Srebrna žlica

povejmo z zgodbo 07 2017aNeki mož je šel k bogatemu sosedu in ga prosil, da mu posodi srebrno žlico. Bogataš mu jo je dal. Čez kakšen dan je mož sposojeno žlico vrnil skupaj z žličko.
»Zakaj pa žlička?« je vprašal bogataš. »Saj sem ti posodil samo žlico?«
Mož je odgovoril: »Tvoja žlica je dobila otroka. Zato sem ti prinesel mater in hčerko!«
Čeprav se mu je razlaga zdela popolnoma neumna, je bogataš oboje sprejel, ker je bil zelo skop.
Čez nekaj časa je k bogatašu spet prišel tisti mož in ga vprašal: »Ali mi posodiš svojo uro?« Posodil mu je svojo uro, okrašeno z diamanti. »Zelo rad,« je odgovoril bogataš in že upal, da mu bo mož skupaj z njegovo uro vrnil še eno majhno. Minil je dan, minila sta dva, minili so trije in več. Toda moža ni bilo od nikoder. Bogataš je postal nestrpen, poiskal je moža in ga vprašal: »Kaj se je zgodilo z mojo uro?«
Mož je globoko vzdihnil: »Joj, kako mi je hudo, ker ti moram povedati, da je tvoja ura umrla.«
»Umrla? Ura? Kako more ura umreti?«
Mož mu je odgovoril: »Če je mogoče, da ima žlica otroka, zakaj bi bilo čudno, če ura umre?«
Skopost se nam lahko maščuje tako, da izgubimo še tisto, kar imamo.

Rustja B., Ognjišče (2017) 07, str. 33

Zajemi vsak dan

Evharistija, ki ni usmerjena v dejanska dela ljubezni, je sama v sebi okrnjena.

(Benedikt XVI.)
Torek, 26. September 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh