Ko skodelica spregovori

povejmo z zgodbo 02 2004Včasih nam bo koristilo, če bomo vzeli v roke kakšno otroško knjigo, marsikaj se bomo lahko naučili iz nje. Morda tudi kaj takega, kar nam bo pomagalo spremeniti naše življenje. Za vzorec samo ena od takih zgodb.
Dedek in babica sta v trgovini iskala primerno darilo za rojstni dan svoje vnukinje. Stara mama je nenadoma zagledala prelepo skodelico.
»Poglej, kako ljubka skodelica!« je navdušeno dejala možu. Ta jo je vzel v roke in si jo pobliže ogledal: »Pa res. Zelo je lepa, ena najlepših, kar sem jih kdaj videl.«
In v tistem trenutku se je zgodilo nekaj neverjetnega – nekaj, kar se lahko zgodi samo v otroških knjigah. Skodelica je dejala starim staršem:
»Hvala za pohvalo. Vendar vedita, da nisem bila vedno tako lepa.«
Namesto, da bi bila zakonca presenečena, da skodelica lahko govori, sta jo samo vprašala: »Kaj misliš s tem, da nisi bila vedno tako lepa?«
»Pravzaprav,« je odgovorila skodelica, »sem bila le glinena kepa. Dokler me nekega dne ni nekdo vzel v umazane in mokre roke in me postavil na lončarsko kolo. Potem je začel kolo vse hitreje vrteti. Dobila sem tako vrtoglavico, da nisem mogla stati. 'Nehajte, nehajte!' sem prosila.
'Ne še,' se je glasil odgovor.
Končno je ustavil kolo. A kaj pomaga, saj me je čakala še hujša preizkušnja: dal me je v peč. Vse bolj vroče je bilo, dokler ni postalo tako vroče, da nisem več mogla zdržati. Spet sem začela prositi: 'Nehajte! Nehajte!'
In spet sem slišala odgovor: 'Ne še!'
Ko sem že pomislila, da bom zgorela, me je lončar vzel iz peči. Nato me je vzela v roke neka gospa in začela risati po meni. Barve, s katerimi je risala, so neznansko smrdele.
'Nehajte, nehajte!' sem prosila. Drobna gospa pa je samo neprizadeto odgovorila: 'Ne še!'
Srečna sem bila, ko je nehala, a kaj, ko me je druga žena ponovno položila v peč. Tokrat je bilo še bolj vroče kot prejšnjikrat. In jaz sem spet prosila: 'Nehajte, nehajte!'
In žena je tudi to pot odvrnila: 'Ne še!'
Po končanem žganju v peči, me je položila na ledeno podlago. Uf, kako me je streslo! Ko sem bila popolnoma ohlajena, me je mladenič položil v škatlo. Bilo mi je zelo tesno, saj je name zložil še druge skodelice. Končno me je prijazna gospa položila na to polico tik pred ogledalo.
Ko sem se pogledala vanj, sem se sama sebi začudila. Nisem mogla verjeti svojim očem. Nisem bila več grda, mokra in umazana.  Bila sem lepa, suha in čista, sijoča. Kako sem bila vesela!
Takrat sem spoznala, da je bilo vredno vse prejšnje trpljenje. Brez njega bi bila še sedaj grda in umazana. Šele takrat je vsa bolečina dobila smisel in videla sem njen pravi pomen. Bolečina je minila, toda lepota, ki jo je ta rodila, je ostala.«

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str. 8-9.

Profesor, teolog in svetniški kandidat Anton Strle je bil znan kot zelo duhoven človek in velik asket ter pokončen tudi v najhujših življenjskih preizkušnjah. Z apostolom Pavlom je ponavljal: »Naša sedanja lahka stiska - ki pa je včasih še tako bridka - nam pripravlja čez vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4,17).
Ne samo, da si z našo sedanjo stisko pripravljamo čez vso mero veliko večno bogastvo slave. Vsaka stiska ali trpljenje rodita v nas novo izkušnjo. Podobni smo športnikom: večji zalet ko vzamemo, dlje skočimo. Tudi tu velja zakon vzgona: bolj ko nas življenje potlači v trpljenju, više se dvignemo. Žrtev in odpoved rodita pravo življenje.
»Nič vrednega se v življenju ne more narediti brez križa,« je zapisal blaženi Ivan Merz. Jezus pa je v Janezovem evangeliju to misel izredno slikovito izrazil: »Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Bojim se imeti opravka s človekom, ki ni nikoli trpel in ni šel skozi nobeno večjo preizkušnjo. Manjka mu bistvena izkušnja, da bi lahko razumel sočloveka.
Kristjanu je na poti trpljenja vzornik Kristus, ki je šel skozi trpljenje v vstajenje in nam tako prinesel odrešenje. Tudi naše trpljenje, če ga združujemo s Kristusovim, lahko postane odrešujoče. Ker je Kristus sam šel skozi trpljenje, ima sočutje z našo bolečino in nam stoji ob strani v težkih trenutkih našega življenja.

Nič vrednega se v življenju ne more narediti brez križa. (bl. Ivan Merz)

Resnično, resnično povem vam: Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče. (Jn 12,24-26)

Vsaka stiska ali trpljenje rodita v nas novo izkušnjo. Podobni smo atletom: večji zalet ko vzamemo, dlje skočimo.

Bolj ko nas življenje potlači v trpljenju, više se dvignemo. Žrtev in odpoved rodita pravo življenje.

RUSTJA, Božo. (Zgodba s srcem). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 2, str. 36-37.

Zajemi vsak dan

K Jezusu se gre po Mariji … Kristusova ljubezen je Marijina ljubezen. On je Božji Odrešenik, Marija je njegova Mati in v luči odrešenja mati nas vseh.

(sv. Janez XXIII.)
Četrtek, 24. Maj 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh