… naj prvi vrže kamen vanjo

Če imam le čas in če mi Bog nakloni kolikor toliko lepo vreme, rad zbežim v hribe. Ne na Triglav, to skoraj ni več gora, ampak neke vrste ekstremna turistična atrakcija, kamor se gre v narodnih nošah in v petkah, s harmonikami in poticami pod pazduho. Čakam samo, kdaj bo na vrhu zbor traktoristov Slovenije. Tudi na Vršič ne grem več, to je podoben samomor, kot če bi hotel v Ljubljano v petek popoldan. Rad izberem samotne, nekoliko bolj odmaknjene in neznane vrhove, do katerih se vzpenjajo samo tisti, ki so željni enakih stvari kot jaz, ki potrebujem v hribih mir in tišino, lepoto, ki se opazi v vsakdanjosti mahu in gloga ob poti, skale, na katero se lahko v naporu naslonim, vetra, ki mi razmrši potno čelo. Biti v miru tak, kakršen si. Tudi slaboten, če je treba.
Tam sem lahko zadihan in utrujen, lahko se ustavim in zapišem verz, nihče ne meri, kako hitro sem prišel gor, koliko kalorij sem pokuril in ali sem postavil rekord. Odpočijem si tam, zato grem v gore, odpočijem si pred tolikšno (in vedno večjo) zahtevo sveta, da ugajam, da sem uspešen in vsem vedno na voljo, pred neusmiljeno gonjo všečnosti, v katero smo se ujeli in ki nas je prignala do skrajnih meja: da zdaj nikomur več ne pustimo, da je to, kar je, tudi v njegovih šibkostih ne. Kako bi si namreč sicer razlagali vedno večjo potrebo našega sveta, da do obisti razkrinkavamo grešnike? Da vdiramo v spalnice in avtomobile in druge ljudi izpostavljamo kakor izvržek sveta (1 Kor 4,13)?
Prejšnji mesec so me na primer izza volana nekega drugega avta posneli, kako sem naredil prometni prekršek. Da, hitro vozim, saj to vem. Tudi vem, zakaj. In pri tem naredim tudi prekrške. Nimam težav s tem, v splošnem se zavedam, da sem grešen človek, saj to priznam pred vsako mašo. Da pa moj posnetek kažejo drugim naokrog, ki jim nisem storil nič žalega, je zaskrbljujoče. Ker je takih posnetkov vedno več in ker je vedno več ljudi, ki jim razkrivamo njihove slabe plati, da jih javno pribijemo na križ in sramotimo, ne da bi jih pred tem osebno posvarili ali jim želeli povedati, kaj jim očitamo, to pa ni stvar ne skrbi za dobro drugega ne ljubezni do družbe, ki naj bi jim taki ljudje škodovali. Samo svojo (lepo) samopodobo gradimo na žrtvah, ki niso zmogle, ki jim ni uspelo. Izločeni so iz te smrtonosne igre všečnosti in uspeha, tako da imamo mi, ki – zaenkrat – nismo posneti pri neumnostih, ki smo jih storili, večjo možnost za zmago na družbenih volitvah. Tam ne zmaga najboljši, temveč najlepši, tako pač je.
Zato grem rad v gore. V samoto in tišino, v kateri stojim sam pred svojim Bogom in vem, kdo in kakšen sem. Moral bi biti vzoren župnik. Toda vzoren župnik sem vse do tedaj, dokler me ne slišite v spovednici, dokler me zares ne poznate. Toda to je stvar med mano in Bogom. Pred njim smo grešniki brez izjeme, pred drug drugim pa bratje. In čeprav se nimam kam skriti, sem vendar pred drugimi skrit v Njegovi usmiljeni roki kakor v spovednici, kjer oba veva, kdo in kakšen sem, in kaj potrebujem, kazen ali oprostitev.
Temu nekateri rečejo »pravica do zasebnosti«. Jaz pa temu rečem »pravica do slabotnosti«. Ta je edina, ki omogoča, da smo še ljudje drug drugemu. Ljudje – in nič več in nič manj. Nehajmo biti hijene. v

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 10 (2023), 3.