Avtor: Ben-a

Marijine sestre v Ukrajini

Vojni v Ukrajini kar ni videti konca. Kot v vseh vojnah najbolj trpijo prav preprosti ljudje. Kako tem pomagajo in prinašajo upanje Marijine sestre, ki delujejo v tej državi? Pridružili smo se duhovniku Juriju Ferležu, ki je že dvaindvajsetič peljal pomoč na zahod Ukrajine in se pogovarjali s sestrami na Zakarpatju ter h pogovoru povabili še sestri, ki delujeta v Kijevu.

Sestri z Zakarpatja: Pomoč, ki prispe k nam, gre po vsej državi

• Vračate se z romanja ob stoletnici Marijinih sester, na katerem ste posebej molile za mir v Ukrajini. Tukaj na Zakarpatju ni neposrednih spopadov, vendar se vojna gotovo čuti tudi v tem delu države. Kako jo doživljajo ljudje?

Sestra Jožica Sterle: Na fronti so njihovi očetje, sinovi in bratje. Zelo veliko fantov in mož je bilo vpoklicanih, zato se ljudje bojijo zanje. Veliko je tudi že mrtvih.

Sestra Katja: Prav včeraj nam je neka gospa povedala, da so našli vojaka iz naše vasi, ki je padel že pred dvema letoma. Zdaj bodo njegove posmrtne ostanke pripeljali domov in ga pokopali. V naši vasi je pokopanih že več vojakov, nekaj pa jih še vedno pogrešajo.

• Koliko prebivalcev ima vaša vas?

S. Jožica: Približno tri tisoč petsto. Pet padlih vojakov je že pokopanih, nekaj domačinov pa še pogrešajo.

• Kako mobilizacija vpliva na vsakdanje življenje?

S. Jožica: Ob cestah so kontrole. V nekaterih krajih pregledajo avtomobile in prtljažnike, da bi ugotovili, ali kdo prevaža moške, ki bi morali biti mobilizirani. Vpoklicani so lahko moški med 25. in 60. letom, razen če imajo zakonsko določene razloge za oprostitev, denimo tri otroke ali skrbijo za ostarele oziroma bolne sorodnike.

• Kako se preživljajo družine, ko je oče ali mož na fronti?

S. Jožica: Vojaki dobivajo plačo in denar pošiljajo družinam. Toda življenje je bilo skromno že pred vojno. Upokojenci na primer, kdor ima minimalno pokojnino, in takšnih je veliko, prejemajo približno 50 evrov pokojnine, kar ne zadošča za vse življenjske stroške. Zato so zdravila, plenice in druge potrebščine, ki jih dobivamo iz Slovenije, zanje zelo pomembni.

Na začetku vojne je v ta del države prišlo tudi veliko beguncev. Številni so pozneje odšli v razvitejše evropske države, nekateri pa so ostali v bližnjih mestih. Domačini pripovedujejo, da je zato na trgu dela večja konkurenca. Prišli so obrtniki in drugi delavci z vzhoda, zato je težje dobiti delo in zaslužiti. Spremenilo se je tudi splošno vzdušje. Pred vojno je bilo življenje bolj veselo in sproščeno, zdaj pa je nad ljudmi ves čas nekakšna senca.

Božo Rustja, objavljeno v Ognjišču 2026-10, str. 6

“Če mi vse vzameš, mi pusti, da bi zmogel imeti ljudi rad”

Salezijanski duhovnik Peter Pučnik je bil dolga leta vzgojitelj. Zaradi zdravstvenih težav, ki so posledica preteklih bolezni, je danes duhovni asistent v Želimljem. Pa saj tudi duhovni asistent vzgaja! Z njim smo se pogovarjali o vzgoji mladih, njihovi odprtosti za vero, odnosu staršev do otrok, pametnih telefonih in umetni inteligenci, pa tudi o njegovih hudih bolezenskih preizkušnjah, ki so močno zaznamovale njegovo osebnost.

• Septembra začenjamo novo šolsko leto. Šola je tesno povezana z vzgojo. Danes pa slišimo učitelje in vzgojitelje govoriti, da postaja delo z mladimi vse zahtevnejše. Nekateri se celo bojijo stopiti v razred. Ti pa praviš, da si bil rad vzgojitelj. Zakaj?

Vzgoja mi je bila vsa ta leta blizu zato, ker sem odkrival, da je v vsakem mladem nekaj dobrega in lepega. To je zame življenjski izziv – v vsakem človeku poiskati iskrico dobrega in mu pomagati, da jo odkrije tudi sam.

Ljudje smo pogosto nagnjeni k temu, da preveč kritiziramo in zelo hitro opazimo napake. To se posebej pokaže, ko starejše generacije gledamo mlade. Sam sem star 55 let in zavedam se, da mladi živijo v drugačnem svetu. Ne morem pričakovati, da bodo oni vstopili v moj svet. Umetnost vzgoje je ravno nasprotna: jaz skušam stopiti v njihov svet ter v njem poiskati dobro, ki je v njih.

Da je to mogoče, vidim tudi po sadovih. Po petih, desetih ali petnajstih letih pride kdo do mene in reče: »Peter, ali bi me poročil?« Ali pa mi pove: »Toliko si mi dal v času mojega najstništva.« Devet let sem vodil tudi duhovne vaje za otroke in mladino. Danes mi nekateri pripovedujejo, da jim je prav tista izkušnja začrtala smer osebne vere. Iz družine in župnije so prinesli tradicionalno vero, toda v najstništvu mora vera postati osebna. Nekdo, ki je danes v Sloveniji precej prepoznaven, mi je pred kratkim povedal, zakaj pripravlja duhovne in izobraževalne vikende za mlade animatorje: »Ker sem na duhovnih vajah spoznal, da je vera lahko tudi lepa.«

Ali je kaj lepšega od tega? Če lahko mladim – ne samo pri veri, ampak pri vzgoji nasploh – pomagamo odpreti oči, da bodo življenje videli kot nekaj lepega, bodo začeli po tej lepoti tudi hrepeneti. To je bistvo vzgoje: v mladih prebujati odkrivanje lepote življenja in vrednot.