Pismo največjemu slovenskemu pesniku

Spoštovani France!
NZ 02 2011Kljub temu, da tvoj spomenik krasi središče našega prestolnega mesta, si lahko prepričan, da je ob gornjem stavku v pričakovanju vztrepetalo srce vsaj polovici slovenskih pesnikov. Kajti skromnost res ni lastnost, ki bi krasila sodobnega slovenskega umetnika, kaj šele, da bi jo imeli za čednost. In ko smo že pri skromnosti in čednosti ... Tudi ti nisi bil ne eno ne drugo. Torej: ne skromen, ne čednosten. In če za skromnost res nisi imel posebnega razloga, mi ni znano, še manj pa jasno, kaj je šlo narobe s čednostjo. Res je, da vse, kar vem o tebi, vem iz druge roke, kot se reče, in da ti morda s svojim nepoznavanjem delam krivico. A res je tudi, da čeprav v tvojih časih niste poznali »rumenega časopisja« in paparazzov, stvari niso šle mimo neopažene in nezabeležene, saj so vaške, še bolj pa mestne opravljivke vestno opravljale svoje sveto poslanstvo. V naši ljubi samostojni deželici, o kateri si ti samo sanjal, mi pa pod njeno zastavo zdaj že dvajset let ob vseh praznikih in zmagah naših športnikov vzneseno prepevamo tvojo napitnico, se tako otroci že od malih nog učijo ne le o (ne)srečni Vrbi, ampak tudi, če ne predvsem, o tvoji (ne)srečni ljubezni, nekaj malega se jim pove o Nezakonski materi, še več pa o tvojih nezakonskih otrocih, nasmehnejo se ob Povodnem možu, a se še bolj režijo, ko se jim pove, da si bil ti menda večkrat »fajhten«!
Pa ne bi rad sitnaril ali ti karkoli očital, nenazadnje sem to o največjem slovenskem pesniku resno mislil, a bojim se, da si dal slab zgled. Že nekaj let opazujem in vedno bolj se mi dozdeva, da je res, da se tistim, ki se napotijo po stezici, ki vodi do Parnasa, zdi, da bodo prišli hitreje in prej do vrha, če bodo razuzdani in opiti kot ti. In pri taki misli jih podpira tudi kulturno ministrstvo in stroka, saj se danes za pesmi, ki si jih ti za kako gostilniško mizo morda pijan stresal iz rokava in se jih trezen verjetno celo sramoval, dobi državna nagrada, ki, kako ironično, nosi tvoje ime! In tako kot s pesniki, je pravzaprav z vsemi umetniki in ob njihovem obnašanju bi zardela še celo tvoja »freigeistovska« duša. In ko smo že pri duši ... Meni zelo ljuba pesem je Tvoja vera:
»Kar je beži, al beg ni Bog, ki vodi vekomaj v ne-bo, kar je, kar b'lo je in kar bo!«
ki jo eni hočejo razložiti tako, drugi spet drugače, ene potegne v levo, druge na desno, ene navzgor, druge spet kam drugam ... Ne vem sicer, kaj si položil na Božjo tehtnico ob svoji smrtni uri, še manj mi je znano, kaj je On kot (proti)utež položil na drugo stran, a Njegovo ime si v tej svoji pesmi, v Prešernovi veri, zapisal z veliko začetnico! In to je tisto, kar te v mojih očeh razlikuje od tvojih pesniških sodobnikov. Oni v svoji umetniški samozaverovanosti ne vidijo, še manj pa priznavajo karkoli nad sabo, zate pa je bil Bog Nekdo!
Oprosti, ker sem te tikal, a navsezadnje sem ti skoraj sosed. Ne tako bližnji, kot ti je bil sveti Marka, a sosed vendarle. Ne vrag! In če ti je kaj v tolažbo: Današnja mladina te morda res pozna le kot »avtorja slovenske himne«, in po »tračih«, ki sem jih naštel v sestavku, vendarle pa je tvoj, že omenjeni, spomenik znamenita »randi točka«, in prepričan sem, da se je prenekateri par prvič poljubil prav na Prešercu, tik pred tvojim pesniškim nosom.
Naj ti bo lahka preljuba in mila slovenska zemlja. In prijetno večnost ti želim!
ČUŠIN, Gregor. Pismo največjemu slovenskemu pesniku. (Na začetku). Ognjišče, 2011, leto 47, št.2, str. 3.

Razmišljanja Gregorja Čušina (tista od 2009-2013) so izšla tudi v knjigi Na tretji strani (pet let - pet poglavij: Misli, Želje, Pisma, Nasveti in prošnje in Molitve) - od 2015 pa Gregor spet piše uvodnike za Ognjišče..

Zajemi vsak dan

S pozdravom “Pojdite v miru” je izražen odnos med obhajanjem maše in poslanstvom kristjana v svetu. Ta pozdrav pomenljivo izraža misijonski značaj Cerkve.

(Benedikt XVI.)
Nedelja, 18. Februar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh