Page 12 - Etološka etika

motivacija pri njegovem obravnavanju živali. Go-
tovo je človekova prva naloga v odnosu do živali,
da jih varuje in skrbi za njihove življenjske po-
goje. Človekov egoizem ali zagledanost vase in v
svoje interese ter občutke gotovo ne more obli-
kovati njegovega odnosa do živali. Vera v Boga
stvarnika mu bo branila, da bi se nad živaljo ob-
našal kot absolutni gospodar in da bi zaradi tega
z njo ravnal, kakor mu trenutno kaže oziroma
kakor je trenutno razpoložen. Trenutno ču-
stveno stanje ali pa morda neko negativno izku-
stvo s to ali ono živaljo ne more biti temeljno
vodilo za oblikovanje človekovega odnosa do ka-
terekoli živali.

Človek mora biti zagovornik živali in njihovih
»pravic«, vendar zaradi tega ne bo pretiraval, da
bi do njih gojil tak čustveni odnos, kakor ga ima
mati do svojega otroka. Tudi v tem oziru naj pes
ali mačka ostaneta pes ali mačka oziroma žival.
Otrok pa je vendar Božji otrok, rojen za nebesa.
Sicer pa tudi sam človek v svojem čustvenem od-
nosu do živali ne more razviti tiste človeške to-
pline, ki naj bi jo razvil v odnosu do človeka. Žival,
kakorkoli že, ne more človeku nuditi tistega lju-
bezenskega izkustva, ki ga omogoča odnos med
materjo in otrokom oziroma partnerjema.

Najprej poglejmo, kar glede človekovega od-
nosa do živalstva uči Cerkev. »Vsako ustvarjeno
bitje ima svojo lastno dobrost in svojo lastno po-
polnost /.../ Zaradi tega mora človek spoštovati
lastno dobrost vsake stvari, tako da se izogiblje
takšnemu neurejenemu uporabljanju stvari, ki

Karel Bedernjak

108