Vera Borisa Pahorja in Ognjišče

V četrti četrti številki tržaške revija Mladika (1922) je Adrijan Pahor, sin pisatelja Borisa Pahorja, v članku z naslovom Neznosna lahkost očetovega bivanja pisal o veri svojega očeta. Spregovoril je o svojih obiskih pri očetu, ko sta se pogovarjala “samo o literaturi, filozofiji, politiki, zgodovini, teoloških problemih, obstoju posmrtnega življenja. Nikoli me ni vprašal, kako je z mano, z mojim (našim) zdravjem, s čim se ukvarjam, kateri so moji načrti za prihodnost, še manj o mojih otrocih, ženi.”

Adrijan kali zanimanja za vero vidi že v zgodnjem obdobju očetovega življenja: »Zagotovo se je dolga teološka introspekcija začela takoj po taboriščni izkušnji. Spraševal se je, čemu vse zlo, trpljenje. Če že sprejemamo zlo kot danost, kot človekovega življenjskega sopotnika, potem težje sprejemamo pojem Boga kot utelešenja dobrote, če človeka pahne v takšno nepojmljivo preizkušnjo. Za človeško logiko je to nerazložljivo, če ne paradoksalno. Tudi potem ko je zapustil semenišče, oče ni prenehal s poglabljanjem v filozofijo religije.
Bolj ko se je bližal koncu svojih dni, bolj ga je zanimalo vprašanje transcendence, obstoja posmrtnega življenja, vprašanje obstoja Boga in pa: če Bog obstaja, v kakšni obliki obstaja? Ni čudno, da je, dokler je še mogel brati, segal po raznih filozofskih razpravah, se poglabljal vanje in vabil na svoj dom poklicne filozof(inj)e, s katerimi je skušal razčistiti svoje dvome. 
Nekega dne sem mu zaupal, da ga moja tašča Vida Bratina, verna in službi sočloveku predana ženska, zelo ceni, moli zanj in ga priporoča Bogu. Bil je nemalo začuden, vidno pozitivno presenečen. Taščino zadržanje je spoštoval, večkrat ji je pisal in voščil za praznike ter redno podpiral Karitas, katerega pomembna predstavnica je tašča bila.
Pravil je, da ima raje Kristusa, ki govori o ljubezni, kot Kristusa na križu ... Kaj se je potem zadnje tedne z njim dogajalo, sam Bog ve. Nekega dne je z mano načel problem Svete Trojice: zakaj njen obstoj, iz katere Božje osebe izhaja Sveti Duh in zakaj ... Roke je imel večkrat sklenjene v molitev, priznal je, da večkrat moli, tudi skupaj s svojo pomočnico Vero. Njej je tudi zaupal, da si želi katoliški pogreb z mašo, kar je spričo njegovih predhodnih prepričanj marsikoga presenetilo.«
Leta 1992 smo z Borisom Pahorjem opravili pogovor in sam je napisal lepo predstavitev knjige Od petrolejke do iPada duhovnika Dušana Jakomina, ki je izšla pri naši založbi. Torej, kaj ima Ognjišče opraviti z vero Borisa Pahorja? Tašča sina Adrijana, Vida Bratina, ki je molila za Borisa Pahorja, on pa podpiral njeno karitativno delovanje, je dolga leta delala pri Ognjišču kot računovodkinja.

B. Rustja, Zanimivost, v: Ognjišče 11/2022, 43.