STARO SLOVENSKO IME ZA MESEC JANUAR JE PROSINEC

Nekateri so razlagali, da pomeni to “prošnji mesec”, ker je (bil) to čas, ko si največ fantov in deklet prosi zakonskega druga. Slavni jezikoslovec Miklošič pa pravi, da je ime prosinec od tod, ker ob rastočem dnevu sonce vedno bolj proseva.

 

LETA 1618 ROJEN BARTOLOME ESTEBAN MURILLO

ŠPANSKI SLIKAR († 1682)

Bil je eden najbolj priljubljenih baročnih slikarjev v Španiji, bil je ljudski slikar za razliko od sodobnika Velazqueza. Svoj slog je razvijal pod vplivom Tiziana, Rubensa in Van Dycka, odlikuje ga tehnična dovršenost, njegove slikke so idealistične in zelo privlačne, včasih celo preveč sentimentalne. Naslikal je veliko verskih motivov (Videnje sv. Antona, Sveta družina, Marijo je začel slikati kot črnolaso Španko … Še bolj pa so bile priljubljene njegove slike iz vsakdanjega življenja (seviljski dečki, klošarji, berači …)

 

LETA 1621 ROJEN LUKA KNAFELJ

duhovnik, podpornik kranjskih študentov († 1671)

Luč sveta je zagledal v Ribnici, šolal se je najprej pri cistercijanih v Stični, zatem pa na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Na Dunaju je študiral teologijo in bil leta 1648 posvečen v duhovnika. Prva leta je opravljal službo dušnega pastirja v dunajski dvorni bolnišnici. Leta 1658 je postal župnik v vinorodnem kraju severno od Dunaja. Župnijsko posestvo je bilo glavni vir bogatih dohodkov. Ko je leta 1671 umrl na Dunaju, je skoraj vse svoje premoženje zapustil štipendijski ustanovi za podporo kranjskih študentov na dunajski univerzi.

 

LETA 1868 ROJEN in 1946 UMRL VIKTOR STESKA

duhovnik, umetnostni in kulturni zgodovinar

Osnovno šolo je obiskoval v Šmartnem pri Litiji, gimnazijo in bogoslovje pa v Ljubljani, bil kaplan v Kočevju, pri Sv. Jakobu v Ljubljani, škofov tajnik in ravnatelj škofijske pisarne … Že v alojzijevišču ga je zanimalo leposlovje, sodeloval je v Domačih vajah, v Domu in svetu … Kasneje ga je najprej zanimala arheologija in zgodovina, proučeval je tudi glasbeno zgodovino in tudi o glasbi veliko pisal. Njegovo glavno zanimanje pa je veljalo upodabljajoči umetnosti, nad katero se je navdušil, ko je spremljal škofa na vizitacijah. Izpisoval si je arhivalije in starejše zgodovinske objave in o tem veliko pisal. Njegovi najpomembnejši zapisi: Naši stavbarji minule dobe, Ljubljanski baročni kiparji, Ljubljanski škofijski dvorec… Pisal je tudi biografske prispevke o Langusu, Layerju, Metzingerju, Koželju … in v knjigi Slovenska umetnost I. (Slikarstvo) naredil pregled slikarjev, ki so delovali na Slovenskem od srednjega veka do moderne.

 

LETA 1863 ROJEN PIERRE DE COUBERTIN

OČE OLIMPIJSKIH IGER NOVE DOBE († 1937)

Leta 1880 so odkrili razvaline grškega mesta Olimpija, kjer so bile v antiki športne igre. Ob tem odkritju je francoski baron Pierre de Coubertin dal pobudo za obnovitev olimpijskih iger, ki jih je ukinil rimski cesar Teodozij II. (+ 450) kot ostanek poganstva. Osnovali so prvi Mednarodni olimpijski odbor, izbrali olimpijski znak (pet med seboj povezanih krogov) in geslo prijateljskih športnih bojev (više – hitreje. močneje). Prva olimpiada moderne dobe je bila 1896 v Atenah.

 

LETA 1881 ZAČNE IZHAJATI LJUBLJANSKI ZVON

Revijo so ustanovili Josip Jurčič, Janko Kersnik, Fran Levec in Ivan Tavčar. S tem se je središče slovenskega kulturnega življenja  z Dunaja preselilo v Ljubljano. Zadnja številka Ljubljanskega zvona je izšla leta 1941.

 

LETA 1889 ROJEN VIRGIL ŠČEK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, KULTURNI DELAVEC († 1948)

Rojen v Trstu, po selitvi družine v Gorico (1905) je obiskoval nemško realko v Gorici, spoznaval razmere v Benečiji in se seznanil z Ivanom Trinkom Zamejskim ter se navdušil za narodno delo. Po maturi 1909 se je vpisal na trgovsko akademijo v Gradec, toda v enem letu spoznal, da je to napačna odločitev, zato se je vpisal na goriško bogoslovje, leta 1914 je posvečen in je najprej kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu. Zaradi šibkega zdravja ga je leta 1918 tržaško-koprski škof Andrej Karlin premestil v Lokev, kjer je deloval kot samostojni kaplan. Bil je gonilna sila “Sedejeve šole”, s pomočjo katere se je slovenski jezik obdržal v župnijskih šolah ves čas do kapitulacije Italije. Na pobudo Zbora svečenikov sv. Pavla je bil izvoljen kot poslanec v rimskem parlamentu. Leta 1923 je postal tajnik Katoliškega društva v Gorici (KTD), ki je ustanovilo Katoliško tiskarno in knjigarno. Dal je pobudo za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe (1923). Leta 1927 ga je goriški nadškof Sedej zaradi notranjih sporov v krščanskosocialni struji in ob čedalje hujših grožnjah in pritiskih fašističnih oblasti suspendiral, tako leta 1927 nastopi kot župnijski upravitelj v Avberju. Povabil je slikarja Toneta Kralja, da je prenovil cerkvene poslikave in mu je pomagal da je slikar lahko poslikal še 40 primorskih cerkva. Zanimivi so njegovi Paberki – spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor. Ker so pritiski fašističnih oblasti nanj postajali čedalje hujši, njegovo zdravje pa je vidno pešalo, je leta 1940 zaprosil za upokojitev in se umaknil najprej v Trst, nato pa k svojemu prijatelju duhovniku dr. Tonetu Požarju v Lokev.

Pri Ognjišču smo leta 2000 v zbirki Graditelji slovenskega doma izdali knjižico Virgil Šček (Marko Tavčar in Albin Kjuder) – ki je pošla (morda se kje najde še kakšen izvod) iz katere povzemam sklepno besedo:

Skupen cilj njegovega dela je bil splošno, duhovni in materialni napredek slovenskega naroda. Ščekova politična misel je bila v prvi vrsti namenjena ohranjanju narodne manjšine pod Italijo. Poudarjal je njeno samobitnost in potrebo po avtonomnosti. Na kratko bi o njem rekli, da je bil v tem smislu idealist, po eni strani zelo uspešen pri svojem delu, a navadno zavrnjen in oviran s strani take in drugačne oblasti. Bil je včasih prezaletav in nezaslišano odkrit, bister in zelo komunikativen ter simpatičen sogovornik, poln navadno pikrega humorja. Primorsko ljudstvo ga je ohranilo v svojem srcu in spominih kot pozitiven lik, ki je vse žrtvoval za narod. O njem bi lahko rekli, da je bil izrazita revolucionarna osebnost, ki dosledno sledi imperativu svoje vesti, tudi za ceno nerazumevanja in celo sovražnega odklona. Zato verjamemo njegovemu poslednjemu sporočilu sestrama, ki je na posmrtni podobici dobilo značaj nekakšne duhovne oporoke, ko med drugim zatrdi, da je iskal le »srečo svojega naroda«. (Marko Tavčar)

 

LETA 1890 ROJEN ANTON MELIK

geograf, avtor učbenikov za zgodovino in zemljepis († 1966)

Po osnovni šoli in gimnaziji v rodni Ljubljani je na dunajski univerzi študiral zemljepis in zgodovino ter tam opravil profesorski izpit za oba predmeta s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Poučeval je najprej na srednjih šolah, zatem pa filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Poleg številnih znanstvenih razprav je pisal učbenike zemljepisa in zgodovine za srednje šole. Kot član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil ustanovitelj Geografskega inštituta in njegov prvi voditelj.

 

LETA 1892 ROJEN P. ANGELIK TOMINEC

FRANČIŠKAN, SOCIOLOG, TEOLOG († 1961)

Po prvi svetovni vojni je bilo v Cerkvi na Slovenskem zelo živahno delavsko socialno gibanje. Imelo je sposobne voditelje, ki so izhajali iz Krekovega kroga. Pomembno vlogo je imel frančiškan p. dr. Angelik Tominec (njegov brat-dvojček p. dr. Roman je bil umetnostni zgodovinar). Delavsko krščansko gibanje je obravnavalo tudi družinska in ženska vprašanja in se zavzemalo za urejene družine na krščanskih temeljih.

več:

ČUK, Silvester. p. Angelik Tominec. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 1, str. 50-51

 

LETA 1905 UMRL MATIJA PRELESNIK

duhovnik, pesnik in pisatelj povestii o naših davnih dedih (* 1872)

Duhovnik Matija Prelesnik, doktor teologije, je bil tudi nadarjen pisatelj. »Bil je nenavaden talent,« je o njem zapisal pisatelj Finžgar, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Pisati je začel zgodaj, najprej pesmi, a pravo moč je razodel v trilogiji o porabskih Slovanih (Naš stari greh, V smrti senci, Vineta), v katerih pripoveduje, kako so zasužnjili slovanski rod ob Baltiku. Tretji del je zaradi njegove prezgodnje smrti (dočakal je le 33 let) ostal nedokončan.

 

LETA 1922 UMRL ŠTEFAN KUHAR ml.

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ (* 1887)

Rodil se je v Gračišču tišinske župnije, obiskoval je madžarske šole od osnovne od bogoslovja, kljub temu pa je ostal zvest svoji materinščini. Njegov brat Janoš je bil zaveden slovenski duhovnik v Slovenskem Porabju. Štefan je bil nekaj let kaplan, med prvo svetovno vojno je postal župnik v Beltincih. Že pred razpadom avtro-ogrske monarhije se je udejstvoval kot iskren Slovenec in Jugoslovan, ki je v Wilsonovi ideji o samoodločbi narodov videl zagotovilo za narodni obstoj prekmurskega ljudstva.

 

LETA 1943 UMORJEN ALOJZIJ GROZDE

PESNIK, MUČENEC IN BLAŽENI (* 1927)

“Nov, boljši red zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna beseda. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe… Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov.” Te modre besede je izrekel na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, v ljubljanskem zavodu Marijanišče devetnajstletni dijak Lojze Grozde. Za njimi je stal sam; to potrjujejo vsi, ki so ga poznali in so z njim živeli. Jemal jih je tako zelo zares, da jih je zapečatil z lastno krvjo: 1. januarja 1943, na novega leta dan, ko so ga komunisti na Mirni na Dolenjskem mučili in umorili. Njegova edina ‘krivda’ je bila njegova apostolska gorečnost, izvirajoča iz njegove globoke vere in neomajne zvestobe katoliškim načelom. 27. septembra 1992 je slovenski metropolit, ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar v Šentrupertu, kjer je bil pokopan, slovesno razglasil odlok o začetku uradnega postopka za priznanje njegovega mučeništva. Čez sedem let (30. avgusta 1999) se je zaključil škofijski postopek za beatifikacijo in takrat je Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit, v ljubljanski stolnici dejal: “Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga po osebi božjega služabnika Lojzeta Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junaškega mučeništva.«  13. junija 2010, med evharističnim kongresom v Celju, je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. »Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. »Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije.” S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca.

… več o njem preberite v obletnici meseca 01_1993

… v pričevanju 02_2009 in … v pričevanju 07_2011

nekaj njegovih misli in verzov:

– Ne smemo iti s svetom v pogubo, ampak mora svet iti z nami v – rešenje!

– Tišine spev, najlepši spev, / lepote božje je odsev / in v duši najde svoj odmev. / Nič nimam, vendar vse imam.

– Divjaj, življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam.

– Sem mislil, da sem sam / sredi življenja valov, / sredi besnečih vetrov / in nisem vedel kam. // In vendar Ti si bil, / mogočni moj Gospod, / z menoj prav vsepovsod, / kjerkoli jaz boje sem bíl.

– Sveta si zemlja, ti blagoslovljena / si od Najvišjega, Kralja neba; / ti z mojih dedov krvjo napojena, / tebi vsa moja ljubezen velja.

 

LETA 1985 UMRL TONE GASPARI

PESNIK IN PISATELJ (* 1893)

Mladinski pesnik Tone (Anton) Gaspari je bil mlajši brat priljubljenega slikarja Maksima, rojen v Selščku pri Cerknici. Kot učitelj je deloval v raznih krajih, nekaj časa tudi na Koroškem. Leta 1923 je s Pavletom Koširjem izdal zbirko koroških pesmi Sijaj, sijaj, sončece in pravljic, zbranih na Koroškem, z naslovom Gor čez izaro. Leta 1924 je izšel njegov didaktični priročnik Pratika za deco z ilustracijami brata Maksima.

 

LETA 1994 UMRLA KSENIJA PRUNK

MLADINSKA PISATELJICA IN ILUSTRATORKA KNJIG SVOJE MATERE (* 1905)

V Sežani rojena mladinska pisateljica Ksenija Prunk je ljubljanski univerzi diplomirala iz francoščine ter primerjalne slovenske književnosti. Med študijem je štiri leta hodila v šolo risanja pri slikarju Mateju Sternenu. Službovala je kot profesorica po raznih krajih. V raznih listih je objavljala mladinske spise in zanje risala tudi ilustracije. Ilustrirala je vrsto mladinskih knjig svoje matere, pesnice Ljudmile Prunk ter mnogih drugih slovenskih pesnikov in pisateljev. Z ilustracijami je sodelovala tudi v Cicibanu.

 

LETA 2012 UMRL ALFREDO BATTISTI

VIDEMSKI NADŠKOF, OČE SLOVENSKIH BENEŠKIH VERNIKOV (* 1925)

Po raznih odgovornih duhovniških službah v rojstni škofiji Padova ga je papež sv. Pavel VI. leta 1972 imenoval za nadškofa v Vidmu (Udine). Takoj ob nastopu je poudaril, da hoče biti oče vernikov vseh narodnostnih skupin, prisotnih v videmski Cerkvi: Furlanov, Slovencev in Nemcev. Slovenski beneški duhovniki so v nadškofu Battistiju našli razumevajočega sogovornika pri reševanju njihovih vprašanj. Leta 1976 je s posebnim odlokom priznal pravico do uporabe slovenskega jezika pri bogoslužju v krajih, kjer živijo slovenski verniki.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 106 pr. KR. ROJEN MARCUS TULLIUS CICERO

RIMSKI DRŽAVNIK, PRAVNIK, POLITIK IN FILOZOF († 43)

Največji mojster latinske retorike je iz rojstnega Arpinuma pri petnajstih letih prišel v Rim. Takrat je bilo za kultiviranega Rimljana nujno, da je obvladal tako latinski kot grški jezik. Višji razred je celo raje uporabljal grščino kot latinščino, saj naj bi bila bolj uglajena in prefinjena. Govorništva se je učil tako, da je na forumu poslušal govornike, verjetno pa je obiskoval tudi kakšno šolo. Leta 75 pr. Kr. je postal kvestor (pomočnik uradnika), napredoval v edila (uradnika) in pretorja (sodnika). Leta 64 je postal konzul, vendar je imel veliko nasprotnikov, zato je šel sam v izgnanstvo v Solun, kjer je napisal deli De oratore (O govorniku) in De re publica (O državi). V Rim se je vrnil še pred državljansko vojno. Med diktaturo Cezarja je napisal večino svojih filozofskih in govorniških razprav. Po Cezarjevi smrti je (44 pr. Kr.) je nasprotoval Marku Antoniju, bil je razglašen za osebo zunaj zakona in ko je hotel pobegniti, so ga ubili. Velja za najspretnejši um rimske kulture in njegovi spisi so vzor klasične latinščine. Rimljane je vpeljal v filozofijo visokih grških šol in ustvaril latinski slovar filozofskih izrazov. Kljub temu, da je bil impresiven govornik in uspešen pravnik je zase menil, da je njegov največji dosežek njegova politična kariera. Danes pa je cenjen predvsem zaradi idealnega vzora humanega človeka in njegovih filozofskih in političnih spisov.

nekaj njegovih misli:

• Kdor izbriše prijateljstvo iz svojega življenja, ta izbriše sonce z neba.
  
• Naravni talent brez izobrazbe, je večkrat žel slavo in hvalo, kot izobrazba brez naravnega talenta.
  
• Soba brez knjig je podobna telesu brez duše.
  
• Tišina je ena največjih umetnosti pogovora.
  
• Nihče vam ne more dati boljšega nasveta, kot sami sebi.
  
• Tam kjer je življenje, je upanje.
  
• Blaginja ljudstva naj bo najvišji zakon. (blaginja)
  
• Nečimrnost in častihlepje sta zelo nesrečni lastnosti.
  
• Ni umetnost le vedeti o neki stvari, posebna umetnost je učiti o njej.
  
• Bogat je tisti, ki ne hrepeni po bogastvu.
  
• Motiti se je človeško.
  
• Pravega prijatelja spoznaš v nesreči.
  
• Sužnji zakona smo zato, da smo lahko svobodni.
  
• Domovina je povsod, kjer je človeku dobro.

 

LETA 1803 ROJEN ANTON LAH

DUHOVNIK, NABOŽNI PESNIK IN PREVAJALEC († 1861)

Rojen v Jarenini, po gimnaziji v Mariboru in končanem bogoslovju je bil posvečen v duhovnika in nekaj časa kaplan pri Sv. Petru pri Radgoni. Pisanja se je lotil po zgledu Petra Danjka, ki je bil tudi kaplan v Radgoni, njegovo delo pa je ocenjeval tudi njegov najboljši prijatelj Marko Glaser (tudi duhovnik, nabožni pisatelj in Slomškov prijatelj). Kasneje je bil tudi župnik v Limbušu, kjer je leta 1847 je ustanovil Družbo slovenskega branja v Lembahi – eno prvih bralnih društev pri nas.

 

LETA 1835 ROJEN ANTON TOŽBAR – ŠPIK

GORSKI VODNIK († 1891)

Rojen pri Špiku (domačija) v Trenti in že v mladostniških letih veljal za neustrašenega lovca, ki je poznal vsako trentarsko stezo. Še bolj znan je postal po boju z medvedom (pod Planjo leta 1871), ki mu je odtrgal spodnjo čeljust in jezik. Po tej nesreči je živel še dvajset let, se hranil po cevki in silno nerazločno govoril, ter svojo iznakaženost skrival z obvezo. Ko je leta 1977 prišel v Trento Julius Kugy, da bi iskal Scabioso, je bil Anton njegov prvi vodnik. Spremljal ga je na pohodih na na Triglav, Mojstrovko, Jalovec, Razor, Vršac, Kanjavec … Imel je tudi naziv uradnega gorskega vodnika Nemško-avstrijskega planinskega društva. Veliko je pomagal pri odkrivanju in gradnji novih gorskih poti, zaslužen je tudi za pomoč pri gradnji planinskih koč. Umrl je na današnji dan pri podiranju smrek na pobočjih Prisojnika.

 

LETA 1883 ROJEN MILAN PUGELJ

PESNIK, ČASNIKAR IN UREDNIK († 1929)

V Kandiji pri Novem mestu rojeni Milan Pugelj se je vse življenje boril z revščino. Ni končal niti srednje šole, zgodaj se je posvetil časnikarstvu in pisateljevanju. Na njegovo pobudo je bilo leta 1920 ustanovljeno Društvo slovenskih pisateljev in bil je njegov prvi tajnik. Zaradi pomanjkanja je umrl za srčno oslabelostjo. Pisati je začel že v gimnazijskih letih. Bil je mojster novel, ki so izšle v več knjigah. Najboljše je izdal v knjigi Izbrane novele (1948) France Koblar s študijo o pisatelju.

 

LETA 1899 ROJEN GEORGES HOURDIN

STOLETNI FRANCOSKI ČASNIKAR, UREDNIK, PISATELJ († 1999)

Ob stoletnici rojstva, 3. januarja 1999, je Georges Hourdin, ustano­vitelj in dolgoletni urednik francoskega katoliškega tednika La Vie, izdal knjigo Stari mož in življenje. V njej “dekan” francoskih in ev­ropskih časnikarjev z neverjetno svežino opisuje svoj duhovni razvoj.  “Na večer svojega življenja skušam poiskati neko povezavo med različ­nimi pogledi na svet, na različne smisle, ki jih je mogoče dati živ­ljenju,” je zapisal v tej svoji knjigi.

več:
S. Čuk, Georges Hourdin – stoletni časnikar: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (1999), 58-59.

nekaj njegovih misli:

• Sreča nikoli ni popolna. To, kar nam dviga telo in duha, to, kar traja toliko kot mi – se pravi, ne dolgo – ni sreča, temveč silo­vito zadovoljstvo nad življenjem; to je radost, da smo na svetu in da čutimo lakoto po vsem.
  
• Naša vera se utelesi na različne načine v skladu z značajem, z okoljem, z dobo. Avantura naše generacije? Od podeljene vere je pre­šla k doživeti; od podedovane k osebno sprejeti; od spoštljive k za­upni; od osebne k občestveni; od metafizičnega krščanstva h krščan­stvu, ki se uresničuje sredi sveta.
  
• Z nevernim me povezujejo vse lepote sveta, radosti ljubezni, zadovoljstvo dobro opravljenega dela, prizadevanje za pravičnost, že­lja po spremenitvi življenja. Lahko se z njim veselim in ga razumem.
  
• Knjige sem vzljubil pri sedmih letih in jih nikoli nisem za­pustil… Branje me nikdar ni razočaralo. Potolažilo me je v vseh mojih težavah in nadlogah. Nudilo mi je trdne temelje znanja. Pomiri­lo me je, ko me je obšla jeza ali so me zajeli viharji.
  
• Vera dobi svoj polni smisel, če imamo pred očmi dejstvo, da je sporočilo Svetega pisma sporočilo svobode, in predvsem da to trdno verujemo. Kristus se je svobodno odločil, da umre iz ljubezni do greš­nikov. Bog Stvarnik je sklenil ustvariti človeka, ki bo svoboden in odgovoren.
  
• Vse življenje me je bolela in vznemirjala brezbriž­nost ljudskih množic do Cerkve. Vzrok temu, da se že več stoletij to­liko ljudi oddaljuje od vere in Cerkve, je treba iskati v tem, da kristjani niso znali pravočasno razumeti in sprejeti velikih tokov misli in delovanja, ki izražajo njihove človeške upe v boljši svet.

 

LETA 1923 UMRL JAROSLAV HAŠEK

ČEŠKI PISATELJ IN VOJAK, AVTOR KNJIGE DOBRI VOJAK ŠVEJK (* 1883)

Češki pisatelj Jaroslav Hašek je med drugo svetovno vojno pobegnil iz avstrijske vojske k Rusom in se po vojni vrnil v domovino. Napisal je več humoristično satiričnih del. Svetovni sloves si je pridobil s knjigo Pustolovščine dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni (1928), v kateri je s pomočjo navidez omejenega junaka prikazal ves nesmisel militarizma in vojne.

 

LETA 1929 ROJEN LORENZO BELLOMI

TRŽAŠKI ŠKOF († 1996)

Doma je bil v Veroni, škofovsko službo v Trstu je nastopil 8. decembra 1977, na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije v stolnici sv. Justa. Tržaško škofijo je vodil devetnajst let z umirjenostjo in veliko osebno predanostjo, čeprav je moral reševati številne večje in manjše težave. Poskrbel je za tržaško sinodo leta 1978, ljudski misijon leta 1989, vodil priprave na obisk papeža Janeza Pavla II. leta 1992, prav posebna skrb pa mu je bila dobra kateheza, poglobljeno bogoslužje in krščansko življenje zaupanih mu duhovnikov. To med drugim potrjuje dejstvo, da je kot škof kar trikrat obiskal vso škofijo. Odlikovala ga je posebna pozornost do Slovencev.

več:
F. Bole, Tržaški škof Lorenzo Bellomi: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1989), 6-10.

 

LETA 1940 UMRLA MARICA NADLIŠEK BARTOL

PISATELJICA, PREVAJALKA, UREDNICA (* 1867)

Mati pisatelja Vladimirja Bartola je maturirala v Gorici in učila na šolah v okolici Trsta. Urejala je tudi prvi slovenski ženski časopis Slovenka (1897-1900) in s članki o ženskih vprašanjih sodelovala tudi v drugih časopisih. Kljub temu, da ni imela univerzitetne izobrazbe, je z velikim prizadevanjem in željo ter ljubeznijo do leposlovja prišla do velike razgledanosti, želela je biti napredna ženska na vseh področjih, zato se je udeleževala tudi sokolskih shodov, kupila si je kolo in se učila kolesarjenja … bila  je članica Splošnega slovenskega ženskega društva. … Leta 1889 je objavila novelo Moja prijateljica, leta 1898 še roman Fata morgana, ki je izšel po njeni smrti, prav tako zbirka novel Na obali.

 

LETA 1958 UMRLA AVGUSTA DANILOVA

IGRALKA, REŽISERKA, VODITELJICA GLEDALIŠKEGA DELA MED AMERIŠKIMI SLOVENCI (* 1869)

Gledališka igralka in organizatorka Avgusta Danilova, rojena Gostič, poročena Cerar, je bila ena prvih slovenskih poklicnih igralk in ena najboljših. Dalj časa (1914-1920, 1922-1928) je bila v New Yorku in Clevelandu. V obeh mestih je vodila amatersko gledališko delo med slovenskimi izseljenci in s tem pripomogla k ohranitvi gledališke tradicije med Slovenci zunaj domovine.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1519 UMRL LEONARDO DA VINCI

SLIKAR, KIPAR, ARHITEKT, GLASBENIK. NARAVOSLOVEC, TEHNIK, IZUMITELJ, EDEN NAJVEČJI UMOV V ZGODOVINI (* 1452)

Bil je vsestranski genij in glavni predstavnik renesančnega univerzalnega človeka, ki združuje umetnost in znanost. Njegovo glavno načelo je bilo znati opazovati, zato sta bila proučevanje narave in poskus izhodišče umetnosti in znanosti. Najbolj je znan po svojih slikarskih mojstrovinah (Ana Samotretja, Madona z otrokom, Poklon kraljev, Zadnja večerja, Mona Lisa, Janez Krstnik …), prav tako pa tudi po številnih izumih, katerih načrte so našli šele po njegovi smrti.

več:
M. Erjavec, DaVinci – Genij: Na obisku, v: Ognjišče 5 (2013), 36-38.
S. Čuk, Leonardo da Vinci: Priloga, v: Ognjišče 5 (2019), 50-57.

Leonardova misel:

• Čeprav lahko človeška iznajdljivost pripomore k iznajdbam, ki s pomočjo različnih naprav služijo istemu cilju, ne bo nikoli razvil nobene, ki bi bila lepša, preprostejša ali bolj smiselna, kot to počne Narava; kajti v njenih iznajdbah ni nič pomanjkljivega in nič odvečnega.

 

LETA 1660 ROJEN ALESSANDRO SCARLATTI

ITALIJANSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1725)

Doma iz Palerma, iz glasbene družine: oče, dva brata in sestra so se ukvarjali z glasbo. O njegovem otroštvu je malo znanega, najverjetneje se je šolal v Rimu pri skladatelju oratorijev Carissimiju. Poročil se je z 18 leti in med desetimi otroki, se je kot glasbenik proslavil tudi njegov sin Domenico, ki mu je bil sam prvi učitelj. Najprej je pisal baročne opere, pozneje je utemeljil tridelno strukturo uverture, arijo in poudarjeno godalno sekcijo. Napisal je 115 oper (80 izgubljenih) in v njih predvsem poudarjal čustva in strasti. Bil je tudi eden največjih mojstrov kantate (okrog 800 jih je zložil). Ko je postal kapelnik švedske kraljice Kristine in vodja glasbenikov v Oratoriju sv. Marcela, ga je to spodbudilo, da se začne ukvarjati tudi s cerkveno glasbo. V Neaplju je nekaj časa vodja opere in prvi dirigent kraljeve godbe ter vodilna osebnost neapeljskega glasbenega življenja. Poleg skladateljskega dela je bil tudi izvrsten dirigent, čembalist, organist in pedagog. V svojih delih je uporabljal melodiko in ritem italijanske narodne glasbe …

 

LETA 1721 ROJEN PETER PAVEL GLAVAR

DUHOVNIK, GOSPODARSTVENIK IN MECEN († 1784)

Peter Pavel Glavar šempetrski župnik, oskrbnik viteške komende, skrben in umni gospodar in dušni pastir. Zgodovina slovenskega ljudstva je ohranila spomin ne njegovo dolgoletno ljudstvu in cerkvi koristno delovanje. Bil je najumnejši čebelar, kmet in sadjar, bil je goreč oznanjevavec besede božje, dobrotnik svojih faranov, oče ubogim. Sezidal je šolo in poklical za učitelja Zupana iz Kamne Gorice. Ustanovil je v Komendi beneficiat in spolnil, kar je bil obljubil pri Svetem Joštu. Sezidal je v Tunjicah cerkev svete Ane. S svojo darovitostjo je namnožil tudi svetsko blago in kupil lanšpreško graščino na Dolenjskem, kamor se je v svojih starih letih preselil. S prijatelji je užival sadove svojega zemeljskega imetja … –Tako je v zadnjem poglavju življenjepisne povesti Pater Pavel Glavar, lanšpreški gospod (1922) pisatelj Ivan Pregelj na kratko povzel vse odlike tega plemenitega moža.

več:
S. Čuk, Peter Pavel Glavar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014),

 

LETA 1772 ROJEN NOVALIS

NEMŠKI PESNIK (S PRAVIM IMENOM FRIEDRICH LEOPOLD FREIHERR VON HARDENBERG) († 1801)

Rojen v plemiški družini, študiral filozofijo, pravo in rudarstvo in tudi zaposlen je bil v upravi rudnika. V svojih pesmih se je nagibal k mistiki, opeval je idealizirane vrednote srednjega veka … duhovno plat življenja, neskladnost med ideali (krščanskimi) in resničnostjo. Poleg F. Hölderlina velja za najpomembnejšega pesnika zgodnje nemške romantike. Pomemben je njegov esej Krščanstvo ali Evropa, v katerem je postavil takratni sodobni stvarnosti nasproti romantično predstavo srednjeveške Evrope. Njegovo najbolj znano pesniško delo so Himne noči (mistično dojemanje onstranstva) in Duhovne pesmi, nedokončan pa je ostal roman Heinrich von Ofterdingen.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Pesniti pomeni izpovedati se.
  
• Otrok je ljubezen v vidni obliki.
  
• Vsenaokoli črno; resno drevje moli … / v bližini nekje se potoček pretaka, šumi in se peni. / Iz teme je prišel sanjar-samotar, da si boli / izgrebe in izdahne v vsemir jih v kopreni megleni. // V zamaknjenju pijejo mu iskajoče oči / lunine žarke, da sprosi od nje si tišine. // Glej: kot da uslišale so ga pretajne moči : iz zemlje se dvigajo megle-bolesti v višine. (V nočnem parku)

 

LETA 1852 ROJEN JAKOB SKET

PISATELJ, PEDAGOG IN UREDNIK († 1912)

Na spominski plošči, ki jo je Družba sv. Mohorja dala postaviti svojemu dolgoletnemu odborniku in ravnatelju na njegovi rojstni hiši v Mestinju pri Sladki Gori, je dr. Jakob Sket predstavljen kot “profesor, pisatelj Miklove Zale, vzgojitelj in književnik”. Zapustil je še nekaj drugih spisov, a Miklova Zala, “povest iz turških časov”, je njegovo najbolj znano književno delo. Povest je bila tudi dramatizirana in je postala ena najbolj priljublje­nih ljudskih iger. “Oče” Miklove Zale je umrl na današnji dan.

več:
S. Čuk, Jakob Sket: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2002), 

 

LETA 1854 UMRL FRANC KSAVER LUŠIN

NADŠKOF, TEOLOG in FILOZOF (* 1781)

Po ljudski šoli v Tinjah je v Celovcu obiskoval gimnazijo, končal bogoslovje in leta 1804 prejel mašniško posvečenje. Na Dunaju je študiral orientalske jezike in doktoriral iz teologije. Leta 1823 je bil imenovan za škofa v Trentu, kjer je ostal deset let. Že tam je bilo za njegovo delo značilno ustanavljanje dobrodelnih zavodov (šol, bolnišnic, zavodov za prizadete), za katere je porabljal tudi svoj denar. Leta 1834 je postal nadškof v Lvovu, čez nekaj mesecev pa je bil imenovan za nadškofa Gorice in Gradiške ter primasa Ilirskega kraljestva.

 

LETA 1937 UMRL MATEJ HUBAD

PEVSKI PEDAGOG IN ZBOROVODJA (* 1866)

Po končanem šolanju na Dunaju je bil Matej Hubad, doma iz Skaručne pod Šmarno goro, v prvih desetletjih 20. stoletja osrednja osebnost slovenskega glasbenega življenja kot direktor Glasbene matice v Ljubljani. Bil je odličen pevski pedagog in zborovodja. Zbor Glasbene matice je dvignil na visoko koncertno raven.

 

LETA 1970 UMRL FRAN BRADAČ

PROFESOR, PREVAJALEC IZ GRŠČINE IN LATINŠČINE (* 1885)

Fran Bradač, rojen na Jami pri Žužemberku, je študiral klasično filologijo na Dunaju, izpopolnjeval se je še na Univerzah v Pragi in Berlinu. Najprej je bil gimnazijski profesor v Ljubljani, zatem pa je predaval grški jezik in književnost na ljubljanski univerzi. Raziskoval je zgodovino grške dramatike in gledališča, prevedel je veliko grških in latinskih klasikov, pa tudi iz češčine in nemščine. Sestavljal je grške in latinske učbenike in slovarje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1745 UMRL GREGOR MAČEK

STAVBAR IN ARHITEKT SLOVENSKIH BAROČNIH CERKVA (* 1682)

Slovenski baročni arhitekt Gregor Maček (rojen leta 1682) je bil do leta 1706 delovodja (polir) pri gradnji sedanje ljubljanske stolnice. Kasneje so po njegovih načrtih sezidali vrsto čudovitih baročnih cerkva na slovenskih tleh (Nova Štifta pri Ribnici, Šmarna gora, Šmartin pri Kranju, Limbarska gora)

 

LETA 1788 ROJENA MARJETA BOSKO (MARJETA OCCHIENA)

MATI SV. JANEZA BOSKA, BOŽJA SLUŽABNICA († 1856)

V začetku je bila mati je naslov knjige, ki je izšla pri salezijanski založbi Salve. Avtor Tone Ciglar v njej z veliko toplino pripoveduje življenjsko zgodbo Marjete Bosko, rojene Occhiena, matere sv. Janeza Boska, velikega vzgojitelja mladine, ob 150-letnici njene smrti (25. novembra 1856). Janez Lemoyne, prvi življenjepisec matere Marjete, je leta 1886 zapisal: “Kjer koli bo odmevalo blagoslovljeno ime Janeza Boska, se bo omenjalo tudi blagoslovljeno ime njegove matere. Ni si mogoče zamisliti dela Božje previdnosti in Marije Pomočnice, ne da bi omenili prispevek ljubezni te svete žene.” V poglavju Vzgojni vpliv matere Marjete je Ciglar zapisal: “Vzgojitelja Janeza Boska je vzgojila mati Marjeta. Dejansko pri don Bosku v njegovem vzgojnem sistemu ne najdemo ničesar, kar ne bi bilo vsebovano že v vzgojnem prizadevanju njegove matere. On je seveda stvari dopolnil s svojo prakso in strokovno pedagoško razgledanostjo.” Od leta 1995 teče postopek za njeno razglasitev za blaženo.

več:
S. Čuk, Marjeta Bosko. V začetku je bila mati: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2007), 20-21.

nekaj njenih pregovorov:

• Kdor pri dvajsetih ne ve, pri tridesetih ne zna, na koncu kot tepček konča.
  
• Kdor si ne zna porezati nohtov na obeh rokah, si tudi kruha ni sposoben služiti.
  
• Vest vedno ščegeta, tistega, ki jo čuti, in tistega, ki je ne čuti.
  
• Rana vedno potrebuje obliž.
  
• Tudi nohti prav pridejo za lupljenje česna.
  
• Spusti se, kdor hoče, povzpne pa se, kdor more.
  
• En sam sovražnik je preveč.

 

LETA 1812 UMRL LOVRO JANŠA

SLIKAR KRAJINAR (* 1749)

Krajinarstvo je slikarstvo, ki upodablja pokrajino. Med mojstre te zvrsti se je vpisal Lovro Janša z Breznice na Gorenjskem, ki je bil po študiju na dunajski akademiji nekaj let profesor krajinarstva. Prizadeval si je ustvariti realistične krajine, kar je dosegel zlasti v akvarelu. Na Dunaju sta delovala tudi njegova brata Anton (1734–1775), ki se je posvetil čebelarstvu, a je bil tudi slikar, in Valentin (1747–1818), pravnik in slikar.

 

LETA 1815 ROJEN OTTO VON BISMARCK

NEMŠKI DRŽAVNIK, KANCLER († 1898)

Končal pravo in postal diplomat, leta 1851 poslanec v pruskem deželnem zboru, 1859 pruski poslanec v Petrogradu in 1862 v Parizu. Istega leta je postal pruski kancler. Prizadeval si je za združitev Nemčije pod okriljem Prusije in nato krepitev in širjenje nemškega cesarstva. Najprej je priključil severne nemške državice, potem še južne in 1871 so v Versaillesu razglasili Nemčijo za cesarstvo, pruskega kralja Viljema I. pa za cesarja. Leta 1873 je sklenil zvezo treh cesarjev (z Avstro-Ogrsko in Rusijo), a je Rusija kmalu izstopila, zato je 1882 ustanovil podobno zvezo z Italijo in Avstro-Ogrsko. V notranji politiki se je opiral na kapitaliste, boril se je proti socialistom in tudi prepovedal delovanje socialnih demokratov …

 

LETA 1873 ROJEN SERGEJ VASILJEVIČ RAHMANINOV

RUSKI SKLADATELJ, PIANIST, DIRIGENT († 1943)

Rojen v Onegu pri Novgorodu v družini nadarjenih glasbenikov. Leta 1891 je po končanem konservatoriju v Sankt Petersburgu že nastopal kot pianist. V prvih letih 20 stol. je bil dirigent v Bolšoj teatru, kasneje živel in koncertiral v Nemčiji, po oktobrski revoluciji pa za vedno odšel v ZDA. Veliko je skladal (predstavnik pozne romantike) in kot pianist nastopal po vsem svetu. Znan je po štirih klavirskih koncertih in drugih klavirskih skladbah (po vzoru Čajkovskega), ki jih danes tudi največ izvajajo, predvsem Rapsodijo. Napisal je tudi številne samospeve.

 

LETA 1900 ROJEN TONE SELIŠKAR

PESNIK IN PISATELJ († 1969)

“V tistih časih, ko sem bil otrok in sem vsa otroška leta preživel ob Tržaški cesti, je bila ta velika cesta moja vzgojiteljica in učiteljica,” je v knjigi Deček z velike ceste, v kateri obuja spomine na svoje otroštvo, zapisal Tone Seliškar, pesnik in pisatelj. Njegova najboljša dela, porojena iz osebnega izkustva, so posvečena mladim. Kot otrok se je družil s svojimi vrstniki in ob tem ‘dopolnjeval’ tisto, kar je prejel doma. “Kakor se rad spominjam našega skromnega stanovanja iz tistih časov, tako se še raje spominjam ceste, ki mi je odpirala oči v vso širino in globino človeškega življenja … Cesta je tisto nakovalo, kjer prične življenje kovati mlada srca z velikim kladivom, dom in šola pa potem to grobo kovanje opilita, ostružita, zgladita, mnogokrat tudi posrebrita in pozlatita.” Šola na tej ‘veliki cesti’ je rodila pisatelja, ki je znal prepričljivo nagovoriti mlade, da še danes z veseljem segajo po njegovih, zanje napisanih knjigah. Najbolj priljubljena je Bratovščina sinjega galeba, zgodba o dečkih, ki jih tovariško poveže skupen nastop proti zlu.

več:
S. Čuk, Tone Seliškar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2010), 84-85.

nekaj verzov:

• Jaz ne vidim zvončkov belih,/ jaz ne vonjam temnih vijolic. // Žalosten se krivim v pomladnem soncu / in obračam zemljo kakor poslikamo žogo / med svojimi prsti. // Bratomorilne vojske se zbirajo na širnih / poljanah in snažijo puške – /o, ali ni vsaka vojska bratomorilna? // Množice se valjajo po travnikih in pulijo / travo — na kruhu pa sede pošasti / in kvartajo za ljudstvo – / o, ali niste kakor Kajni, ki ubijate svoje brate? // Nepregledne trume se vzpenjajo k Pravici, / ki je z mitraljezami obdana kakor z nepredirnim / trnjem zakleta Trnjulčica – / o, ali ni junaka, ki bi presekal to trnje bodeče? // Jaz ne vidim zvončkov belih ,/ jaz ne vonjam temnih vijolic -/ jaz vidim samo zemljo, počečkano / s krvavimi lisami. (Pomlad)

 

LETA 1900 ROJEN FRANTA MIS

ZDRAVNIK, HIGIENIK († 1975)

Gimnazijo končal v Ljubljani, medicino študiral v Zagrebu (do 1920) in v Pragi, kjer je doktoriral (1924). Bil je zdravnik v ljubljanski bolnišnici in asistent drž. higienskega zavoda v Ljubljani. Kot štipendist Rockefellerjeve fondacije je bil dve leti na študijskem potovanju v Ameriki in Angliji ter v tem času končal Harvard School of Public Health v Bostonu. Po povratku iz Anglije je postal šef drž. šolske poliklinike v Ljubljani, od 1928 pa je uradni mestni zdravnik. Veliko je pisal, zlasti strokovne članke, pa tudi o potrebni zaščite šolskih otrok, Predaval je po raznih humanitarnih in športnih organizacijah, vključil se je v akcijo proti tuberkulozi, pomagal pri socialnem delu Rdečega križa kot vodja prostovoljnih samaritanov Rdečega križa, v socialnem in zdravstvenem delu pri Sokolih in pri mnogih drugih humanitarnih organizacijah.

 

LETA 1905 ROJEN RUDA JURČEC

NOVINAR, ESEJIST, PISATELJ,ORGANIZATOR NAŠEGA ZDOMSTVA († 1975)

Doma iz Ormoža, kot srednješolec na mariborski gimnaziji je že objavljal krajše zgodbe, se vpisal na pravo, s Koroščevo pomočjo opravil tečaj v Nancyju in študiral novinarstvo na visoki politični šoli v Parizu. Kot diplomiran novinar je bil dopisnik časnika Slovenec, potoval in postal dopisnik svetovne agencije Havas, leta 1935 urednik ljubljanske podružnice JU agencije Avala … med vojno prevzame urejanje Slovenca in zaradi delovanja na protikomunistični strani leta 1945 odide v Argentino, kjer postane eden vodilnih osebnosti družbenega in kulturnega življenja. Sodeluje pri tedniku Svobodna Slovenija, postane predsednik Slovenske kulturne akcije (1954), z Zorkom Simčičem ureja revijo Meddobje in Glas SKA. Začne pisati krajša prozna dela, leta 1957 pa izda Ljubljanski triptih, zgodbo medvojnih dogodkov okupirane Ljubljane, likvidacij in delovanja partijske tajne policije VOS s posledicami v povojnem času. Leta 1969 ustanovi revijo Sij slovenske svobode in napiše obsežne spomine Skozi luči in sence (1964–1969). Ruda je bil izjemen tudi v časnikarstvu, sledil je dogodkom po svetu, bil zelo razgledan v svetovni literaturi (Črke, misli in besede v Meddobju), pisal o slovenski književnosti, o Preglju, Balantiču, predaval je na kulturnih večerih Slovenske kulturne akcije, pisal uvodnike v tedniku Svobodna Slovenija. Bil je kritičen do komunistične oblasti v domovini in se zavzemal za svobodno Slovenijo, prepričan, da se je za svoje mesto vedno mogoče bojevati z odprtostjo in kakovostjo…

njegova misel:

• Globoko spoštujemo pieteto, ljubezen in vero tistih doma, ki čuvajo stvaritve slovenskega duha in jih hranijo za bodočnost. Z njimi pa nas veže velika dolžnost, da duhovne vrednote po svojih močeh izpolnjujemo in bogatimo. Iz ljubezni do teh vrednost in pri tem delu pa se ne izločujemo iz ostalega narodovega delovanja. Ne postajamo ekipa zase ali celo tekmovalci s komerkoli, ali pa da bi hoteli delo kogarkoli motiti. Nasprotno – menimo, da pravi kulturni delavec vedno prinaša tudi svoj delež kvalitete, lepote in sijaja vsemu ostalemu narodnemu delu …

 

LETA 1909 ROJEN PASKVAL GUJON

BENEŠKI DUHOVNIK, POSLEDNJI ČEDERMAC († 2002)

Skoraj sedemdeset let je bil župnik v najvišje ležeči beneški vasi Matajur. Novo mašo je pel leta 1933, od leta 1937 pa skoraj do smrti je bil ‘matajurski gospod’. Obenj so butali viharni dogodki razburkanega dvajsetega stoletja. Poosebljal je vse tisto, kar pojmujemo pod imenom Čedermac. Bil je voditelj in skrbnik svojemu ljudstvu pod Matajurjem – ‘očak z Matajurja’. V času fašizma se je odlikoval po neustrašenosti: pridigal je v slovenskem jeziku, vodil je dva cerkvena zbora, ki sta prepevala slovenske pesmi, in organiziral je celo slovensko večerno šolo za odrasle, kar je izzvalo ‘varnostne’ ukrepe fašističnih oblasti. Znan je tudi po tem, da je na Matajurju, najvišjem vrhu Beneške Slovenije, na kraju, kjer je bila kapela porušena med prvo svetovno vojno, pozidal kapelo, posvečeno Kristusu Odrešeniku. Vedno se je zavzemal za spoštovanje slovenskega jezika in kulture je postal simbol boja Slovencev v videmski pokrajini.

več:
B. Rustja, Matajurski župnik Paskval Gujon. “V Matajurju že pol stoletja pridigam samo slovensko”: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 6-10.

nekaj misli o njem:

• Vse, kar je delal, je izhajalo iz njegovega duhovništva. Duhovniški poklic je sprejel kot božji dar, da bi kot beneški duhovnik naredil čim več dobrega za ljudi na verskem, jezikovnem, socialnem in kulturnem področju. S svojo kleno in možato besedo je ljudem oznanjal evangelij v njegovem slovenskem jeziku z govorjeno in pisano besedo. Mons. Gujon je bil dober pastir svojega ljudstva, kot ‘viharnik’ v gorah, ki kljubuje vsem letnim časom in nikdar ne klone. Vrh Matajurja je pustil sled svoje močne vere in narodne zavesti. Naj njegov zgled in njegova luč svetita duhovnikom in vernikom tu v Benečiji pa tudi v naši domovini.« (škof Metod Pirih)
• (…) Na tem dolgem križevem potu je bila ena izmed najbolj z bolečino prežetih postaj prepoved slovenščine v beneških cerkvah, ki jo je leta 1933 odredil fašistični režim … Prav istega usodnega leta so bili posvečeni v mašnike Paskval Gujon, Valentin Birtič, Angel Cracina, Zaharia Succaglia, leto za tem Mario Lavrenčič in leta 1936 Arturo Blasutto; v tistih letih so že polno delovali starejši čedermaci Anton Kufolo v Lazah, Jožef Kramar v Landarju, Ivan Gujon v Ažli (bil je Paskvalov stric), Peter Qualizza v Barnasu, Jožef Simiz v Marsinu, Anton Domenis v Dreki, Božo Zufferli pri Kodermacih in drugi. Mons. Ivan Trinko je bil njihov duhovni oče; k njemu so se zatekali po nasvet, kako naj se obnašajo zaradi nasilnosti civilne javne uprave in nerazumevanja, ki so jim ga izkazovali nadrejeni. To so bili naši čedermaci, ki so sledili nauku, katerega je mons. Trinko leta 1903 dal novomašniku Božu Monkarju: “A še nekaj mi stoji pri srcu. Ne morem, da ti zopet ne priporočim, kar sem ti že stokrat priporočal, namreč naš rodni jezik, dragoceno svetinjo, katere ne smemo zametati, ker nam jo je dal Bog. /…/ Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo. Sam Bog nam je dal nedotakljivo pravo braniti ga proti kakršnemukoli nasilju, in hraniti ga moramo kakor svojo osebnost.” (Giorgio Banchig)

 

LETA 1918 ROJEN DRAGO ŠEGA

LITERARNI ZGODOVINAR, LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UREDNIK, IN DRAMATURG († 2004)

Drago Šega, diplomirani slavist, je bil mojster besede kot literarni zgodovinar in kritik, dramaturg, urednik in prevajalec. Opravljal je različne službe. Pomembno vlogo je imel pri posredovanju slovenske književnosti tujim bralcem; za domače in tuje založbe je sestavil več antologij, od katerih je bila najbolj odmevna antologija slovenske poezije Živi Orfej (1970). Kot dramaturg je sodeloval pri več slovenskih filmih (Na svoji zemlji, Kekec, Tri četrtine sonca, Dobri stari pianino …).

 

LETA 1980 UMRL AVRELIJ LUKEŽIČ

MIZAR, SLIKAR, OBLIKOVALEC (* 1912)

Rodil se je v Škednju (Trst) in pri očetu se je učil mizarskega poklica. Rad je slikal, toda ni bilo pogojev, da bi se likovno izšolal, izobraževal se je kot samouk, predvsem pa je veliko ustvarjal. Zelo je bil navezan na svoj rojstni kraj, zato je rad upodabljal motive iz tržaške okolice, predvsem pa kraško krajino. Imel je več samostojnih razstav in tudi skupinskih z drugimi tržaškimi umetniki. Po drugi svetovni vojni se je osamosvojil in specializiral za opremljanje stanovanj in sejemskih prireditev.

 

LETA 2003 UMRL STANKO ZORKO

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC NA TRŽAŠKEM (* 1919)

Rojen je bil leta 1919 v Leskovcu pri Krškem, leta 1945 je bil kot begunec v kraju Montecortone pri Padovi posvečen za duhovnika ljubljanske škofije, a vse do smrti je opravljal duhovniško poslanstvo med slovenskimi verniki na Tržaškem. Trideset let je po tržaškem radiu vodil oddajo Vera in naš čas, ki je bila priljubljena povsod, kamor so segli valovi tega radia. Od leta 1965, ko je Radio Trst A začel prenašati nedeljsko mašo iz njegove rojanske župnijske cerkve, je veliko moči posvečal pripravi te svete maše.

 

LETA 2014 UMRL MILOŠ MIKELN

PISATELJ IN ČASNIKAR (* 1930)

Rojen v Celju s krstnim imenom Alojz je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral primerjalno književnost, na AGRFT-ju pa režijo. Uveljavil se je kot pisatelj, novinar, režiser in prevajalec. Opravljal je različne funkcije v gledališčih in pri časopisih, nazadnje je bil samostojni pisatelj. Njegova dela so usmerjena predvsem v satiro in humor, opisuje življenje v času vojne, povojne čase ter svoj pogled na takratno življenje. Bil je tudi direktor podjetja Pavliha, ki je izdajalo humoristični časopis z istim imenom.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 46 pred Kr. JE GAJ JULIJ CEZAR

DAL PREUREDITI RIMSKI KOLEDAR

Naš koledar je urejen po vzoru rimskega koledarja, ki ga je leta 46 pred Kr. izdelal grški matematik in astronom Sosigen po naroči­lu takratnega vladarja Julija Cezarja in se zato imenuje julijan­ski. Prvotni rimski koledar iz 7. stol. pred Kr. je imel 10 mese­cev s 304 dnevi v letu, ki se je pričenjalo z marcem. Kasneje so dodali še meseca januar in februar, ki pa sta prišla na konec. Vsaka štiri leta so duhovniki v koledar samovoljno vstavili doda­ten mesec, kar je povzročalo veliko zmedo. Tej je hotel napraviti konec Julij Cezar. Sosigen mu je nasvetoval, naj za osnovo leta vzame 365 dni in 1/4, vsako navadno leto naj ima 365 dni, vsako četrto leto pa naj bo prestopno s 366 dnevi. Takrat so tudi dolo­čili število dni posameznih mesecev, ki velja še danes: 7 mesecev (januar, marec, maj, julij, avgust, oktober, december) po 31 dni, 4 meseci (april, junij, september, november) po 30 in februar z 28 dnevi v navadnem oziroma 29 v prestopnem letu. Za začetek nove­ga leta je določil januar. Po Juliju Cezarju je dobil ime sam ko­ledar pa tudi sedmi (prej peti) mesec – julij. Ko so duhovniki spet naredili zmedo, je leta 8 pred Kr. koledar nekoliko popravil cesar Avgust in v spomin na to se po njem imenuje osmi mesec ­avgust.

… več o zgodovini koledarja: priloga, v: Ognjišče (2001) 1

 

LETA 1792 ROJEN GIOACCHINO ANTONIO ROSSINI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ († 1868)

V mladosti mestni trobentač, pel je tudi v cerkvenem zboru, da bi kaj zaslužil, študiral v Lugu in nato v Bologni, leta 1806 so ga sprejeli tudi na Accademio filharmonico. Z osemnajstimi leti je v Benetkah izvedel svojo prvo opero, v naslednjih petih letih je napisal šestnajst oper. Pri dvajsetih je z opero Pietra del paragone osvojil milansko Scalo, partituro za njegovo najbolj slavno operno delo “Seviljski brivec” naj bi napisal v trinajstih dni. Po poroki je deloval v Parizu, kjer je vrhunec ustvarjanja pomenila opera Viljam Tell, ki je tudi njegova zadnja (1919), saj se je sedemintrideset let star odločil, da ne bo več pisal oper…

 

LETA 1836 ROJEN JOŽEF SCHWEGEL

DIPLOMAT, GOSPODARSTVENIK, PISATELJ IN PESNIK (†1914)

Rodil se je v kmečki družini v Zgornjih Gorjah pri Bledu. Po osnovni šoli je šel na gimnazijo v Ljubljano, kjer je maturiral. Leta 1859 je na Dunaju končal orientalsko akademijo in dobil diplomatsko službo avstrijskega cesarstva. Najprej je služboval v Egiptu, kjer je leta 1869 postal konzul v Aleksandriji, pripravil je tudi obisk cesarja Franca Jožefa v Egiptu ob otvoritvi Sueškega prekopa. Zaradi teh zaslug je leta 1870 postal vitez in čez pet let še baron. V tem času (1873) je vodil orientalski oddelek na svetovni razstavi na Dunaju in iz njega ustanovil orientalski muzej, leta 1908 pa je ustanovil Visoko šolo za svetovno trgovino. Bil je cenjen gospodarstvenik, vodil je več velikih denarnih zavodov na Dunaju in Budimpešti, organiziral zbiranje pomoči ob potresu v Ljubljani (1895), posredoval je , da so zgradili dolenjsko, kamniško in tržiško železniško progo, pomagal pri načrtovanju bohinjske. Že leta 1898 je razmišljal o slovenski univerzi (v kranjskem deželnem zboru). Zaradi številnih zaslug in ljubezni do dežele Kranjske je postal častni meščan Ljubljane ter več mest in trgov na Kranjskem. V oporoki je zapustil 1 milijon zlatih kron za kulturne namene v deželi, a to zaradi prve svetovne vojne ni bilo uresničeno.

 

LETA 1952 UMRL PETER LOBODA

KIPAR (*1894)

Rojen v Domžalah, po študiju na srednji tehnični v Ljubljani je nadaljeval na akademiji v Zagrebu, specializacijo kiparstva pa je leta 1927 opravil pri Ivanu Meštroviću, ko je dve leti delal v njegovem ateljeju. Ustvarjal je predvsem portrete (prestolonaslednika Petra) in nagrobne spomenike (mati z otrokom, Madona), sodeloval tudi pri spomeniku Franceta Prešerna v Kranju. Uvrščajo ga med vodilne iskalce novega kiparskega izraza v tridesetih letih prejšnjega stoletja na Slovenskem.

 

LETA 2000 UMRLA NADA KRAIGHER

PRIPOVEDNICA, KI JO ZANIMA DUHOVNOST VZHODA IN ZAHODA (*1911)

Slovenska pisateljica Nada Kraigher se je uveljavila kot pripovednica in izpod njenega peresa imamo kar precej knjig. Zanimali so jo tudi tuji svetovi, zlasti indijski, ki ga opisuje v kratkem romanu Jaja veva. V njem med drugim piše: “Vzhod: posameznik, ki raziskuje naravo v sebi in se ob razmišljanju duševno razvija … Zahod: posameznik, ki raziskuje naravo izven sebe in ob razmišljanju razvija materialni svet, lastni razvoj pa zanemarja.”

pripravlja Marko Čuk

LETA 1779 UMRL ŠTEFAN KUZMIČ

EV. PASTOR, učitelj, PISATELJ, prevajalec (* okoli 1723)

Luč sveta je zagledal v Strukovcih, šolal se je v Radgoni in Kančevcih in si pridobil osnovno znanje maternega jezika. Ob pomoči verske skupnosti se je na Madžarskem in na Slovaškem pripravil na poklic evangeličanskega pastorja, kjer je pridobil vsestransko izobrazbo. Leta 1755 je postal pastor v Šurdu. Deloval je tudi kot pisatelj in prevedel je Novi zakon, poleg pesmarice glavno knjigo v ravensko-goričanskem govoru. Njegove knjige v razumljivi materinščini so bile podlaga za rast slovenstva na Ogrskem.

 

LETA 1825 UMRL ANDREJ ŠUSTER DRABOSNJAK

PESNIK IN LJUDSKI DRAMATIK – BUKOVNIK (*1788)

Najpomembnejši koroški bukovnik, kakor so tam imenovali redke pismene ljudi, ki so se ukvarjali z zapisovanjem živega jezika, je koroški kmet, pesnik in ljudski dramatik Andrej Šuster, po domače Zvrhnji Drabosnjak iz Drabosinj ob Vrbskem jezeru. Pisal je pesmi, ki jih je “iz zemlje oral” (Oton Župančič). Najbolj znan je po svojih igrah verskega značaja. Največkrat uprizarjajo njegovo Pasijonsko igro (1818), znani pa sta še drami Igra o izgubljenem sinu in Pastirska (božična) igra.

… več o njem preberite v obletnici meseca 12_1995

 

LETA 1858 ROJEN GIACOMO PUCCINI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ († 1924)

Naslednik Giuseppeja Verdija (1813-1901), enega največjih opernih skladateljev v zgodovini, je bil Giacomo Puccini. Ob njegovem imenu se brž domislimo njegovih oper La Boheme, Madame Butterfly in Tosca, ki so nepogrešljive na svetovnih opernih odrih. Ena njegovih odlik je, da je znal glasbi dati dramatičnost in z njo ustvarjati prepričljivo vzdušje.

 

LETA 1884 ROJEN JOSIP MAL

ZGODOVINAR, PISEC ZGODOVINE SLOVENSKEGA NARODA († 1978)

Naročniki knjig Slomškove Družbe-sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, so radi prebirali Zgodovino slovenskega naroda, ki jim jo je v šestih zvezkih (1910-1916) pripovedoval dr. Josip Gruden. Ko je Gruden leta 1922 umrl, je njegovo delo zelo uspešno nadaljeval zgodovinar dr. Josip Mal, rojen 22. decembra 1884 v Ljubljani.

 

LETA 1891 UMRL ANTON TOŽBAR ŠPIK

KMET, GORSKI VODNIK (* 1835)

Trentar Anton Tožbar – Špikov je že v svojih mladostniških letih veljal za neustrašenega lovca, še bolj pa je njegovo ime postalo slavno po boju z medvedom 25. aprila 1871. Tožbar ga je smrtno zadel, toda preden je medved poginil, je lovcu s šapo odtrgal spodnjo čeljust in jezik. Po tej tragični nesreči je živel še dvajset let. Ko je leta 1877 prišel v Trento Tržačan Julius Kugy, je postal njegov prvi vodnik na vseh pohodih.

 

LETA 1892 ROJEN HERMAN POTOČNIK – NOORDUNG

RAKETNI INŽENIR in STROKOVNJAK ZA RAKETN0 TEHNIKO († 1929)

Pred prvo svetovno vojno je končal vojaško akademijo, se boril na frointrah v Galiciji, Srbiji, v Bosni in ob Soči. Po vojni so ga zaradi tuberkuloze upokojili. Nadaljeval je študij in na dunajski visoki tehniški šoli diplomiral kot specialist za raketno tehniko. Pod psevdonimom Herman Nordung je leta 1921 v Berlinu izdal knjigo Problem vožnje po vesolju. V njej je natančnoi opisal vesoljsko postajo v geostacionarni orbiti. Herman Potočnik velja za enbega utemeljiteljev vesoljske tehnike in njegove daljnovidne napovedi so potrdili tudi kasnejši dosežki vesoljske tehnike. Žal je umrl star komaj 37 let.

 

LETA 1902 ROJEN JANEZ HLADNIK

DUHOVNIK, MISIJONAR IN ORGANIZATOR († 1965)

“Ljubil je svoj narod, iz katerega je izšel. Svojim rojakom, ki so izgubili domovino, je postal krušni oče. Po njegovem posredovanju je nad 8.000 Slovencev dobilo upanje, delo in dom med argentinskim ljudstvom. Da bi jim pomagal, se je spoprijel z njih revščino in se boril proti nerazumevanju in preziru, ki so ga bili od nekaterih spočetka deležni.” Tako je o Janezu Hladniku, apostolu slovenskih izseljencev v Argentini, zapisal urednik njegovih spominov z naslovom Od Triglava do Andov. Tega moža z velikim očetovskim srcem se spominjamo ob obletnici smrti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 12_2002

 

LETA 1923 ROJENA ŠTEFKA DROLC

IGRALKA IN PEDAGOGINJA († 2018)

Zibelka ji je tekla na Ponikvi pri Grobelnem, otroška leta je preživela v Šentjurju pri Celju in na Ravnah na Koroškem. Njeno šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru je prekinila druga svetovna vojna. Na odrih je nastopala že v dijaških letih. Po vojni je postala članica mariborskega gledališča, nekaj let je bila v Trstu. Od leta 1960 do 1990 je bila zaposlena v ljubljanski Drami. Leta 1982 je sprejela poučevanje umetniške besede na AGRFT. Odigrala je vodilne vloge v klasičnih in sodobnih gledaliških delih ter vidne vloge v filmih.

 

LETA 1926 ROJEN ŠTEFAN STEINER

SLOVENSKI MORALNI TEOLOG IN PESNIK († 1981)

Rodil se je leta 1926 v Beltincih, prekmurski župniji, kjer je bila v njegovih časih skoraj vsako leto nova maša. Štefan se je po svoji novi maši leta 1953 poglabljal v študij moralne teologije v Rimu in bil od leta 1965 do prezgodnje smrti profesor te bogoslovne vede na Teološki fakulteti v Ljubljani. Dvakrat je bil izvoljen za dekana. V svojih učbenikih Človekov poklic v Kristusu in Človeško življenje v ljubezni Kristusovi je moralno teologijo v duhu koncila gradil na temelju Kristusovih blagrov. Oznanjal jo je z govorjeno in pisano besedo.

 

LETA 1948 PAPEŽ PIJ XII.

UVEDE NA RADIU VATIKAN REDNE ODDAJE V SLOVENSKEM JEZIKU

K temu je papeža spodbudil p. Anton Prešeren, asistent jezuitskega generala za slovanske province v Rimu, ki mu je predlagal, naj uvede na Radiu Vatikan oddaje v jezikih narodov, ki so po vojni padli pod diktaturo Sovjetske zveze in drugih komunističnih režimov. Med njimi je bila tudi komunistična Jugoslavija in za Cerkev in kristjane pri nas so se začeli časi zatiranja in preganjanja. Papež je prisluhnil tem krajevnim Cerkvam in tako so v tem času nastali številni  nacionalni programi. Vesoljna Cerkjev je s tem pokazala tem ljudem svojo bližino in ponudila duhovno pomoč.
Slovenski jezik se je prek valov Radia Vatikan prvič slišal leta 1934, ko je, takratni bogoslovec in študent Papeškega zavoda Germanika, pozneje pa mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik prebral velikonočno voščilo.
Od začetka so bile oddaje v slovenščini dvakrat na teden, nato trikrat, štirikrat, od februarja 1969 pa vsak dan po petnajst minut, od božioča 1999 pa dvajset minut. Ko je bil urednik p. Leskovec, je bila slovenska oddaja Radia Vatikan stalno ob 19. uri. Danes pa jo lahko preko valov Radia Ognjišče spremljamo ob 20. uri.

Radio Vatikan je bil ustanovljen pred 78 leti na pobudo papeža Pija XI. Prvič je oddajal 12. februarja 1931. Njegova posebnost je, da ni samo radio tamkajšnje Cerkve, temveč tudi radio vseh krajevnih Cerkva, ki so zastopane prek svojih nacionalnih programov. Eden od njih je tudi Slovenski program, ki je z leti poročanju o dogajanjih, povezanih s papežem in življenjem Cerkve po svetu, dodal tudi novice iz življenja Cerkve na Slovenskem in s tem izpolnil svojo posebno vlogo.

 

LETA 1966 UMRLA MIRA PREGELJ

SLIKARKA IN GRAFIČARKA (* 1905)

Študij je z diplomo končala na slikarski akademiji v Zagrebu, in kot svobodna umetnica in članica slikarske skupine Četrta generacija živela v rodni Litiji. Slikala je po vzoru francoskih slikarjev, predvsem pokrajine, tihožitja, figure v krajini ali prostoru, baletne prizore, živali … Slikala je v olju, temperi in akvarelu … v grafiki se je ukvarjala z lesorezom in linorezom.

 

LETA 1974 UMRL JOŽEF KRAMAR – CRAMARO

BENEŠKI DUHOVNIK, NARODNI IN KULTURNI BUDITELJ (* 1897)

Rodil se je leta 1897 v Platišču v Benečiji, leta 1923 je postal duhovnik in služboval po raznih krajih, povsod se je neustrašeno boril za pravico svojih rojakov, da častijo Boga v maternem jeziku. Deset let je bil vikar v Osojanih, kjer je vzljubil rezijanske vernike, občudoval njihovo govorico in sklenil, da jim v spomin zapusti poljudno veroučno knjigo. Leta 1927 je v Gorici izšel rezijanski katekizem z naslovom To kristjansko učilo po rozanskeh. Bevkov Čedermac, ki pogumno nastopa pred škofom in prefektom v Vidmu, je Jožef Kramar.

 

LETA 1981 UMRL PRIMOŽ KOZAK

DRAMATIK, ESEJIST (* 1929)

Dramatik in esejist Primož Kozak je bil po diplomi na Akademiji za igralsko umetnost in Filozofski fakulteti med vplivnimi osebnostmi javnega življenja. Sodeloval je pri vseh ključnih kulturnih revijah povojnega časa. V času od 1958 do 1969 je napisal štiri dramska besedila, ki predstavljajo enega od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja na Slovenskem: Dialogi (19958), Afera (1961), Kongres (1968) in Legenda o svetem Che (1969). Tematsko se usmerjajo k revoluciji v njenih različnih pojavnih podobah.

 

LETA 1989 UMRL SAMUEL BECKETT

IRSKI PISATELJ IN DRAMATIK (* 1906)

Irski pisatelj dramatik Samuel Beckett, rojen v Dublinu, si je leta 1937 za domovino izbral Francijo. Pisal je v angleškem in francoskem jeziku. Leta 1969 je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Njegovi romani, ki sodijo med važna dela modernega romanopisja, izražajo pesimizem, nesmisel bivanja. Najbolj pa je znana njegova drama Čakajoč na Godota (1953), v kateri ni skoraj nobene zgodbe, liki so abstraktni, preveva jih črn humor.

pripravlja: Marko Čuk