Nauk letenja divjih gosi

povejmo z zgodbo 05 2019dNeki človek, ki je izstopil iz Cerkve, je dejal škofu: »Bil bi hinavec, če bi še hodil v cerkev.« Škof mu je odgovoril: »Kar pridi. Vedno se najde prostor še za enega.«
Človek ni samotar, ampak družabno bitje. Tudi Bogu se bližamo v skupnosti, v Cerkvi. Opazuj divje gosi v letu. Videl boš, da letijo v čudovitem redu. Izkušnje so jih izučile, da je težko leteti na dolge razdalje. Lažje jih premagujejo, če letijo v skupini. Tudi mi bomo bolj napredovali v veri, če bomo povezani z drugimi.
Od gosjega letenja se lahko naučimo marsikaj koristnega. Najprej o vodenju: ko se gos na čelu jate v obliki črke V utrudi zaradi močnih vetrov, se umakne in na njeno mesto stopi druga gos ter vodi jato. Kako uspešnejše bi bilo delo naših župnij in drugih skupnosti, če bi vsak njen član sprejel svoj del odgovornosti in se ne bi izgovarjal na druge. Kristus nas kliče in želi, da mu vsak pomaga po svojih močeh.
Gosi nas lahko naučijo še nečesa drugega. Med seboj se spodbujajo: ko letijo v jatah, namreč gagajo. To je še posebej pomembno v nevihtah, da se slabotnejše ne izgubijo. Spodbude so zelo dragocene. Ameriški pisatelj Mark Twain je dejal: »Spodbuda je kisik za dušo.« Pomislimo, koga bomo danes pohvalili in s tem spodbudili? Twain je priznal, da lahko od ene same pohvale živi cel mesec. Kdo bo lahko danes živel od tvoje pohvale?

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 95.

Zajemi vsak dan

Zazveneli so božični zvonovi … Trpljenje je praznovalo velik praznik upanja in zmagoslavja; utolaženi so bili, ki so izpregledali, da vodi čez Kalvarijo cesta v veselo večnost.

(Ivan Cankar)
Sreda, 11. December 2019
Na vrh