Avtor: Marko

Elvis Presley

Napisal Marko na 11. decembra 1977. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

* 8. januar 1935, Tupelo, Mississippi, ZDA, † 16. avgust 1977, Graceland, Memphis, Tennessee, ZDA

Sredi avgusta se je na naših TV zaslonih iztekla zelo dobra ameriška nadaljevanka Bogataš in revež – zgodba o dveh bratih, od katerih je bil prvi petičen karierist, drugi pa reven garač. Prvi je hotel imeti vedno več in je imel srce vedno bolj prazno, drugi pa se je znal razveseliti drobnih uspehov svojega truda. Revni brat je bil veliko bogatejši od svojega bogatega brata.

Nekako ob istem času, 16. avgusta 1977, se je v mestu Memphis v ameriški zvezni državi Tennessee izteklo življenje Elvisa Presleya, ‘kralja rock’n’ rolla’, enega najbogatejših pevcev vseh časov. Njegova devetletna hčerka Lisa–Marie bo po njem podedovala kopico milijonov v dolarski valuti. Vsi ti milijoni Elvisu niso prinesli sreče. Več ko jih je imel, revnejši je bil. Ko je bil mlad fant, je bil družaben, odprt tip, širokosrčen in če ga je prijelo, je znal komur koli podariti nov Cadillac.

Zadnja leta pa je postal zaprt sam vase, nasilen, nestrpen. Večji del svojega časa je preživel v svoji razkošni vili ob biljardu. Njegovi edini prijatelji so bili telesni stražarji, brez katerih ni šel nikamor. Plašila ga misel, da se bo postaral; mučil ga je spomin na ženo Priscillo Beaulieu, s katero je bil poročen v letih 1967–1973. Zaradi teh strahov je jemal pretirane doze pomirjevalnih sredstev in poživil, ki so povzročila aritmijo srca, zaradi katere je umrl. Močno se je zredil in sramoval se je svoje debelosti, zato je zelo nerad nastopal v javnosti.

Isti Elvis Presley je bil za cel rod Američanov simbol življenjske moči, radoživosti, simbol upora mlade generacije zoper narejeno moralo njihovih staršev. Z navdušenjem so poslušali njegove popevke, ki so jim bile blizu po besedilu in po ritmu. Ob Elvisu je zrasla cela industrija, ne samo gramofonskih plošč, ampak tudi majic, kavbojk in raznih drugih predmetov, ki so jih mladi kupovali zaradi svojega idola.

Njihov kralj se je rodil 8. januarja 1935 v revni leseni baraki v kraju Tupelo (Mississippi). Njegovi starši so bili preprosti delavci na plantaži. Kose je Elvis spominjal svojega ranega otroštva, je povedal, da je bil pogosto lačen. Delo na plantažah je bilo trdo in otroku so se na vsakem koraku ponujali prizori bede belih in črnih delavcev, ki so garali skupaj. Edino sonce, ki ga je čakalo ob nedeljah v cerkvi, je bilo petje bluesov in gospelsov (črnskih duhovnih pesmi). Elvis se je naučil te pesmi prepevati z dušo, kakor njegovi črnski vrstniki, zato so kasneje govorili o njem, daje „edini belec, ki poje kakor črnec”. Leta 1948 se je družina Presley preselila v Memphis (Tennessee). Tu je Elvis, ki ga je obdajala skrbna ljubezen matere, končal osnovno in srednjo šolo. Po maturi se je zaposlil kot voznik tovornjakov. Ves čas pa ga je spremljala pesem. Pripovedujejo, da se je njegov oče odrekel tobaku, da je lahko sinu kupil kitaro.

Leta 1953, ko je Bill Haley s svojo skupino Conets sprožil rock’n’roll v filmu ‘Rock around thè clock’, je Elvis hotel na izviren način voščiti svoji materi rojstni dan. Šel je v diskografski studio in za dva dolarja posnel pesem z naslovom ‘All’s right, Mama’ (Vse je prav, mama). Tehniku se stvar sploh ni zdela slaba in dal jo je poslušati lastniku studia. Ta je povabil Elvisa, da pride še enkrat v studio in pesem posname ‘zares’. Ko je pesem prišla na radio, je poslušalcem vzelo sapo in discjockey jo je zavrtel štirinajstkrat po vrsti. Mladi so hoteli vedeti, kdo je ta nova zvezda. Tako se je začela njegova blesteča kariera, ki je trajala do nekaj let nazaj, ko se je, kot rečeno, zaprl v svojo vilo. Leta 1958 ga je hudo prizadela smrt matere, ki jo je naravnost oboževal. Postavil ji je nagrobnik: velikanski križ, pred njim kip Srca Jezusovega, ob straneh dva klečeča angela – vse iz belega marmorja. V tem grobu je pokopan tudi on sam. V letu materine smrti je šel k vojakom; vojaški rok je služil v Nemčiji.

Leta 1955 je posnel svojo prvo ploščo, ki je postala hit (Heartbreak Hotel). Spretno je mešal Country & Western, Gospel in Blues, potem pa se je omejil na rock’n’roll. S svojim načinom oblačenja in s svojo frizuro je vpeljal novo modo. Na odru se je zibal v bokih in mlade klical k uporu zoper zlaganost starejših. Postal je njihov idol. Starejši so ga zavračali. Bolj ko so ga zametavali, bolj je postajal priljubljen pri mladih. Leta 1956 je posnel šest plošč, katerih prodaja je šla v milijone. Samo v tem letu je njegov menažer Tom Parker spravil v žep 10 milijonov dolarjev od prodanih plošč! Leto 1957 je bilo še uspešnejše: 10 zlatih plošč. Uveljavil se je tudi v filmih: posnel jih je 34 (kakšne posebne umetniške vrednosti nimajo, v promet pa so šli odlično). Z uveljavitvijo Beatlesov v ZDA (1964) je Elvisova slava nekoliko zbledela. Leta 1969 se je ‘kralj’ vrnil s socialno-kritično popevko ‘ln the Ghetto’ (V getu). Zdaj so ga sprejeli tudi starejši. Za svoj nastop je lahko zahteval kakršnokoli vsoto in jo je dobil.

V zasebnem življenju je šlo vedno slabše. To je bila cena, ki jo je moral plačati za slavo. Cena, zaradi katere je bogataš postal revež. Ko je umrl, so se ob njegovi krsti zvrstite dolge procesije njegovih oboževalcev in oboževalk. “Česa takega nismo videli od smrti Rodolfa Valentina,” so pisali časniki.

Čuk S., glasba, v: Ognjišče (1977) 10, str. 46.

Jack London

Napisal Marko na 11. avgusta 1976. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

življenje kot roman

Bralcem so navadno všeč knjige, v katerih pisatelj na zgoščen, plastičen način prikazuje resnično življenje, v katerih se dogajanje odvija kot na filmskem platnu, kjer takoj veš, pri čem si. Na tak, način je znal pisati ameriški pisatelj Jack London, ki se je rodil pred sto leti. V svojem kratkem življenju — dočakal je komaj štirideset let — je ustvaril okoli 50 del, ki jih še danes po vsem svetu prevajajo in ponatiskujejo. Veliko jih imamo tudi v slovenščini (1975 je Mladinska knjiga hkrati izdala naslednje: Kralj Alkohol; Morski volk. Potepuhi, Prisilni jopič ter Upor na ladji Elsinore).

V svojih romanih, povestih in novelah je London opisoval svoje življenjske izkušnje (seveda obogatene s pisateljsko domišljijo), zato je vse tako prepričevalno, tako blizu tudi današnjemu človeku. Življenje, ki ga razgrinja pred bralcem, je pogosto trdo in neusmiljeno, veliko pa je v njem tudi lepega, plemenitega, dobrega, predvsem pa je vse tako pristno in naravno. Ob nekaterih njegovih junakih se bralec zgrozi, ob drugih pa začuti, kako je lepo biti človek. Številna njegova dela so filmana in treba je reči, da so pisana kakor nalašč za film: malo modrovanja in filozofiranja, veliko dogajanja, veliko dvogovorov, v katerih je obilo življenjske modrosti.. Literarna kritika v njegovi domovini se dolgo časa še zmenila ni zanj, češ da v njegovem pisanju sploh ni nič izvirnega, da ni nič prispeval k obogatitvi ameriške književnosti. Ljudje pa so ga brž sprejeli za svojega. Užival je izreden sloves. Ker je bil človek, ki je začel pri ničli, ki se je do pisateljskega imena dokopal s trdim delom samouka, so videli v njem poosebljenje “mita novega sveta”. Kakor ameriški narod, ki se je rodil v prahu velikih vozov naseljencev Divjega zahoda, tudi London ni imel za seboj ničesar: ne zgodovine, ne kulture, ne denarja, ampak samo divjo željo čim več vedeti in postati velik.

Iz njegovih, spisov izžareva, silna volja po življenju. Ta volja, ki je izraz njega: samega, ga je gnala iz pustolovščine v pustolovščino, katere je potem na moč zvesto podajal v svojih knjigah. London si ni ničesar izmislil; vse, kar je zapisal, je bilo najprej zapisano na njegovo kožo, v njegovo srce.

Že njegovo rojstvo je povezano s čudnimi okoliščinami, ki so ga v njegovi duševnosti zaznamovale za vse življenje. Luč sveta je zagledal 12. januarja 1876 v San Franciscu kot nezakonski otrok Flore Wellman, nemirne, čudaške ženske, ki je ušla od svojih premožnih staršev z Williamom Chaneyem, bohemskim izobražencem irskega: rodu, ki,je bil pisatelj in urednik in predavatelj. Ko mu je zaupala, da z njim pričakuje otroka, ‘profesor’ Chaney očetovstva ni hotel priznati. Flora je javno zaigrala pretresljiv prizor, o katerem so se razpisali časopisi in Chaney je bil onemogočen. Sedem mesecev po Jackovem rojstvu je Flora skušala urediti svoj nič kaj zavidljivi položaj, zato se je poročila z Johnom Londonom, vdovcem brez stalnega dela in z osmimi otroki. John je posvojil še Jacka, za katerega je z materinsko zavzetostjo skrbela osemletna Eliza, ena od Londonovih otrok iz prvega zakona. Ko sta oba, Jack in Eliza, zbolela za davico, ju je mati Flora položila v isto posteljo in Eliza je slišala, kako je mačeha vprašala zdravnika: “Doktor, ali ne bi mogli uporabiti za oba eno krsto? Tako bi nekaj prihranili.”

Flora ni imela poklica za materinstvo in Jack je praktično rastel kot sirota. Družina se je stalno selila iz kraja v kraj, Jack pa je bil več v družbi odraslih kot otrok. Morda je prav zato hotel v vsem čim bolj posnemati odrasle, biti ‘kakor velik’. Ko mu je bilo pet let, pripoveduje v romanu ‘Kralj Alkohol’, je prvič poskusil pivo, ki ga je nesel svojemu očimu na njivo. Ni mu bilo všeč, vendar se mu je zdelo imenitno, ker je videl, da ga pijejo odrasli moški. Z desetimi leti je šel delat, predvsem zato, da bi redno jedel, vendar je še naprej hodil v šolo. To je bilo precej trdo zanj. Vsako jutro je pred odhodom v šolo po cestah prodajal časopise, ko se je vrnil iz šole, pa je šel brž prodajat večerne izdaje. Potem je naredil naloge in nato šel na kegljišče postavljat keglje. Pri vsem tem delu je našel čas za branje. Knjige je dobesedno požiral. Nižje razrede osnovne šole je končal kot najboljši v razredu in kot prvak razreda bi moral imeti poslovilni govor. Izgovoril se je, da nima primerne obleke. To je bilo res, vendar je bil pravi razlog to: vedel je, da ne bo mogel iti naprej v šolo.

Kruh si je služil z različnimi deli: v neki beznici je pomival posodo, potem je delal v tovarni ribjih konzerv. Ves čas je sanjal o lastni barki. Ko mu je bilo štirinajst let, je prihranil toliko dolarjev, da si je kupil pokvečen čoln in z njim je šel lovit ostrige. Družil se je z drugimi lovci na ostrige, ki so ves svoj ulov brž zapili. Tudi sam je začel piti: ne zato, ker mu je bil alkohol všeč, ampak ker si je s tem pridobil ugled odraslega moža!

Sedemnajstleten se je pridružil posadki, ki je šla lovit tjulnje v vode Koreje in Japonske. Ko se je vrnil, seje naselil v Oaklandu, delavski četrti San Francisca. Zaposlil se je v neki tovarni platna. Tedaj je v reviji Call (Klic) bral o literarnem natečaju, pri katerem je prva nagrada znašala 25 dolarjev. To je za Jacka pomenilo 250 ur trdega dela v tovarni. Kako naj napiše zgodbo, ko pa ni literat in ko skoraj nima časa? Prav zato, ker se je stvar zdela nemogoča, jo je Jack sklenil izpeljati. Napisal je, kar je doživel pri lovu na tjulnje in prejel je prvo nagrado. Domišljal si je, da je že pečen pisatelj. Uredniki, katerim je pošiljal svoje izdelke, mu še odgovarjali niso. Vendar mu to ni vzelo poguma. Spoznal je: če hoče postati pisatelj, mora študirati!

Vpisal se je na univerzo. Bral in študiral je vse, kar mu je prišlo v roke, tako da je v njegovi glavi nastala prava zmešnjava idej. Veliko tega je izpovedal v svojem avtobiografskem romanu ‘Martin Eden’. Študija seveda ni končal. Deloma zato, ker ni imel sredstev, deloma pa zato, ker je bil premalo vztrajen.

V začetku leta 1897 je Ameriko zajela ‘zlata mrzlica’. V strugah nekaterih rek in potokov na Aljaski so našli zlata zrnca in vest je tako privabila na daljni sever množico iskalcev zlata, ki so hoteli čez noč obogateti. Stvar je bila tako vabljiva, ponujala je toliko razburljivih dogodivščin, da se Jack ni mogel ubraniti skušnjave, da ne bi šel tudi sam tja gor. Nakupil je vso potrebno opremo in skupaj s tovariši je na Aljaski res našel precej zlatih zrnc. Možje so že delali načrte, kaj bodo s tem bogastvom nakupili; ko so svoj ‘zaklad’ pokazali zlatarju, jim je ta povedal, da to ni nobeno zlato, ampak navadni silikati brez vsake vrednosti. Jack je | zapil še tisti denar, ki ga je imel, za nameček pa še zbolel. Junija 1898 se je vrnil v San Francisco brez prebite pare. Vendar mu je ta „zlata” dogodivščina le kori- I stila: ves čas je namreč pisal I dnevnik in po tem dnevniku bo j zdaj napisal nekaj knjig, ki so mu prinesle goro denarja (Beli očnjak, Klic divjine).

Leta 1899 je prodal svojo prvo novelo — za 5 dolarjev. Bralcem je bila všeč in za drugo mu je urednik čez nekaj tednov izplačal 40 dolarjev, dve leti pozneje pa je sklenil z založnikom pogodbo, da bo svoja dela dajal samo njemu, ta pa mu bo vsak mesec izplačal po 125 dolarjev. Bil je bogat človek. 7. aprila 1900 se je poročil. Izbral si je zaročenko nekega svojega umrlega prijatelja, učiteljico Bessie Maddern, ki mu je bila zvesta tovarišica in požrtvovalna tajnica in dobra mati hčerk Joan in Bess. Jack si je želel sina, ki bi nadaljeval njegov rod. V tej njegovi silni želji po sinu se kaže kompleks, ki ga je prinesel iz ranega otroštva kot nezakonski otrok. V teoriji je zastopal mišljenje, da v zakonu ljubezen ni potrebna, važna je samo izbira biološko čim popolnejše žene, ki naj rodi zdrave otroke. Ta teorija se v praksi ni obnesla in Jack je bil razočaran, zato se je leta 1903 ločil od svoje žene Bessie, da bi se potem konec leta 1905 poročil s Charmian Kittredge, ekscentričnim bitjem, ki mu je bila zelo podobna v željah po pustolovščinah. Pred tem se je odpravil v Južno Afriko, da bi pošiljal nekemu časniku dopise iz vojne med Angleži in Buri. Ker pa je bilo vojne že konec, je z dovoljenjem svojega uredništva odpotoval v London, kjer je tri mesece preživel med potepuhi (to je bilo najsrečnejše obdobje njegovega življenja in opisal ga je v romanu ‘Potepuhi’). Potoval je tudi po drugih mestih Evrope.

Ko se je vrnil v Ameriko, je samo pisal in pisal. Sam si je postavil ‘normo’. Zraven je vedno pil in sicer iz dneva v dan več. V avtobiografskem romanu ‘Kralj Alkohol’ sicer trdi, da je pil, kolikor je njegov organizem prenesel, izkazalo pa se je, da se je uničeval, zastrupljal. Imel je ogromno denarja, vseeno pa je bil vedno do vratu v dolgovih. Po glavi so mu rojile razne domislice, za katere je porabil veliko svojih dolarjev. Najprej je dal nekim sleparjem zgraditi veliko barko, ki naj bi bila nekakšna plavajoča hiša, v kateri bi imel mir in bi lahko nemoteno pisal. Plovilo, ki so mu ga zbili sleparji, se je izkazalo za popolnoma neuporabno. Potem je dal v neki skalni pokrajini postaviti fantastični grad, katerega je krstil ‘Hiša volka’. Tik pred koncem pa je vse skupaj pogorelo. Še mu ni bilo zadosti: omislil si je razkošen ranč v Kaliforniji, kjer je sprejemal prijatelje in jih gostil kot indijski knez …

Vse te stvari so bile, kot se je pokazalo, samo beg pred resničnostjo, katere ni mogel prenašati in iz katere ni mogel ubežati samo s pomočjo alkohola. Nazadnje mu je bilo vsega dovolj in 22. novembra leta 1916 so ga našli mrtvega v njegovi spalnici. Na nočni omarici so bile prazne stekleničke morfija.

Čuk S., Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče (1976) 8, str. 26.

Ognjišče – junij 1975

Napisal Marko na 1. junija 1975. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

OGNJIŠČE – JUNIJ 1975
KOPER – LETO XI – 06

1975 06 naslovna

IZ UREDNIKOVE BELEŽNICE

V tem mesecu, in sicer v soboto 21. junija, bomo že romali z našimi bolniki in invalidi na Brezje. To bo že VII. zaporedno romanje. Tudi letos potrebujemo za to vašo pomoč. Preberite si razpored romanja.

Ob tridesetletnici konca vojnih grozot smo se spomnili naših duhovnikov, ki so bili v peklu dachauskega lagerja. Ko smo zapisovali spomine še živečih, smo ugotovili toliko zanimivega, da bomo z reportažo nadaljevali v prihodnji številki. Hvaležni smo tistim, ki so nas na to spomnili, in njim, da so hoteli obujati težke spomine na tista leta.

V prilogi nadaljujemo z drugim delom kratkega pregleda vseh papežev. O mnogih je težko pisati tudi zato, ker različni viri navajajo različne podatke. Vsekakor pa se skozi njihovo zgodovino zrcali zgodovina Cerkve in tolikih narodov. Ravno zato vam priporočamo to branje, ker vas bo obogatilo za marsikatero spoznanje.

PREGOVORI O POROKI IN ZAKONU

Moški se hoče poročiti, ženska pa hoče hiti poročena. (hebrejski)
Bolj ko žena ljubi svojega moža, bolj popravlja njegove napake, bolj ko mož ljubi svojo ženo, več muh ji pusti. (kitajski)
Pri poroki roke vežejo, po njej se pa oči odvežejo. (slovenski}
Kadar kupuješ hišo si oglej strešne tramove, kadar jemlješ ženo, poglej njeno mater. (kitajski)
Slab je tisti zakon, v katerem kraljuje ‘moje” in „tvoje” (nemški)
Vzemi ženico sebi vrstnico. (slovenski)
Ljubezen ima čisto svoj jezik, zakon pa se vrne k vsakdanjemu jeziku. (ruski)

Turistična sezona se je že začela. Tudi sami morda že veliko mislite na tiste brezskrbne dni. Preberite si poročilo o L jugoslovanskem simpoziju pastorale turizma, ki je bil v Zadru. Zamislili smo se ob podatkih, ki smo jih slišali. Verjetno bodo zanimali tudi vas.

Kot smo že napovedali, imamo zopet na zalogi ovitke za celotni letnik Ognjišča.

Platnice so toliko bolj praktične, ker lahko vanje vlagaš vsako številko sproti in je tako ne zgubiš in ne zamažeš. Sedanji ovitki so v platnu (prejšnji so bili plastični) in so še lepši. Žal pa je cena nekoliko višja, kot smo prvotno računali, in sicer 15 din plus poštnina. Vendar so kljub temu te platnice za tri dinarje cenejše od plastičnih. Tako zbrani letniki Ognjišča bodo postali prava enciklopedija. Pomislite samo na priloge, na rojstne domove naših pesnikov in pisateljev in na toliko vzgojnega čtiva. Škoda bi bilo, da ga zavržete kot star papir.

Uspešen konec šole vsem, ki si v šolskih klopeh nabirate znanja in lepe poletne dneve

oče urednik

PISMO MESECA

Bodi vesel, da si tudi ti “eden tistih nemočnežev, ki se ne morejo povsem sprijazniti z nesmislom” življenja, kot si zapisal. Župančič lepo pravi, čeprav v nekoliko drugačnem pomenu: “Če sonca ni, od kod to hrepenenje, / ki v srcih burno nam kipi in vre? / Od kod v očeh mladini to žarenje, / ki sivi dvom pred njim se v nič raz spe? / Kar neti nam in giblje vse življenje, to naj ko v jutru pust fantom zamre? / O sonce je! Je, ker ga slutimo, / ker ga v globini duše čutimo! (Pesem mladine). Sprašuješ me, kaj jaz mislim o tem. Dal ti bom še eno primero, ker se mi zdi, da tako misli mnogo lažje sledijo. Včasih, ko še niso znali pisati, ko še niso imeli pečatov in drugih razpoznavnih znakov, so se za medsebojno sporazumevanje posluževali zelo preprostega razpoznavnega znaka, ki ga primitivni narodi ponekod še danes uporabljajo. Če so sklenili pogodbo, da bi lahko bil tudi kdo drug, na primer naslednik, opravičenec domenjenih stvari, so vzeli suho deščico in jo po sredini prelomili na pol. Vsak je vzel polovico deščice. Če je nekdo potem prinesel drugo polovico, so deščici primerjali; če so se zlomljene črte ujemale in sta se obe polovici dali zopet sestaviti v celoto, je pomenilo, da je tisti, ki je prinesel deščico bil zakoniti opravičenec koristi pogodbe. Bolj enostavno in bolj prepričljivo kot vsak podpis. Tako je tudi z našo vero. Dve polovici zlomljene deščice. Vprašanja nam prihajajo iz narave, iz vidnega sveta. Imamo vero, drugo polovico ‘deščice’, odgovor, ki nam prihaja po Kristusu. Ko to dvoje primerjam, vidim, da popolnoma sovpada. Na vsa bistvena vprašanja o človeku, svetu, namenu življenja itd., ki mi jih postavlja razum, dobim zadovoljujoče odgovore v evangeliju. Vem, da mi nihče ne more dati tako točnih odgovorov, ki bi zadeli moja vprašanja. Seveda moram vprašanja in odgovore poznati, preštudirati, če ne, ne morem vedeti, da sovpadajo. Jaz sem v tem oziru na boljšem kakor ti, ker sem imel priliko to osebno ugotavljati. Tudi jaz nisem v globino preučil prav vseh, vendar mnoge in sicer najbolj značilne. Če se ta zverižena črta pokriva v tolikih podrobnostih, lahko zaključim, da se tudi v drugih in daje zanesljivo dogovor, podpis te največje pogodbe, Boga s človekom, pravilni odgovor na moja vprašanja in zato se lahko zanesem. In se tudi zanesem. Prav si povedal: če bi bolj preučeval sveto pismo in vero, bi imel sedaj manj dvomov, vedel bi odgovor na več vprašanj, vendar tudi z znanjem, ki ga imaš, in z dobro voljo lahko spoznaš, da boljšega odgovora na svoja vprašanja nimamo.

Tisti, ki se zatekajo k Bogu, niso zmožni sami nositi teže življenja

Pišem vam zato, ker vidim, da sem m najboljši poti, da izgubim vero. Verjetno sem tega največ kriv sam, pa vendar mi pomagajte.

Pred odhodom k vojakom sem hodil v cerkev, ker so hodili vsi. Pri verouku sem imel dobre ocene, ker smo imeli odličnega kaplana. Tudi k mladinskemu verouku sem dokaj redno zahajal, zato, ker smo lepo peli in ker je bilo tam veliko deklet: Bral sem Ognjišče in bil z vsem zadovoljen.

Prej sem napisal, da sem verjetno največ sam kriv. Moral bi poiskati z leti zahtevnejšo in strokovnejšo literaturo, prebirati sveto pismo. Doslej sem ga prebiral morda vsega skupaj deset ur. Dragi oče urednik, morda vas bodo prizadele besede, ki jih bom napisal, a pišem vam pošteno v želji, da pridem čimbolj na jasno.

Jasno mi postaja, zakaj danes tako malo ljudi, posebno mladih, redno zahaja v cerkev. Bog je tako daleč, on ima v bistvu samo posmrtni del življenja, do smrti pa je njegova prisotnost brez pomena, saj si ljudje sami ustvarjamo življenje in takšno je, kot smo si ga sami uredili. Kakšno bo moje življenje po smrti, o tem pa odloča Bog, jaz imam na to presneto malo vpliva. Kako bom pa življenje preživel, je največ od mene odvisno, saj še narodni pregovor pravi: Kot si boš postlal, tako boš spal. Zdi se mi, da oni, ki se zatekajo k Bogu, niso zmožni živeti življenja, niso sposobni teže življenja nositi na svojih ramenih. Ne trdim, da so vsi takšni, a res si tiste, ki so se zaprli v samostan, ne morem drugače predstavljati. So v okolju, kjer so drug drugemu za vzor, ko so tako izolirani, a gotovo niso bili sposobni živeti običajnega življenja.

Res je, da je na svetu veliko nesreč, vojn in večkrat ste vi napisali, daje to človekovo delo. In tako tudi je. K temu je treba dodati še bolezni, ali najboljša pomoč je zdravstveno zavarovanje in kar najboljši zdravniški kader. S tem si še največ pomagamo.

Popolnoma se strinjam z vsem, kar nas učite, le o kakem posmrtnem življenju, o tem pa presneto dvomim. Tu pa je tudi problem, ker se mi zdi, da je življenje kakor brez smisla, če je s smrtjo vsega konec. Najbrž sem tudi jaz eden tistih nemočnežev, ki se ne morejo povsem sprijazniti s tem nesmislom. Kot vidite, mi marsikaj ni jasno. Dajte, napišite nekaj besed, kako vi mislite o tem. Zelo rad bi bil prepričan, da Bog je, da ima življenje vendar nek globlji smisel, a vsak dan sem manj prepričan o tem.

Morda pa niti ni pomembno, ali Bog je ali ni, ker dokler živimo, se moramo pač truditi in boriti, ko pa umremo, če ni nič, pač ni nič; če pa je Bog, pa tudi ne bo hudo, če smo tako živeli, kot žive danes običajni ljudje. Za vse to pa se verjetno ni treba hoditi ob nedeljah klanjat v cerkev, čeprav ne rečem, da se ne sme iti. Najbrž je mnogo bolj pametno, da se učimo, razmišljamo, delamo, šolamo, trudimo, kot pa da častimo in se bojimo Boga, čigar vpliv je povsem nejasen. Tudi ne razumem, zakaj nekateri duhovniki strašijo s peklom, ko to prizadene najbolj že itak popolnoma prestrašene verske fanatike. Po drugi strani pa je življenje tako težko in zapleteno, da jih najbrž tako malo zasluži pekel, da jih še omenjati ni treba. Človek pa ima roke zato, da dela, glavo zato, da misli pa mu res ni potrebno neko strahovanje z neba.

Vidite, kako mi je vse nejasno. Prepričan sem, da je tu vzrok, da mnogi popolnoma obrnejo hrbet Cerkvi, čeprav uči mnogo lepega in poštenega.

Metod

ob tridesetletnici konca vojnih grozot

KALVARIJI JE BILO IME DACHAU

Slovenski duhovniki pod nacističnim bičem v Dachau

Prve dni junija leta 1945 so se v Ljubljano vrnili Slovenci, ki so jih Nemci odpeljali v zloglasno taborišče Dachau. Med njimi je bilo tudi več slovenskih duhovnikov, mnogi so ostali za vedno v Dachauu. Ob tridesetletnici teh dogodkov je prav, če se jih spomnimo. Tisti, ki so ostali živi, nam najlažje predstavijo nečloveško trpljenje in mučenje, kateremu so bili oni in njihovi sobratje izpostavljeni. Bes nacistov se je obrnil proti vsemu, kar ni odgovarjalo njihovi ideologiji. Preganjanje vere in metanje križev iz šol je bilo v začetku nacističnega pohoda v Nemčiji znamenje brutalnosti ideologije nadčloveka, ki je namesto zakona ljubezni postavila na prvo mesto zakon uničevanja in sovraštva do vsega, kar ni nadrasa. Zaradi velikega odpora, ki ga je s tem zbudil, je Hitler pozneje spremenil taktiko, ni pa spremenil mišljenja. Premalo se ve o tem, koliko je morala katoliška Cerkev trpeti pod nacisti in fašisti in koliko njenih duhovnikov je plačalo z življenjem zvestobo svojim duhovniškim, krščanskim in človeškim idealom.

Zjutraj pa je boj ponehal. Ameriški poveljnik pa j e dal ukaz, da moramo priti vsi na zborni prostor pred barake. Stopil je pred nas in rekel: »Mislite, da smo vas mi rešili, pa ni res, Bog vas je rešil. Molimo Očenaš. ” Vsi smo se odkrili, vse je molilo. Potem je prišel k nam in je prosil za obhajilo. Pozneje so nam pripeljali sveto pismo z Rooseveltovim podpisom in vsak ga je lahko vzel s seboj. Predstavniki raznih narodnosti pa smo dobili vojaške oltarje, kovčke, v katerih je bilo vse za maševanje. Tega sem prinesel s seboj v domovino in ga imam še danes. Bil je mesec maj. Poljaki so napravili oltar pred barako, ker vsi niso mogli v našo kapelo. Neki slikar je takoj narisal veliko čenstohovsko Marijo, položili smo tepihe in okrase in obhajali majniško pobožnost. Mi Slovenci smo imeli tudi zahvalno pobožnost. Spletli smo trnjev venec in ga v procesiji nesli na križ, ki je bil postavljen sredi dvorišča. Potem smo ta venec nesli domov.

ZAPORNIK ŠT.: 27640 PRELAT FRANC HRASTELJ

Najdlje od vseh naših duhovnikov je bil v Dachauu sedanji mariborski kanonik in prelat Franc Hrastelj. Ob prihodu Nemcev v Maribor je bil ravnatelj tiskarne sv. Cirila, kjer so tiskali Nedeljo, Kraljestvo božje, Slovenski gospodar, Naš dom in razne knjige. Dali so ga pred sodišče v Gradcu, češ daje vohun. Sodišče mu tega ni moglo dokazati. Izpustili so ga, a esesovci so ga takoj zopet zaprli in jeseni odpeljali v Dachau, vklenjenega v verige. To je bilo septembra 1941. Naprej pa naj pripoveduje sam.

Vzeli so mi vse razen robčka in zobne paste. Preoblekli so me v ,,zebro”, kot smo rekli lagerski uniformi, mi dali čepico na glavo pa lesene cokle na noge.

Takoj sem videl, da nas bodo zelo trdo držali. Ko je poveljnik barake, ki je bil tudi jetnik, zvedel, da sem katoliški duhovnik, me je začel takoj mučiti. Razstlal je drobno slamo po tleh in mi rekel: „Poberi!” Pobral sem jo v kapo in mu jo prinesel. On je drugič raztresel in rekel: „Poberi!” Ko sem zopet pobral, jo je tretjič raztresel in dejal: „Poberi z ustnicami!” Vedel sem, da je bil žurnalist in sem mu rekel: “Jaz sem tudi žurnalist kot ti.” To ga je streznilo, da je rekel: “Potem pa oprosti, pojdi sem in povej, kako je bilo.” Po tem dogodku mi je ravno on storil največ dobrega. Želel pa je, naj se jaz vpišem kot nemški duhovnik, ker bi potem prišel v barako k nemškim duhovnikom. Ti pa takrat, ko sem jaz prišel, res niso nič delali, lahko so imeli mašo, brevir in opoldne so dobili še pol litra vina, ki so ga pa pod komando esesovcev morali na dušek izpiti. …

ZAPORNIK ŠT.: 30 333 PROŠT MUNDA MATIJA

1975 06 str009 Aretiran 10. 4. 1941, zaprt s Hrastljem v Celovcu, nato v Gradcu. V lagerju Flossenburg, kjer si je zastrupil roko v kamnolomu in prišel v Dachau 4. 6. 1942. Tam je bil šestkrat operiran na roki do pod komolca

O njem nam pripoveduje kanonik Hrastelj:

– Ta pa je imel veliko smolo. Midva sva bila zaprta skupaj v Gradcu. On je ostal še od jeseni do pomladi. Pa se je pritožil pri esesovski komandi, da z njim grdo ravnajo. Zaradi tega so ga poslali v Flossenburg, kjer je bil kamnolom. Ko je šel zjutraj na delo, je moral nesti kakih 50 kg težek kamen in zvečer spet nazaj, tako vsak dan. Zaradi ran na roki si je zastrupil palec. Tam niso imeli priprave za operacijo in so ga poslali v Dachau. Jaz sem bil ravno takrat v bolnišnici. Mislil sem, da je prišla sama smrt. Imel je komaj 60 kg, bil pa je velikan in je imel prej 120 kg. Najprej so mu odrezali palec, pa je bilo že prepozno. Gangrena se je širila. Nato so mu odrezali vse prste razen mezinca, pa tudi ni nič pomagalo. Tako so mu roko rezali naprej še pri zapestju in končno pod laktom.

V NEKAJ VRSTAH

1975 06 str011 PESEM KITARE

Zadnji ponedeljek v aprilu je bila lepa dvorana v pritličju novega prizidka teološke fakultete v Ljubljani nabito polna. Slušatelji, profesorji in gostje, med katerimi sta bila tudi nadškof Pogačnik in pomožni škof Lenič, so z zanimanjem spremljali revijski nastop osmerih vokalno-instrumentalnih skupin in solistov, ki so izvajali sodobno sakralno glasbo ob zvokih kitar in bobnov. Predstavili sta se dve skupini iz bogoslovnega semenišča v Ljubljani: eno sestavljajo starejši, ki letos že odhajajo na župnije, mlajša skupina, ki si je nadela ime »Samarijani«, pa veliko obeta. Znani minoritski ansambel »Minores« je nastopil v pomlajeni zasedbi. Minoritski bogoslovci so se predstavili tudi z vokalnim kvintetom, bogoslovci iz semenišča pa z oktetom. Nastopila sta tudi dva solista: eden samo s kitaro, drugi pa je sam igral na kitaro, orglice in sam tudi pel. Vsi nastopajoči so se predstavili s tremi skladbami.

1975 06 str019 Turizem naš vsakdanji

V Zadru je bil od 22. do 24. aprila prvi simpozij o turizmu z verskega vidika v Jugoslaviji.. Geslo simpozija je bilo: Turizem zbližuje narode. Prisotnih je bilo šest škofov in okrog 120 duhovnikov iz turističnih krajev. Predavanja so bila izredno zanimiva, tako da je ob zaključku zagrebški nadškof Franjo Kuharic dejal, da je vesel, ker se je simpozija udeležil, ker ga je ta obogatil s spoznanji, ki so važna, pa jih v tem našem tempu življenja hitro prezremo.

Turizem je masovni pojav, ki je zajel ves kulturni svet. S seboj prinaša veliko pozitivnega in tudi veliko negativnega. Pozitivno je bilo nakazano ravno v geslu simpozija: zbližuje narode, prinaša materialne koristi. Mnoga področja naše domovine, zlasti za turizem idealne obale našega Jadrana, ki meri 6000 km, bi ostala nerazvita, ljudje pa v veliki revščini. Sedaj področja povezujejo ceste, rastejo hoteli, možna je vsaj sezonska zaposlitev. Glede na to, da je ta obala izkoriščena komaj 15 %, si lahko predstavljamo, kakšne možnosti za razvoj še obstajajo. Tudi v skupnem narodnem dohodku je turizem velika postavka in sicer 14 %. Pri vsem tem pa ne moremo zapirati oči pred velikimi nevarnostmi, ki jih prinaša turizem. dr. Srdan Markovič, direktor instituta za ekonomijo turizma iz Zagreba, se je tudi ustavil ob teh ugotovitvah. S turizmom so se povečali tudi prestopki, kraje, kriminal, nemorala in pohlep za zaslužkom za vsako ceno.

MOLITEV

BODI KRUH

Gospod, ti vidiš naše brate, ki so na tisoče milj proč od nas.
Slišiš jih, kako molijo za nas, vidiš, kaj delajo za nas.
O Gospod, prosimo te za naše brate.
Kar njim povzroča bolečino, boli tudi nas in to seveda boli tudi tebe.
Predrami naša srca!
Naj ne prosimo preveč samo zase.
Dokler imamo še čevlje na nogah,
naj molimo za tiste, ki nimajo niti nog.
Poskrbi, da bomo delili vse
z njimi, ki nimajo ničesar.
Ti bodi kruh ljudem, ki nimajo ničesar.
Bodi s tistimi, ki se dušijo v krivicah, bodi s tistimi, ki imajo vse:
luksuzne avtomobile, lepe hiše in na kupe denarja.
Gospod, saj niso nič srečnejši od nas!
Bodi s tistimi, ki umirajo od lakote, in s tistimi, ki pol krožnika hrane vržejo proč.
Vsi smo tvoji otroci, potrebujemo te, potrebujemo tvojo ljubezen, da bomo sposobni ljubiti drug drugega.
Blagoslovi nas in vse naše brate po svetu.
Amen. (molitev iz Gane)

PRILOGA

PAPEŽI OD PETRA DO PAVLA VI. (2)

1975 06 str034 Drugi del priloge (85. – 173. papež) – ob slikah in opisih papežev smo že krepko zajadrali v srednji vek. Ta se je začel s propadom zahodnorimskega cesarstva (476), sklenil pa s padcem Carigrada (1453). Po letu 476 je na Zahodu formalno še imel oblast vzhodni ali bizantinski cesar, vendar je zaradi notranjih in zunanjih težav komaj obvladal položaj na Vzhodu, Zahod pa je bil prepuščen samemu sebi. Dejansko je vodstvo zahodnega sveta prehajalo v roke rimskega škofa-papeža, v katerem so ljudje videli edino trdno oporo in nesporno moralno avtoriteto. Tak položaj je počasi pripeljal do ustanovitve papeške države. Ta je bila ustanovljena leta 756, ko je frankovski vladar Pipin Mali, potem ko je premagal Langobarde, precejšnji del srednje Italije podaril sedežu svetega Petra v Rimu, za upravitelja pa je postavil svojega namestnika. Slovita »Konstantinova darovnica«, po kateri naj bi že Konstantin Velild, prvi krščanski vladar (306-337), papežu Silvestru I. in njegovim naslednikom prepustil vso oblast na Zahodu, je ponarejena listina, ki pa izraža pojmovanje papeške in svetne oblasti okoli 10. stoletja.

Za zgodovino papeštva v tem obdobju, ki ga bomo spoznali v tej številki, je značilnih več stvari. Cerkveno vodstvo se poveže s Franki, ki postajajo vse močnejši in lahko Cerkvi zagotovijo varnost: Najvišjo stopnjo moči dosežejo pod Karolingi. Papež in cesar lepo sodelujeta, vsak na svojem področju. Ko začne pešati moč cesarja, postane papež igračka v rokah močnih italijanskih plemiških družin. Pozneje se papeži spet povežejo z nemškimi cesarji, vendar cesarji hočejo ukazovati tudi na čisto cerkvenem področju, kar privede do velikih nasprotij. Ponavlja se usoda vzhodne Cerkve, ki je preveč v rokah cesarjev. Zaradi njihovih političnih ambicij prihaja do verskih nasprotij z Rimom in ta nasprotja privedejo do nesrečnega vzhodnega razkola (1054), ko so se vzhodne Cerkve odtrgale od Rima in šle v pravoslavje. V tem obdobju pridejo v naročje Cerkve novi narodi, med njimi Slovani, katerim sta evangelij oznanjala sveta brata Ciril in Metod, in sicer v njihovem materinem jeziku, tako da sta ta dva blagovestnika tudi začetnika slovanske kulture.

NAŠI PREIZKUŠANI BRATJE

»Se je bilo težko sprijazniti z boleznijo, ko ste opazili, da je hčerka invalidka? » vprašam mamo.
»Če bi se žalostila, bi bilo še veliko slabše. Treba je vzeti življenje, kakršno je. Neka gospa I mi je rekla: ,Če bi jaz imela takega otroka, bi se jokala kar naprej/ Tudi če bi se jokala, s tem ne bi nič pomagala in tudi otroku ne bi bilo nič boljše, kvečjemu slabše.«
»S tem bi jemali še otroku pogum,« je pripomnil oče.
Zanimalo me je, kako preživlja dneve. Pravila mi je o tem, kako šiva za domače. Ukrojiti pa ji morajo drugi. Bere malo in sicer bolj drobne knjige, zlasti pa Ognjišče.
»Rada bereš Ognjišče? » me je zanimalo.
»O ja, berem, samo zdi se mi, da premalokrat izhaja. Zelo dolgo moram čakati, da zopet pride,« je pokritizirala. »Ko berem o drugih, ki so težji invalidi kot jaz, si mislim, da sem lahko še zadovoljna s seboj.«
Pohvalil sem njen pogum in daje tako dobro razpoložena.
»Če je dobra družba, sem tudi jaz dobro razpoložena,« mi je vrnila kompliment.

KO BEREM O DRUGIH SEM ZADOVOLJNA S SEBOJ

Velenje je mesto, ki se je po vojni menda najbolj razvilo v Sloveniji. Poleg industrije in rudnikov pa ima tudi zelo lepo okolico. Posebno v mesecu maju, ko je vse v cvetju. Štiri kilometre od Velenja, med blagimi griči, je domačija (Laze 52), kjer živi mlada invalidka Marica KASESNIK, ki nima še dvajset let. K njej sva se napotila tisto nedeljsko popoldne z župnikom, ki je tudi invalid in invalidsko upokojen, pa še zelo lepo in požrtvovalno skrbi za župnijo Šentilj, kamor spadajo Laze.

Marica je sedela za mizo, sveža, nasmejana kot vsa dekleta njenih let. Če bi ne vedel, da je invalidka, bi tega prav hitro ne odkril. In vendar je tako. Po hiši se lahko premika samo ob pomoči domačih. Zunaj pa uporablja invalidski voziček. Bolezen je tista, ki smo jo že velikokrat srečali pri invalidih. Distrofija mišic, kar pomeni odmiranje mišic. Zdravila zanjo še niso odkrili, žal pa ta bolezen napreduje. Tako je tudi Marica, ko je bila še mlajša, hodila še kar redno v šolo v Velenje tri leta in pol. Vozila se je z avtobusom. Potem pa je morala v invalidski dom v Kamnik, kjer je končala osemletko. Med dvesto sebi enakimi težjimi ali lažjimi invalidi je tam preživela kar precej let, med počitnicami je bila doma. Po končani osemletki se je eno leto učila za šiviljo, poklic, ki je zelo primeren za invalidke, saj ne zahteva premikanja. …

REZERVIRANO ZA VAS

1975 06 str042 Rubriki, v kateri so mladinske skupine poročale o svojem delu. Tokrat sta se javili župniji Grad v Prekmurju in Šentvid pri Stični.

KAJ POMENI

Silvester Čuk razlaga pomen pojmov (I –K)

INSPIRACIJA – po lat, besedi inspiratio (navdihnjenje); božji navdih, ki je vodil svetopisemske pisatelje, da so zapisati to, kar je hotel Bog in kakor je hotel Bog, čeprav se v njihovem pisanju poznajo njihove človeške slabosti in vrline. Zaradi inspiracije je glavni avtor svetega pisma Bog sam in zato imenujemo sveto pismo božja beseda. – Z besedo inspiracija označujemo vsak literarni stvariteljski navdih in tudi posrečeno misel, ki se nam porodi iznenada.

1975 06 str047 JEZUIT – redovnik iz Družbe Jezusove (D.J.), ki jo je leta 1540 ustanovil sv. Ignacij Loyola. Poleg treh zaobljub: uboštva, čistosti in pokorščine imajo jezuiti še četrto – zvestobo papežu. Jezuiti so bili zelo izobraženi in so vodili katoliško obnovo po Lutru. Jezuitski zavod v Ljubljani je bil predhodnik slovenske univerze. Danes šteje jezuitski red okoli 31 000 članov. Geslo reda je: »Vse v večjo stavo božjo.«

KAJN – najbrž po hebr. besedi qanah (dobiti); po svetem pismu ( 1 Mojz 4, 1 ) ime prvega sina Adama in Eve, ki je rekla: »Dobila sem človeka po Gospodu.« Iz zavisti je ubil svojega brata Abela. S tem zgledom svetopisemski pisatelj pokaže, kako je človek zaradi izvirnega greha pokvarjen: ne ustraši se niti bratomora. Beseda kaj n pomeni (brato)morilca; Kajnovo znamenje, tj, znamenje, ki ga je na morilca Kajna vtisnil Bog, pa pomeni znamenje prekletstva.

RAD POMAGAM

Če imaš kakšne težave, naj bodo take ali drugačne, če potrebuješ roko, ti lahko zagotovim:
Lahko ti pomagam, v dobil sem dvoje močnih rok, lahko pomagam.
Dejstvo je, da so ljudje osamljeni.
To ni nič novega.
Toda ženska kot si ti, draga, ne bi nikoli smela biti potrta.
Lahko pomagam, dobil sem dvoje zase,
daj; da pomagam.
Ves, lepo mi bo,
če bom mogel narediti kaj dobrega zate.
Naj pomagam.
Ko grem zvečer spat, si ti vedno del mojih sanj. oklepaš se me in pripoveduješ mi vse, kar bi želel zvedeti.
Ne pozabi me, draga, samo pokliči me, saj ves, kaj čutim do tebe, če le morem kaj storiti zate.
Naj pomagam, če tvoj otrok potrebuje očeta. Lahko pomagam.
Veš, lepo mi bo,
če bom mogel narediti kaj dobrega zate.
Naj pomagam.

POPEVKA

BILLY SWAN

Dopolnil je že triintrideset let in v svetu glasbe je od svojega osemnajstega leta, vendar je slast uspeha in slave okusil šele ob koncu lanskega leta. Vse dotlej je delal za druge in živel v senci drugih. Bil je skladatelj in njegove skladbe so izvajali razni pevci. S skladbo ‘Lover Please’, s katero sta se dobrim desetleten uveljavila pevec Clyde McPhatter in skupina The Vernon Girls, je dobil prvo zlato ploščo. (…) Končno je tudi on našel nekoga, ki mu je pomagal. To je bil prijatelj in sodelavec Kris Kristofferson, ki je prišel na idejo, da bi Billy svoje skladbe sam tudi zapel. Tako je leta 1973 skromni Billy posnel svojo prvo ploščo »Out of her System« (Ven iz njenega sistema), vendar je bil to zadetek v prazno: plošča je obležala na policah prodajaln. Billy je pisal dalje in tudi snemal je vztrajno naprej. Lansko jesen sta s Krisom odšla na daljšo turnejo po Avstraliji in Japonski. Ko sta se vrnila, sta ugotovila, da je bila Billyjeva popevka ‘l can help’, katero je bil posnel pred odhodom na Vzhod, uvrščena med prvih 100 na ameriški lestvici. Štiri tedne kasneje je bila že med prvimi desetimi, kmalu pa je pristala na prvem mestu. V januarju je prišla čez ocean – v Anglijo in na evropsko celino. Popevka je postala svetovni hit, Billy pa slaven pevec. Kdor čaka, dočaka.

ŠPORT

VELIKANI POD KOŠI

Pred petimi leti, nepozabnega 23. maja 1970, je hala Tivoli postala ‘zlata’, kajti tega dne so naši izbrani košarkarji z zmago nad ZDA osvojili naslov svetovnih prvakov. Bili so najboljši na svetu, a drugi v Evropi. Na evropskih prvenstvih so morali vselej priznati premoč sovjetskih košarkarjev. Vse do 6. oktobra 1973, ko so se v Barceloni okrasili tudi z evropskim zlatom. Naslov prvakov stare celine bodo naši fantje morali braniti na 19. evropskem prvenstvu, ki bo od 7. do 15. junija 1975 pri nas,

Na vprašanje novinarja, kaj je po njegovem najvažnejše za skladnost v zakonu, je Pino odgovoril: »Mis!im, da je za srečen zakon najvažnejše: ljubezen, medsebojna sloga, predvsem pa medsebojno spoštovanje človekove osebnosti. S tem hočem reči, da ima vsak od nas poleg nekaterih dobrih lastnosti tudi napake, s katerimi morata mož in žena znati potrpeti in jih prenašati. Če bi se pa moral ponovno ženiti, bi spet izbral svojo sedanjo soprogo – seveda če bi me ona hotela!« Kljub vsej zaposlenosti na športnem igrišču, v Šoli in kasneje v službi, je našel čas, da je bil dober mož soprogi Marijani in oče sinovoma Reju in Roku. Štirinajstletni Rej Že gre po očetovih stopinjah in je zaljubljen v košarko. Vendar ga oče Pino nič ne sili. » Žel im, da se sama odtočita, jaz ju uvajam v vse športe, ki sem jih v mladosti imel rad.« V času, ko je on začenjal svojo košarkarsko kariero, so bili pri nas športniki pravi in čisti amaterji, ki so se s športom ukvarjati iz navdušenja. Pogostokrat so si sami kupovali opremo. Pravijo, da denar pokvari človeka. In marsikdaj to drži. »Če je človek pošten in human,« pravi Djerdja, »ga denar ne bi smel pokvariti. Jaz sem dolga teta z enako ljubeznijo kot zdaj, ko prejmem nekaj denarne nagrade, igral brez tega. Denar je pač nujno sredstvo, da človek reši svoje osnovne življenjske potrebe.«

To bo že drugo tekmovanje najboljših evropskih velikanov pod koši na naših tleh; prvo je bito leta 1961, ko je Jugoslavija zasedla drugo mesto in od tedaj je stalno pri evropskem in svetovnem vrhu. »Plava četa« bo začela boje za ohranitev naslova v svoji kvalifikacijski skupini v Splitu, kjer bo njen najnevarnejši nasprotnik Italija; vsi ljubitelji košarke pri nas pa upajo, da se bo uvrstila tudi v finalni del prvenstva, ki bo v Beogradu. Skratka: upajo, da bo sedanji evropski prvak tudi bodoči.

. Skoraj vsaka dobra košarkarska ekipa pa ima moža, ki ni velikan po rasti, ampak po obvladanju žoge in virtuoznosti v igri. Pri nas je eden najslovitejših velikanov te vrste Josip Djerdja, »desetka« Zadra in kapetan petkratnega (tudi letošnjega) prvaka Jugoslavije. »Pino«, kakor mu pravijo navijači, je visok samo 178 centimetrov in star je že osemintrideset let, vendar igra bolje kot marsikateri košarkar, ki je dvajset centimetrov višji in dvajset let mlajši. Kadar ima v rokah žogo, se pomladi in zraste.

Djerdja sicer že davno ni več član državne reprezentance, zato ga te dni, ko bomo po televiziji spremljali borbe pod koši na evropskem prvenstvu, ne bomo imeli prilike videti, predstavlja pa »legendo« naše košarke, zato je prav, da mu posvetimo nekaj prostora.

PISMA

Noro sem bila zaljubljena

Sem študentka. Vera mi veliko pomeni. Rada segam po verskem časopisju, posebno po Ognjišču, se udeležujem verskih srečanj in tudi rada hodim v cerkev.

Vzrok mojih težav je huda napaka, ki sem jo storila, ko sem bila mlajša. Doma nisem imela urejenih razmer in sem vse delala s svojo glavo, češ da imam gotovo prav. Noro sem bila zaljubljena v fanta, ki je bil nekaj starejši. Bil je veseljaški tip. Vedno je rad govoril, se vtikal v vsako dekle. Bil je tudi moje pravo nasprotje, saj sem bila vedno bolj tiha. Zato so mi ga starši branili. Toda jaz sem ostala pri svojem in sem zelo drago plačala svojo trmoglavost. Vse sem mu verjela in tudi nasedla njegovemu moledovanju, da je popolna ljubezen le v telesni združitvi Tako sem izgubila najlepše, kar ima lahko dekle, nedolžnost. Šele takrat sem spoznala, kaj sem naredila. Nisem mu znala povedati, da ne čutim nič s tako ljubeznijo, da je to goli egoizem, zato sem se mu začela počasi odtujevati. Vsa sreča, da je odšel fant takrat k vojakom in sem počasi pozabila tudi lepe in nežne besede, ki sem jih od njega slišala. Fant se je še vedno trudil, tudi ko se je vrnil, da bi me dobil nazaj. Toda jaz sem bila veliko bolj zadovoljna v družbi svojih sošolk in prijateljic. Skupaj smo hodile vedno in povsod, tudi na plese. Včasih me je tam zopet kdo nadlegoval, toda čimprej sem se umaknila, ker tega nisem več mogla prenesti.

Tu je tudi rešitev tvojega problema. Če je med vama taka ljubezen ali se vsaj trudita, da bi bila, potem ti ne bo težko ob primernem trenutku reči: »Poslušaj, bi ti obsojal dekle, ki je bilo ,noro’ zaljubljeno in je fant stalno silil vanjo pa je enkrat popustila, se kesala in ga zapustila .. .? ” Ah pa: »Nekaj me teži, kar ti moram povedati. Bilo je tako in tako …« Če ima on tako ljubezen, o kateri smo prej govorih, mar ne bo znal razumeti? Ne boš se čudila, če bo morda šokiran, slabe volje, užaljen. Saj mu ne more biti vseeno, razumljivo. Ne pa kaj več. »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen,« je rekel Jezus farizejem, ko so mu privedli grešno ženo. Nihče ga ni vrgel, ker se nihče ni upal pred njim ponašati, daje brez greha.

Zdaj pa imam fanta. Nisva se veliko pogovarjala o najini preteklosti Nekoč mi je nekaj podobnega rekel, kot da to tudi ni važno. Drugače pa se dobro razumeva in misliva resno. Toda kako naj ravnam sedaj? Večkrat sva skupaj in se tudi ne moreva ubraniti strasti. Meni je potem zelo hudo, ker se počutim grešnico, saj bi morala biti predvsem jaz močna. Pa tudi bojim se, da bo nekoč želel, da se mu predam. Do zdaj si tega še vedno ne želim, ker ne čutim nobene potrebe. Vedno znova si postavljam vprašanje, a ne znam najti pravega odgovora. Mislim pa, da bi mu morala povedati, kako je z mano, da ne bi mislil, da sem le hlinila nedolžnost, ker sem večkrat tako zadržana. Bojim se, da mi bo kasneje tudi to očital: tako verna, pa vendar…

Svetujte mi, kaj naj storim. Povejte mi nekaj lepih besed, da me ne bi ta strah vedno spremljal. Ignacija

Globoko v menije neka grda stvar

Sem šestnajstleno dekle. Imam trdno vero, za katero sem Bogu zelo hvaležna. Za svoje osnovno načelo sem si izbrala: »Biti dobra! ” Želim biti dobra, pa kaj, ko je ravno obratno. Imam napako, ki bi se je rada odkrižala, vendar mi to kljub prizadevanju ne uspe.

Če sošolka dobi dobro oceno, boljšo od moje, ji zavidam. Tega ji sicer ne pokažem. Delam se, kot da sem njenega uspeha vesela. Včasih skušam tudi sebe prepričati o tem, kar govorim, vendar mi ne uspe. Globoko v meni je neka grda stvar, ki mi ne da miru. Sovražim jo, vendar je ne morem iztrebiti iz srca. Večkrat me ima v oblasti, a si ne morem pomagati. Pomagajte mi iztrgati to grdo zavist iz srca, če je mogoče. Vem, da mora biti mogoče, saj moje prijateljice niso take. Le ena mi zavida dobre ocene, in to čutim iz vsake njene besede. Jaz nočem biti taka. Ema

1975 06 str053 Prav je, da se boriš zoper taka čustva. Zavist je naredila v svetu že ogromno zla in to je zmaj, ki še vedno, morda še bolj kot kdaj prej, spušča iz svojih sedmih glav strupeni ogenj, ki vse uničuje. Usodno je, ker ta strast raste s človekom in je vzrok nesmiselnemu tekmovanju v naši potrošniški družbi. Če ima sosed avto, ga bomo imeh tudi mi, če ima novega, bomo mi imeli še boljšega. Pohištvo, obleke, ki jih je treba sproti metati proč, ker ima soseda vse to po zadnji modi, do dragih izletov v tujino (da se pohvali, da so oni bili tu in tu, da bo soseda zelena od zavisti) in vikendov. Tudi če ti je vse to v muko, samo da smo boljši, bolj zavidanja vredni kot oni. Če pa vsega tega ne zmoremo, se oglasi zavist, nekaj nerazumljivega, žalost ob tem, kar imajo drugih, tudi če nam nič ne škodi. Da si človek izboljšuje svoj način življenja, ker s tem lahko živi bolj lagodno, je v redu, da se pa muči, gara in potem še trpi na izletih in vikendih, (poleti prihajajo na našo obalo kolone avtomobilov dvesto, tristo kilometrov daleč in se po polževo po pet, šest ur vozijo – in vse to samo ze nekaj ur vikenda na morju), da lahko rečejo: »Bili smo na morju,« zato, da bi jim drugi zavidali ali da bi drugi ne bili »na boljšem«, kot so bili oni. To meji že na norost. Tej norosti pravimo strast zavisti. Ti si jo v sebi neusmiljeno razkrinkala (pred samo seboj), in to je prvi korak, da jo premagaš. Pomagalo ti bo to, kar nam pravi Jezus: »Veselite se z veselimi.« Če se veseliš uspeha prijateljice, se veselje množi, trpljenje, ki ga delimo z drugimi, pa se razdeli. To je čudovita življenjska in krščanska matematika. Nič zato, če si se kaj zmotila ah imela smolo. Reci si: Na svetu ni nič. popolnega, motiti se je človeško. Nič več nimam, če sem drugim nevoščljiva, torej je neumno biti nevoščljiv. Evangelij nas uči: »Kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7, 12) in obratno seveda. Najbolj globoke sreče smo deležni, ko do sreče pomagamo drugim. Mati bolj uživa v sreči otrok, ki jih obdari, kot če bi tiste darove prejela sama. Seveda je to nekaj drugega, ker smo pri tem soudeleženi, toda tudi z veseljem, ki ga imamo pri sreči drugih, povečujemo njihovo srečo. Čustvom zavisti, ki se pojavljajo proti tvoji volji, ne dajaj prevelike važnosti, ker jih tako še bolj poglabljaš. V zavesti, da jih ne želiš gojiti, misli na kaj drugega; na to, kako bi bilo lepo, če bi se ljudje imeli iskreno radi. (oče urednik)

O RODNI DOM

Spominsko sobo ima Župančič tudi v sosednjem Dragatušu, kamor so se preselili, ko je bilo Otonu dve leti. Oče je prodal posest v Vinici ter kupil v Dragatušu hišo, v kateri je odprl gostilno in trgovino. Tukaj je zvedavi dečko preživel čudovita leta svojega otroštva, tukaj je končal prva dva razreda ljudske šole (dvakrat, 1884 in 1886, najdemo njegovo ime v ‘zlati knjigi’, kamor so zapisovali najboljše učence), tu je sam, v družbi vrstnikov ali ob očetovi roki spoznaval lepote narave, kot poje v Dumi: »Tvoja roka, moj oteč, zemlje mi lepote odpirala, / in – čudo za čudom – zavese prirode odstirala;,/ ti kazal si njiv mi plodove, sprovajal me v les, / razkladal skrivnosti glasov in družine dreves …«

ŽUPANČIČ – VINICA

Okolje, v katerem otrok vpija svoje prve vtise o svetu, močno pogojuje vse njegovo kasnejše dojemanje lepote. Prvak naših pesnikov Prešeren je zapisal o svojem rojstnem gorenjskem kotu, da “dežela kranjska nima lepš’ga kraja, / ko je z okol’šč’no ta, podoba raja”. In iz te urejene gorenjske lepote, ki jo je v otroških letih pil in se je rad k njenim izvirom vračal, so prižuboreli studenci njegove skladne poezije. Čisto drugačna – mehka, topla, svetla in razgibana — je lepota Bele krajine, kjer se je rodil in kjer je preživljal svoja prva leta Oton Župančič, največji pesnik slovenske moderne in za Prešernom največji mojster naše vezane besede. Njegovi pesmi se pozna lepota Bele krajine.

Obiščimo njegovo deželico in njegov dom. Bela krajina je res deželica zase, prirodno zaokrožena celota na jugu Slovenije. Na severu jo zapira venec Gorjancev, na zahodu temni gozdovi Kočevskega Roga, na njenem jugu in vzhodu pa se kot srebrn pas vije reka Kolpa, ki loči in druži Hrvaško in Slovenijo. Bela krajina je zelo topla in pogosto nastopi tukaj pomlad kakšen teden bolj zgodaj kot onstran Gorjancev, zato je bila dežela že kmalu poseljena. V prazgodovini so tod bivali Kelti in Iliri, kasneje Rimljani, dokler niso ob koncu 6. stoletja prišli naši predniki.

1975 06 str063

PRELISTAJ Ognjišče 06_1975

VSEBINA OGNJIŠČA 06_1975

Pregovori o poroki in zakonu. 6, 2.

(BOLE, Franc.) Iz urednikove beležnice. 6, 3. Uvodnik.

(BOLE, Franc.) Slika z naslovne strani. 6, 3.

(BOLE, Franc.) Tisti, ki se zatekajo k Bogu, niso zmožni sami nositi teže življenja. 6, 4 — 6. Metod. Rubrika: Pismo meseca.

BOLE, F(ranc). Kalvariji je bilo ime Dachau. Slovenski duhovniki pod nacističnim bičem V Dachauu. 6, 7 — 10. Zapis. Nadaljevanje.

(SODJA, Lučka.) Moji tujci. Luša. 6, 11. Zgodba.

(ČUK, Silvester.) Berač iz ljubezni do bližnjega. 6, 12. Rubrika: V nekaj vrstah.

(ČUK, Silvester.) Vedno več alkoholikov. 6, 12. Rubrika: V nekaj vrstah.

(ČUK, Silvester.) Ne premladi v zakon. 6, 12. Rubrika: V nekaj vrstah.

(ČUK, Silvester.) Stoletja človeštva — stoletja vojn. 6, 13. Rubrika: V nekaj vrstah.

(ČUK, Silvester.) Mladinsko delo v Nemčiji. 6, 13. Rubrika: V nekaj vrstah.

(ČUK, Silvester.) Pesem kitare. 6, 13. Rubrika: V nekaj vrstah.

Sejalec je šel sejat. 6, 14 – 15. Rubrika: Spoznavajmo sveto pismo.

(RAUBAR, Marija.) Zoja. 6, 16 — 17. Zgodba.

1975 06 str027 BOLE, F(ranc). Turizem naš vsakdanji. 6, 18 – 19. Prvi simpozij o turizmu.

KOROŠEC, Ivanka. Mavrica. 6, 20-21. Zgodba.

Najstarejši zvon na Slovenskem iz leta 1317. Dopolnilo.

KOROŠEC, Ivanka. Molitev vedno pomaga. 6, 22 — 23. Zgodba.

Bodi kruh. Molitev iz Gane. 6, 24 – 25. Rubrika: Molitev.

Grad v Prekmurju. Nekaj o našem delu. 6, 26. Rubrika: Rezervirano za vas.

Šentvid pri Stični. Veselje na veliko soboto. 6, 26. Rubrika: Rezervirano za vas.

(ČUK, Silvester.) Majorie Kinnan Rawlings: V pomladi življenja. 6, 27. Rubrika: Priporočamo, berite.

1975 06 str040 (ČUK, Silvester.) Knut Hamsun: Ženske pri vodnjaku. 6, 27 – 28. Rubrika: Priporočamo, berite.

(ČUK, Silvester.) Selma Lagerloef: Zgodba o Gunarju Hedeju. 6, 28. Rubrika: Priporočamo, berite.

(ČUK, Silvester.) Papeži od Petra do Pavla VI. 6, 29 – 36. Priloga. Nadaljevanje.

(ČUK, Silvester.) Billy Swan. Rad pomagam. 6, 38 – 39. Besedilo. Rubrika: Popevka.

(ČUK, Silvester.) Velikani pod koši. Gozdan Sovič. 6, 40 – 41. Rubrika: Šport.

(BOLE, Franc.) Ko berem o drugih sem zadovoljna s seboj. Oče urednik. 6, 42 – 43. Rubrika: Naši preizkušani bratje.

Karitativno delo spada k bistvenemu poslanstvu cerkve, ao.

Poštni predal dobrote. Naš misijon. Milijonarji dobrote. 6, 44 – 46.

(ČUK, Silvester.) Kaj pomeni. 6, 47 – 48.

BJORNSON, Bjornstjerne. Deklica s Prisoj. 6, 49 – 53. Povest. Nadaljevanje.

(BOLE, Franc.) Noro sem bila zaljubljena. Ignacija. 6, 53 — 54. Rubrika: Pisma.

(BOLE, Franc.) Globoko v meni je neka grda stvar. Ema. 6, 54 — 55. Rubrika: Pisma.

(BOLE, Franc.) Našel sem si dekle, ki je verno. Bernard. 6, 55 — 56. Rubrika: Pisma.

(BOLE, Franc.) Stanka. 6, 56 — 57. Rubrika: Kratki odgovori.

(BOLE, Franc.) Marija. 6, 57. Rubrika: Kratki odgovori.

(BOLE, Franc.) Stanka. 6, 57. Rubrika: Kratki odgovori.

(BOLE, Franc.) Tinka. 6, 57. Rubrika: Kratki odgovori.

Indijanček. 6, 58.

Smeh priporočamo. Angelček. 6, 59.

(BERTONCELJ, Marko. PETELIN, Jože.) Nagradna slikovna križanka. Mala križanka. Mabe. 6, 60 – 61.

(ČUK, Silvester.) Župančič – Vinica. 6, 62 – 64. Rubrika: Oj rodni dom.

pripravlja: Marko Čuk

Michelangelo Buonarotti

Napisal Marko na 4. marca 1975. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 6. marec 1475, vas Caprese, Toskana (I), † 18. februar 1564, Rim (I)

Navdih iz vere in Svetega pisma

Romarji, ki obiščejo Rim, vedno posebno pozornost posvetijo Sikstinski kapeli, ki bo kmalu stara 540 let (1475) in se imenuje po papežu Sikstu IV., znana pa je po tem, da v njej volijo novega papeža. Pozornost romarjev bo veljala slikam na stropu in veliki sliki z nazivom ‘Poslednja sodba’, ki zavzema celo steno. Vsa našteta dela so izšla iz rok velikega genija – kiparja, slikarja, arhitekta in pesnika Michelangela Buonarrotija, ki se je rodil na današnji dan.

Pri avdienci ob 500-letnici umetnikovega rojstva (1975) je papež Pavel VI. vernikom toplo spregovoril o tem velikanu. Poudaril je, da je vse Michelangelovo umetniško delo tudi veličasten spomenik duha, ki je živel iz svetega pisma. »Tega umetnika,« je dejal papež, »eni napadajo, da je v krščansko umetnost vnesel pogansko gledanje, drugi pa ga branijo, da je klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha. To naj raziskujejo in ugotavljajo umetnostni zgodovinarji, mi se omejimo le na to, da priznamo veličino brez primere tega umetnika ter se spomnimo, da je bil v svojem čutenju globoko religiozen in katoliški.« Svoje čutenje je izpovedal v kipih in slikah, a tudi v svojih sonetih, ki so prav taki kot njegove umetnine v kamnu in barvah – človeško pristni, možati, trdi, a iskreni. Slovenci smo jih dobili tik pred koncem zadnje vojne v prevodu Alojza Gradnika. V enem sonetov (XIV.) pravi, da je bil njegov “porod le model nevažen”, ‘popolna stvar’ pa je postal “šele ko v tebi sem bil prerojen”.

Rodil se je 6. marca 1475 v mestecu Caprese blizu Florence (Firenze), kjer je bil njegov oče občinski predstojnik. Ko mu je služba potekla, se je družina vrnila v Florenco. Michelangelo je že kot otrok kazal veliko nadarjenost za slikarstvo in kiparstvo. Sam o sebi je zapisal, da je že z materinim mlekom pil “dleto in kladivo, s katerima je klesal like”. Proti očetovi volji – poklic umetnika se mu je zdel sramoten! – je trinajstleten vstopil v delavnico slavnega slikarja Ghirlandaia, a je tu ostal komaj leto dni, kajti privlačilo ga je kiparstvo. Kiparska šola je bila v vrtovih tedanjega florentinskega mogočneža Medičejca Lorenza Veličastnega, ki je bil velik ljubitelj umetnosti. Tu je Michelangelo spoznal svet antike in duha humanizma, ki se je kazal v občudovanju lepote in moči človeka. Navdušil se je tudi za pesništvo. Postal je eden najboljših pesnikov svoje dobe, v svojih pesmih je iskreno izpovedoval, kar je čutil. Svoje pesmi iz mladih let je kasneje uničil, ohranili so se le soneti, ki so nastali po šestdesetem letu. V njih opeva duhovno ljubezen do vdove Vittorie Colonna, katero je spoznal, ko mu je bilo šestdeset let. O tej svoji ljubezni je zapel: ».Ljubezen čista hrepeni v višave / in srce izprevidno in možato / za ženske čar ne vnema strast hotljiva. / / Ta k zvezdam, druga vleče le v nižave, / ta v duši, druga le v čutilih biva…” Bil je vse življenje neporočen. Dejal je, da je njegova žena, za katero je žrtvoval vse, umetnost, otroci pa so dela, ki jih zapušča.

Mihelangelo ni bil prijetne zunanjosti in niti velik družabnik. Še mlademu je neki kolega v prepiru razbil nos. Najraje je bil sam in v samoti je premišljeval in snoval. Anekdota pravi, da je nekoč Michelangelo dejal slikarju Raffaelu: »Hodiš z velikim spremstvom kot kakšen vojvoda!« Rafaello pa mu je odvrnil: »Ti pa sam kot kak rabelj!« Prijateljev res ni imel veliko.

S prvimi deli, za katere je jemal snov iz antičnih legend (Speči Kupido, Pijani Bakh, Umirajoči Adonis), je opozoril nase. Njegovi kipi so kazali neverjetno življenjsko in umetniško silo. V svojem srcu pa je kljub humanističnemu gledanju na umetnost ostal zvest krščanski veri. Bil je velik občudovalec spokornega pridigarja Savonarola, ki je bičal moralno pokvarjenost tedanjega krščanskega sveta. Zaradi tega je bil leta 1498 obsojen na grmado. Michelangelo je bi! tedaj v Rimu, kamor ga je dve leti prej gnal neki notranji glas, ki mu je govoril, da bo le v središču krščanstva našel primerno ozračje, da kot umetnik izpove svoje krščansko gledanje na svet. Bolečino ob smrti prijatelja Savonarole je izrazil v nesmrtnem kipu Pietži, ki je od leta 1749 na sedanjem mestu v baziliki svetega Petra. Umetnino je začel ustvarjati kot triindvajsetletnik in jo končal v dobrem letu (1499). Ko so mu očitali, da je Marija na tem kipu premlada, je odgovoril: „Bila je brez greha, zato se sploh ni mogla starati.”

V času, ko je živel Michelangelo, se je na papeškem prestolu zvrstilo kar 11 papežev. Služil je mnogim, najpomembnejšo vlogo v njegovem življenju pa sta imela Julij II. (1503-13) ter Pavel III. (1534-49). Julij II. je bil iz plemiške družine della Rovere. Bil je velik prijatelj umetnosti in okoli sebe je zbral smetano tedanjih umetnikov: arhitekta Bramanteja (ki je izdelal načrte za novo cerkev svetega Petra, ki so jo začeli zidati leta 1506, končali pa 1626, slikarja Raffaella Santija in kiparja Michelangela. Le-ta naj bi izdelal monumentalno zgradbo papeževega spomenika v cerkvi svetega Petra. Niti papež niti Michelangelo nista bila ravno genija, lepih manir; odločna in premočrtna moža sta se večkrat pošteno udarila, na dnu srca pa sta drug drugega le spoštovala. Michelangelo je papeževo naročilo z veseljem sprejel in brž je odhitel v Carraro, da odbere primeren marmor za kipe. Med njegovo odsotnostjo je ljubosumni Bramante pregovoril papeža, naj ne daje delati nagrobnika, češ da to ni dobro znamenje. Michelangelo se je ujezil in kljub prigovarjanju papeževih poslancev šel v Florenco. V Rim se vrnil leta 1508 in tedaj mu je papež naročil, naj poslika strop Sikst inske kapele. Michelangelo se je imel za kiparja in dela ni hotel sprejeti. »Saj imate Raffaella!« je dejal papežu. Vendar je papež vztrajal pri svoji zahtevi in umetnik je moral popustiti. Pod stropom Sikstinske kapele je dal postaviti oder in maja 1508 se je lotil dela. Več kot štiri leta je potem cele dneve – včasih tudi ponoči – preležal tam gori, z obrazom obrnjenim navzgor, da je skoraj oslepel. K njemu je smel dvakrat na dan samo služabnik s hrano, od časa do časa se je gori prikazal tudi papež, ki je nestrpno spraševal, kdaj bo končal. »Kadar bom utegnil!« je bil kratek Michelangelo. Delo ga je vsega prevzelo.

Iz njegovega vernega srca so vstajali veličastni svetopisemski prizori stvarjenja, prvega greha, liki prerokov in Sibile. 31. oktobra 1512 je dal podreti oder, naslednji dan, na praznik Vseh svetnikov, je bila v kapeli zahvalna pesem, potem pa so množice Rimljanov hodile občudovat silno umetnino.

Michelangelo je dokazal, da je tudi velik slikar. Tedaj pa je umrl Julij II. Z njim je Michelangelo izgubil prijatelja in zaščitnika. Dva papeža, ki sta bila iz florentinske rodbine Medičejcev, sta mu zaupala izdelavo nagrobnikov, toda bila sta preveč zahtevna in Michelangelove robustne figure jima niso bile všeč. Umetnik je veliko delal tudi v domačem mestu. V tem času je izdelal tudi kip Mojzesa za nagrobnik papeža Julija II. Kip mu je uspel tako zelo, da je baje Michelangelo Mojzesa udaril po kolenu in dejal: »Parla, Moise«) (Govori, Mojzes!) Kip je v rimski cerkvi svetega Petra v vezeh.

Ko je leta 1534 prišel za papeža Pavel III. iz rodbine Farnese, je umetnika spet poklical v Rim. Naročil mu je, naj na veliko steno za oltarjem naslika fresko ‘Poslednja sodba’. Na steni s površino okoli 340 kvadratnih metrov je v sedmih letih upodobil Kristusa sodnika ter zveličane in pogubljene. Freska, ki so si jo lahko ljudje ogledali 1. novembra 1541, ni le Michelangelova največja mojstrovina, ampak tudi eno največjih del, kar jih je ustvaril človeški duh. Pravijo, da iz „Poslednje sodbe” veje duh strogosti, ki je vel iz pridig Savonarola. Mnogi so Michelangela grajali zaradi golote njegovih likov, kasneje so jih skušali ‘obleči’, umetnik pa ni videl v goloti, kakor jo je slikal on, nič slabega.

Silvester Čuk (članek v Ognjišču 04_1975)

Blaise Pascal in njegova stava

Napisal Marko na 4. januarja 1974. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

* 19. junij 1623, Clermont-Ferrand, Puy-de-Dôme, Auvergne, Francija, † 19. avgust 1662, Pariz, Francija

V vsaki enciklopediji, to je knjižnem delu, ki hoče biti nekakšen slovar človeškega znanja, najdete tudi imena umetnikov, mislecev, znanstvenikov, raziskovalcev, vseh, ki so s sadovi svojega duha obogatili človeštvo. Precej prostora je v njih odmerjenega francoskemu matematiku, fiziku in filozofu Blaisu Pascalu. Zasnoval je veliko knjigo v obrambo krščanstva — takim spisom pravimo apologija — vendar svojega dela ni utegnil dokončati. Prehitela ga je smrt. Liste z njegovimi zapiski so po njegovi smrti izdali v knjigi z naslovom ‘Pensees’ (Misli), ki je bila prevedena v vse svetovne jezike in je slavna približno tako, kot ‘Izpovedi’ svetega Avguština, katerega učenec je bil, ko je dokazoval potrebo človeškega srca po Bogu. Njegova starejša sestra, ki je skrbela zanj v njegovi bolezni, je napisala njegov življenjepis, iz katerega spoznamo veličino njegovega genija. Kot otrok se je za oddih poglabljal v matematične probleme, s kakršnimi si belijo glave univerzitetni profesorji; prvi del svojega življenja je svoje sposobnosti daroval matematičnim in fizikalnim znanostim, drugi del pa ‘znanosti vseh znanosti’ – spoznanju o Bogu.

Vse življenje je bil globoko veren in že rodil se je v družini, v kateri je vladalo versko ozračje. Rojen je bil 19. junija 1623 v Clermontu (danes Clermont Ferrand). Njegov oče Etienne, priznan matematik, je bil visok uslužbenec v kraljevi davčni upravi. Ko je bilo Blaisu tri leta, je izgubil mater, zato ga je naprej vzgajal oče. Za sina, na katerega je bil po pravici ponosen, saj je že kot otrok vse presenečal s svojo nadarjenostjo, je bil on edini vzgojitelj in učitelj. Ni ga dal v noben zavod, ampak je na dečkove neprestane ‘zakaj’ odgovarjal sam. Čeprav je bil zelo razgledan človek, ga je Blaise večkrat spravil v zadrego, ko je povpraševal po vzrokih raznih stvari in pojavov. Ko je bilo fantu osem let, se je družina zaradi očetovih službenih dolžnosti preselila v Pariz. Tu so se odprle nove možnosti za Blaisovo vzgojo. Oče ga je najprej učil jezikov; imel je čisto svoj način: sinu je jezik prikazal kot nekaj živega, celovitega, tako da se je Blaise slovničnih pravil naučil z veseljem in z lahkoto. Učil se je latinščine in grščine. Že takrat je hotel vsaki stvari priti do dna. Njegova sestra pripoveduje, kako je nekega dne pri mizi nekdo z nožem zadel ob porcelanasti krožnik in nastal je zven, ki pa je zamrl, brž ko je krožnik pokril z roko. Blaise je hotel vedeti, zakaj je tako. Potem je sam delal poskuse, nato pa je svoja spoznanja zabeležil. Bilo mu je tedaj enajst let. V dvanajstem letu je že pokazal svojo strast do matematike in geometrije. Oče mu je rekel, da ga bo učil matematike potem, če se bo dobro naučil jezikov, za nagrado (lepa nagrada!). Ker se je bal, da bi se fant ne lotil matematike sam in bi potem zanemaril učenje jezikov, je vse matematične knjige zaklenil. Vse to ni nič pomagalo. Ob prostih urah je Blaise v sosednji sobi z ogljem risal razne like in jim dajal svoja imena:

krogu je rekel okroglina, premici greda in tako naprej. V te svoje like se je tako poglobil, da je sam prišel do tistega, kar je v geometriji znano kot dvaintrideseti stavek prve Evklidove knjige – to je sloviti izrek: »Vsota vseh kotov trikotnika je enaka dvem pravim kotom.« Ko je to razglabljal, je v sobo stopil oče, a ga Blaise sploh ni opazil. Očeta bi od začudenja kmalu zadela kap. Jokajoč od veselja, je svojim učenim prijateljem, povedal, kakšnega sina ima.

Čeprav je bil dejansko še otrok, so ga povabili k razgovorom ali konferencam, ki jih je prirejal p. Mersenne, in h katerim so se zbirali največji tedanji misleci, kot Descartes, Galilei, Torricelli. Te častitljive glave so kar zijale ob modrosti golobradega Pascala, ki mu je oče izročil vse matematične knjige. Ko je bilo Blaisu šestnajst let, je napisal svoje prvo znanstveno delo, Razpravo o stožčevih presekih. S to razpravo je vzbudil pozornost tedanjih znanstvenih krogov, ki so sodili, da takega matematičnega genija človeštvo po Arhimedu ni več imelo. Nekaj kasneje je Pascal, da bi pomagal očetu, ki je postal nekaj takega kot davčni kontrolor v Rouenu, pri štetju denarja, sestavil prvi računski stroj in o njem napisal posebno razpravo. Kljub temu da je napravo kasneje še izpopolnil, je bila preveč zapletena, da bi jo izdelovali za uporabo.

Ukvarjal se je tudi z raziskovanjem brezzračnega prostora, nadaljeval je raziskave italijanskega fizika Torricellija s področja hidravlike, poglabljal se je v verjetnostni račun. Ves je gorel za znanost.

Ves čas pa se je zanimal tudi za religiozna vprašanja. Prek dveh zdravnikov, ki sta zdravila njegovega očeta, se je Blaise 1646 seznanil z janzenizmom, naukom, ki je oznanjal izredno strogo in mrko krščanstvo. Ta strogost je bila Blaisovemu srcu nekako blizu in za janzenizem (nauk se imenuje po nizozemskem teologu Jansenu) je ogrel še očeta in mlajšo sestro Jacqueline. Blaise je bil že od svojega osemnajstega leta bolehen; prehud študij je na njem pustil sledove in trpel je vse življenje.

Leta 1651 je umrl oče in naslednje leto je mlajša sestra Jacqueline odšla v samostan Porte-Royal, ki je bil trdnjava janzenizma na francoskih tleh. Zdravniki so Blaisu svetovali, naj za nekaj časa popolnoma izpreže in gre kam na deželo, da se okrepi. Čas od 1652 do 1654 imenujejo Pascalovi življenjepisci „njegovo posvetno dobo”. Tudi v tem obdobju je ostal zvest svoji vesti. Edina zabava, ki si jo je privoščil, pravi njegova sestra Gilberte v svojem življenjepisu o bratu, so bili duhoviti pogovori. Govoriti pa je znal izredno dobro. Na lahek in razumljiv način je znal zadeti bistvo stvari. Vse njegove misli se odlikujejo prav po tej bistrini.

V tem svojem ‘posvetnem obdobju’ se je še ukvarjal z matematiko in fiziko. Jeseni 1654 je začutil naravnost gnus do vsega, zato je šel obiskat sestro v Porte-Royal. 24. novembra 1654 ponoči je doživel svoje ‘drugo spreobrnjenje’, kot to imenuje sam na listku, ki ga je nosil všitega v obleki in so ga našli po njegovi smrti. Večkrat se je vračal v Port-Royal, da je svojo dušo nahranil v miru in molitvi. Rad je prebiral sveto pismo, ki ga je poznal tako dobro, da je v pogovoru koga, ki je napačno navajal sveto pismo, kar popravil: “Tako je!” Večkrat je rekel, da sveto pismo ni toliko znanost razuma, ampak znanost srca; razumljivo je samo tistim, ki so pravega srca. „Srce”, kakor ga pojmuje Pascal, je v resnici celotni notranji človek, ki se odpre ali zapre za resnico, ko začuti, da odgovarja ali ne odgovarja najglobljim teženjem njegove narave. Slovit je Pascalov izrek: “Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna.” (V francoščini pomeni izraz ‘raison’ tako ‘razlog’ kot ‘razum’.)

23. januarja 1656 je izšlo prvo Pascalovo ‘Pismo iz province’, ki sicer ni bilo podpisano, vendar so po bleščečem in jasnem slogu avtorja vsi brž prepoznali. V obliki pisem je potem ‘do 24. marca 1657 (osemnajst pisem) razpravljal o moralnih vprašanjih. Zagovarjal je janzenistično stališče nasproti jezuitom. Bil je precej piker, zato so Pisma prišla na Indeks, v seznam prepovedanih knjig, smatrajo pa jih za najboljše francosko literarno delo 17. stoletja.

V strogosti svojega mišljenja in življenja je Pascal pretiraval, kasneje pa si je to precej omilil. Svojo bolezen, ki mu je povzročala nedopovedljivo trpljenje, je prenašal možato, češ da je to pač najlepše, saj je trpeči človek najbolj podoben svojemu Gospodu. Njegove misli so bile usmerjene v Kristusa. Nekako v tem času (1658) je nastala zamisel o veliki apologiji krščanstva, ki pa je ni mogel uresničiti. Del tega je ohranjen v ‘Mislih’, ki so izšle leta 1670 in so njihovo izdajo pripravili prijatelji. Razdeljene so na dva glavna dela: človek brez Boga in človek z Bogom. V prvem obravnava človekovo mesto v naravi, njegovo bedo in veličino ter potrebo, da išče Boga. V drugem pa najprej govori o filozofskem iskanju Boga, o Bogu, ki ga nam približuje sveto pismo, zlasti pa Jezus, nazadnje pa spregovori še o Cerkvi kot dokazu za obstoj Boga.

V ‘Mislih’ najdemo tudi slovito ‘Pascalovo stavo’. Resnico je treba iskati s celo dušo, pravi Pascal. Za tako iskanje pa se bo odločil le človek, ki smo ga opozorili na usodno vprašanje smisla njegovega življenja in ga s tem zbudili iz brezbrižnosti. »Razumem, da se kdo ne poglobi v Kopernikov nauk. Toda vedeti, ali duša je nesmrtna ali ne, od tega je odvisen ves način življenja.« Da brezverci ne bi ostajali do tako važnega vprašanja brezbrižni, jim zakliče: »Ste že vkrcani, za nekaj se morate odločiti! Stavite na tisto, kar vam ob enakih pogojih prinaša več! Stavite na nesmrtnost duše in večno življenje. Če ga ni, ničesar ne izgubite, če pa je, pridobite vse!”

On je vse stavil na Kristusa. Sredi svojega življenja je zapisal: »Ljubim uboštvo, ker ga je ljubil Kristus. Ljubim dobrine tega sveta, ker z njimi lahko pomagam ubogim. Ne vračam hudega s hudim. Skušam biti pravičen, iskren, odkritosrčen in zvest do vseh ljudi. Pri vseh svojih del se zavedam navzočnosti Boga, ki jih bo sodil. To so moja čustva in vse dni hvalim Odrešenika, da mi jih je vsadil v srce in da je naredil iz človeka, ki je poln slabosti ih bede, poželjivosti i ošabnosti, človeka, ki se je teh slabosti otresel po milosti, saj sta moji le beda in zmota.”

Ko je en dan pred smrtjo velikim hrepenenjem in spoštovanjem prejel zakramente za umirajoče, je po tedanji navadi na duhovnikovo vprašanje, če priznava vse resnice katoliške vere, odgovoril: „Da, gospod, verujem vse in verujem z vsem srcem!” 19. avgusta 1662 je umrl kot velik spokornik in kot velik kristjan.

Ognjišče 01_1974 (str. 14)

Gregor Mendel – pionir genetike

Napisal Marko na 4. avgusta 1972. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja

Gregor Mendel: * 20. julij 1822, Heinzendorf bei Odrau, Avstrijsko cesarstvo (sam je rojstni dan praznoval dva dni kasneje -. 22. julija, zato različni podatki), † 6. januar 1884, Brno, Avstro-Ogrska

Rodil se je 20. julija 1822 v kraju Heinzendorf v Šleziji, sam pa je (iz neznanega razloga) rojstni dan praznoval dva dni kasneje – 22. julija. Starši so ga krstili na ime Johannes. Ko mu je bilo 21 let, je vstopil v avguštinski samostan v Brnu na Češkem, ki je bila takrat v sklopu velike avstro-ogrske monarhije. Ko je poštar redovnik, je dobil ime Gregor. Bil je posvečen za duhovnika. Ko je prior, predstojnik samostana, opazil, da je mladi redovnik zelo nadarjen, je sklenil, da mu omogoči študij na univerzi. Velel mu je, naj se vpiše na dunajsko univerzo. Po treh letih marljivega študija je pater Gregor Mendel dosegel diplomo profesorja fizike in matematike.

Ko se je vrnil v Brno, so ga imenovali za profesorja naravoslovnih znanosti na tamkajšnji gimnaziji.

To je bila doba, ko so znanstveniki po vseh evropskih deželah delali razne poskuse in raziskave, da bi odkrili zakone življenja. Njihovo odkritje bi bilo ogromnega pomena za razvoj gospodarstva, saj bi z njihovo pomočjo mogli privzgojiti nove, visoko kvalitetne rastlinske in živalske vrste. Cela desetletja so se tu in tam ločeno trudili, da bi jim to uspelo, vendar se jim je le malo posrečilo. Odkritje teh zakonov bi bilo tudi neprecenljivega pomena za nadaljnji razvoj znanosti.

Tudi naš mladi profesor pater Gregor je bil otrok svoje dobe. Kolikor mu je šola puščala prostega časa, ga je prebil v miru samostanskega vrta. Tam je delal številne poskuse z rastlinami. Njegov „laboratorij” je bil v nekem kotu, ki si ga je izgovoril zase. Tu je zasadil dve lehi graha: na eni rastline, ki rastejo visoko, na drugi pa bolj nizke, eden je imel gladka in okrogla rumena semena, drugi pa nagubana rumena semena. Izbral je „čist rod” visokih rastlin, ki so vedno potem imele visoke potomce, in „čist rod” nizkih grahovih rastlin, katerih potomci so bili vedno nizki. Nato je visoke rastline križal z nizkimi. Križanci ali hebridi, ki jih je dobil, so bili vsi visoki. Potem je med sabo križal dva hibrida. Iz semena, ki ga je dobil je vzgojil nove rastline, od katerih pa so bile tri visoke, ena pa nizka. Vedno je bilo razmerje 3:1. Štel je tudi semena, ki jih je dobil. Vseh skupaj je bilo 8023; od teh je bilo 6022 rumenih, 2001 zrno pa je bilo zeleno. Ta poskus je ponavljal večkrat. Opazoval je nove rodove rastlin in svoje poizkuse prenesel tudi na druge rastline in na čebele. Po osmih letih vztrajnega in natančnega dela je bil že tako daleč, da je lahko izluščil nekatere zakonitosti glede dedovanja lastnosti. Bilo je leta 1865. Še danes so znani trije. Mendlovi zakoni: 1. Kadar križamo med seboj dva osebka čiste rase, so vsi potomci med seboj enaki, 2. Ce križamo med seboj hibride, se v naslednji generaciji dedni znaki cepijo, 3. Dedne lastnosti se dedujejo neodvisno ena od druge. Zadnji zakon so kasneje drugi biologi dopolnili.

Istočasno so podobne poskuse delali drugi biologi. Vsakdo od njih je želel prvi odkriti zakone življenja. V Nemčiji se je s tem ukvarjal C. W. Nageli, v Angliji W. Bateson, na Nizozemskem Hugo de Vries, na Danskem W. L. Johannsen, drugod pa manj znani biologi.

Naslednje leto, 1866, se je pater Gregor Mendel odločil, da bo svoje odkritje posredoval drugim znanstvenikom. V drobni knjižici, ki je štela le 46 strani, ter jo je založil sam, je opisal vse svoje poskuse in rezultate, ki jih je dosegel. Po eno knjižico je potem poslal vsem znanstvenikom in znanstvenim zavodom po Evropi, ki so se ukvarjali z naravoslovnimi vprašanji. Z nekaterimi od njih sije že dalj časa dopisoval. Nihče mu ni odgovoril. Preteklo je nekaj časa, mesec, leto, nekaj let, nič. Svet znanosti je popolnoma prezrl delo patra Mendla. Nikomur se ni zdelo vredno, da bi skušal preveriti vrednost njegovih odkritij.

Vsi ti biologi so bili tako zatreskani v svoje delo v laboratorijih, da se niso imeli časa ukvarjati z branjem takele brošurice. Ni se jim zdela vredna pozornosti. Morda zato, ker jo je napisal srednješolski profesor, ki je bil povrh še redovnik? Mogoče zato, ker je prišla iz majhnega mesteca na Češkem, iz province? Pravega razloga ne bo vedel nihče. 35 let je drobna knjižica patra Gregorja ostala v temi.

Pater Mendel si tega ni preveč gnal k srcu. V svoji skromnosti je menil, da njegovo delo pač ne more pomeniti prav veliko, ko se pa nihče od velikih in priznanih znanstvenikov zanj ne zmeni. Zato je na vse skupaj pozabil.

Čez dve leti so ga izvolili za priorja, predstojnika samostana. Vsi so ga spoštovali in ljubili zaradi njegove razgledanosti, njegovega bistrega duha, zaradi njegovih velikih pedagoških zmožnosti, pa tudi zaradi njegove skromnosti, blagosti in trdnosti. Nekaj let kasneje se je moral prav močno postaviti za usodo svojega samostana. Liberalna stranka, ki je takrat prišla na oblast, je izdala odlok, da je treba zapleniti vse cerkveno premoženje. Odločni pater Mendel je svoj samostan rešil. Leta 1884 je umrl v 62. letu starosti.

Na velike zakone življenja, ki jih je bil odkril v svojem mirnem kotičku samostanskega vrta, zadnja leta sploh ni več mislil, ker je imel preveč drugih skrbi. Umrl je kot katerikoli drugi pater. Cenili so ga le tisti, ki so ga poznali, med učenjaki svoje dobe pa ni našel priznanja. Še sanjalo se mu ni, da bodo čez nekaj desetletij v njem, skromnem redovniku, gledali enega velikih dobrotnikov človeštva in enega velikih duhov, saj zakoni dednosti, ki jih je utemeljil, veljajo za vsa živa bitja, tudi za človeka. Poznanje teh zakonov lahko ogromno pomaga tudi medicinski znanosti zlasti glede tako imenovanih dednih bolezni.

Leta 1900 je neki nemški biolog, Carl Corens, brskal po knjižnici za deli, ki govore o prenašanju dednih lastnosti od staršev na potomce. Pri tem je naletel tudi na knjižico patra Gregorja Mendla. Bilo je, ko da je počila bomba. Ves znanstveni svet je bil pokonci. Veliki zakoni življenja so bili odkriti že pred 35 leti, pa nihče se zanje ni zmenil! Kako je moglo priti do tega!

Znanstveniki so si takoj zastavili vprašanje: Ali zakoni, ki jih je odkril pater Mendel, veljajo samo za rastline, ali tudi za živalski svet? Delali so poskuse na piščetih in miših in prišli do zaključka, da Mendlovi zakoni držijo tudi zanje. Po nekaj letih raziskav in poskusov je bilo jasno, da veljajo za ves živi svet, ki se razmnožuje z združitvijo moške in ženske spolne celice. Zacvetela je nova, zelo pomembna znanost — genetika.

Morda ni zgolj naključje, da je velike zakone življenja, življenja, ki prihaja od Boga, odkrila bistrost, pridnost in vztrajnost skromnega znanstvenika, ki je bil duhovnik in redovnik.

(Ognjišče 08_1972, str. 7)

EDDY MERCKX: »Bogu sem vedno dolžnik«

Napisal Marko na 24. julija 1972. Objavljeno v Šport.

Z etapo Brest-Landerneau se je v soboto, 26. junija 2021 začela 108. izvedba kolesarske dirke po Franciji (prvič leta 1903). Med legendami te največje in prestižne tritedenske dirke, je tudi Belgijec Eddy Merckx, ki je na Dirki po Franciji slavil kar petkrat … Tudi v športni rubriki Ognjišča smo o Touru večkrat pisali … in v spomin na tega največjega kolesarja vseh časov, objavljamo prispevek o njem iz Ognjišča 7/1972.

Rodil se je v belgijski pokrajini Brabant, kjer govorijo flamsko. V domači hiši je prejel trdno versko vzgojo. Njegovo prvo načelo je: biti povsod pošten. Pošten kot kolesar, zato na vseh nastopih da vse od sebe in največkrat zato tudi zmaguje. Pošten do samega sebe in pošten do svojega Boga. Ne boji se javno pokazati, da je veren, čeprav si s svojo vernostjo noče delati reklame. »Mislim pa, da ni nič slabega, če s tem delam nekaj reklame za Boga.«

Zadnjih nekaj let je daleč najboljši kolesar na svetu. Mnogi celo menijo, da je najboljši kolesar vseh časov. Lani so ga športni novinarji vsega sveta z absolutno večino izbrali za najboljšega športnika leta 1971. Skoraj ni večje klasične kolesarske dirke, na kateri ne bi bil zmagal. Doslej je med drugim kar trikrat zaporedoma zmagal na eni največjih dirk na etape ‘Tour de France’. Letos je premočno osvojil prvo mesto na drugi taki veliki dirki ‘Giro d’Italia’, ko to pišemo, nosi rumeno majico vodečega v skupni uvrstitvi na Tour de France. Dvakrat po vrsti je bil svetovni prvak. Lansko leto je z naskokom 420 točk osvojil največjo kolesarsko trofejo ‘Super Prestige Pernod’.

Superšampion se imenuje Eddy Merckx. Vsako etapo začne z znamenjem križa, tudi v najbolj kritičnih trenutkih iz njegovih ust ni slišati kletvine ali kake grde besede. Pravijo, da v teh letih, kar nastopa kot kolesar — kot profesionalec nastopa od svojega dvajsetega leta – prislužil že blizu tri milijarde starih dinarjev. »Očitajo mi, da hočem postati bogat. Denar, ki ga zaslužim, lahko obrnem v najrazličnejše namene: lahko ga podarim ubogim.« Veliko mu požre davkarija, za katero pravi, da je njegov najhujši tekmec, kajti kolesarjev se ne boji.

Kljub temu da je tako slavljen, se čuti majhnega. Prav zaradi svoje iskrene vere. Sam pravi: »Vedno sem dolžnik Bogu. Ko toliko govorijo in pišejo o meni, govorijo in pišejo o božjih darovih, ki mi jih je dal, zato sem vedno več dolžan. In ne vem, če mi bo kdaj uspelo poravnati ta dolg. Bogu bi rad dal svoj čas, a ne morem. Velikokrat bi mu rad dal vsaj tisto urico maše, a ne utegnem; v mojem poklicu mora človek velikokrat pozabiti na nedeljo. Saj se od etape do etape ponudijo ure popolnega miru, vendar pa ni tiste ure, ko bi človek tudi fizično šel k Bogu, v njegovo hišo.«

Merckx že precej časa nastopa za italijansko firmo Molteni. Kar tekoče obvlada italijanščino. Zelo lepo govori francoščino, čeprav je njegova materinščina flamski jezik. Leta 1967 se je poročil s Claudine Acou in sicer v francoščini in njegovi flamski rojaki mu tega ‘greha’ še zdaj niso povsem odpustili.

Poštenost mu narekuje, da v vseh nastopih da vse od sebe. Mnogi mu zamerijo, da prevečkrat zmaguje in s tem nekako uničuje kolesarski šport; saj je skoraj jasno: če bo nastopil Merckx, je zmagovalec znan vnaprej! »Poštenost je zapoved,« pojasnjuje Eddy. »Ne morem se pretvarjati, da bi kolesaril počasi. Očitajo mi, da ne poznam usmiljenja. Biti hočem pravičen. Vsaka vožnja zahteva od mene izreden napor. Trpim. Očitajo mi, da s svojimi zmagami uničujem ta šport, meni se pa zdi, da mu dajem ves svoj znoj.

Starši so ga vzgajali zelo strogo. Glavno besedo pri vzgoji je imel oče, od katerega je Eddy podedoval veselje do kolesa. Na vprašanje, če se ima prav vzgoji v domači hiši zahvaliti, da Boga tako dobro pozna, je Eddy odvrnil: »Mislim, da Boga ne poznam prav veliko, ker se mi zdi, da sem zmeraj v zamudi, da ne vozim vseh etap, ki jih želi on. Reči pa moram, da je neka vzgoja, neki pouk nujno potreben. Moja vera je naravna, toda če jo hočem pokazati, moram imeti neke instrumente. Nekdo ima lahko ogromno talentov za igranje na klavir, toda če nikdar v življenju ne sliši niti ene note, če ne vidi klavirja, ne bo nikoli postal pianist.«

Merckx meni, da je treba svoje versko prepričanje pokazati tudi na zunaj. »Mislim, da človek ne sme imeti nekega napačnega sramu zaradi svoje vere. Žal je tako mišljenje dandanes močno razširjeno. Sodobni mladi ljudje, vsaj tisti, ki jih poznam, so morda verni, vendar tega nočejo javno priznati. Bojijo se, da bi jih potem imeli za nekakšne mevže, reve. Čisto napačno sklepanje! Prav v tem našem času je potrebna velika moralna moč, če hočeš biti veren, če hočeš pokazati svojo vernost; vedno moraš biti ,na bojni nogi4 s svetom . .. Med športniki poznam prav malo ljudi, ki so verni, praktični verniki. Celo v kolesarstvu, ki je šport, v katerem je treba precej klicati Boga na pomoč, me smatrajo za čudaka, ker v mestu, kamor pridemo, poiščem najprej cerkev in šele potem restavracijo. Pa se ne čutim samega. Mislim, da so mnogi enakega prepričanja kot jaz, le da jaz tega ne znam skriti. Zares sem ponosen na svojo vero.«

Leta 1969 je moral odstopiti z Gira d’Italia, ker so analize po etapi Parma-Savona pokazale, da je jemal doping. Merckx je kategorično zagotavljal, da ni jemal prepovedanih poživil. Kasnejše raziskave so pokazale, da je poživila dal v njegovo posodo za pijačo tisti čas, ko je bil Eddy pri maši. »Prepričan sem, da lahko športnik zmaguje pošteno, v skladu z božjimi zapovedmi in športnimi določili.«

S Glaudine imata dve leti staro hčerko Sabrino, v avgustu pričakujeta drugega otroka. »Zelo rad bi, da bi z ženo, s katero se v tej stvari popolnoma ujemava, svojim otrokom mogla dati tako vzgojo, kot so jó meni dali moji starši. Poklic me zadržuje, da ne morem biti pri svoji družini. Prav zato bom skušal čimprej prenehati s kolesarjenjem. Rad bi bil pri svojih, saj me potrebujejo … Ne vem, morda je to sad verske vzgoje – bil sem v šoli tudi pri duhovnikih —, toda mislim, da bom strog oče. Preveč komodno je reči, da morajo otroci odraščati svobodno. Zdi se mi, da je to le izgovor za nesposobnost vzgajati. Preveč komodno bi bilo reči, da nekatere vrednote, tudi verske, mlad človek odkrije sam od sebe, ne da bi mu jih kdo pokazal. Mislim, da ne moreš najti nobenega kraja, če ti kdo ne pokaže poti. Če na križišču kolesarske dirke ni nikogar, ki bi mi povedal, kam naj grem, bi me, čeprav sem dober kolesar, zlahka premagal vsak smrkavec, ki so mu pokazali pot.«

Iskreno prizna, da je premalo seznanjen z življenjem Cerkve in sveta. »Berem zelo malo, ker je moje življenje preveč nabasano z drugimi obveznostmi. Kadar je čas za počitek, mora biti popoln počitek. Kmalu bo tudi vsega tega konec. V duhu že vidi, kako bo ob nedeljah zjutraj skupaj z ženo in otroki hodil k maši. Je bolj za tradicionalno vero. Napredek mora biti pristen, ne samo narejen. »Všeč mi je ta papež (Pavel VI.) v nekem smislu dopolnjuje prejšnjega, Janeza, ki ga globoko spoštujem. Mislim, da ima strašansko težko nalogo in dajo opravlja na najboljši možen način. Škoda, da je Rim tako malo krščansko mesto!«

Tudi v težkih trenutkih na dirkah, pravi, čuti božjo bližino. »Ko sem padal, sem ga klical na pomoč, ko sem prišel k zavesti, sem se mu zahvalil. Ne morem zahtevati, da bi Bog stegnil roko, da ne bi padel, saj ni polica za zavarovanje. Nekateri v nesreči vidijo, kako se Bog oddaljuje, meni se pa zdi, da se približa.« Ve, da Bog ne dela čudežev, kjer ni potreba, da bi kril človekovo nemarnost. Ko se spušča po strmini navzdol, pravi trenutek pritisne na zavore, »kajti nespametno bi bilo misliti, da bo Bog popravil vse napake, ki jih zagrešimo. Če bi delal to, ne bi bil več Bog”.

ČUK, Silvester. (Šport) Ognjišče 1972

02. Število romarjev se podvoji

Napisal Marko na 1. junija 1970. Objavljeno v Romanje invalidov in bolnikov na Brezje.

2. romanje: 18. avgusta 1970

»Ali bo še kdaj takšno romanje?« so v svojih pismih spraševali invalidi, ki jim je prvo romanje (19. avgusta 1969) pomenilo nepozabno duhovno doživetje. Uredništvo Ognjišča je že od vsega začetka ‘sanjalo’ o tem, da bi Brezje lahko postale naš domači Lurd: milostni kraj srečanja preizkušenih bratov in sester ob nebeški Materi, ki ve, kaj je bolečina. Romanje invalidov in bolnikov naj bi bilo vsako leto.

Drugo romanje je bilo 18. avgusta 1970. Vodil ga je ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič, ki je invalidom in bolnikom občuteno spregovoril. Udeležba je bila dvakrat tolikšna kot lansko leto: zbralo se je okrog 700 invalidov, bolnikov in spremljevalcev. Ti nenavadni romarji so bili od sreče do solz ganjeni. Ognjišče je po romanju objavilo reportažo ‘v sliki in pismih’.

Bolniki in invalidi iz Novega mesta in okolice se vam najlepše zahvaljujemo za ta lepi in nepozabni dan – dan srečanja z Marijo na Brezjah. Bilo je zares lepo doživetje, ki ga morejo razumeti le trpeče duše (udeleženci).

Z romanja sem prišla vsa vesela in zadovoljna. Bog povrni vsem, ki so se trudili, da so nam pripravili ta lepi dan! Prilagam mali znesek za kritje stroškov tega romanja. Rada bi dala več … To sem prihranila s tem, da z Brezij nisem pisala pozdravov in nisem kupovala nič nepotrebnih sladkarij (hvaležna M.V.).

To romanje je bilo za naju izredno doživetje in lepo srečanje z Marijo in Bogom. Spomini na Brezje so zelo lepi in naju hrabrijo. Pozdravljava vse najine sotrpine in jim želiva veliko veselja in potrpljenja. Še enkrat hvala vsem, ki so kakorkoli pomagali pri tem romanju (K. in H.).

Mi invalidi vedno mislimo, da smo zavrženi in sami, da pač nihče ne misli na nas. Sedaj smo spoznali, da so še ljudje, ki se nas spominjajo. Zelo smo jim hvaležni. To je bil za nas zelo lep dan, saj so na nas z vseh strani sijali žarki. Mi pa se bomo spomnili vseh, ki so nam pripravili to lepo doživetje, v svojih molitvah (Verica).

Bolniki so me naprosili, da bi se vam v njihovem imenu zahvalila za vse dobrote in usluge, ki so jih ta dan prejeli. Bili so vsi do solz ganjeni, saj še nobeden od naše skupine ni bil na Brezjah. Niso pričakovali tako lepe slovesnosti. Tudi gospodu škofu se zahvaljujejo za daritev svete maše za bolnike; zelo jih je ganil njegov duhovno tako bogati govor. Toliko spodbudnih naukov so slišali za nadaljnje trpljenje v bolezni, da so sklenili, da se bodo še naprej žrtvovali in darovali svoje trpljenje za vse potrebe svete Cerkve. Naši bolniki so se počutili pri Mariji na Brezjah zelo dobro in si želijo, da bi še večkrat tja poromali – seveda z vašo pomočjo. Mariji so imeli veliko povedati: potožili so ji o svojem trpljenju in težavah. Rekli so, da so odložili svoje breme in šli domov lahkega srca in veseli. Zahvaljujejo se vsem za prijaznost in požrtvovalnost ob pripravi tega nepozabnega romanja (Helena).

… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

Ognjišče za februar 1969

Napisal Marko na 28. novembra 1969. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

S prvo številko 2019 (božična številka) smo začeli 55. letnik Ognjišče. Smo torej “nekoliko jubilejni” (saj veste: po petdesetem se praznuje “bolj naglas” tudi vsakih pet, če ne kar vsako leto). To bomo naredili tako, da bomo malce obujali spomine in občasno na naši spletni strani (Naših 50+let) objavili kakšno zanimivost iz “nekdanjih dni”.

Prav te dni, konec januarja 1969 (pred petdesetimi leti), je izšlo Ognjišče za februar tistega leta (za nedeljo 2. februarja). Vas morda zanima:
– o čem so takrat pisali naši uredniki (“razkrivamo” tudi avtorje člankov – no, takrat sta bila to le dva: (urednika) Silvester Čuk in Franc Bole (za vmes pa je bilo še nekaj odlomkov pesnikov, pisateljev, duhovnih pisateljev itd., kakšen odmev bralcev)? …
– kakšna je bila zunanja podoba revije (že eno leto ga tiskajo na rotacijskem stroju v Ljubljani (ČP Delo), ker je naklada po januarju 1968 zrasla na 45.000 in tiskarna v Kopru ČZP Primorski tisk) ni zmogla tako velikega zalogaja – in še zanimivost: naklada te februarske številke: 65.000 izvodov (!)

Prelistajte:

vsebina februarskega OGNJIŠČA:

(BOLE, Franc.) Slika z naslovne strani. 2, 2.
ŽUPANČIČ, Oton. Naše luči. 2, 3. Iz pesmi Ciciban.
(BOLE, Franci Vero sem izgubil v srednji šoli pod vplivom okolja in lastne domišljavosti. Študent Rudi. 2, 4-7. Rubrika: Pismo meseca.
Božič okoli Lune. 2, 8-12.
HORATCZUK, Mihael. Ni razloga za razburjenje. 2,13-14. Črnec v Evropi.
Mama me je objela vpričo tolikih ljudi. Janja. 2, 14-15. Rubrika: Mladina išče svoj obraz.
AVGUŠTIN, sv. Kdor ima ljubezen … 2, 15. Rubrika: Iskra.
Odmevi. Klementina. Vojak Branko. 2,16-17.
BAZIN, Rene. Kako dobro vidimo dolžnost …2,17. Misel.
Velika duša Indije. Mahatma Gandhi. 2,18-22. Rubrika: Ti, ki iščeš …ti, ki dvomiš.
OURSLER, Fulton. Nepoboljšljivi Pedro. 2, 22-23. Rubrika: Živo bogoslužje.
SIENKIEWICZ, H. Quo vadiš. 2, 24-25. Slikanica. Nadaljevanje.
(ČUK, Silvester.) Joseph Kennedy je že cel mož. 2, 26. Rubrika: V nekaj vrstah.
(ČUK, Silvester.) Stopila je z neba na zemljo. 2, 26. Rubrika: V nekaj vrstah.
(ČUK, Silvester.) Dobrota je, samo poiskati jo je treba. 2, 26-27. Rubrika: V nekaj vrstah.
(ČUK, Silvester.) Rodil se je otrok stoletja. 2, 27. Rubrika: V nekaj vrstah.
(ČUK, Silvester.) Veseli prazniki Giannija Morandija. 2, 27. Rubrika: V nekaj vrstah.
(ČUK, Silvester.) Debbie Meyer – Zlata riba. 2, 28-30. Rubrika: Šport.
(ČUK, Silvester.) Maksim Gorki: Detinstvo. 2, 30-31. Ocena. Rubrika: Priporočamo, berite.
(ČUK, Silvester.) Lojze Kozar: Pajkova mreža. 2, 31-32. Ocena. Rubrika: Priporočamo, berite.
(ČUK, Silvester.) Mihail J. Lermontov: Junak našega časa. 2, 32-33. Ocena. Rubrika: Priporočamo, berite.
Poštni predal dobrote. Dopisovanje. Želijo pomagati. Svetilnik. 2, 33-36.
(ČUK, Silvester.) The Aphrodite’s Child. 2, 36-38. Rain and tears. Besedilo in note. Rubrika: Popevka.
L’ERMITE, Pierre, Žena z zaprtimi očmi, 2, 39-43. Roman. Nadaljevanje.
(BOLE, Franc.) Ko si pa pogan. Nejc. 2, 43-45. Rubrika: Pisma.
(BOLE, Franc.) Ob takih primerih jokam tudi jaz. Bernarda. 2, 45-47. Rubrika: Pisma.
(BOLE, Franc.) Naučite me pozabiti mojo prvo ljubezen. Jelka. 2, 47-48. Rubrika: Pisma.
(BOLE, Franc.) Marija. 2, 48-49. Rubrika: Kratki odgovori.
(BOLE, Franc.) Ivica. 2, 49. Rubrika: Kratki odgovori.
(BOLE, Franc.) Nada. 2, 49. Rubrika: Kratki odgovori.
(ČUK, Silvester.) Nagradna zlogovnica. 2, 49.
Smeh priporočamo. 2, 50.
Velike Lašče. 2, 51-52. Rubrika: Poznaš domovino.

pripravlja Marko Čuk

Prve človekove stopinje na Luni

Napisal Marko na 4. septembra 1969. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

Neil Armstrong je kot prvi človek stopil na Luno

Tisočletja in tisočletja je človek s spoštovanjem gledal tisti skrivnostni okrogli svetli predmet, ki potuje po našem nebu. Kaj vse so babice pripovedovale svojim vnukom o Luni in njenih skrivnostih. Danes je pravljice konec. Človek je stopil na Luno.

7. oktobra 1957 je v enem uradu vojaških poslopij v Huntsvillu v Alabami (ZDA) zazvonil telefon. »Mi lahko razodenete svoje vtise?« je spraševal radovedni glas novinarja iz New Yorka. »Svoje vtise o čem?« mu je odgovoril človek z močnim nemškim naglasom. »Kako? Ne veste ničesar? Rusi so na krožno pot okrog Zemlje poslali prvi umetni satelit, kroglo, težko 83,6 « »O, strela!« je ves iz sebe vzkliknil von Braun in treščil slušalko na vilice telefona. Z dolgimi koraki se je napotil v dvorano, kjer je bilo v teku slavnostno kosilo na čast obrambnemu ministru. S temnim obrazom in nagubanim čelom je povedal novico. Obrnjen k ministru je dodal: »Minister, izgubili smo veliko časa, toda vedite, da lahko v 90 dneh od trenutka, ko nam daste prosto pot, pošljemo na tir okoli zemlje ameriški umetni satelit.«

Že štiri leta je von Braun ameriški vladi predlagal, da bi začeli pot k zvezdam. Naletel je na gluha ušesa, niso ga jemali resno. Sedaj pa so tudi Američani pri žgali zeleno luč za vesoljske polete. Čez mesec dni pošljejo Rusi že drugi Sputnik, ki tehta 500 kg s psičko Lajko na krovu. Amerika je razburjena. Predsednik Eisenhower se mora pojaviti na televiziji in pomiriti duhove ter državljanom zagotoviti, da je »Amerika večkrat že izgubila prve bitke, vedno pa je dobila zadnje.«

Julija naslednjega leta zaživi organizacija, ki bo prešla v zgodovino. Imenuje se NASA (National Aeronautisc an Space Admi nistration). Kongres odobri zanjo prvih 339 milijonov dolarjev. Vsem se zdi ta vsota strašno visoka, v primerjavi s tem, kar se bo potrošilo za vesoljske polete do dneva, ko bo človek stopil na Luno, je le drobno zrnce. Začetki so trdi. Rakete eksplodirajo na rampah, sateliti se izgubljajo v nebesni sinjini. Kongres noče novih izdatkov za vesoljska raziskava- nja. 12. aprila 1962 zaslovi ime, ki bo ostalo v zgodovini — ime Jurija Gagarina. Prvi človek leti v tirnici okoli zemlje. Američani so na robu obupa. Miladi predsednik John Kennedy izkoristi razpoloženje naroda in od Kongresa doseže odobritev vseh stroškov, ki so potrebni za vesoljske raziskave. Nekaj dni po poletu Gagarina slovesno izjavi: »Za nas je prišel čas naj lepše pustolovščine. Prepričan sem, da bo naša država lahko poslala prvega človeka na Luno in ga pripeljala živega nazaj na Zemljo, pred koncem tega desetletja.« Takrat je bilo težko predvideti, da se bo napoved uresničila. Kennedy pa se je, preden je dal to izjavo, temeljito posvetoval s strokovnjaki. Amerika ima vsa potrebna sredstva, da to tekmo dobi: ima von Brauna, naj večjega strokovnjaka za rakete, zelo razvito elektronsko tehniko, predpogoj za uspešne polete, kajti elektronski računalniki so nujno potrebni možgani za usmerjanje vesoljskih poletov.

Z naravnost astronomskimi stroški je NASA povečala svoje osebje od 8 na 75 tisoč. Toda kako povezati vse te ljudi in kako vskladiti njihovo delo? Vsak oddelek objavlja svoje dosežke na listih, ki so namenjeni vsem od* delkom. V pisarnah se kopičijo skladovnice poročil in branju ni ne konca ne kraja. V enem letu so za ta poročila porabili 300 ton papirja. Von Braun zbija grenke šale na ta račun: »če bo šlo tako naprej, nam rakete sploh ne bodo potrebne. Dovolj bo, da postavimo te liste enega na drugega in bomo prišli na Luno.«

Kennedy pokliče v Vodstvo NASE »čarovnika organizacije« Jamesa E. Webba. Mož je star 56 let in je miren kot da bi sploh ne imel živcev. V kratkem času napravi čudež. Osebja ne zmanjša, celo poveča ga od 75 tisoč na 420 tisoč, toda delo steče gladko in hitro. Tako rekoč vsa Amerika sodeluje pri osvajanju Lune. Pet milijard dolarjev, ki jih dobi od vlade, razdeli na 200 univerz in 20.000 podjetij, ki v vseh delih Amerike delajo za »Načrt Luna«. NASA postane samo center za povezavo tega dela za osvojitev Lune. Raketo Saturn gradijo v enem mestu, vesoljsko ladjo Apollo pa v drugem. Nalogo raziskave kovinskih spojin zaupa neki univerzi na severu, elektronske naprave na krovu vesoljske ladje pa izdela elektronski center na vzhodu itd.

Webba vprašajo: »Ali se vam ne zdi, da so ta ogromna sredstva slabo uporabljena?« Odgovoril je: »če bi se vojskovali z Rusijo, bi nas to stalo mnogo več, prineslo pa ne bi nič dobrega. Naša vojna je bila ,koristna vojna’. Tekmovali smo, ne v ubijanju, ampak da bi uresničili čimbolj popolno tehniko, ki bo veliko pripomogla k napredku naših narodov in človeštva, če bi v preteklosti namesto svetovnih vojn tekmovali v znanosti, bi bilo človeštvo neprimerno bolj civilizirano.« Najbrž ima celo prav.

Nixon je tako navdušen nad popolno organizacijo NASE, da ji namerava izročiti najbolj pereče probleme Amerike, kot: adaptacijo morske vode v pitno, da bi bilo mogoče utešiti vedno večjo žejo gosto naseljenih področij.

Res je NASA prvi dejavnik, ki je pripeljal človeka na Luno, ne smemo pa pozabiti tistih, ki so bili glavni junaki tega neslutenega podviga. Računajo, da je nad 500 milijonov ljudi po televiziji minuto za minuto sledilo fantastičnemu spektaklu osvajanja Lune. Vsak korak se je dogajal takorekoč pred našimi očmi. V centru za vesoljske polete v Houstonu niso vedeli mnogo več kot mi, ki smo sedeli ob ekranih, saj so gledali iste slike in slišali iste glasove.

Nesmiselno bi bilo tukaj ponavljati vse, kar se je zgodilo, saj ste vse to sami videli, slišali ali brali. Kolikorkoli dolgo bomo še živeli, vedno bomo lahko s ponosom rekli: »Takrat, ko je prvi človek stopil na Luno …«

Napisali vam bomo le nekaj zanimivosti, za katere morda iz teh ali onih razlogov še niste slišali in ki vam bodo odprli morda novo, duhovno dimenzijo poleta in njegovih herojev.

Predvsem moramo imeti pred očmi to: čeprav je bila vloga vsakega izmed udeležencev, takorekoč vsak njegov korak, do natankosti določena, to vseeno ni bil film, kjer se odvija vse po scenariju in kjer se že vnaprej ve, kakšen bo konec, kjer se ne more zgoditi nič hudega in se vsako dejanje lahko neštetokrat ponovi. Večina televizijskih postaj po svetu (z izjemo ruske in kitajske) je oddajalo program skoraj dva dni nepretrgoma. Vse je bilo uglašeno na temo vesoljskih poletov, celo glasba in moda.

Trije astronavti, ki so bili določeni za zgodovinski podvig, so se zavedali, da kljub vsej popolnosti tehnike tvegajo življenje. Enega od odgovornih za polet so vprašali, če imajo astronavti s seboj kakšno tableto ali tekočino, ki bi jo v slučaju katastrofe zaužili in se tako izognili trpljenju, se je ta zresnil in dejal: »Vsak izmed njih zna moliti.« In nepredvidenih težkih trenutkov ni manjkalo. Ko se je pajek Orel ločil od matične ladje Kolumbije, je njegov elektronski računalnik zaradi nekega napačno postavljenega stikala skoraj ponorel. Trikrat se je prižgala alarmna luč in Armstrong je sporočil šifro za preplah. Pristajanje je postalo še težje zaradi neravnega terena in Orel se je moral zadnji trenutek premikati v vodoravni črti, da se je izognil kraterju velikosti nogometnega igrišča, vodila pa ga je Armstrongova roka. Goriva so imeli le še za 50 sekund. Ko sta Armstrong in Aldrin hotela zapustiti kabino, se je izkazalo, da se pritisk noče spustiti na ničlo. S težavo sta odprla vrata, Armstrong se je začel pripravljati za sestop, toda na njegovi astronavtski obleki se je prižgala rdeča luč, kar je pomenilo, da s hladilnim sistemom nekaj ni v redu. Treba je bilo počakati deset minut. Aldrin je tedaj sporočil na Zemljo: »Izkoriščam to priložnost, da prosim vse ljudi, ki me poslušajo, kjerkoli so in kdorkoli so, da se za trenutek zberejo in premislijo dogodke zadnjih nekaj ur in da se vsakdo po svoje zahvali Bogu.«

Naj večjo pozornost so tehniki posvetili varnosti poleta. Vse glavne vzvode so naredili v dvojniku, da bi ga takoj nadomestil drugi, če bi eden odpovedal, če bi se jim zgodilo kaj hudega, bi jim nihče ne mogel pomagati. Mnoge astronomske opazovalnice so bile na straži, da bi astronavte opozorile, naj se izognejo nevarnim sončnim izžarevanjem (kabina Orla je bila varna pred takim izžarevanjem). V krožnici okoli Zemlje je celo satelit bedel nad njimi.

Pri poletu pa niso sodelovale samo te fizične sile. še močneje so bile prisotne duhovne sile človeka. Von Braun sam je rekel: »Kadarkoli mora človek prevzeti nase nalogo, ki zahteva več moralne sile, kot jo lahko zbere s svojimi lastnimi omejenimi duševnimi in duhovnimi močmi, mora verovati v Boga.«

Collinsa, tretjega astronavta, ki je ostal v kabini Apollo 11 in je krožil okrog Lune ter čakal, da se vrneta Armstrong in Aldrin, so novinarji vprašali, katere knjige bi vzel s seboj, če bi ostal dolgo časa jetnik v tirnici okrog Lune in če bi jih lahko vzel samo pet. Med petero knjig je uvrstil tudi Sveto pismo.

»Prepričana sem,« pravi Viola Armstrong, mati astronavta, »da določitev mojega sina za to nalogo ni bila brez božje roke. Vidite, zato se ne bojim zanj. Ko sem zvedela, da bo Neil dve uri hodil po površju Lune, je bila moja prva misel, da bi ta čas preživela v cerkvi in molila. Potem pa so mi rekli, da ga bom lahko neprestano gledala na televiziji in mislim, da je bila skušnjava prevelika. Gospod mi bo odpustil, kajne?«

Tudi papež je z velikim zanimanjem spremljal polet. Nekaj časa je bil v zvezdami svoje počitniške rezidence v Castelgandolfu, potem je sedel pred televizor in z molitvijo spremljal ves potek. Astronavtom je poslal naslednje voščilo: »Iz svojega bivališča v Castelgandolfu blizu Rima vam govori papež Pavel VI. Vama, osvajalca Lune, blede luči naših noči in naših sanj, čast, pozdrav in blagoslov. Prinesita s svojo navzočnostjo Mesecu besedo duha, himno Bogu, našemu Stvarniku in Očetu. S svojimi željami in molitvami smo vama blizu. Z vso katoliško Cerkvijo vas pozdravlja papež Pavel VI.«

Astronavta sta vzela s seboj več predmetov, ki naj bi veljali kot potrdilo tega prvega obiska zemljanov na tujem planetu. Na prvem mestu je to kovinska ploščica, ki ima na vrhu odtisnjeni obe polobli Zemlje in besedilo: »Tukaj so ljudje z Zemlje prvič položili nogo na Luno. Julij 1969. leta Gospodovega. Prihajamo v miru in imenu vsega človeštva.« Podpisani so vsi trije astronavti in predsednik Nixon. Druga tablica nosi znak Pajka in sicer Orla, ki polaga na Luno oljčno vejico. S seboj so prinesli tudi sovjetsko zastavo in zastave drugih dežel, pet medalj v spomin na pet astronavtov, ki so izgubili življenje pri osvajanju vesolja in sicer Američanov Grissoma, Whiteja in Chaffeeja ter Rusov Gagarina in Komarova. Med drugimi poslanicami sta prinesla tudi poslanico papeža Pavla VI., ki je pravzaprav besedilo 8. psalma: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji. Povzdignil si svoje veličastvo nad nebesa… Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, mesec in zvezde, ki si jih naredil! Kaj je človek, da se ga spominjaš, in sin človeka, da skrbiš zanj? In vendar naredil si ga le malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal; dal si mu oblast nad deli svojih rok in vse si podvrgel njegovim nogam… O Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« Zraven je še lastnoročno pripisal’ »Naj bo v čast božjemu imenu, iz katerega ljudje črpajo toliko poguma, podvig, ki mu želimo srečen konec. Pavel P. P. VI .« Tudi razni državni predsedniki so poslali svoje poslanice, med njimi tudi naš.

Von Braun je zapisal: »Ljudje morajo iti vedno dlje, razširiti morajo svoj prostor in svoje zanimanje; taka je božja volja, če Bog ne bi hotel, da napredujemo, se spreminjamo, nam ne bi dal tega daru in zmožnosti, če ne bi hotel, nas bi ustavil. Vas to preseneča? Glejte: poznal sem veliko znanstvenikov na tem svetu, nikdar pa nisem srečal znanstvenika, vrednega tega imena, ki bi mu uspelo razložiti naravo brez Boga. Znanost skuša razumeti, kar je ustvarjeno, vera pa skuša razumeti Stvarnika. Revež je tisti znanstvenik, ki si domišlja, da mu to ni potrebno, to je znanstvenik, ki se dotika površine in ne gleda do dna. Jaz pa skušam gledati do dna in vidim zelo dobro.«

Zaključimo ta sestavek s temi njegovimi besedami v premislek tistim strokovnjakom pri naši televiziji, ki si niso upali prevajati molitve duhovnika, ki je v uniformi mornariškega oficirja pozdravil astronavte ob srečnem pristanku na Pacifiku s temi besedami: »Glej, o Gospod, naše navdušenje in blagoslovi naše veselje in naše dobre sklepe. Daj, da bodo vezi prijateljstva povezovale vse narode sveta istočasno, ko se trudimo, da bi se izboljšali pogoji za človeško življenje. Daj mir našim srcem in ohranjaj dobrohotnost do našega bližnjega. Za vse to te prosimo, Gospod, ko se ti zahvaljujemo.

(ognjišče 09_1969)