Page 14 - Jaz Čeplin Čarli

vzamem k sebi skupaj s kislo kumarico, ki se prile-
ga za zraven.
»Karli, pojej!« me je mama dramila iz vizije oma-
mnih dobrot. In sem zagriznil v tisti kos kruha na-
mazanega z marmelado in sem bil potolažen, ker
sem vedel, da bo, ko bomo na obisku, v mojem že-
lodcu, kljub marmeladi, še vedno dovolj prostora
za vsaj en obložen kruhek. Morda celo za dva. Če
pa se bo botra zavzela zame … Ja, potem si lahko
obetam celo tri.
q

»Bi kaj prigriznili?« je povprašala botra, takoj ko
smo se umestili v njen dom.
»Ni potrebno! Smo pravkar jedli,« je, kot vedno,
odvrnila mama. Vedno, prav vedno sem jo slišal,
kako “smo ravnokar jedli”. (Res je. A smo jedli –
pravzaprav sem jedel samo jaz – marmelado in
ne salame!) In je seveda pripomnila, da “smo siti”.
(Morda ni lačna mama, jaz pa … Že čutim kako mi
kruli v želodcu!) Potem je še dodala, da “si ni po-
trebno delati skrbi glede hrane. Saj nismo prišli
jest.” (Kako da ne! Meni so bili prigrizki ob obiskih
poglavitna vsebina!)
Pri vsakem srečanju z botro sem bil ne le v skr-
beh, pač pa že kar v strahu, da bo vzela mamine be-
sede zares. Vedel sem, da moram v tistih kritičnih
in odločilnih trenutkih z vso telepatsko sposobno-
stjo, za povrh pa še z mami prikritimi, a botri za-
znavnimi signali sporočati: “Postrezi. Ne upoštevaj
mame!”
»Bom kljub temu malce narezala,« se je (Bog
bodi zahvaljen!) odločila botra.

120

21. 12. 2021 13:06:41
Jaz Ceplin Carli.indd 120
Jaz Ceplin Carli.indd 120 21. 12. 2021 13:06:41