… srce jaslic – Dete Jezusa
VZEMI SI ČAS … ZA SRCE JASLIC – DETE JEZUSA
Srce jaslic začne utripati takrat, ko ob božiču vanje položimo figurico Deteta Jezusa. Bog se predstavi na tak način, kot otrok, da bi ga sprejeli v svoje naročje. V slabotnosti in krhkosti skriva svojo moč, ki vse ustvarja in spreminja. Zdi se nemogoče in vendar je tako: v Jezusu je bil Bog otrok in v tem stanju je hotel razodeti veličino svoje ljubezni, ki se kaže v nasmehu in stegovanju rok proti vsakomur. Rojstvo otroka vzbudi veselje in začudenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost življenja. Ko vidimo, kako žarijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gledanju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju … Jaslice nam omogočajo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem … Kakšno presenečenje je videti Boga, ki je prevzel naše vedenje: spi, pije mleko pri materi, joče in se igra kot vsi otroci! (papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)
ČUK, Silvester. Jaslice živi evangelij. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 1, str. 44-49.
pripravlja in izbira mč
Pojdimo takoj k izviru jaslic … V duhu se odpravimo v Greccio, v Rietski dolini, kjer se je sv. Frančišek ustavil (leta 1223), ko se je vračal iz Rima. (…) Petnajst dni pred božičem je Frančišek poklical nekega moža iz tistega kraja z imenom Janez ter ga prosil, naj mu pomaga uresničiti neko željo: »Rad bi predstavil Dete, rojeno v Betlehemu, in da bi s telesnimi očmi videli stisko, v kateri se je znašlo zaradi pomanjkanja stvari, ki jih potrebuje novorojenec. Kako je bilo položeno v jasli in kako je ležalo na senu med volom in osličkom.« Brž ko ga je slišal, je zvesti prijatelj takoj šel, da bi na določenem mestu pripravil vse potrebno za izpolnitev svetnikove želje. 25. decembra je v Greccio prišlo veliko bratov iz različnih krajev, prišli pa so tudi možje in žene iz kmečkih hiš tistega področja, ki so prinesli s seboj rože in bakle, da bi razsvetlili tisto sveto noč. Ko je prišel Frančišek, je našel jasli s senom, vola in oslička. Ljudje, ki so prihiteli, so pred božičnim prizorom, ki ga dotlej niso nikdar videli, izražali neizrekljivo veselje. Potem je duhovnik na jaslih obhajal slovesno evharistijo in pokazal vez med učlovečenjem Božjega Sina in evharistijo. Ob tisti priliki v Grecciu ni bilo figuric: jaslice so ustvarili in doživljali tisti, ki so bili navzoči. (papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)
S tem pismom želim podpreti lepo izročilo v naših družinah, ki v dnevih pred božičem pripravljajo jaslice. Kakor tudi običaj, da jih pripravijo na delovnih mestih, v bolnišnicah, zaporih, na trgih … V resnici gre za ustvarjalno domišljijo, ko uporabljajo zelo različne snovi, da bi oživili majhne mojstrovine lepote. Učiti se začnejo že otroci: ko oči in mami skupaj s starimi starši prenašata to veselo navado, ki vsebuje bogato ljudsko duhovnost. Želim si, da takšno ravnanje ne bi nikoli izginilo; upam celo, da ga bodo mogli tam, kjer je padlo v pozabo, ponovno odkriti in poživiti. Postavljanje jaslic po naših hišah nam pomaga, da podoživimo zgodbo, ki so jo živeli v Betlehemu. (papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)
»Čudovito znamenje jaslic, ki je krščanskemu ljudstvu tako drago, vedno znova vzbuja strmenje in začudenje. Predstavljanje Jezusovega rojstva je enako oznanjevanju skrivnosti učlovečenja Božjega Sina s preprostostjo in veseljem. Jaslice so namreč kot živi evangelij, ki teče iz strani Svetega pisma. Ko zremo božični prizor, smo povabljeni, da se duhovno odpravimo na pot, pritegnjeni od ponižnosti Njega, ki je postal človek, da bi srečal vsakega človeka. In odkrijemo, da nas On tako ljubi, da se združil z nami, da bi se mogli tudi mi združiti z Njim.« S temi mislimi začenja papež Frančišek svoje prisrčno apostolsko pismo Čudovito znamenje o pomenu in vrednosti jaslic, ki ga je ‘odposlal’ 1. decembra 2019 iz Greccia, kraja, kjer je sv. Frančišek Asiški o božiču, 25. decembra leta 1223, predstavil skrivnost Jezusovega rojstva z živimi jaslicami. Ta datum pomeni rojstni dan jaslic, ki jih postavljamo po domovih, v cerkvah in tudi kje drugje. (papež Frančišek, apostolsko pismo Čudovito znamenje, Greccio, 1. decembra 2019)
Današnja Cerkev in z njo katoliški mediji opravljajo svoje poslanstvo v prostoru, ki ga je zaznamoval pluralizem ter vse večji vpliv materialističnega življenja. In prav v takem svetu bodo imeli verski mediji pomembno poslanstvo, saj bodo morali kristjanu, ki se je znašel sredi številnih mnenj in ponudb verodostojno pokazati na »ponudbo Cerkve«. Katoliški mediji so zato v naši družbi nepogrešljivi, ker dogajanja po svetu in sodobne (družbene) pojave osvetljujejo s stališča katoličanov in nauka Cerkve. Katoliškim medijem bi moral zato prisluhniti vsak, ki na svet in dogajanja na njem ne želi gledati enostransko, največkrat na nekrščanski, če že ne protikrščanski način, ampak ga zanima, kaj o določeni stvari meni Cerkev in pravi krščanski nauk.
Med današnjimi ljudmi vlada verska nevednost. Kristjani ne poznajo svoje vere, še manj neverni. Mnogi ljudje, vključno z novinarji danes kritizirajo, česar ne poznajo, ko kritizirajo vero. Ta verska nevednost pa daje »snov različnim oblikam sinkretizma (stapljanja) – pogojno to imenujmo new age.
V tej zmedi bodo verniku katoliški mediji nepogrešljiv kažipot, ki mu bodo v splošni sodobni zmedi zanesljivo pokazali, kaj je nauk Cerkve. Če bo drugje našel podatke in mnenja najrazličnejših mišljenj, bo v katoliških medijih našel tisto, kar uči Cerkev.
Večina vernikov ne pojmuje Cerkve tako, kot smo jim jo mi opisali pri verouku, ampak kot so jim jo naslikala javna glasila. Kolikor bolj to velja za oddaljene kristjane. Javnost pogosto vidi Cerkev, kot jo prikazujejo mediji – ti pa poročajo največkrat o škandalih: združba skritih pedofilov, stremuhov za nacionaliziranim premoženjem ali organizacijo, ki je proti tujcem, proti spolnosti sploh, si pa prizadeva, da bi postala bogata in vplivna, ki omejuje človekovo svobodo …
Danes težko razumemo zmedenost Jezusovih sodobnikov, ker jim ni šlo v glavo, da bi bil “učitelj” tesarjev sin. – Pred krščanstvom svobodni ljudje, bogataši in ljudje plemiškega rodu niso opravljali fizičnega dela. Tako delo so opravljali samo sužnji in se je zato imenovalo ‘suženjsko’. – S krščanstvom postane delo, bodisi fizično ali umsko, sodelovanje z Bogom pri obdelovanju in varovanju zemlje (prim. 1 Mz 2,15) in torej temeljna dejavnost za človeški in duhovni razvoj moškega in ženske. Ne več kazen ali nujnost, temveč pravica in dolžnost. – Kristjani se morajo zavzemati, da bi vsi ljudje imeli delo, in sicer takšno, ki bi čimbolj ustrezalo njihovim sposobnostim, da bi na najboljši način odražalo njihovo dostojanstvo svobodnih, edinstvenih (vsakdo je drugačen) oseb, pomembnejših od stvari. – Delo, ki človeka ponižuje, ker je naravnano izključno na dobiček, in pomanjkanje dela, ki človeka sili, da moleduje za službo, kakor da je miloščina, in da si pomaga na različne ponižujoče in pogubne načine, sta greh. – Proti njima se je treba boriti. Ne samo z molitvenimi nameni pri maši.
Kdaj pa kdaj so kristjani morda tudi pretiravali s pobožnostjo do Marije in s tem na neki način že skoraj “ogrožali” brezpogojni monoteizem krščanstva. – V skoraj vseh cerkvah so prestolovali Marijini kipi, ki so pritegovali pozornost vernikov bolj kakor križ in tabernakelj. – Na križiščih mestnih ulic, vaških cest in poljskih poti so v Marijine kapelice prinašali sveže cvetje in molitve, polne bridkosti. – Pod temi “pretiravanji” se je skrivala instinktivna in naravna potreba, da bi se poleg Boga, ki so jim ga prikazovali samo kot moškega, lahko obračali tudi na kakšno žensko božanstvo. – Če pustimo pretiravanja ob strani, kristjani ne morejo shajati brez razumne in uravnovešene pobožnosti do Marije. Kristjani ne morejo, da ne bi še naprej “enodušno vztrajali v molitvi z Jezusovo materjo Marijo”. – Brez Marijine navzočnosti bi bila vera neprepoznavna, kakor kakšna fotografija, iz katere bi bil neki obraz izrezan. – Brez Marije bi Cerkev, kakor družina brez matere, ne mogla razodevati materinskega obličja Boga.
Ta odlomek iz Apostolskih del je najlepša in najbolj resnična podoba Cerkve. Takšna, kakršno bi morala prikazovati tudi televizija. – Na žalost pa nam televizija, kadar govori o Cerkvi, postreže z monsinjorji v rdeče obrobljenih oblačilih, ki povešajo glavo, kakor da žalujejo, s kardinali metuzalemske starosti z velikim zlatim križem na zajetnem trebuhu, z resnobnimi prelati, ki obsojajo to ali ono. – Pokažite nam može in žene, ki se v vseh župnijah z veseljem posvečajo otrokom in mladini! – Pokažite nam dekleta in fante, ki preživljajo počitnice v služenju mlajšim! – Pokažite nam prostovoljce, ki delijo hrano lačnim brezdomcem, pomagajo zasvojencem in vračajo nasmeh na obraze bolnikov! – Pokažite nam družine, ki sprejmejo v svoj dom otroke in mladostnike, ki jih njihovi starši zavračajo! – Pokažite nam može in žene, mlade in manj mlade, ki molijo, se imajo radi in se borijo v prvih vrstah za mir in pravičnost! – To je prava podoba Cerkve!
Oblast, kakor jo vidi Jezus … – To so sanje! – Za vse, ki se bojijo leteti, je celotno Jezusovo sporočilo sanje. Ampak … – Ampak odpri oči in poglej: papeži, škofje, župniki, opati in opatinje, predstojniki in predstojnice redovnih ustanov … Se ti zdijo zelo drugačni od predsednikov držav, predstojnikov, direktorjev podjetij, oblastnih tovarniških šefov? Enako obnašanje, enake metode. Še več! Civilne oblasti lahko vsaj kritiziraš, prijaviš in jih ponovno ne izvoliš. Verske oblasti pa ti postavijo in nimaš kaj narediti. – Zdi se tako, če gledaš stvari samo z enim očesom. V Cerkvi je zelo veliko pristnih dokazov služenja. Koliko je posvečenih oseb in laikov, ki svoje življenje posvetijo drugim? – Mnogo jih je, tega ne zanikam. Ampak to je ljubezen. Oblasti pa … – Ljubezen bo Cerkvi pomagala premagati skušnjavo, vladati po zgledu ‘vladarjev nad narodi’, in tudi v zunanjih oblikah, preoblikovati oblast v služenje, tako da bo največji kakor najmanjši in predstojnik kakor strežnik. – Lepe sanje. – Ne, težka naloga!
Zelo dobro vemo, slišali smo, in to neštetokrat, da Bog izbira slabotne, majhne in uboge, da ohranjajo in širijo njegovo kraljestvo. – V Svetem pismu Bog nikoli ni delal izjem glede tega pravila. – To vemo in to verujemo. – Toda želimo si takšnega škofa, ki zna razumeti probleme škofije, ki zna na najboljši način izkoristiti sposobnosti svojih duhovnikov in laikov, ki je pripravljen sprejemati nasvete in predloge, je odprt za dialog, dostopen za pogovor, ki zna kratko in zanimivo pridigati. – V resnici pa … – In potem kritiziramo, zapademo v krizo in postanemo malodušni. – Toda želimo si sodobnega župnika, dobrega značaja, ki bi znal spoštovati in ceniti izkušnje laikov. – V resnici pa … – In potem se držimo sami zase in govorimo na vse strani, da se tako ne da sodelovati. – Bog pa ne podleže našemu vpitju in našim “teoretično to verjamem, dejansko pa …” Bog še naprej dela čudovita znamenja po ubogih in šibkih. – Bolj ko imamo opraviti s šibkimi »orodji«, bolj smo poklicani k sodelovanju.
Na mizi sem videl polno vrečo soli poleg majhnega krožnika mineštre. Lepa, velika vreča soli, na kateri je z zelo velikimi črkami pisalo: Sol vrhunske kakovosti. Rekel sem si: »Glej, kakšna dobra mineštra!« Pokusil sem jo. Bah, kako zanič! Bila je neslana, neužitna, zato sem jo izpljunil. Potem sem vrečo soli premaknil še nekoliko bližje krožnika. Mineštra je bila še vedno zanič. – Vrečo soli sem postavil skoraj na krožnik. Nič ni pomagalo: mineštra je bila neslana. – Tedaj sem se razjezil in togotno rekel: »Kako je mogoče, da tako velika vreča soli ne more dati okusa takšnemu majhnemu krožniku mineštre?« – Vtem je prišla neka stara žena, vzela iz vreče ščepec soli in ga dala v mineštro. »Zdaj boš videl, da je dobra!« mi je rekla. – Bila je dobra. – Čemu služi mogočna in dostojanstvena Cerkev, če se ne umeša v mineštro sveta?
Gospod Jezus, dvignem pogled na goro resničnosti in vidim tvojo Cerkev. Luči pa ne vidim vedno. Včasih se mi zdi, da vidim grad; iz njegovih strelnih lin prihajajo mnogi ne: Ne glejte tega! Ne dotikajte se tega! Ne govorite tega! Ne nosite tega! Ne delajte tega! Ne hodite tja! Ne poslušajte tega! Ne mislite na to! Gospod Jezus, ne vidim luči, ki bi svetile, ampak glasove, ki ukazujejo. Tu spodaj pa bi potrebovali luč, ne ukaze in prepovedi. Tu spodaj nam vsi ti ne nič ne koristijo, potrebni so ‘da’. Vsi ti ‘ne’ človeka dražijo. Vsak ‘da’, tako kot luč, ogreje srce in človeka spodbuja, da izbere dobro.
Prenesi na nas svojo naglost, Marija. – Ti ne držiš zase angelovega oznanila in Božjega daru, ki je vzcvetel pod tvojim srcem. Naglo se odpraviš k Elizabeti; njeno življenje in njen dom sta čakala tvoje veselje in tvoje služenje. – Prenesi na nas svojo naglost, Marija. Na ulicah, po hišah, na delovnih mestih in na krajih druženja nas čaka toliko Elizabet. Vrzi nas ven iz zakristij, s simpozijev za vedno iste izbrance, iz zaprtih in zadušljivih skupin, iz vere za našo rabo in potrebo. – Prenesi na nas svojo naglost, Marija. – Svet čaka na naš obisk, na naše oznanilo, naše služenje. Svet čaka, da postanemo kvas, sol in luč. – Prenesi na nas svojo naglost, Marija.
Gospod Jezus, nihče od nas niti z mezincem ni ganil, da si ti prišel med nas. Ti si čisti dar. – Nihče od nas ni sodeloval pri pripravi tvojega sporočila; ti nisi kakor naši vodilni možje, ki svoje govore berejo, sestavijo pa jih drugi. Tvoja beseda je čisti dar. – Gospod Jezus, zakaj te držimo zase, kakor da si naš? Zakaj hranimo tvojo besedo zaprto v predalih, knjigah in revijah za strokovnjake, v zakristijah in cerkvah, na simpozijih za redke izbrance? – Zakaj ne gremo na ulice, da bi oznanjali tvojo besedo in prinašali tvojo ljubezen najrevnejšim, manj izobraženim, najbolj oddaljenim, najmanjšim, tistim, ki nam več ne pripadajo, in tistim, ki nam niso nikoli pripadali? – Gospod Jezus, pomagaj nam razumeti, da te v resnici izgubljamo, če te držimo samo zase.
Denarnice, torbe in sandale. Vrzimo jih proč! Ne koristijo evangeliju. Delajo ga neprepričljivega in neprivlačnega. – Evangelij je močan, ko je brez dodatkov. Tedaj se jasno pokaže, kaj zmore kot predlog življenja, ki daje odgovore na probleme, vprašanja, hrepenenja, iskanja moških in žensk vseh starosti in v vseh okoliščinah. – Denarnice, torbe in sandale kakršne koli oblike in velikosti. – Vrzimo jih proč! Tudi tiste majhne in zvite: »Če ne boš hodil k maši, ne boš šel k prvemu obhajilu! – Če ne boš hodil k verouku, lahko o birmi samo sanjaš. Brez priprave na zakon ne bo nič s cerkveno poroko.« – Denarnice, torbe in sandale. Vrzimo jih proč! Moč evangelija je evangelij, ki je lepa novica, samo če je sprejeta popolnoma svobodno.
Učenca te prepoznata po lomljenju kruha. Če naj bi neko dejanje postalo značilno, tako da po njem lahko spoznamo in prepoznamo kakšnega človeka, mora povzemati vse njegovo življenje. Lomljenje kruha je dejanje nekoga, ki ne nosi hlebca v svoja usta, brezbrižen za lakoto drugih; nekoga, ki ne plane požrešno k svojemu krožniku, drugi pa naj se sami znajdejo. To je dejanje nekoga, ki misli najprej na druge in šele potem nase, ki deli z drugimi, ki razdaja. Dejanje očeta in matere, ki sta rajši lačna, samo da so otroci siti. – Jezus, kolikokrat si ponavljal to dejanje ob večerih, obdan s svojimi učenci, lačnimi in utrujenimi? Kolikokrat si jim razlagal, da mora biti življenje nenehno lomljenje kruha? Kolikokrat si jim poskušal vnaprej povedati, da boš kot svojo oporoko zapustil prav to dejanje, tako vsakdanje, tako preprosto, pa tako izredno? – Ne velikokrat, ampak vedno. Jezus, tvoje življenje je bilo nenehno lomljenje kruha. – Jezus, pomagaj nam doumeti, da nas svet lahko prepozna kot tvoje prijatelje samo po življenju, ki je lomljenje kruha.
Gospod Jezus, ko gledam tvoje darove in svoje odgovore, ko stopim pred tebe z iskrenim srcem, kakor zahteva tvoj pogled, ne najdem bolj resničnih in primernih besed, kakor so te: “Verujem, pomagaj moji neveri.” – Gospod Jezus, ko gledam sebe kot verujočega in kot Cerkev in ko nato pogledam tebe, ne znam reči drugega kakor zajecljati: “Verujem, pomagaj moji neveri.” – Gospod Jezus, kakšna bedna usoda za tvoje življenje in tvojo besedo, da si ju zaupal v moje roke, v naše roke! – Gospod Jezus, živel si na zemlji skromen in ponižen. Da bi ostal tu na tem svetu, si izbral skromno in ponižno znamenje. – Ti, ki si sprejel skromno vero tega očeta božjastnega dečka, sprejmi tudi našo vero. – Primi nas za roko in nas vzdigni. In tudi mi bomo vstali. –
Telo, ki ga je rodila Marija v neki votlini. Telo, ki je hodilo po poteh tega sveta in delalo dobro vsem. Telo, ki je živelo v revščini in ni imelo niti kamna, na katerega bi položilo glavo, da bi si odpočilo. – Telo, ki se je vsak dan dajalo v hrano množici, nagneteni pred vrati hiše, ki me je sprejela. Telo, ki so se mu smilili ljudje, razkropljeni kakor ovce brez pastirja, ko so iskali kakšno besedo, ki bi dala smisel in polnost njihovemu življenju. – Telo, ki je jokalo zaradi smrti prijatelja Lazarja in zaradi usode Jeruzalema. In se veselilo bližine prijateljev in prijateljic in trpelo zaradi njihove nezvestobe. – Telo, ki je ozdravljalo bolne, ozdravilo gobavce, obujalo mrtve. In pustilo, da so se ga dotikale ženske, ki so veljale za nečiste, da bi jim povrnilo veselje do življenja. – Telo, ki se je darovalo na križu za odrešenje sveta. – Telo, ki je vstalo od mrtvih, da bi vsem podarilo večno življenje. – Vsakokrat, ko jeste od mojega telesa, jeste mojo življenjsko zgodbo, moje odločitve, moj trud, moje veselje. – In imeli boste moč, da boste živeli tako, kakor sem jaz živel med vami.
Kri, prelita na križu, kri, ki mi je kapljala v getsemanskem vrtu, ko se mi je telo krčilo od groze in sem v skrajnih mukah sprejemal smrt iz ljubezni do tistih, ki so me zapuščali, izdajali, krivično obtoževali, zasramovali in me umorili. – To je kri, prelita za vse tiste, ki so podobni Zaheju, Magdaleni, Nikodemu, prešuštnici. – In tudi za vse tiste, ki so podobni Judu. – Za tiste, ki so podobni Pilatu in velikim duhovnikom. – To je kri, prelita za gobavce, ki se mi niso prišli zahvalit za prejeto ozdravljenje. – Za množice, ki so me iskale, da bi dobile brezplačen kruh, a niso hotele sprejeti sporočila, ki se je skrivalo v tem znamenju. – Za ljudstvo, ki mi je vzklikalo hozana in mi nekaj ur za tem obrnilo hrbet v korist Baraba. – Za apostole in učence, ki so zbežali in me zatajili. – Za veliki zbor, ki me je obsodil, in za lažne priče, ki so privolile v sodelovanje. -Za tiste, ki so me pod križem zasmehovali. – Vsakokrat, ko jo pijete, pijete moč moje ljubezni do vseh, za vedno.
Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? – Maša, ki si nam jo zapustil, je slavje, ki se poraja v spominu, a je polno prihodnosti. Vsaka maša je korak proti prihodnosti, proti tvojemu ponovnemu prihodu, vnaprejšnje okušanje tvojega kraljestva. – Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? – Stoletja smo obhajali mašo v jeziku preteklosti, ki ga ljudje niso več govorili; z molitvami, ki niso več odražale življenja; s pesmimi, v katerih veselje ni več našlo svojega odraza; s kretnjami, ki so s časom zbledele in izgubile svoj pomen. – Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? – Stoletja te nismo jedli in pili, ampak samo gledali, daleč na mogočnih oltarjih, izgubljenega med svečami in oblaki kadila. – Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? – Tudi danes naše maše le redkokdaj izražajo veselje ljudstva, ki gre naproti svojemu Gospodu. Maše brez moči, vedno enake, pri katerih so včasih deležne še največ pozornosti retorične in neučinkovite pridige, polne besed, ki ničesar ne povedo, in kretenj brez pomena. Maše, ki jih otroci in mladina, antene prihodnosti, težko prenašajo in komaj čakajo, da se jih rešijo. – Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami?
Ne vsakdanja pokrpana oblačila, temveč lepa obleka. Ne malovredni obroki, temveč obilno kosilo. Počitek po trdem delu. Prijatelji po samoti na poljih. – Takšna je bila nedelja v kmečki kulturi. Nedelja je bila dan, ki je dajal smisel drugim dnevom. – In vse se je vrtelo okoli maše. – V industrijski družbi je nedelja konec tedna, ko čakamo na ponedeljek: dan, ko bomo spet produktivni, tisti pravi dan. In maša? Maša je čas, ukraden spanju, pešačenju, športu, izletu. – Kako naj bi znova predstavili nedeljo kot dan, ki s Kristusovim vstajenjem od mrtvih presega čas in se odpira v praznovanje brez konca, za katerega smo ustvarjeni? Tarnati in objokovati preteklost nič ne koristi. – Nedelja mora dati tisto, kar išče srce in česar delovni dnevi ne dajejo: podarjanje. – Od ponedeljka do sobote ima glavno besedo dobiček. – Ob nedeljah je na vrsti podarjanje: čas zase, za družino, za prijatelje, za bolne, za uboge, za pokojne, za Gospoda. – Središče vsega pa je maša. – Ne dolžnost, temveč dar Boga nam in naš dar Bogu in skupnosti, dar za na pot proti tistemu pravemu dnevu, dnevu brez konca.
Možnost je samo ena: ali se je motil Jezus ali pa se motimo mi. Kajti izkušnje, ki jih imamo z molitvijo, nikakor ne potrjujejo, da nas Bog sliši in usliši. – Prosimo, da bi se pri izpitu dobro odrezali. In se ne. Prosimo, da bi prijatelj ozdravel. Pa umre. Prosimo, da bi dobili določeno službo. Dobi pa jo nekdo, ki sploh ne moli. Prosimo, da ne bi deževalo, ker pripravljamo praznovanje na prostem. In po dveh mesecih sončnega vremena ravno ta dan lije kot iz škafa. –
Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo, da bi sovražniki izgubili vojno? – Ne, ker se Jezus ne bi vojskoval proti nikomur. – Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo, da bi naredili izpit, ne da bi študirali? – Ne, ker se Jezus nikoli ni izmikal delu. – Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo, da bi bolnik ozdravel ali umrl, ker smo se mu naveličali streči? – Ne, ker se Jezus ni nikoli naveličal in je pomagal vsem, ki so potrebovali pomoč. – Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo za delovno mesto, do katerega so upravičeni drugi? – Ne, ker Jezus nikoli ni bil pristranski. – Ali lahko prosimo, da bi lačni imeli kruh in zatirani pravice, mi pa še s prstom ne bi mignili zanje? Da reka ne bi spodkopala bregov, ne da bi jih mi utrdili? Da bi bilo morje čisto, ne da bi mi pazili, da ga ne bi onesnaževali? – Ne. – “V imenu Jezusa”. – To je ključ, da ne molimo tjavdan. Da si ne bi domišljali, da bomo z molitvami pridobili Boga na svojo stran v vsem, kar počnemo.
vse, kar je po Božjem navdihu zgodovina prinesla novega, nas je vedno našlo z zaprtimi očmi in z nogo na zavornem pedalu, ko smo poskušali ustaviti čas. – Če razločevati znamenja časov pomeni prepoznavati vstalega Kristusa v novem, ki se razvija, potem zmagujemo proti farizejem in saducejem s pet proti nič. – In ne znamo več niti presojati obličja neba. Saj nam vse podrobnosti o vremenu jutrišnjega dne strese kar iz rokava televizija v vremenski napovedi. – Gospod, kako dolgo boš še imel potrpljenje z nami?