29. december

LETA 1894 ROJEN ANTE TRSTENJAK

SLIKAR IN GRAFIK (+ 1970)

Po šoli za umetno obrt v Gradcu in na Dunaju je študij slikarstva začel v Zagrebu, diplomiral pa je leta 1923 v Pragi. Strokovno se je izpopolnjeval v Italiji in v Parizu. Leta 1928 je obiskal Lužice, srbski ‘otok’ v Nemčiji, in začel ustvarjati dela z lužiškosrbsko folklorno tematiko. Dalj časa je živel in deloval v Pragi, od leta 1950 do smrti pa v Mariboru. Trstenjak sodi med najboljše slovenske akvareliste v času med obema vojnama, doživeti so zlasti njegovi motivi iz rodnih Slovenskih goric.

LETA 1926 UMRL RAINER MARIA RILKE

AVSTRIJSKI PESNIK (* 1875)

Zaradi pritiska staršev je pesniško in umetniško nadarjen fant obiskoval vojaško šolo, toda deset let odraščanja z vojaščino je pustilo sledi in zaradi bolezni je začel študirati literaturo in umetnostno zgodovino. Pozneje se je v Munchnu prepisal na pravo, se zaljubil v Lou Salome, ki je bila v življenju nemočnemu Rainerju muza in skrbna mama ... Ko ga je Lou zapustila se je poročil s Claro Westhoff, imel z njo tudi hčerko, vendar ni bil človek, ki bi živel družinsko življenje. Srednje ustvarjalno življenje je preživel v Parizu, kjer so nastale tudi Nove pesmi, potem pa padel v ustvarjalno krizo, ki jo je prebrodil, ko je izdal Devinske elegije, ki so dobile ime po devinskem gradu, kjer je Rilke nekaj časa bival. Proti koncu življenja je kljub slabemu zdravju napisal številne pomembne pesmi, leta 1926 pa je umrl v sanatoriju Valmont pri Montreuxu. Spada med najpomembnejše lirike v nemškem prostoru. Napisal je mnoge pesmi, pripovedi, roman, ter spise o umetnosti in kulturi, kot tudi različne prevode iz literature in lirike, med drugim iz francoskega jezika. Zanimiva so njegova pisma, ki sestavljajo pomemben del njegovega literarnega ustvarjanja. Posveča se človeškim temeljnim doživetjem, ne samo opazovanju notranjega doživljanja, ampak tudi doživljanja stvari.

nekaj njegovih verzov, misli:

Če se ti tvoj vsakdanjik zdi reven, ga nikar ne obtožuj; obtoži samega sebe, ker nisi dovolj močan, da bi priklical na dan njegovo bogastvo, kajti za Stvarnika ni ne uboštva in ne ubogih krajev.
Nobena cesta ni dolga s prijateljem ob strani.
Bolest in radost je življenje. Kako pa deli nevidna roka eno in drugo, zakaj nam odtehta zdaj toliko bridkosti, a sladkosti tako majhen drobec, kdo bo prodrl tem skrivnostim do dna, kdo se bo prerekal z večno močjo, ki deli in daje po svojem preudarku in svoji volji, ne po naših željah.
Pesem ni občutek, temveč spoznanje.

LETA 1945 UMRL BLAŽ FARČNIK

FRANČIŠKAN, AKAD. SLIKAR (* 1879)

Ljubljančan Blaž Farčnik je kot srednješolec stopil v frančiškanski red in bil leta 1902 posvečen duhovnika. Od leta 1911 je na likovni akademiji v Firencah študiral slikarstvo. Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v domovino, je bilo njegovo prvo večje delo poslikava kupole romarske cerkve pri Novi Štifti na Dolenjskem s skrivnostmi serafinskega rožnega venca. V letih 1930–1935 je poslikal tudi Plečnikovo cerkev sv. Frančiška v Šiški. Njegova je tudi oltarna slika Marije Snežne na Veliki planini.

LETA 1951 UMRL ANDREJ PAVLICA

DUHOVNIK, PISATELJ, SOCIOLOG (* 1866)

Po končani osnovni šoli ga je pot iz rodnega Rihemberka (Branika) vodila v Gorico, kjer je po gimnaziji študiral bogoslovje in leta 1891 pel novo mašo. Najprej je služboval v Biljah, potem pa je prišel za stolnega vikarja in gimnazijskega kateheta v Gorico. Pri vsem delu se je zagrizei v študij Svetega pisma in na Dunajski univerzi dosegel doktorat (1897). Od leta 1905 do 1934 je v goriškem bogoslovnem semenišču predaval Sveto pismo stare zaveze. Andrej Pavlica je deloval na različnih področjih: bil je pisatelj, časnikar, sociolog, organizator. Znanstveno je sodeloval v bogoslovnih glasilih Rimski katolik, Katoliški obzornik, Čas, Voditelj v bogoslovnih vedah. Vključeval se je tudi v javno življenje, a bolj kot politika so ga zanimala socialna vprašanja. Ustanovil je (skupaj z bratom Josipom) Slovensko katoliško delavsko društvo (1898), Žensko delavsko društvo (ti dve društvi sta vsako leto tretjo ne deljo v maju prirejali skupno romanje na Sveto Goro). Najbolj mu je bilo pri srcu Slovensko sirotišče, ki je bilo na njegovo pobudo ustanovljeno leta 1898, zaživelo pa je leta 1910, ko so kupili hišo in vodstvo zavoda zaupali slovenskim šolskim sestram. Tam so revni dečki in deklice dobili solidno krščansko vzgojo in izobrazbo. Fašisti so ga hoteli uničiti samo zato, ker so tam mladi rod vzgajali v slovenskem duhu.Po drugi svetovni vojni mu je uspelo od fašistov zaplenjeni zavod dobiti nazaj. Zaradi njegove odločne zavzetosti za pravice Slovencev so ga fašistične oblasti malo pred upokojitvijo hotele na silo odstraniti iz bogoslovja. V najhujšem obdobju raznarodovalne politike, ko je bila prepovedana slovenska govorjena in pisana beseda, je bil med knjigami, ki so jih fašisti sežgali, tudi šesti snopič njegovega 'Sejavca', zbirke nedeljskih pridig in govorov (dvanajst zvezkov 1929-1939).

LETA 1962 UMRL dr. ANDREJ SNOJ

DUHOVNIK, TEOLOG, PROFESOR, BIBLICIST (* 1886)

"Moja največja čast je bila in bo ostala do konca dni, da sem smel razlagati Sveto pismo Nove zaveze, Gospodovo veselo oznanilo, in liste Gospodovih apostolov in učencev. To sveto knjigo sem nekaj let pred svojo boleznijo še enkrat pripravil za tisk, opremil z uvodi in opombami." Tako je proti koncu svojega 'tihega', a bogatega življenja povedal dr. Andrej Snoj, prevajalec Nove zaveze in njen razlagalec kot dolgoletni profesor na teološki fakulteti ljubljanske univerze (1920-1960) Pr i predavanjih nikoli ni izrekel imena Jezus, namesto tega je vedno rekel 'naš Gospod' in se pri tem spoštljivo priklonil. Sodeloval je pri prevajanju Svetega pisma s Frančiškom Jeretom in Gregorijem Pečjakom. Leta 1925 so izšli Evangeliji in Apostolska dela. Snoj je pripravil uvode in opombe, prav tako tudi za pisma apostolov in Razodetje. Njegov naslednik na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Marijan Peklaj izreka priznanje: "Dr. Andrej Snoj je bil ena tistih svetih osebnosti v slovenski kulturi, za katere moramo biti Bogu iz srca hvaležni."

LETA 1963 UMRL MIHAEL TOROŠ

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, APOSTOLSKI ADMINISTRATOR (* 1884)

»Brž ko sem bil imenovan za apostolskega administratorja na Goriškem, sem si postavil dva cilja: da bi dosegel za naš duhovniški naraščaj malo semenišče, za vse naše ljudi pa verski list, ki so ga tako potrebni in si ga tako žele. Lejte jo tukaj, dragi duhovniki in verniki, Družino, verski list za goriško administraturo.« Tako je v prvi številki Družine, ki je izšla 7. maja 1952 zapisal dr. Mihael Toroš. Po dolgem in napornem prizadevanju mu je uspelo uresničiti oboje in s tem se je zapisal v zgodovino Cerkve na Slovenskem, saj je malo semenišče v Vipavi kasneje postalo vzgojni zavod za duhovniške kandidate ne le za Primorsko, Družina pa se je iz skromnega verskega lista sprva samo za Goriško razvila v vsebinsko bogat slovenski katoliški tednik. Sredi septembra leta 2006 je bil v Rimu Torošev simpozij, na katerem so predavatelji z različnih vidikov osvetlili življenje in delovanje dr. Mihaela Toroša, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

več:
S. Čuk, Mihael Toroš (1884-1963): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2013), 48-49.

LETA 1964 UMRL IVAN GRAFENAUER

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG (* 1880)

"Vse moje delo je živ dokaz, da se zavedam odgovornosti pred Bogom, da mi je živa vera s harmonijo naravne in razodete resnice najtrdnejše zaupanje, da, dokler pri svojem znanstvenem delu po svoji vesti služim resnici in samo resnici, najsibo včasih tudi neprijetna, ne bom prišel v nasprotje z razodeto resnico," je leta 1917 zapisal v reviji Dom in svet Ivan Grafenauer, jezikoslovec, literarni zgodovinar in etnolog. Njegovo življenje, napolnjeno z znanstvenim delom se je začelo na današnji dan. Če hočemo tega velikega moža bolje spoznati, bomo vzeli v roke njegovo knjigo Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Mohorjeva družba, Celje 1973), kajti v njenem drugem delu najdemo izčrpen Grafenauerjev življenjepis "iz prve roke": napisal ga je namreč njegov sin Bogo, priznan zgodovinar in akademik.

več:
S. Čuk, Ivan Grafenauer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1994), 20-21.

LETA 1981 UMRL MIROSLAV KRLEŽA

HRVAŠKI PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK (* 1893)

Doma v meščanski zagrebški družini, v Budimpešti je obiskoval vojaško akademijo, toda bolj ga je zanimala književnost zato je študij prekinil in ustanovil več časopisov, v katere je tudi pisal in jih urejal. Po prvi svetovni vojni je delal kot svobodni pisatelj in kritik. Od leta 1950 je bil tudi direktor leksikografskega zavoda v Zagrebu. Njegov slog pisanja je bil sprva ekspresionističen, pozneje ga je izoblikoval po svoje: bil je pronicljiv kritik malomeščanske družbe in morale tistega časa, brezobziren, duhovit in prodoren. Številna njegova dela - drame, eseji, romani, pesmi, dnevniški in revijalni zapisi - naj bi obsegala od 50 do 80 zvezkov. Vrhunec ustvarjanja so drame in novele Gospoda Glembajevi v katerih opisuje propad bogate zagrebške bankirske družine, ki se je v nekaj generacijah z uporabo vseh sredstev povzpela iz komaj pismenih slavonskih kmetov in mešetarjev v vrh avstro-ogrskega meščanstva. Še nekaj drugih pomembnih naslovov: drame: Golgota, V agoniji, Volčjak; romani: Hrvatska rapsodija, Na robu pameti, Vrnitev Filipa Latinovisza ...

LETA 1989 UMRL IVE ŠUBIC

SLIKAR IN GRAFIK (* 1922)

Leta 1948 je diplomiral na ljubljanski akademiji pri prof. Antonu Gojmiru Kosu in Božidarju Jakcu, specialko pa je zaključil pri prof. Gabrijelu Stupici. Umetniško pot je Šubic začel že v srednji šoli, saj je obiskoval kiparski oddelek Tehniške srednje šole v Ljubljani, kjer ga je poučeval kipar France Kralj. Poleg njegovih del iz NOB imajo v njegovem slikarstvu vidno mesto tudi motivi iz kmečkega življenja, v tehniki olja, tempere, risbe, grafiki, freski, mozaiku... Ukvarjal se je tudi z monumentalnim slikarstvom - z mozaikom je okrasil vežo v parlamentu.

LETA 1991 UMELA CECILIJA (JOŽA) KOBAL

REDOVNICA, GLASBENA PEDAGOGINJA (* 1944)

Rodila se je v Vrhpolju pri Vipavi, v glasbeni svet jo je uvajal domači župnik Branko Rudež. Nižjo glasbeno šolo je kot gimnazijka obiskovala v Postojni, po maturi je vstopila v red uršulink. Glasbene študije je nadaljevala v Zagrebu in Ljubljani, po diplomi iz orgel pri prof. Hubertu Bergantu (1976) pa še v Gradcu. Kot vrhunska organistka je prirejala tudi samostojne orgelske koncerte. Na Orglarski šoli v Ljubljani je poučevala klavir in orgle in se uveljavila kot odlična glasbena pedagoginja.

LETA 2005 UMRL JOŽEF KVAS

LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF (* 1919)

"Za geslo sem si izbral to, kar mi je narekovalo srce in dosedanje duhovniško delo: Služiti z veseljem. Služiti Bogu in ljudem. Škofovo poslanstvo je služenje... V geslu pa ni samo beseda služiti, temveč tudi služiti z veseljem. Ni prijetno, če človek dela z nevoljo in odporom. Delo, ki ga opravljamo z veseljem, je bolj uspešno, ker kliče Božji blagoslov, saj veselega darovalca Bog ljubi. Če delamo z veseljem, je prijetno tudi za sodelavce." S temi iskrenimi besedami je v zahvalnem govoru ob koncu svojega škofovskega posvečenja v ljubljanski stolnici 12. junija 1983 razkril svoje plemenito srce Jožef Kvas, ljubljanski pomožni škof. Svojemu škofovskemu geslu "Služiti z veseljem" je ostal zvest vse življenje.

več:
S. Čuk, Jožef Kvas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

Verjemimo v moč molitve. Verjemimo tudi v možnost molitve, čeprav se zdi, da nimamo časa. Verjemimo, da dober molivec postane tudi dober človek. Čudno bi namreč bilo, če bi se ob božjem ognju ne ogreli.
Kristusa prihaja tudi v današnji svet. Ne več po uhojenih poteh, ampak kakor čez gorske prelaze in soteske. Žrtve tisočev in molitev milijonov so že prebile nebeška vrata.
Z živo vero pojdimo vsak dan z Gospodom na Kalvarijo. Pridružujmo tudi sebe kot dar. Pojdimo vsak kakor Simon iz Cirene. Sodelujmo pri reševanju sveta.
Tisti, ki se imajo radi, hitro najdejo čas in priložnost za medsebojne stike. Ljubezen je iznajdljiva.
Cerkev je mati. Mati pa ne sme otrokom reči: "Ničesar vam ne morem dati." Cerkev mora vedno dajati. Dajati mora upanje in pogum.
Cerkev je sveta in grešna. Sveta je, ker v njej živi Kristus in jo posvečuje. Grešna je, ker v Cerkvi živimo ljudje, ki grešimo in se premalo odpiramo Kristusu in njegovemu posvečenju.
Vsak dan se ponovno odločajmo. Vsak dan ponovno priznajmo, da "sem grešen človek". Tako bomo tudi vsak dan ponovno začutili Njegovo roko, ki nas išče in rešuje iz valov.
Marija je poleg Kristusa najodličnejši član Cerkve. Zato se ji naša potujoča Cerkev z vsem zaupanjem izroča.
Kdor ne sledi Božjemu klicu, ki ga čuti v sebi, često tudi kot človek ni srečen.

iskalec in zbiralec Marko Čuk