Avtor: Marko

LETA 354 ROJEN SV. AVGUŠTIN

KRŠČANSKI TEOLOG, SVETNIK, CERKVENI UČITELJ, FILOZOF († 430)

Svetemu Avguštinu, so po pravici dali naslov »učitelj milosti«. To je bil v dvojnem pogledu: v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Prav lastna življenjska izkušnja je dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega. … Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih je razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi. Med spisi sta – poleg govorov in pisem – najbolj znani knjigi Izpovedi, ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O božji državi, ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi.

nekaj njegovih misli:

– Ubogi, poslušajte moje vprašanje: Česa nimate če imate Boga? Bogati, poslušajte, kar vas vprašam: Kaj imate, če nimate Boga?

– Bog ne pozabi tistih, ki pozabljajo samo nase in mislijo na druge.

– Stvari vidimo zato, ker so. Stvari pa so zato, ker jih Bog vidi.

– Bodi hvaljen on, ki te je naredil dobrega, če si dober! Hvala ne gre tebi, kajti iz sebe bi mogel biti samo slab. Zakaj hočeš obračati resnico, ko hočeš biti hvaljen, kadar storiš kaj dobrega, Bogu pa naprtiti odgovornost za zlo, ki ga storiš.

– Naše življenje na tem romanju ne more biti brez skušnjav, ne napredek brez preizkušenj. Nihče namreč sebe ne spozna, če ni skušan, tudi ne more prejeti krone, če ni zmagal, zmagati pa ne more, če se ni bojeval; boriti se pa more samo, če ima sovražnika in preizkušnje.

– Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, marveč v kaj bi zasadili zobe; ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati.

– Ljubezen do Boga je prva po redu zapovedi, ljubezen do bližnjega je prva po redu izvršitve. Ker Boga ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga.

več misli sv. Avguština:

 

LETA 1560 ROJEN TOMAŽ HREN.

ŠKOF, PO KRIVICI OŽIGOSAN KOT POŽIGALEC KNJIG († 1630)

Ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu je dajalo zgodovino­pisje zelo različne ocene. Po sodbi enih je bil verski junak, “apo­stol Kranjske”, drugi pa so ga imeli za “velikega inkvizitorja, po­žigalca slovenskih knjig”. Naš zgodovinar Vasilij Melik je na Hrenovem simpoziju v Rimu septembra 1997 dejal: “Večine negativnih o­cen je bilo krivo načelno nerazpoloženje do katoliške strani.” Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po na­čelih tridentinskega koncila (1545-1563). Pošteni preučevalci njegovega življenja in dela mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoliča­nom dal v roke potrebne knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: “Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli bra­ti protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki.” Nameraval je izdati prevod Velike­ga in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija … Izdal je Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem bre­virju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen na­slov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustano­viti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. S sodelovanjem jezuita Janeza Čande­ka je škof Hren izdal Evangelije inu lis­te (1613).

“Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato… Glavno pa je – in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po na­svetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, če­tudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini” (Ivan Grafenauer).

… več o njem v rubriki obletnica meseca 02_2000

 

LETA 1721 ROJEN JANEZ ANDREJ STRAUSS

SLIKAR († 1783)

Rodil se je v Slovenj Gradcu kot peti otrok v slikarski družini Franca Mihaela Straussa. Oče mu je zapustil slikarsko delavnico in v času, ko je barokizacija zajela tudi podeželje, je bil iskan slikar. Poleg Slovenj Gradca in okolice so njegova dela ohranjena tudi v žup. cerkvi sv. Barbare v Halozah, v žup. cerkvi v Vuzenici (Kristusovo objokovanje), njegove slike najdemo še v Slovenski Bistrici, Gotovljah, Humcu pri Pliberku, zanimiva je slika sv. Boštjana (pok. mujzej v MB) … Dragoceno zbirko njegovih del hrani tudi Sokličev muzej v Slovenj Gradcu. Tako kot oče in ded je bil cenjen umetnik in spoštovan meščan Slovenj Gradca, mestni svetovalec, in z njegovo smrtjo se tudi konča slikarska rodbina Straussov v Slovenj Gradcu.

 

LETA 1813 ROJEN ANDREJ EINSPIELER

SLOVENSKI DUHOVNIK, POLITIK IN PUBLICIST, ‘OČE KOROŠKIH SLOVENCEV’ († 1888)

Zavedna slovenska rodbina Einspieler iz Sveč na Koroškem je dala v 19. stoletju šest duhovnikov. Najbolj znan je Andrej, učitelj slovenščine na celovški realki in vodilna osebnost med koroškimi Slovenci. Za veliko noč 1851 je šel v Št. Andraž k škofu Slomšku. Pogovarjala sta se tudi o tem, da bi bilo treba “spraviti na noge društvo, ki naj med ljudi širi dobre slovenske bukve”. Nekaj mesecev zatem je izšel razglas o ustanovitvi Društva sv. Mohorja. Andrej Einspieler je bil prvi podpisnik.

več:
S. Čuk, Andrej Einspieler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1993), 44-45.

 

LETA 1813 ROJEN PETAR II. PETROVIĆ NJEGOŠ

ČRNOGORSKI VLADIKA, PESNIK († 1851)

Črnogorska književnost je svoj prvi in doslej najvišji umetniški vzpon dosegla po zaslugi svojega vladarja, vladike (cerkvenega predstojnika) Petra II. Petrovića Njegoša. Bil je utemeljitelj črnogorskega umetnega pesništva. Njegovo najboljše delo, ep Gorski venec, napisan v obliki drame, je lirsko-epsko razmišljanje o svobodi in vrednosti življenja. Postal je last črnogorskega naroda in bil je preveden v domala vse evropske jezike.

 

LETA 1841 ROJEN JOSIP NOLLI

MEDNARODNI GLEDALIŠKI UMETNIK, OPERNI PEVEC († 1902)

Ljubljančan Josip Nolli je po končanem študiju prava na Dunaju v svojem rodnem mestu organiziral kulturno in gledališko dejavnost. Bil je eden od ustanoviteljev Dramatičnega društva. Nato se je posvetil pevski karieri, ki jo je začel v zagrebški operi in jo nadaljeval v Pragi, Milanu, Budimpešti. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1890 se je z vso vnemo posvetil razvoju slovenske operne poustvarjalnosti.

 

LETA 1843 ROJEN FRAN CELESTIN

PISATELJ, LITERARNI KRITIK IN LITERARNI ZGODOVINAR, POSREDNIK RUSKEGA REALIZMA († 1895)

Slavist Fran Celestin, rojen na Kleniku (Vače pri Litiji), je bil nekaj časa profesor v Rusiji, zatem na Dunaju, najdlje pa v Zagrebu. Uveljavil se je predvsem kot esejist. V eseju Naše obzorje (1883) se je zavzel za uveljavitev socialno kritičnega realizma, kakršnega je spoznal v Rusiji, in kritično ocenil slovenske realiste (Jurčiča, Levstika, Stritarja). Kot literarni zgodovinar je med domačimi pisci obravnaval zlasti Prešerna.

 

LETA 1850 ROJEN ROBERT LOUIS STEVENSON

ŠKOTSKI PISATELJ, KI NAS VODI NA OTOK ZAKLADOV († 1894)

Zelo ustvarjalen pisatelj, izpod njegovega peresa so privreli potopisi, eseji, pesmi za otroke, predvsem pa povesti in romani. Najbolj je znan njegov pustolovski roman Otok zakladov, pa tudi zgodovinski in znanstveno fantastični roman Dr. Jekyll in Mr. Hyde. Za njegovo pisanje je značilen preprost in jasen slog, bogata domišljija in napeto dogajanje. Umrl je na otoku Samoa, kjer se je zdravil za TBC.

njegova misel:

Biti to, kar smo, in postati tisto, za kar smo sposobni, to je smisel našega življenja.

 

LETA 1868 UMRL GIOACCHINO ANTONIO ROSSINI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ (* 1792)

V mladosti mestni trobentač, pel je tudi v cerkvenem zboru, da bi kaj zaslužil, študiral v Lugu in nato v Bologni, leta 1806 so ga sprejeli tudi na Accademio filharmonico. Z osemnajstimi leti je v Benetkah izvedel svojo prvo opero, v naslednjih petih letih je napisal šestnajst oper. Pri dvajsetih je z opero Pietra del paragone osvojil milansko Scalo, partituro za njegovo najbolj slavno operno delo “Seviljski brivec” naj bi napisal v trinajstih dni. Po poroki je deloval v Parizu, kjer je vrhunec ustvarjanja pomenila opera Viljam Tell, ki je tudi njegova zadnja (1919), saj se je sedemintrideset let star odločil, da ne bo več pisal oper…

 

LETA 1874 ROJEN EVGEN LAMPE

DUHOVNIK, PISATELJ, UREDNIK, POLITIK († 1918)

Po svoji vsestranski dejavnosti – od glasbe, literature, likovne umetnosti do gospodarskih in političnih problemov je bil duhovnik Evgen Lampe eden najpomembnejših slovenskih delavcev svoje dobe. Kot gospodarstvenik si je prizadeval Slovence gospodarsko osamosvojiti. Bil je urednik Doma in sveta (1900–1913) in v njem je ocenjeval skoraj vse spise tedanjih pisateljev ter obsojal, kar ni ustrezalo njegovi zahtevi po zdravju in moči v literaturi. Med prvo svetovno vojno pa je umetnike v stiski gmotno podpiral.

 

LETA 1901 ROJEN STANKO GOGALA

PEDAGOG, PROFESOR († 1987)

Doma iz Kranja, gimnazijo obiskoval na Poljanah, po končani filozofski fakulteti je 1925 doktoriral, bil nekaj časa asistent na fakulteti, po opravljenem učiteljskem izpitu pa je na pedagoški katedri Filozofske fakultete predaval pedagogiko. Bil je drugi slovenski univerzitetni pedagog (po prof. Karlu Ozvaldu). Veliko je pisal in razvijal svojo izvirno teorijo v več kot 200 objavljenih strokovnih delih. Ena njegovih tez je tudi, »da je treba imeti vizijo poučevanja, vzgoje, imeti pedagoški in osebni eros, kako pomembno je imeti dobrega učitelja, ki usmerja mlado življenje na pot učenosti in modrosti življenja. Bistvo osebnega erosa je, da gojenec vzgojitelju ni čustveno brezpomembna stvar in da ni čustveno ravnodušen do njega, da nima učenca za šolski material, ki mu je izročen na milost in nemilost in ki bi na njem lahko pokazal svojo moč in oblast. Prava vzgoja ne ruši učiteljeve avtoritete, ampak jo, nasprotno, lahko celo poglablja. Učiteljev s takšno vizijo svojega poslanstva ni nikoli preveč.«

njegova misel:

• Naloga in dolžnost šole bi bila, da bi znala stopiti v stik z življenjem, da bi tako lahko začutila mladostnika, njegova razmišljanja, težave ter o tem z njim tudi spregovorila. Učenec bi v svojem razvoju moral pridobiti resen in stvaren odnos do življenja. V mladih namreč prevladuje praktični interes in šolsko delo postaja toliko težje, kolikor bolj se postavlja v ospredje predmete, ki so precej oddaljeni od realnosti.

 

LETA 1917 ROJEN LUDVIK CEGLAR

DUHOVNIK, MISIJONAR, PESNIK, PISATELJ († 1998)

Doma iz Metlike, dolga leta živel in delal v Braziliji, in tam “odkril” našega rojaka Janeza Madona – kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan. Po letu 1960 je bil kaplan v bolnici v kraju São Roque od 1972 do 1978 pa župnik za Slovence v nadškofiji São Paulo. Veliko je pisal o slovenskih misijonarjih in izseljencih. Poleg knjige o že omenjenem Janezu Madonu, je objavil pesniško zbirko Mati, domovina, Bog in povest Slemeniški župnik (v dveh delih). Pri celovški Mohorjevi družbi je izšlo v štirih knjigah njegovo delo Nadškof Volk in njegov čas (zbrano gradivo o življenju in delu nadškofa Vovka).

 

LETA 1919 ROJEN VLADO HABJAN

pisatelj in zgodovinar († 2003)

Pisatelj in zgodovinar Vlado Habjan se je rodil pri Sv. Juriju ob Taboru v Savinjski dolini. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju, po vojni je bil nekaj let literarni urednik Radia Ljubljana. Leta 1959 se je vpisal na študij zgodovine in umetnostne zgodovine. Poleg strokovnega zgodovinskega dela je ustvarjal tudi kot pisatelj novel in romanov (Pomlad vnukov, Trotamora). Kot ljubitelj zgodovinopisja je napisal zgodovinski esej Mejniki zgodovine. Bil je prvi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa.

 

LETA 1934 ROJEN HUBERT BERGANT

ORGANIST, VIRTUOZ, PEDAGOG († 1987)

V domači župnijski cerkvi v Kamniku, kamor je zahajal s svojimi starši, je že kot štirinajstletnik začel z orglanjem. Po maturi se je v Ljubljani vpisal na študij klavirja in orgel, nato je diplomiral iz umetnostne zgodovine. Študij orgel je nadaljeval na Dunaju. Leta 1965 je začel predavati orgle na ljubljanski Akademiji za glasbo. Kot vodilni orgelski pedagog je vzgojil vse mlajše slovenske orglavce. Bil je prvi, ki je po drugi svetovni vojni prirejal orgelske koncerte. Velik poudarek je dal skladbam J. S. Bacha. O orglarstvu je tudi veliko pisal.

 

LETA 1944 UMORJEN EMIL KETE

BOGOSLOVEC, PRIČEVALEC, MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1924)

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.« Te globoke misli je, kakor v slutnji mučeništva, zapisal v svoj dnevnik dvajsetletni bogoslovec Emil Kete na začetku svoje poti v duhovništvo. Trpljenja se ni bal. »Jezus je imel angela tolažnika v svojih najtežjih urah – mi bomo imeli Jezusa. Tisti Jezus, ki nas krepča vsako jutro s svojim presvetim Telesom, nam bo prišel na pomoč v vseh naših težavah in v našem trpljenju. Če bo naša človeška narava omahovala, nas bo podprla zavest, da je Kristus z nami, da bomo lahko vse prenesli.« Njegove slutnje so se uresničile že nekaj mesecev zatem, novembra 1944, ko je, kot blaženi Alojzij Grozde, postal pričevalec junaške ljubezni do konca, umorjen iz sovraštva do vere. Na kraju njegove mučeniške smrti so novembra 2011 zasadili križ, drevo življenja.

… več o njem v pričevanju 06_2012

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.«

 

LETA 2021 UMRL JOŽE MLINARIČ

KL. FILOLOG, ZGODOVINAR, ARHIVAR, AKADEMIK (* 1935)

Po maturi na klasični gimnaziji v svojem Mariboru je na Univerzi v Ljubljani študiral najprej klasične jezike, nato pa diplomiral še na oddelku za zgodovino. Sprva je poučeval zgodovino na srednji šoli, po letu 1995 pa je bil profesor za zgodovino srednjega in novega veka na Univerzi v Mariboru. Posvečal se je zlasti raziskovanju naših samostanov starejših redov (cistercijanov, kartuzijanov, dominikancev). Sad tega je osem obsežnih monografij. Za njegovo delo mu je papež sv. Janez Pavel II. podelil naslov viteza sv. Gregorija Velikega.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1873 ROJEN ENGELBERT GANGL

PESNIK, PISATELJ, UREDNIK IN PROSVETNI DELAVEC ( † 1950)

Iz rodne Metlike je odšel nabirat znanje v Ljubljano: maturiral na ljubljanskem učiteljišču, na Dunaju študiral pedagogiko in bil učitelj v Ljubljani, Idriji in Trstu. Po prvi vojni je postal višji šolski nadzornik, dvajset let je urejal strokovni list “Učiteljski tovariš”. Pisal pa je tudi pesmi in pri tem posnemal Josipa Stritarja, Josipa Cimpermana – tudi za mladino (zbirka otroških pesmi Pisanice). Ustanovil je mladinski list Zvonček in ga urejal, sodeloval pri sestavljanju in izdajah beril ter učbenikov. Gangl je delal tudi v Sokolskih društvih – od 1918 je bil v vodstvih slovenske in jugoslovanske sokolske zveze.

 

LETA 1892 UMRL ANDREJ KOMELJ PLEMENITI SOČEBRAN

ČASTNIK AVSTRIJSKE VOJSKE, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA VOJAŠKEGA IZRAZJA (* 1829)

Rojen v Solkanu, po ljudski šoli je končal dva razreda učiteljišča, postal organist v domači cerkvi in bil 1848 poklican k vojakom. Služboval je po raznih krajih, napredoval do poročnika, ko pa je prišel h koroškemu pehotnemu polku je bilo tam veliko slovenskih vojakov. Začel jih je poučevati v slovenščini, prevedel je potrebne vojaške priročnike in pravilnike. Knjige so dvojezične, tako da so lahko tudi drugi častniki urili vojake v slovenščini. Tako so tudi slovenski vojaki lahko napredovali v častnike in opravljali usposabljanje vojakov tudi v slovenščini … Cesar Franc Jožef I. mu je podelil plemiški naslov Sočebran. Slovenska vojska je po njem imenovala šolo za podčastnike in medaljo za kulturne dosežke in promocijo Slovenske vojske.

 

LETA 1898 ROJEN LEON ŠTUKELJ

PRAVNIK IN TELOVADEC, OLIMPIONIK († 1999)

Rodil se je v Novem mestu, leta 1927 je končal študij prava, in po končani športni poti (1936) delal kot sodnik v Novem mestu, Lenartu in Mariboru, kjer je živel do smrti. Na sedmih velikih tekmovanjih je osvojil 20 kolajn: 8 zlatih, 6 srebrnih in 6 bronastih. Samo na olimpijskih igrah je skupno osvojil 6 kolajn: dve zlati v Parizu 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu 1928 ter srebro v Berlinu 1936. Štukelj ni odobraval komunističnega režima v Jugoslaviji, zato je bil po vojni sumljiv, zaprt in izpuščen, prepovedali pa so mu opravljati sodniški poklic. Pravo športno slavo in čast je doživel šele v samostojni Sloveniji, ko je bil kot najstarejši olimpionik tudi povabljen na OI v Atlanti (se rokoval s Clintonom), ob stoletnici so mu v Novem mestu pripravili imenitno proslavo, imel je tudi vabilo za OI v Sydneyju leta 2000, pa jih ni dočakal. Umrl je le nekaj dni pred svojim 101. rojstnim dnem. Zasluženo je osvojil naziv najboljšega slovenskega športnika vseh časov.

več:
S. Čuk, Leon Štukelj (1898-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2019), 44-45.

njegove misli:

• V telovadnici in v telovadbi sem našel vse tisto, kar išče mlad človek: veselje, prijatelje in zdravje. Telovadnica mi je krepila telo, me vzgajala v zavednega Slovenca ter me povezovala z delovnim človekom …
• Ko sem se po prvi mednarodni tekmi vrnil domov, je bil moj edini cilj, da čimprej končam študij in nastopim plačano prakso na sodišču ter s tem zagotovim sebi in mami stredstva za življenje.
• Rad sem poslušal in se učil od drugih, ki so vedeli več kot jaz.
  
• Vsak uspeh zahteva odpovedovanje, napor, resen življenjski pristop.
  
• Tisto najvišje, k čemur bi morala stremeti vsaka država, je težnja po pravičnosti. Seveda idealne pravičnosti ni nikjer, lahko pa obstaja bolj ali manj poudarjena naravnanost k temu svetlemu izhodišču. Enako velja za poštenje.
• Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in  nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja.Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni...

 

LETA 1912 ROJEN STANKO VUK

PESNIK, PISATELJ († 1944)

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem. Njegova življenjska pot je bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

več:
S. Čuk, Stanko Vuk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1992), 24-25.

nekaj njegovih verzov:

• Vlažna svetloba / trpko lega v vrbovje. // V ravnini breze, / srebrne vode. // Veter skozi borovje / mornarske pesmi gode. // Od jarkov dehti, / od pomladanskega snega. // Po grapah /prva trava zeleni. //
• Pastirčki z bosimi nogami / se igrajo z ovčicami. (Pomlad)
  
• Hiša modrosti prazna stoji / Na trdem kolu pred njo / z žeblji prebodeno, ranjeno / je Kristusovo telo. // O kristjan, ne pljuni nikar! / Nocoj je žalostna vsaka stvar. (Sveti križev pot – uvodna)
  
• Srečal je lastno mater: / ves v ranah, ves bled, ves krvav – / da bi tudi nas po robu močvirja / z laterno nekoč poiskal! // Nekdo za bori tih večer brede, / Jezus Kristus med bratovščino sede. (Sveti križev pot – Četrta postaja)
  
• Stopi, uporni Gost / v stan naš tako preprost! // Žebljev, jermenov in kisa / ni več nocoj: Dver ti odpremo, okna zastremo. / Prišel bo žegen tvoj. // Žegen nam zdravja da, / milost – ljubav srca. (Sveti križev pot – Sklep)

 

LETA 1919 ROJEN FRANCE ŠTIGLIC

FILMSKI REŽISER, PIONIR SLOVENSKEGA FILMA († 1993)

France Štiglic velja za ‘poosebljenje’ filma, ker je kot režiser posnel 15 celovečernih igranih filmov in je delal za film tudi tedaj, ko ni snemal. Leta 1948 je posnel prvi slovenski celovečerni igrani film Na svoji zemlji, med njegove vidnejše dosežke sodijo še Balada o trobenti in oblaku, Dolina miru, Ne joči, Peter, Deveti krog – z režijo tega filma je bil leta 1961 nominiran za tujejezičnega oskarja. Odmeven mednarodni uspeh je imel s filmom Dolina miru (1956) z Johnom Kitzmillerjem v glavni vlogi.

 

LETA 1942 ROJENA ELISABETH LUKAS

PSIHOLOGINJA IN PSIHOTERAPEVTKA

Dunajčanka, študirala psihologijo pri dr. Viktorju Franklu in doktorirala leta 1972. Od leta 1973 živi in dela v Nemčiji, zdaj je direktor inštituta za logoterapijo v Munchnu in podpredsednica nemškega združenja za logoterapijo in eksistencialno analizo. Najbolj znana učenka Viktorja Frankla, ki je njegovo logoterapijo dopolnila v dveh točkah (kar ji je priznal tudi Frankl): na področju k smislu osredinjene logoterapevtske pomoči družini (partnerska logoterapija) ter v delo na sebi (pisanje avtobiografije), ki je sestavni del procesa izobraževanja bodočih logoterapevtov. Znana avtorica številnih knjig in zakladnica življenjske modrosti, vedrine in optimizma, ki ga širi s svojimi predavanji po Evropi. Pri nas je izšla njena knjiga Priveži svoj voz na kakšno zvezdo.

nekaj njenih misli:

• Ne gre za to, da delam veliko ali malo, temveč za to, da tisto veliko ali malo delam rad.
  
• Kjer je cilj, je tudi pot k cilju. In kjer je osebni cilj, tam že neka oseba potuje.
  
• Ljubiti pomeni, da si križ drugega naložimo skupaj s svojim na ramena.
  
• Če krožim okrog samega sebe, hodim po poti brez konca, ki ne pripelje nikamor. Če se odmaknem od sebe, pa ugledam pot do človeka, kakršen bi rad bil.
  
• Komajda je kje kdo, ki ne verjame v smisel, zakaj brez usmeritve k smislu ni možno biti človek.
  
• Da si ljubljen, je darilo, ki ga nikoli zares ne “zaslužiš”. Zasluga je vedno pri tistem, ki ljubi.
  
• Nasprotje vere ni nevera, temveč – strah pred življenjem.
  
• Da nismo sužnji, temveč svobodni ljudje, pomeni, da lahko tudi svobodno zasužnjimo sami sebe.

 

LETA 1945 ROJEN STANISLAV HOČEVAR

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, NEKDANJI BEOGRAJSKI NADŠKOF

Rojen je bil v Jelendolu, župnija Škocjan pri Novem mestu. Srednjo šolo je obiskoval v Križevcih, vojaščino odslužil v Skopju, teologijo pa študiral na ljubljanski teološki fakulteti, kjer je tudi magistriral pri prof. Strletu z nalogo o bistvu osebnega greha. Nekaj časa je deloval med Slovenci na Koroškem, obiskal pa tudi Slovence v Kanadi in Argentini. 25. marca 2000 ga je papež imenoval za beograjskega nadškofa pomočnika. Leta 2001 je kot tretji Slovenec prevzel beograjsko nadškofijo. Pred njim sta bila beograjska nadškofa Alojzij Turk in Franc Perko. Ob dopolnjenem 75. letu je papežu ponudil odstop in na dan spomina na Sremske mučence, 5. novembra, dobil naslednika: zrenjaninskega škofa Ladislava Nemeta, ki je tudi podpredsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc (umeščen bo 10. decembra).

več:
F. Bole, Beograjski škof pomočnik Stanislav Hočevar. “V Beograd odhajam z zaupanjem v Boga”: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (2000), 6-10.

nekaj njegovih misli:

• Cerkev ima za svoje najvišje poslanstvo, da vzgaja človeka v svobodi k popolnemu gospostvu nad samim seboj in k popolni osebni ljubezni.
  
• Marija ni neka v kot obrnjena žena, temveč osebnost, ki stopi vedno v sredino življenja… Čim večje odgovornosti kdo ima, tem bolj bi moral v Marijino šolo.
  
• Vsaka mati zadobi svojo odločilno vlogo v mejnih okoliščinah, sicer je njej lastno, da je zaradi velike ljubezni tiho in v ozadju. Ko pa gre za življenje in smrt, ko gre za odločanje v pomembnih zadevah, tedaj se zasveti resnična podoba matere.
  
• Živeti marijansko duhovnost pomeni hrepeneti po božji modrosti. To zahteva “globok molk” v nas samih. Zahteva celotno umiritev srca, duše in telesa.
  
• Nikdar ne bi smeli postati sužnji časa, mode, materialnega blagostanja. Hrepeneti po večnosti pomeni prav uporabljati sedanjost.
  
• S ponosom ugotavljamo, da je v začetku našega naroda mati – mati Marija. Prva cerkev, ki jo je postavil sveti Modest na Gosposvetskem polju, je bila posvečena Mariji – veliki in sveti Gospe.

 

LETA 1989 UMRL BOŽIDAR JAKAC

SLIKAR IN GRAFIK (* 1899)

“Vse moje delo, vse moje risbe in skice so nastale iz likovnega interesa, so pa nehote postale dokumentacija časa – tekoči mo­ment doživljanja je bil od nekdaj moj način in smisel dela. Tako je vse moje delo nekak likovni dnevnik,” je zapisal Božidar Ja­kac, veliki slovenski slikar in grafik, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

“Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja.” To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Do­lenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990).

več:
F. Bole, Akademski slikar Božidar Jakac. “Nikdar nisem delal za denar”: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (1984), 6-10.
S. Čuk, Božidar Jakac: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (1999), 20-21.

njegova misel:

• Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja – to je moja mehka Dolenjska …
• Nikdar nisem delal za denar, nikoli se nisem gnal za tem, zato sem ohranil stvari, ki bi sicer že kdaj šle v pozabo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1595 ROJEN MARTIN BAVČER

JEZUITSKI DUHOVNIK IN ZGODOVINAR († 1668)

Doma iz Sela (Ajdovščina), v Ljubljani je stopil k jezuitom in študiral v Brnu, kjer je doktoriral in potem poučeval na goriški jezuitski gimnaziji, po končanem bogoslovju je v Ljubljani predaval moralko. Bil je profesor po raznih krajih (Zagreb, Dunaj, Reka, Gradec …) največ časa je preživel v Gorici, kjer je nastalo tudi njegovo glavno delo, Kronika naših krajev v desetih knjigah (Historia rerum Noricarum et Foroiuliensium), za katero je gradivo zbiral skoraj trideset let, a je ostalo v rokopisu. Izšlo pa je v slovenskem prevodu Zdravka Jelinčiča Zgodbe Norika in Furlanije leta 1975, leta 1991 pa še dopolnjen prevod Zgodovina Norika in Furlanije.

 

LETA 1703 ROJEN AVGUŠTIN HALLERSTEIN

jezuitski misijonar, astronom, mandarin, kartograf († 1774)

Doma je bil iz Mengša (Ravbarjev grad), v Ljubljani je obiskoval jezuitsko gimnazijo, študiral filozofijo in na Dunaju vstopil k jezuitom. Tam je kasneje študiral matematiko in v Gradcu teologijo. Nekaj časa je poučeval v jeziitskih kolegijih takratne Avstrije, leta 1739 pa je kot jezuitski misijonar odšel na Kitajsko. Deloval je v astronomskem in matematičnem oddelku in postal njegov predstojnik, leta 1762 je postal častni član peterburške akademije znanosti in astronom na kitajskem dvoru … veliko je potoval, zbiral podatke o pokrajinah in prebivalstvu in izdal več knjig. V cesarskem observatoriju je opravil številna opazovanja nebesnih pojavov … po njem se od leta 2003 imenuje asteroid, ki so ga 1999 odkrili astronomi z Observatorija Črni Vrh

 

LETA 1821 ROJEN FJODOR MIHAJLOVIČ DOSTOJEVSKI

EDEN NAJVEČJIH PISATELJEV 19. STOLETJA († 1881)

Rodil se je v bolnišnici za reveže v Moskvi, kjer je njegov oče služboval kot zdravnik. Ko mu je bilo šestnajst let, mu je umrla mati. Istega leta se je vpisal na vojaško tehnično akademijo v Petrogradu in takrat še ni kazal nobenega posebnega zanimanja za literaturo . Ko so uporni kmetje ubili njegovega precej čudaškega očeta, je ostal brez staršev in takrat so mu prišle prve misli o literarnem ustvarjanju. Nanj so očitno vplivala prva otroška in mladostna doživetja iz bolnišnice, kjer je opazoval revne ljudi, zato je tako (Revni ljudje) naslovil svoje prvo literarno delo. Kritika ga je zelo ugodno ocenila in Dostojevski je začel ustvarjati pod vplivom francoskih socialistov – utopistov. Zaradi revolucionarne dejavnosti so ga kasneje tudi zaprli in celo obsodili na smrt, toda tik pred usmrtitvijo je bil pomiloščen – to pa je zelo vplivalo na njegovo osebnost, saj je neprestano čutil ogroženega … Namesto smrti ga je čakalo izgnanstvo v Sibirijo, štiri leta prisilnega dela in prav toliko vojaške službe. Na poti v izgnanstvo mu je neka žena podarila Sveto pismo nove zaveze in to mu je bilo edino branje in od katerega se ni več ločil … V Sibiriji je doživel spreobrnjenje, začelo se je njegovo iskanje Boga. Tu je srečal najbolj zavržene, propadle in nesrečne ljudi. Ob tej človeški bedi so bile njegove misli usmerjene k osebi Kristusa. Telesne moči so mu pešale, v duši pa se mu je nabirala neslutena duhovna energija, s katero se je kasneje obsojenec iz Sibirije spremenil v nesmrtnega pisatelja svoje dežele. … Z deli Zločin in kazen, Zapiski iz mrtvega doma in Bratje Karamazovi je dosegel vrh psihološkega realizma. Dostojevski je bil ena vodilnih osebnosti ruske književnosti, včasih pa ga imajo za ustanovitelja eksistencializma. Pisal je zelo veliko in naglo, kakor gnan od nevidne sile. Posebej lahko občudujemo njegovo odločnost, ko se postavlja za avtonomnost človeške osebe. Kot nihče drug je Dostojevski prodiral v globino človeške duša, analiziral občutke in misli ponižanih in razžaljenih, revnih ljudi in trpinov vseh vrst. Ti so strastno iskali rešitev, pravico, ljubezen, dobroto, iskali Boga. »Moja hozana je šla skozi topilo dvomov,« je zapisal proti koncu življenja. Taki so tudi njegovi junaki in prav zato, ker je vse v njegovih delih tako globoko, tako pristno, je Dostojevski vedno aktualen in vedno znova navdušuje stotisoče bralcev po vsem svetu …

več:
V. Šolinc, Dostojevski: Velikemu sinu ruske zemlje ob 150-letnici rojstva, v: Ognjišče 7 (1972), 6-8.
S. Kristovič, Dostojevski – rudar duše: Na začetku, v: Ognjišče 11 (2021), 11.

nekaj njegovih misli:

• Če Boga ne bi bilo, potem bi bilo vse dovoljeno.
  
• Biti junak v eni minuti ali eni uri je lažje kakor prenašati vsakodnevno življenje v tihem junaštvu.
  
• Današnji svet izenačuje razuzdanost in svobodo; toda prava svoboda je samo v premagovanju samega sebe in svoje volje.
  
• Skrivnost življenja ni samo v tem, da živimo, temveč tudi v tem, da vemo, zakaj živimo.
  
• Prijatelji, ne bojte se življenja! Kako dobro je živeti, kadar storiš kaj dobrega in resničnega.
  
• In glejte, tega bi navadil svoje otroke: Zavedaj se ves čas, vse svoje življenje, da si plemič, da se v tvojih žilah pretaka sveta kri ruskih knezov, vendar se ne sramuj tega, da je tvoj oče sam oral na njivi. To je delal po knežje.
  
• Nekega človeka ljubiti pomeni videti ga tako, kakor si ga je zamislil Bog.
  
• Človek, ki je odklonil Boga, se klanja pred svojimi maliki.
  
• Ne razumem, kako je mogoče iti mimo drevesa in ne biti srečen, da ga vidiš; govoriti z nekom, pa ne biti srečen, da ga imaš rad.
  
• Skrivnost človeškega bitja ni v življenju samem, ampak v tem, za kaj živi. Brez trdne predstave o tem, za kaj naj živi, človek ne more prav živeti.
  
• Ljubezni ni mogoče ustvarjati iz niča. Zakaj iz niča ustvarja samo Bog. Najprej izpolnimo Kristusovo zapoved ljubezni in šele potlej si dovolimo zahtevati, da jo izpolnjujejo naši otroci.
  
• Vedno zaupajte v Boga in nikdar ne podvomite v njegovo usmiljenje. Tudi sam skušam ljubiti, a moja ljubezen ni nič, če jo primerjam z neskončno ljubeznijo Boga do vseh ljudi.
  
• Koliko je ljudi, ki ne mislijo sami, temveč žive od misli, ki so si jih drugi izmislili.
  
• Če hočemo videti živega Boga iz obličja v obličje, ga ne smemo iskati na praznem nebu naše domišljije, ampak v ljubezni do soljudi.

 

LETA 1855 UMRL SOREN KIERKEGAARD

DANSKI FILOZOF, OČE EKSISTENCIALIZMA (* 1813)

Eksistencializem je filozofska smer, ki uči, da je eksistenca to, kar določa človeka kot človeka. Med »očete eksistencializma« spada danski filozof Soren Kierkegaard, eden najbolj prodornih religioznih mislecev zadnjih dveh stoletij. Bil je veliki zagovornik ‘posameznika’ nasproti univerzalnemu človeku nemškega filozofa Hegla. V dvanajstih letih je napisal svoja glavna dela, med katere spada Dejanja ljubezni (1847), ki so izšla pri založbi Družina.

nekaj njegovih misli:

• Najprej sem mislil, da je molitev govorjenje. Potem pa sem se naučil, da tudi ni zgolj molčanje, temveč poslušanje. Tako je: moliti ne pomeni slišati samega sebe govoriti, moliti pomeni umolkniti, biti tiho in čakati, dokler molivec ne zasliši Boga.
  
• Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega lahko primerjamo dvojnim vratom, ki se odpirajo hkrati. Ni mogoče odpreti enih, da se ne bi odprla tudi druga, in nemogoče je ena zapreti, da ne bi bila tudi druga zaprta.
  
• Kristus se je povsem postavil na tvoje mesto. Bil je Bog in je postal človek – tako se je postavil na tvoje mesto. Ravno to bi namreč pravo sočutje tako rado: tako rado bi se scela postavilo na mesto trpečega, da bi moglo zares tolažiti.
  
• Kako čudna bitja so ljudje! Svobode, ki jo imajo, ne uporabljajo, zahtevajo pa tisto, ki je nimajo. Imajo svobodo mišljenja in zahtevajo svobodo govorjenja.
  
• Kakor hitro pride kdo med Boga in tebe, dobiš varljivo merilo, merilo človeške primerjave. Primerjanje pomeni konec sreče in začetek nezadovoljstva.
  
• Jesen cenim bolj kot pomlad: jeseni se oziramo proti nebu, spomladi pa so naši pogledi uprti v zemljo.
  
• Prava molitev je borba z Bogom, ki v njej zmagamo samo takrat, kadar zmaga Bog.
  
• Veličina ni v tem, da si ta ali oni, ampak je v tem, da si to, kar si; in to zmore vsakdo, če le hoče.
  
• Najmočnejši je tisti človek, ki zna skleniti roke k molitvi.
  več: …
  

 

LETA 1902 ROJEN ANTON KUHELJ

INŽENIR († 1988)

Luč sveta je zagledal na Opčinah pri Trstu, kjer je tudi obiskoval osnovo šolo, gimnazijo pa v Trstu in Kranju. Študij je nadaljeval na oddelku za elektrotehniko Tehniške fakultete v Ljubljani, kjer je ostal kot profesor, njen dekan in rektor Univerze. Svoje poznanje tehnike je na poljuden način predstavil v dveh knjigah Tehnika v vsakdanjem življenju v redni knjižni zbirki Celjske Mohorjeve družbe 1960 in 1962. Bil je naš največji strokovnjak za letalske konstrukcije in eden od začetnikov slovenskega letalstva.

več:
S. Čuk, Anton Kuhelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2002), 16-17.

 njegova misel:

• Vera v napredek znanosti in tehnike, ki je še pred kratkim vzbujala upanje, da bo človeštvo premagalo na svoji poti vse težave in doseglo blaginjo in srečo, se počasi vpričo številnih težav krha in prehaja v bojazen, da le ne bo šlo vse tako gladko, kakor smo pričakovali.

 

LETA 1907 ZAŽIVI SAMOSTOJNA RAFAELOVA DRUŽBA

Družba sv. Rafaela je nastala (1903) na pobudo ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča, sprva kot pomožni odbor dunajske, od današnjega dne leta 1907 pa kot slovenska podružnica avstrijske Družbe sv. Rafaela za varstvo izseljencev v Ljubljani. Ustanovljena je bila kot bratovščina, ki je s podporo cerkvenih, državnih ustanov in karitativnih gibanj z zbiranjem sredstev pomagala izseljencem, da bi ohranili človeško dostojanstvo, versko in narodno identiteto, ter našli možnosti za uresničitev ciljev izselitve. Delovala je prek zastopnikov po slovenskih župnijah in večjih evropskih pristaniščih. Samostojno so ustanovili leta 1927, izdajala je knjižico, vestnik in leta 1929 so vpeljali izseljensko Rafaelovo nedeljo. Leta 1945 je bila ukinjena, ponovno pa je bila ustanovljena leta 1990, od leta 1995 se imenuje Rafaelova družba, ki je kot organizacija civilne družbe, ki skrbi za Slovence po svetu, registrirana 4. decembra 2002.

 

LETA 1910 ROJEN LOJZE KOZAR

BOŽJI SLUŽABNIK, DUHOVNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC († 1999)

“Prvič sem držal v rokah onega, ki je večji kakor vesoljstvo, mogočnejši od vseh vladarjev, lepši od vse zemeljske lepote; njega, ki ima več ljubezni kakor vse matere sveta in časa skupaj; njega, ki me je zapuščenega in nevrednega sredi samote pobral in mi vžgal svojo neizmerno ljubezen. Zato ga prosim zdaj vsak dan, da me tako pritegne k sebi, da se ne bom mogel več ločiti, ker vem, da je moja sreča edino pri njem, ki je moja mladost in vsa moja ljubezen.” Tako je 26. julija 1936, na dan svoje nove maše pri cerkvi sv. Ane v Boreči, zapisal Lojze Kozar, kasnejši odranski župnik in pisatelj. Njegovo človeško in duhovniško podobo je v prekmurskem koledarju Stopinje ob stoletnici njegovega rojstva (za župnijo Odranci je leto 2010 Kozarjevo leto) prikazal njegov nečak Lojze Kozar, sedanji odranski župnik, pod naslovom “Vsa moja ljubezen”, ki so mu ga narekovali stričevi dnevniški zapiski, ki jih je pisal občasno, od nove maše do 8. maja 1947. Iz teh zapisov, pričevanj in osebnih srečanj “se zarisuje njegova duhovna podoba – podoba duhovnika, ki zasluži nebesa”.
Kongregacija za zadeve svetnikov je z odlokom 24. novembra 2015 potrdila, da se postopek za beatifikacijo duhovnika Alojzija Kozarja (1910-1999) lahko opravlja. S tem dnem se nekdanji odranski župnik in pisatelj imenuje Božji služabnik. V torek, 5. januarja 2016, je škof dr. Peter Štumpf podpisal cerkveno dovoljenje, da se lahko javno moli molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Vabljeni smo, da to molitev pogosto molimo, tudi doma, osebno ali skupaj v družini. Ob koncu molitve lahko dodamo namen, ko prosimo Boga, naj nam na priprošnjo Božjega služabnika Alojzija Kozarja podeli določeno milost (zdravje, pravo odločitev, uspeh v šoli ali službi …). Primerno je tudi, da uslišano prošnjo sporočimo na postulaturo (Škofija Murska Sobota, Postulatura, Gregorčičeva 4, 9000 Murska Sobota). Več bo takih uslišanj, več bo možnosti, da postopek napreduje in se tudi uspešno konča.

več:
S. Čuk, Lojze Kozar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2010), 84-85.

nekaj njegovih misli:

• Rad bi vam povedal, da je najvažnejše biti dober. Da je v vsakem človeku nekaj dobrega in da je to potrebno obuditi, da se tega zave.
  
• Koliko velja v božjih očeh kakšen človek, spoznamo samo na ta način, če vemo, koliko je v tistem človeku ljubezni.
  
• Veliko bolje je biti skromen in zadovoljen, kakor veliko imeti pa še več želeti.
  
• Kar začneš, tudi dokončaj, pa če si ti bo zdelo še tako težko ali nemogoče. Ne popusti, tudi če se ti bo zdelo, da nisi sposoben, kajti to je samo skušnjava. Kar človek hoče, tudi more.
  
• Pobožnost ne more biti nikoli pretirana, kakor tudi dobrota ne more biti pretirano velika. Oboje bi lahko bilo samo nepristno, narejeno.
  
• Če bi se kdaj poglobil v to, kakšna vrednota je Bog, kakšna brezmejna ljubezen in dobrohotnost, ti srce ne bi dalo, da bi se odvrnil od njega.
  
• Božjo sled odkrijemo v hrepenenju po lepoti in resnici. Seveda, dokler sami sebe ne uravnamo v to smer, hodimo mimo sledov kot slepci.
  
• Urediti si hočeš srečo po svoje, pa se šele potem izkaže, da si zašel na slepo stezo, ki ne vodi nikamor drugam kakor v razklanost, nemir, obsojanje samega sebe.
  
• Hiša je kakor človek: brez ljubezni ne more obstati.
  
• Posluha za glasbo si ni mogoče pridobiti, če ga kdo nima, posluh za pogovor pa si je mogoče pridobiti.
  več …
  

 

LETA 1914 ROJEN CENE VIPOTNIK

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK IZBOROV SLOVENSKE POEZIJE († 1972)

V Zagorju ob Savi rojeni Cene Vipotnik je na univerzi v Ljubljani končal študij romanistike. Njegove prve pesmi, ki jih je začel objavljati že pred drugo svetovno vojno, so bile še pod vplivom novoromantičnega izročila. Prvo pesniško zbirko Drevo na samem je izdal šele leta 1956. Služboval je kot urednik v Slovenskem knjižnem zavodu in Cankarjevi založbi. Sodeloval je pri več obsežnih izborih slovenske poezije (Živi Orfej, Kri v plamenih).

 

LETA 1918 SE JE KONČALA PRVA SVETOVNA VOJNA

Na današnji dan je bilo ob 11. uri podpisano premirje med Nemčijo in zavezniki. Končala se je prva svetovna vojna, ki je trajala dobra štiri leta (začela poleti leta 1914) in zajela 36 držav sveta (vseh je bilo takrat 54). Boji in vojaške operacije so potekale v Evropi, Aziji in Afriki. Mobiliziranih je bilo približno 70 milijonov vojakov, približno 10 milijonov jih je padlo. Zajela je tudi naše kraje: na soški fronti, najbolj krvavi fronti v zgodovini, je padlo 187.000 vojakov, skoraj 700.000 jih je bilo ranjenih, več kot pol milijona pa ujetih ali pogrešanih.

več o prvi svetovni vojni

 

LETA 1990 UMRL ZDENKO KALIN

KIPAR (* 1911)

Razpoznavni in zaščitni znak slovenske televizije, ki se je ‘rodila’ leta 1957, je Deček s piščalko, čigar pravo ime je Pastirček. Njegov oče je kipar Boris Kalin. Bronasti kip dečka, ki igra na pastirsko piščalko, so pred prvim majem leta 1946 postavili nad otroško igrišče v ljubljanskem tivolskem parku, kjer stoji še danes. Pionirji slovenske televizije so v njeno ‘osebno izkaznico’ na ozadje bežečih oblakov (simbola gibljive televizijske slike) vnesli obris ljubljanskega gradu (mesto) in lik Pastirčka (podeželje). Zdenko Kalin je sredi prejšnjega stoletja postal eden od vodilnih kiparjev na Slovenskem. Njegove umetnine v bronu, marmorju in žgani glini obsegajo portrete, ženske akte in figuralne kompozicije, poleg številne male plastike tudi nagrobne in javne spomenike. Predvsem je veljal za mojstra portreta. Posebno poglavje njegove umetnosti je otroški portret. Med njegovimi stvaritvami na tem področju je poleg Pastirčka najbolj znan cikel Otroške igre. Njegov veliko delo (skupaj s kiparjem Karlom Putrihom) so kipi na portalu palače Slovenskega parlamenta.

več:
S. Čuk, Zdenko Kalin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2011), 48-49.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1483 ROJEN MARTIN LUTHER

NEMŠKI TEOLOG IN REDOVNIK († 1546)

Rojen v Eislebnu v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra. V svojih spominih omenja, da je kmečkega rodu. Starša sta bila zelo stroga in Luter pripoveduje, da sta ga do krvi pretepla zaradi kraje enega oreha. V Mansfeldu je hodil v mestno šolo, leta 1497 pa ga je oče poslal v stolno šolo v Magdeburg in leto zatem se je preselil k sorodnikom v Eisenach, kjer je nadaljeval šolanje. Svojih učiteljev se spominja z grenkobo, pogosto so uporabljali palico. Leta 1501 se je vpisal v novo univerzo v Erfurtu in čez štiri leta postal magister filozofije. Na željo očeta se je odločil za nadaljevanje študija – za pravo, toda ko ga je v nevihti opazila strela in je v smrtni stiski klical na pomoč sv. Ano, se je njej priporočil in se odločil, da bo postal menih. V življenjski stiski je tako dozorel sklep, da bo postal avguštuinski menih in profesor svetega pisma … Zvesto je izpolnjeval svoje meniške obveznosti, leta 1511 je romal v Rim, naslednje leto postal doktor filozofije, počasi pa je v svojih predavanjih izoblikoval svolj nauk. Spoznanje, da sam ne more biti dober, da vedno ostaja grešnik, ga je verjetno privedlo do tega, da je začel učiti: samo vera in samo milost nas moreta opravičiti pred Bogom …

več:
F. Perko, Martin Luter: Priloga, v Ognjišče 11 (1983)
S. Čuk, 500 let reformacije: Priloga, v: Ognjišče 11 (2017), 56.

 

LETA 1493 ROJEN PARACELSUS

ŠVICARSKI ZDRAVNIK, FILOZOF IN NARAVOSLOVEC († 1541)

Njegovo glavno načelo pravi, da bi se moral zdravnik pri delu ravnati po zdravi pameti, vzorih iz narave in izkušnjah. Pomagal je raziskovanju kuge, sifilisa, poleg tega je bil izkušen tudi na področju zdravljenja s termalnimi vodami, spoznal pomen fizikalnih in kemičnih temeljev vsega živega sveta, kar je tedanjo medicino postavilo na popolnoma nove temelje. Na svojem potovanju je obiskal tudi rudnik živega srebra v Idriji in prvi opisal hude okvare, ki so jih kazali idrijski rudarji (pojav merkurializma, zastrupitev z živim srebrom), ustavil se je tudi na Ptuju … Upodobljen je tudi v samostanski lekarni v Olimju.

 

LETA 1759 ROJEN FRIEDRICH SCHILLER

NEMŠKI PESNIK IN DRAMATIK († 1805)

Sodobnik Johanna Wolfganga Goetheja, največjega nemškega pesnika, je bil Friedrich Schiller, ki je pisal občutene lirične pesmi. Bolj pa je pomemben kot dramatik. Znane so njegove drame Kovarstvo in ljubezen, Wallenstein, Devica Orleanska. Njegovo knjižno ustvarjanje je znano po vsem svetu, malokdo pa ve, da je bil po poklicu vojaški zdravnik.

njegovo razmišljanje:

• S trojno hitrostjo koraka čas: obotavljaje prihaja naproti prihodnost, bliskovito beži od nas sedanjost, večno tiha stoji preteklost.
• Najboljši človek na svetu ne more ohraniti miru, če to ni po volji njegovemu hudobnemu sosedu.
• Če hočeš samega sebe spoznati, glej, kaj delajo drugi; če hočeš razumeti druge, poglej v svoje lastno srce.
• Drag mi je prijatelj, toda tudi sovražnik mi je lahko koristen. Prijatelj mi pokaže, kaj morem, sovražnik pa me uči, kaj bi moral storiti.

 

LETA 1819 UMRL BARON ŽIGA ZOIS

SLOVENSKI RAZSVETLJENEC, PODJETNIK, MECEN IN MINERALOG (* 1747)

Leta 1865 se je v Trstu očetu Italijanu in materi Slovenki rodil sin, ki je postal voditelj slovenskih preroditeljev v dobi razsvetljenstva. To je bil Žiga (Sigismund) Zois pl. Edelstein, lastnik veletrgovine v Ljubljani, gospodar gradu Brdo ter gozdov, rudnikov in fužin na Gorenjskem. Svoje bogastvo je velikodušno razdajal za dvig omike med slovenskim ljudstvom. Okoli sebe je “zbiral najnaprednejše in najsposobnejše sodelavce, osnoval z njimi obširen delovni načrt, dajal koristne pobude posameznikom in njih stremljenja z razumevanjem v vsakem pogledu podpiral in s tem ustvaril za tiste čase idealne pogoje za literarno delo” (Alfonz Gspan).

več:
S. Čuk, Baron Žiga Zois: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1997), 28-29.

 

LETA 1836 ROJEN ANTON KLODIČ SABLADOSKI

PESNIK IN KLASIČNI FILOLOG († 1914)

»Šola mora otrokom njihove telesne in duševne moči s takim uspehom razvijati, krepiti, utrditi, da jim bodo odraslim, kakor veleva postava, značaj trden in čist, vera neomahljiva, da jim bode mogoče zajemati državi, družini in sebi na korist iz zaklada pridobljenega znanja, da se navadijo ljubiti svojo domovino, da bodo polni ljubezni do svojih rojakov in prešinjeni s čutom vzajemnosti in skupnosti vseh dežel našega lepega carstva, naše Avstrije, ktera ima biti vsem pod njenim geslom zbranim narodom ljuba domovina.« Tako je o poslanstvu šole zapisal Anton Klodič, sin Slovenske Benečije, ki je bil šolnik-vzgojitelj mladega rodu z vsem srcem. Tudi po takšni časovni oddaljenosti velja temeljno načelo, ki ga je poudarjal: šola mora ne le učiti, ampak tudi vzgajati. Ali se to uresničuje po naših šolah danes?

več o tem, večini povsem neznanem Slovencu
S. Čuk, Anton Klodič Sabladoski (1836-1914): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2014), 46-47.

 

LETA 1894 ROJEN FRANJO MALGAJ

BOREC ZA SEVERNO MEJO († 1919)

V Šentjurju pri Celju rojeni Franjo Malgaj je med prvo svetovno vojno prejel najvišje avstro-ogrsko odlikovanje – zlato medaljo za hrabrost. Po vojni je kot poročnik v Celju in okolici zbral prostovoljce, z njimi odšel na Koroško in osvobodil vse kraje v Mežiški dolini. V soglasju z generalom Maistrom je osvobodil tudi Velikovec, a poslan je bil v zaledje. V boje se je spet vključil med avstrijskim protinapadom. 6. maja 1919 je padel pri Tolstem Vrhu, kjer so mu kasneje postavili spomenik.

 

LETA 1899 UMRL IVAN GLAVINA

DUHOVNIK, TRŽAŠKI ŠKOF IN ŠKOFIJSKI ZAVOD ZA SLOVENCE (* 1828)

Ivan Nepomuk Glavina, doma iz Boršta pri Trstu je kot duhovnik deloval med Slovenci v Trstu. Leta 1978 je postal poreško-puljski škof, leta 1882 pa je prevzel vodstvo tržaško-koprske škofije. Že kot poreški škof je ustanovil v Kopru semenišče za italijanske dijake, kot tržaški škof pa je na griču sv. Justa v Trstu ustanovil škofijski zavod za slovenske in hrvaške dijake. V Trstu je veliko pretrpel zaradi nasprotovanja italijanskih nacionalistov.

 

LETA 1905 ROJEN STANE KREGAR

DUHOVNIK, SLIKAR, PEDAGOG († 1973)

“Gledal in opazoval sem svet, trpljenje preganjanih in trpečih. O tem pričujejo moje surrealistične risbe in slike iz leta 1936, obdobja španske državljanske vojne. Videl pa sem tudi tisto tiho, trpečo skromnost slovenskega naroda, ki se je izražala v mojih slikah Romarjev. Vedno sem želel s svojo umetnostjo tudi govoriti ljudem o vsem, kar je živega v svetu… Razne dobe v mojem slikarskem življenju izhajajo iz notranje potrebe.” Tako se je leta 1971 v pogovoru za revijo Znamenje izpovedal slikar-duhovnik Stane Kregar, ki je tistega leta prejel Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Kregar velja za utemeljitelja slovenskega abstraktnega slikarstva. Neprecenljiv je njegov delež v cerkveni umetnosti: njegova barvna okna, freske, oltarne podobe in mozaiki krasijo neštete slovenske cerkve od Prekmurja do Primorske. Tega “oznanjevalca evangelija s slikarskim čopičem” se spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, Stane Kregar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2005), str 40-41.
S. Čuk, Stane Kregar in cerkvena umetnost: Priloga,v: Ognjišče 11 (2015), 56-63.

nekaj njegovih misli:

• Če imamo pred očmi dejstvo, da napori niso vedno kronani z uspehom, ima človek zadoščenje, če je delal tako, kot mu je narekovala vest.
  
• Vrednost velikih družin je prav v tem, da je v njih več prisrčnega ozračja, čeprav ni vsega udobja, več povezave, več ljubezni med brati in sestrami.
  
• Treba je delati. Vsak dan znova začetki borbo. Neuspeh te nikdar ne sme potreti. Spet se je treba zagnati v delo in iskati pot, ki te bo pripeljala do cilja.

 

LETA 1912 ROJEN BERNHARD HARING

NEMŠKI MORALNI TEOLOG, PRENOVITELJ KRŠČANSKE ETIKE V DUHU 2. VATIKAN. KONCILA († 1998)

“Dokler še živim tukaj v bivališču svojega umrljivega telesa, se pravzaprav še ne počutim čisto v pokoju, ampak v nekakšnem stanju predpo­koja, polnem pričakovanja, ki bo doseglo svoj cilj šele takrat, ko bomo vsi počivali v božjem naročju.” To je zadnji stavek avtobiograf­ske knjige “Na varnem in svoboden” (1997) p. Bernharda Häringa, pre­novitelja katoliške moralne teologije. Skoraj 86-letni sveti mož od 4. julija 1998 počiva v božjem naročju.

več:
S. Čuk, p. Bernhard Häring: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Samo kdor zna biti vedno in povsod hvaležen, zna ceniti božji dar in slediti Kristusu v njegovi lakoti in žeji po pravici.
  
• Nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; začnimo pri svojih najbližjih.
  
• Vse Jezusovo življenje in še prav posebej njegova smrt razodeva usmiljeno božjo ljubezen. Vsako Jezusovo srečanje je spremljalo usmiljenje in ravno z usmiljenjem je spreobračal srca.
  
• Naloga krščanske razumnosti je, da v luči vere in s pomočjo darov Svetega Duha pokaže pot, na kateri mora delovati ljubezen.
  
• Če bi bilo naše življenje nenehna hvala božjega usmiljenja in božje ljubezni, bi se vse bistveno spremenilo. Tedaj bi bili zares resnična božja podoba, s Kristusom in v Kristusu.
  
• Svojo vrednost dokazujemo z odnosom do tistih, ki nam ne morejo nuditi drugega kot svoj obraz in svoje potrebe.
  
• Če se bomo približali tvojemu Sinu Jezusu Kristusu in če bomo ostali ob njem, bomo videli njegove oči, polne usmiljenja do človeške bede.
  
• Bog razodeva svoje usmiljenje do nas s tem, da nam odpušča grehe. Torej moramo tudi mi velikodušno odpuščati vsem, ki nas žalijo in nam nasprotujejo.
  
• Kdor hoče najti mir in širiti mir, ki je zanj umrl Jezus Kristus, naj nikoli nikogar ostro ne napada.
  več …
  

 

LETA 1976 UMRL SILVO KRANJEC

ZGODOVINAR, GEOGRAF (* 1892)

V letih 1912–1916 je na dunajski univerzi študiral zgodovino in zemljepis, bil dve leti vojak, po vojni pa je nastopil službo profesorja zgodovine na srednjih šolah. Kot zgodovinar se je posvečal tudi znanstvenemu delu. Napisal je Pregled zgodovine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1925). Za Mohorjevo družbo je napisal obširno Zgodovino Srbov (1927), pri isti založbi je leta 1928 izšla njegova knjiga Kako smo se zedinili, v kateri poudarja vlogo Slovencev v zgodovini zbliževanja in bojev za skupno državo.

 

LETA 2007 UMRL VOJAN TIHOMIR ARHAR

PESNIK, PISATELJ, PUBLICIST (* 1922)

Iz rodne Prlekije je odšel na gimnazijo v Celje pa v Ljubljano. Po vojni je na ljubljanski univerzi študiral zgodovino, zemljepis in psihologijo. Od leta 1953 je delal kot bibliotekar v NUK, kot profesor in svetovalec. Pesniti je začel v študentskih letih. V njegovem pesniškem opusu prevladujejo krajše literarne vrste, predvsem uganke in pesmice s priljubljenimi motivi za otroke. Slavil je tudi sv. Bernarda, očeta cistercijanov, zato je postal častni član (familiar) Cistercijanske opatije Stična.

nekaj njegovih misli, verzov:

• Kako težko prehodna je človeku pot do Tebe, če srce na zadrhti v hrepeneči molitvi.
• Vse / mine / rosa, / naše življenje,/ zvezde / v vesolju. // Še trdoživi / čas / je minljiv. // Ko ne bo več / človeka, / da bi ga meril / bo umrl / tudi / čas.(Minljivost)

 

LETA 2009 UMRL TOMAŽ HUMAR

ALPINIST (* 1969)

Gore je “srečal” v srednji šoli in od takrat so bile njegova velika ljubezen. Alpinist je postal leta 1990, gorski reševalec pa 1993. Preplezal je več kot 70 prvenstvenih smeri, prejel več priznanj in nagrad, najbolj odmevni vzpon pa je opravil 1999 čez južno steno Daulagirija, do grebena (8000 m) solo na alpski način. Oktobra 2000 se je doma pri delu ponesrečil in po prvih črnih napovedih leta 2001 ponovno začel s plezanjem. Čaka ga tretji polčas, je dejal. Leta 2005 je doživel novo rojstvo – s helikopterjem so ga rešili iz stene gore Nanga Parbata. Čez dve leti ni imel te sreče, poškodovan je ostal v steni 7227 metrov visokega himalajskega vrha Langtang Lirung, ko so do njega prišli reševalci, so ga našli mrtvega.

več:
M. Turk, Tomaž Humar: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2002), 58-59.

njegove misli:

• Največja vrednota zame je človeško dostojanstvo. To je edino in največ, kar smo prinesli s seboj na svet in kar moramo ohranjati in spoštovati.
  
• Prišli smo s solzami in odšli bomo s solzami. Vse, kar smo vmes nagrabili, je naš človeški napuh. Ostanejo pa dejanja, ki so za vedno zapisana.
  
• Vsak človek je neponovljiv, enkraten. Zato ni pravi način za dosego uspeha posnemati druge, temveč iskati lastno pot.
  
• Verjamem, da je vsak od nas prišel na svet z določenim poslanstvom, ne zato, da bo enkrat umrl.
  
• Še vedno drži stari rek: svet je neobčutljiv za tvoje težave in nevoščljiv za tvojo srečo.
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk