Majniške misli ...

Hecno je ...
Nisem še videl vetra.
Vidim drget regratove lučke tik pred eksplozijo ... in tisoče malih belih padalcev ... Vidim valovanje morja in žitnega polja ... Vidim jadro, ki se napne ... Vidim ptice leteti ... in kdaj pa kdaj kakega pisanega zmaja, ki se je strgal z vrvice ter pobegnil iz otroške igre ... Vidim oblake prahu in vrtince peska ... Vidim smeti ... in kdaj kako polivinilasto vrečko drveti prek neba za zmajskimi sanjami ... Vidim lomljenje vej in podrta drevesa ...
In slišim pesmi v krošnjah ... Gozd včasih zapoje kot združeni zbori koroških Slovencev ... Slišim butanje polknic, loputanje vrat ... in se prestrašim ... Slišim šepetanje v visoki travi ... in skrivnostno žvižganje med podstrešnimi tramovi ...
In čutim ... udarce in nežnost ... bičanje in božanje ... rezek mraz in toplo puhtenje ...
A vetra, priznam, še nisem videl.
A ne dvomim, da je ... Ker ga čutim in slišim. Ker opazujem, kaj počne!

In je hecno ...
Tudi ljubezni še nisem videl. Mislim – Ljubezni! Le opazujem (in občudujem), kaj počne. In jo čutim. Občutim. Ter poslušam.

In si želim, da me od Ljubezni raznese kot regratovo lučko. In ponese na vse strani. Da se po meni Ljubezen – kot regrat – zaseje tudi na odročnih, nenavadnih in smešnih krajih.
In hrepenim, da bi trepetal v Ljubezni – in od Ljubezni – kot morje ... kot žitno polje. Da bi nosil mnoge – kot morje nosi ladje - in bi bil lačnim kruh. Zrno, ki umre, da obrodi.
In se trudim, da bi se v Ljubezni razpel kot jadro ... in poletel kot ptica. Da bi potegnil, da bi vlekel, dal moč – a ohranil svobodo.
In hočem, da Ljubezen raztrga vse, kar me še veže na zemeljsko in otročje. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega (1 Kor 13,11).
In prosim, da me Ljubezen dvigne kakor prah in potegne v svoj vrtinec. Da se izgubim ... da zaplešem ... da se zavem svoje cene ... in svoje krhkosti.
Saj sem le smet ... ki se podi za otroškimi sanjami.
Naj me Ljubezen razlomi in podre. Da bom zapel ... kot zmore zapeti le podrt les. Naj bom viola, violina – lahko le druga, le da bom pel.

Verjamete, da je svet okrogel? Saj, kdo pa ne! A naj vam dokažejo .... Vsi ti, ki vas sprašujejo po dokazih vaše vere!
Naj vam dokažejo! Ne s fotografijami iz vesolja, ne z učenimi formulami in enačbami, ne v latinščini, ne s sposojenimi citati ...
Naj vas prepričajo z lastnimi besedami, tu na vašem dvorišču: omejenem s cesto, plotom, škarpo in sosedovo fasado!
Pa vseeno verjamemo!
Pa vseeno verujemo!
A ni hecno ...

 

Gregor Čušin

Ognjišče (2016) 5, str. 3

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh