v narečju basni, brambovske pesmi, pesmi o kmečkem življenju in o naravi pa tudi pobožne pesmi. Po poklicu je bil duhovnik, kakor tudi Modrinjak, ki je prijel za pero, izpod katerega so izvirale pesmi, sprva v Volkmerjevem duhu, kasneje pa je po vzorcih nemških pesnikov iz časa razsvetljenstva pisal domoljubne, ljubezenske, idilične pesmi. Po sodbi literarnega zgodovinarja Jožeta Pogačnika spada Modrinjak poleg Valentina Vodnika in Urbana Jarnika med najbolj izrazite pesnike pred Prešernom.

Vrh veselih goric pri sv. Urbanu nad Ptujem pokriva zelena gomila rajnega Volkmara, domačega pevca našega. Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladeniče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori. Goreč prijatelj mladine in pa svoje drage domovine je Volkmar s svojimi popevkami Slovence budil, množil pobožnost in pošten smeh, in dajal svojim rojakom v čednih pravljicah lepe nauke, dobro slane, pa tudi zabeljene. Dolgo že blaženi mož v materni zemlji počiva, še njegovih pesni sladki glas po slovenskih goricah odmeva in povzdiga po božjih hišah Slovencev pobožnost." (Bl. Anton Martin Slomšek, Drobtinice 1862)

Med učenci Leopolda Volkmerja (1741-1816), ki mu je svetniški škof Slomšek zapel tako lepo hvalnico, je bil tudi Štefan Modrinjak, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici smrti. Volkmer je zlagal v narečju basni, brambovske pesmi, pesmi o kmečkem življenju in o naravi pa tudi pobožne pesmi. Po poklicu je bil duhovnik, kakor tudi Modrinjak, ki je prijel za pero, izpod katerega so izvirale pesmi, sprva v Volkmerjevem duhu, kasneje pa je po vzorcih nemških pesnikov iz časa razsvetljenstva pisal domoljubne, ljubezenske, idilične pesmi. Po sodbi literarnega zgodovinarja Jožeta Pogačnika spada Modrinjak poleg Valentina Vodnika in Urbana Jarnika med najbolj izrazite pesnike pred Prešernom.

več:
S. Čuk, Štefan Modrinjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 70-71.

Slomšek o delu Volkmerja in učencev:
Vrh veselih goric pri sv. Urbanu nad Ptujem pokriva zelena gomila rajnega Volkmara, domačega pevca našega. Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladeniče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori. Goreč prijatelj mladine in pa svoje drage domovine je Volkmar s svojimi popevkami Slovence budil, množil pobožnost in pošten smeh, in dajal svojim rojakom v čednih pravljicah lepe nauke, dobro slane, pa tudi zabeljene. Dolgo že blaženi mož v materni zemlji počiva, še njegovih pesni sladki glas po slovenskih goricah odmeva in povzdiga po božjih hišah Slovencev pobožnost. (Bl. Anton Martin Slomšek, Drobtinice 1862)

LETA 1831 ROJENA ZELIJA MARTIN

ŽENA LUDVIKA MARTIN, MATI SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNICA († 1877)

"Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa." Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine. Ta pisma so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je pred nedavnim izšla opri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo rojstva Zelije Martin je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik V času zasedanja škofovske sinode, 18. oktobra 2015, ju je papež Frančišek razglasil za svetnika - prvič zakonski par v zadnjih 500 letih, ki ni bil umorjen iz sovraštva do vere, ampak zato, ker sta zgledno živela v zakonu. V baziliki Marije Velike v Rimu so bile v času sinode izpostavljene relikvije obeh staršev in hčerke - sv. Terezije Deteta Jezusa.

več o zakoncih Martin:

ČUK, Silvester. Zakonca Zelija in Ludvik Martin. (Pričevanje). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 1, str. 18-19.

v knjigi: Plat P., Povest družine Martin. Koper: Ognjišče, 2009. Ponatis. Žepna knjižnica Ognjišča.

o njima:

Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)

Če je svetnica Mala Terezija, je po mojem velika svetnica tudi njena mati. Veliko je prestala v svojem življenju in vse težave je sprejemala z vdanostjo v Božjo voljo. Kako zelo se je žrtvovala! O kaj vse bi mogla pripovedovati o tej vdanosti v Božjo voljo in o njeni dobroti ... (služkinja Luiza)

njeno razmišljanje:

Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto.

Sprejela sem svojo usodo in trudim se, da bi storila vse4, kar se spodobi človeku pred smrtjo. Nobenega trenuitka ne smem izgubiti od teh dragocenih dni, ki mi še ostajajo. Pomagaj mi prositi za potrpežljivost in vdanost...

LETA 1875 ROJEN IVAN PRIJATELJ

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST IN PREVAJALEC († 1937)

Sin krošnjarja in suhorobarja iz Ribniške doline. Študiral slavistiko in klasično filologijo, dobro je poznal rusko književnost, v Moskvi je nekaj časa tudi študiral. Veliko je potoval po svetu, na začetku stoletja je dobil službo v Dvorni knjižnici na Dunaju, po letu 1919 pa se je zaposlil kot redni profesor zgodovine novejšega slovenskega slovstva in zgodovine slovanskih literatur na ljubljanski univerzi. Nekaj časa je bil tudi dekan Filozofske fakultete. Z vidika literarne vede je pomemben zaradi svoje prve celovite zasnove literarne znanosti na Slovenskem. Poleg slovenske literature in jezika mu je bila pri srcu najbolj ruska literatura, iz katere je prevedel precej stvari, še važnejše delo pa je opravil v svojih esejih o Puškinu, Gogolju, Tolstoju, Dostojevskem, Čehovu, Gorkem itd., Njegovo glavno stremljenje je bilo ustvariti most med evropskim in našim literarnim dogajanjem ... »Literatura je poslednji izraz duševnosti kakega naroda na najvišji stopnji njegovega razvitka, na kateri prihaja narod do popolne svoje samozavesti v osebah svojih izbrancev – leposlovnih umetnikov. Njeni umotvori niso več slučajni pojavi, ampak se vrste v organični, živi razvojni zvezi, ki jo tvorijo med sabo proizvod, avtor in njega narod. Na to stopnjo slovstva uvrščamo predvsem in v prvi vrsti leposlovne umetnike, ki kot osebnosti, došle do svoje narodne samozavesti, trajno žive, gibljejo in zanimajo družbo.« To je odlomek iz spisa Literarna zgodovina, s katerim je literarni zgodovinar dr. Ivan Prijatelj leta 1919 začel svoja predavanja na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je bil prvi redni profesor novejše slovenske in slovanskih literatur. Ivan Prijatelj velja ne le za preroditelja našega literarnega zgodovinopisja, ampak tudi za pravega utemeljitelja našega modernega kulturnega raziskovanja.

več:
ČUK, Silvester. Ivan Prijatelj (1875-1937). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 12, str. 48-49.

nekaj njegovih misli:

- Veliki ljudje svoje napake priznavajo. V tem je ravno njihova veličina.

- Skromnost je v nasprotju z velikim - in vendar so vsi veliki ljudje skromni.

- Lepota je nad resnico.

LETA 1883 ROJEN JANKO BENIGAR

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC IN ETNOLOG († 1950)

Rojen slovenskim staršem v Zagrebu, študiral v Pragi in Gradcu, zanimalo ga je predvsem jezikoslovje. Leta 1908 odšel v Argentino in živel med Indijanci ljudstva Mapuči. Raziskoval je njihov jezik in kulturo, vir proučevanja »zgodovine človekovega mišljenja«, in o tem izdal dve knjigi (Problem ameriškega človeka in Patagonija misli). Veljal je za enega zelo priznanih svetovnih etnologov in antropologov, vendar je pri nas skoraj popolnoma neznan.

LETA 1910 ROJEN KRISTO SRIENC

DUHOVNIK, VARUH IN GLASNIK SLOVENSTVA NA KOROŠKEM, PRIPOVEDNIK († 2002)

Kristo Srienc, doma iz Podloga pri Libeličah na avstrijskem Koroškem, je kot dijak v Celovcu deloval v gibanju za ohranitev slovenstva. Zbiral je narodopisno blago in takrat so nastali tudi njegovi prvi literarni poskusi. Pomembni sta njegovi povesti Pastir Ciril (1956) in Sprta brata (1994). Med drugo svetovno vojno so ga Nemci izgnali, po vojni pa je deloval kot župnik in dekan v Šmihelu nad Pliberkom.

LETA 1916 ROJEN TONE ČOKAN

ZAMOLČANI PESNIK, PISATELJ († 1942)

Rodil se je v Lokah pri Mozirju, gimnazijo je obiskoval v Celju in v Mariboru. Kot študent medicine v Ljubljani se je pridružil Kocbekovim krščanskim socialistom. Jeseni 1941 je odšel med dolenjske partizane. Kot zaveden kristjan je junija 1942 postal žrtev ideoloških čistk. Bil je pesnik, prozaist in prevajalec. Njegovo pero je zajemalo navdih iz krščanstva. Ko je po drugi svetovni vojni pri nas dolgo časa vladalo enoumje, je bil Tone Čokan med ‘zamolčanimi’ ustvarjalci.

LETA 1935 UMRL EDO ŠLAJMER

KIRURG (* 1864)

Velja za začetnika sodobne kirurgije V Sloveniji. Uvedel je asepso, lumbalno in lokalno anestezijo, rentgen, organiziral sodobno kirurško službo in zasnoval operacijsko sobo. Sodeloval je pri načrtovanju bolnišnične stavbe ob Zaloški cesti.

LETA 1957 UMRL VLADIMIR LEVSTIK

PISATELJ, PESNIK IN PREVAJALEC (* 1886)

Božična noč ... Vsa tiha dolinica dremlje v debelem snegu. Zvezde na temnem svodu neba se iskrijo ravno toliko, da razločiš cesto, ki se vije ob vodi v vas. Popoldne je metlo, tudi po gazi leži za ped snega in sleherni korak je muka. Blagor mu, kdor sedi doma za toplo pečjo in ga ne grize srditi mraz in mu noge ne klecajo od naporne hoje. A do polnočnic je še časa in na cesti ni videti žive duše ... Pač! Temna postava se bliža vasi. Mlada žena je (...). Oh, da je sama, že zdavnaj bi se zgrudila v mehki sneg, da se oddahne in zadremlje ... čeprav ne bi vstala nikoli več! A mlada žena stopa, stopa, bolj mrtva ko živa, in stiska k sebi detece, sinka zlatolaščka, zavitega v toplo volneno ruto. – Tako se začenja zgodba Deček brez imena, v kateri pisatelj Vladimir Levstik pripoveduje o otroku, nedolžni žrtvi prve svetovne vojne (po tej zgodbi nosi naslov njegova edina knjiga za mlade). Pisatelja, ki zaradi revščine niti srednje šole ni dokončal, zapustil pa je bogato knjižno bero ter se uveljavil kot odličen prevajalec, predstavljamo ob obletnici smrti.

več:
ČUK, Silvester. Vladimir Levstik (1886-1957). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 1, str. 52-53.

njegovi misli:

Ne sodi brata, če je v srcu srd! / Le tisti duši moreš dno dozreti, / v katero ti ljubezen čista sveti; / kdor hodi s temo, mu je dom zaprt.

- Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.

LETA 1967 UMRLA ANGELA PISKERNIK

BOTANIČARKA, MUZEALKA IN PEDAGOGINJA (* 1886)

Biologinja in botaničarka Korošica Angela Piskernik je kot prva Slovenka študij naravoslovja na dunajski univerzi zaključila z doktoratom (1914). Kot zavedna Slovenka ni dobila državne službe v Avstriji in je poučevala na gimnazijah v Sloveniji. Po drugi svetovni vojni je postala ravnateljica Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Zelo se je zavzemala za varovanje narave in zaščito varstveno pomembnih področij narave v Sloveniji. Bila je med pobudniki ustanovitve Triglavskega narodnega parka.

LETA 1971 UMRL METOD BADJURA

FILMSKI SCENARIST, REŽISER IN SNEMALEC (* 1896)

Rojen v Litiji, po očetovi smrti so se preselili v Ljubljano, kjer je mati preživljala družino kot likarica. Metod je v šolskem letu 1921/1922 študiral na Dunaju, nato pa se je s filmsko umetnostjo seznanjal v Leipzigu. Po vrnitvi v domovino je začel z delom. Prvi sad je bil film Pot na Triglav (1926). Leta 1932 je posnel znameniti dokumentarec Bloški smučarji. Bil je med pobudniki slovenskega alpinističnega filma Triglavske strmine (1932). Poleg 55 obzornikov je posnel 98 filmov.

LETA 1982 UMRL RUDOLF GOLOUH

UREDNIK, NOVINAR, DRAMATIK, prvi slovenski anarhist (* 1887)

Koprčan Rudolf Golouh je kot prvi viden slovenski anarhist ustanavljal in urejal v Trstu v italijanščini pisana glasila, ki so širila revolucionarje ideje. Pred prvo svetovno vojno in med njo je sodeloval pri vseh tedanjih slovenskih socialističnih glasilih (Rdeči prapor, Naprej, Zarja). Poleg politične dejavnosti je tudi literarno ustvarjal kot pesnik in dramatik. Najpomembnejša so prav njegova dramska besedila, ki jih je pisal za slovenski delavski oder (‘kolektivna drama’ Kriza, 1927).

LETA 1990 PLEBISCIT ZA ODCEPITEV OD JUGOSLAVIJE

Plebiscita se je udeležilo 93,2 odstotka volivcev. Volilni upravičenci so odgovarjali na vprašanje: "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" Za neodvisno in samostojno Slovenijo je glasovalo 1.289.369 volivcev -  95 odstotkov teh, ki so se plebiscita udeležili, oziroma 88,5 odstotka vseh. Tri dni po plebiscitu je slovenska skupščina, predhodnica današnjega državnega zbora, razglasila rezultate

LETA 1991 REPUBLIŠKA SKUPŠČINA RAZGLASI USTAVO

Razglasitev ustave pomeni osamosvojitev tudi v pravnem smislu. Ustavno sodišče je leta 1997 23. december razglasilo za dan ustavnosti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk