Bogoslužni jezik

Iz otroških let se spominjam, kako je bilo pri maši. Duhovnik je molil v latinščini ob oltarju, s hrbtom proti ljudem, ki so dogajanje spremljali z molitveniki (mašnimi knjižicami). Po koncilu je maša vsem razumljiva, ker je v živem jeziku. Zakaj je Cerkev tako dolgo vztrajala pri latinščini? (Jakob)

Jezus je pri zadnji večerji na veliki četrtek postavil sveto evharistijo in je posvetilne besede nad kruhom in vinom govoril v aramejskem jeziku. V prvi Cerkvi pri bogoslužju govorili in molili v tistem jeziku, ki so ga verniki najbolj razumeli. Glavni deželni jezik je bil bogoslužni jezik. To je bila najprej grščina, od 4. stoletja dalje pa latinščina, ki je obveljala kot ‘materni’ jezik katoliške Cerkve. Le izjemoma je na Zahodu dovoljevala kak drug jezik; taka izjema je bil slovanski jezik, ki sta v bogoslužje uvedla slovanska apostola sv. Ciril in Metod (869). Razlogi, zakaj je Cerkev vztrajala pri latinščini, so: skupen jezik je izraz edinosti vesoljne Cerkve; živi jeziki se spreminjajo, latinščina se ne; pomen bogoslužnega dogajanja zgovorno izražajo obredi in kretnje. (sč)

Ognjišče (2015) 12, str. 73