Page 9 - Drobne zgodbe za dušo

UMRLA JE ŽUPNIJA

V župnijo je prišel mlad župnik. Bil je poln
navdušenja. Na svoje veliko razočaranje je na-
šel župnijo, kjer je malo ljudi prihajalo k maši
in je bilo duhovno življenje zelo slabo. Šel je
od hiše do hiše, a večina ljudi mu je rekla, da
je cerkev preveč mrtva in ne bodo prišli. Skli-
cal je župnijski svet in ta se je strinjal, da so
kritike v precejšnji meri upravičene.

Ko so ljudje tako razglasili župnijo za mr-
tvo, je župnik oznanil, da jo bo naslednjo ne-
deljo pokopal. In v nedeljo je bila cerkev nabi-
ta. Sredi cerkve je stala krsta. Župnik je imel
poslovilni govor. Rekel je, da je bila župnija v
preteklosti zelo dejavna in mu je žal, da je v
zadnjem času tako opešala in končno umrla.
Potem je povabil župljane, naj gredo okrog kr-
ste in se poslovijo od župnije. Drug za drugim
so z veliko radovednostjo gledali v krsto in
vsakdo je bil nadvse presenečen, ko je v njej
videl svoj obraz v ogledalu, ki ga je župnik po-
ložil na dno krste. Mnogi so bili pretreseni in
jezni, toda kmalu je vsak član spoznal, da je
prav njegovo nezanimanje krivo, da je župnija
mrtva.

Ni živih, zaspanih ali mrtvih župnij. So živi,
zaspani ali mrtvi župljani. Če bi se naše kriti-
ke župnijske (ne)dejavnosti spremenile v skrb
in delo za župnijo, kako žive bi bile naše žu-
pnijske skupnosti!

OVIRE NA POTI 77