Page 11 - Zgodbe za dušo

27.

Portret

Janez Novak je bil v mestu, kjer je živel,
znamenit človek. Nekega dne je zaprosil
krajevnega umetnika, da ga portretira. Slikar
je najprej naredil osnutek in ga pokazal Janezu,
da bi ga odobril. Zelo dobro ga je zadel, toda
Janez je bil užaljen.

»Česa takega nikakor nočem,« je rekel.
»Preveč okrogel obraz ste mi naredili. Še
enkrat me boste morali narisati.«

Slikar je naredil nov osnutek, a Janez spet ni
bil zadovoljen.

»Moje rame niso dovolj široke,« je rekel.
»Naredi še en osnutek, tokrat popravi rame.«

Umetnik je narisal nov osnutek z ozkim
obrazom in širokimi ramami. Janez je nepo-
trpežljivo zamahnil z rokami: »Še vedno ni
prav,« je dejal. »Mislim, da je oblika brade
napačna in oči so premajhne. Tudi nos mi ni
všeč.«

Slikar je risal osnutek za osnutkom, dokler
Janez ni bil zadovoljen.

»No,« je vzdihnil, »končno sem podoben
samemu sebi.«

Ko je prinesel portret domov, je povabil
prijatelje in sorodnike, da bi ga prišli pogledat.
Vsi so bruhnili v smeh:

133