Peter Pavel Glavar

* 2. maj 1721, Ljubljana † 24. januar 1784

(ob obletnici)  Peter Pavel Glavar šempetrski župnik, oskrbnik viteške komende, skrben in umni gospodar in dušni pastir. Zgodovina slovenskega ljudstva je ohranila spomin ne njegovo dolgoletno ljudstvu in cerkvi koristno delovanje. Bil je najumnejši čebelar, kmet in sadjar, bil je goreč oznanjevavec besede božje, dobrotnik svojih faranov, oče ubogim. Sezidal je šolo in poklical za učitelja Zupana iz Kamne Gorice. Ustanovil je v Komendi beneficiat in spolnil, kar je bil obljubil pri Svetem Joštu. Sezidal je v Tunjicah cerkev svete Ane. S svojo darovitostjo je namnožil tudi svetsko blago in kupil lanšpreško graščino na Dolenjskem, kamor se je v svojih starih letih preselil. S prijatelji je užival sadove svojega zemeljskega imetja ... – Tako je v zadnjem poglavju življenjepisne povesti Pater Pavel Glavar, lanšpreški gospod (1922) pisatelj Ivan Pregelj na kratko povzel vse odlike tega plemenitega moža.

Pesnik Cvetko Golar je v verzih, ki jih je leta 1981 uglasbil Matija Tomc, med drugim zapisal, da se ime našega čebelarja P. P. Glavarja v njegovi ljubljeni domovini ne bo nikoli pozabilo. Iz pregleda njegovega življenja in dela se vidi, da Glavar ni bil samo znamenit čebelar, ampak predvsem pobožen in goreč duhovnik, moder gospodarski svetovalec ter velik dobrotnik slovenskega kmečkega človeka ... Človek ob pregledu njegovega življenja razmišlja, kje in od kod je črpal pobude in moči za tako vsaestransko in tako uspešno delo?
Bil je najprej nadpovprečno nadarjen, ob vsem tem pa se je vse življenje sam vzgajal in izpopolnjeval. Bil je človek jeklene volje, reda in dela. Ob prihodu v Komendo se je vrgel na delo za komenske župljane ... dal zgraditi beneficijsko stavbo, zasebno šolo z internatom na ravni nižje gimnazije, v kateri so poučevali nadarjene učence ... da bi postali duhovniki, izobraženci in pomagali pri delu med ljudstvom, poskrbel je za pisno vodo (vodnjak) ... Ne za svojo slavo, marveč iz ljubezni do preprostih ljudi, skrbi zanje, tako za njihovo gmotno preskrbljenost kot duhovno hrano. Vse življenje je bil velik prijatelj knjige. V tem more biti spodbuda in zgled tudi današnjim rodovom. V komendskem beneficiatnem arhivu hranijo pet obsežnih vezanih rokopisnih snopičev Glavarjevih razprav z modroslovno in  bogoslovno vsebino. Kmalu po svoji novi maši se je odločil, da namerava za nakup knjig vsako leto porabiti 50 forintov. Ko je leta 1752 zidal beneficiatsko hišo v Komendi, je določil posebno sobo za knjižnico, ki jo je skrbno zavaroval pred ognjem in tatovi. Tako je v teku let zrasla dragocena knjižnica, ki šteje 1500 zvezkov v različnih jezikih in različnih strok. Glavar je imel temeljito humanistično in bogoslovno izobraztbo; poleg slovenščine, nemščine in latinščine je obvladal še več evropskih jezikov. Glavar je širil in poglabljal svoje znanje tudi s potovanji v Italijo in Rim, kjer je bil imenovan za častnega apostolskega protonotarja. Iz Rima je prinesel svetinje sv. Urbana. Imel je lepo navado, da si je doživetja na potovanjih zapisal in ohranil se je zajeten sveženj teh zapiskov ... prav tako tudi veliko njegovih pisem, iz katerih lahko odkrijemo Glavarjeve značajske poteze, v njih pa najdemo tudi veliko dragocenega gradiva o naši kulturni, cerkveni, gospodarski ikn politični zgodovini. V arhivu se je ohranilo tudi precej njegovih pridig. Ljudem se je najbolj približal s pisanjem svoje družinske knjige (Status animarum), z obiski po domovih in izpraševanjem znanja krščanskega nauka. Tako je iz svoje intelektualne osame prešel v neposreden stik z ljudmi, v njihove domove in tudi srca ...

"Jaz samo grdo gledam, mislim ne tako ..." se je opravičeval zaradi svojega ostrega pogleda in sršečih obrvi. Včasih pa so se mu te oči čudno ovlažile .... (Ivan Pregelj, Odisej iz Komende)

več:
J. Gregorič, Pred dvesto leti je umrl Peter Pavel Glavar: Priloga, v: Ognjišče, 3 (1984), 29-36.
S. Čuk, Peter Pavel Glavar (1721-1784): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014), 46-47.

pripravlja Marko Čuk