Rok je lahkotno stekel po pločniku. Šolska torba, ki mu je napol prazna poskakovala na hrbtu, ga ni motila. Veselil se je bližajočih se počitnic in z mislimi je bil že na nogometnem igrišču, ko mu je korak nenadoma zastal. Nekaj metrov pred njim se je pot težo gromozanskega cekarja opotekala starejša gospa. Roku so kar sami od sebe spolzeli skozi glavo nešteti mamini napotki: odstopi sedež, pridrži vrata, pomagaj starejšim. Večkrat je bil zraven, ko je pomagala starejši gospe iz njihovega bloka, pa tudi sam je bil že deležen hvaležnih pogledov in odobravajočih besed, kadar je na avtobusu vstal in dal prostor starejšim. Tako je tudi zdaj brez obotavljanja pristopil h gospe.
»Vam pomagam?« je vljudno vprašal in z roko pomignil proti težkemu cekarju. Starka je nepričakovano hitro odskočila in oklenila cekar z obema rokama. »Ne, ne, ni potrebno, res ne,« je pohitela. Rok jo je začudeno pogledal. »Saj sem hotel samo pomagati, gospa... Ker grem ravno v isto smer in ker vidim, da težko nesete...« »Nič ni težko, ne,« je zatrjevala in še vedno prestrašeno oklepala svoj cekar.  Pospešila je korak, čeprav jo je od napora kar zanašalo. Rok je osuplo gledal za njo. Zavedal se je, da je starko prestrašil. Mislila je, da jo hoče okrasti. Pa je želel samo pomagati. Bilo mu je žal, ker je njegov poskus, da bi naredil dobro delo, tako klavrno propadel. Zakaj je bila ženica tako nezaupljiva do njega? So bile krive kavbojke in ponošeni športni copati? Ne, pa saj je izgledal čisto tako kot večina otrok njegove starosti. Je imela ona za sabo kakšno slabo izkušnjo?
Nekoliko slabe volje je prišel domov. Šele ko se je preoblekel v telovadke in izpod postelje izbezal žogo, je postal spet boljše volje. Že je nameraval v klet po kolo, ko se je spomnil, da se preljubi starejši brat še ni pripravil do tega, da bi mu zamenjal zračnico. Tako mu ni preostalo drugega, kot da je iz predala vzel avtobusno vozovnico in pohitel na postajališče.
S cvilečim vzdihom je avtobus obstal na postaji in potniki so se zdrenjali vanj. Rok se sploh ni ozrl za sedežem, saj je vedel, da je avtobus ob tej uri bolj poln kot prazen in da se vedno najde kdo, ki potrebuje sedež. Tako se je razkoračil ob oknu, se oprijel ograje in začel opazovati promet na cesti.
Na sedežih tik pred stojiščem sta sedeli dve gospe srednjih let. Rok je, ne da bi se posebej trudil, razločno razumel, kaj govorita. »Ja, ja, mi smo bili čisto drugačni,« je rekla sivolasa gospa. Njena soseda, najbrž prav tako sivolasa, samo prebarvana na rdečkasto, je vneto prikimala. »Prav imaš. Današnja mladina je prav nemogoča. Samo droge jim gredo po glavi.« »In sploh se ne zgodi več, da bi kdo pozdravil,« je spet vzdihnila sivolasa. »Ne, to sploh ne,« ji je pritrdila rdečelasa. »Ali pa, da bi odstopil sedež.« V potrditev svojih besed se je ozrla po avtobusu in se srečala z Rokovim neodobravajočim pogledom. »In tako se držijo, kot da je ves svet proti njim. Glavo pa imajo tako ali tako samo za računalnike in mobitele in cel kup tistih napravic...« je dodala, ker ni našla nobenega sedečega najstnika, da bi ga pokazala svoji sosedi. »V našem bloku je neki smrkavec, ti povem, česa takega zlepa ne srečaš. Strgane hlače, razvlečena majica, ves čas žveči in pljuva, cigarete prižiga kar eno za drugo... Pa Bog ne daj, da bi kdaj pozdravil, kaj šele pridržal vrata ali pomagal...« »Ah, saj ni samo ta. Vsi so taki,« je zaključila rdečelasa. Nekaj časa sta obe modro kimali, potem sta se začeli pogovarjati o štrikanju.
Rok je strmel skozi okno in pri duši mu je bilo težko. Najraje bi se vmešal v njun pogovor, zaklical, da on ni tak, da on pozdravi, pridrži vrata, odstopi sedež in pomaga. Da spoštuje starejše, ker so ga njegovi starši tako naučili... Toda ženski bi takšno vedenje imeli za predrzno in nesramno. Kako nenavadni so odrasli, si je mislil, ko je z avtobusa skočil na pločnik in se napotil proti igrišču. Po eni strani godrnjajo, kakšni smo mladi - če hočemo pomagati, nas pa zavrnejo.
Spet se je spomnil prestrašene ženice s cekarjem. Če bi šel gladko mimo, bi ga ti dve gospe imeli za kaj opravljati. Ampak on je želel pomagati, želel je biti dober - pa mu starka ni zaupala.
Je čas, v katerem živimo, res že tako pokvarjen, da ne upamo sprejeti pomoči, ker se bojimo, kaj se skriva v ozadju? Saj ne more biti nekdo preprosto prijazen in pomagati. Gotovo ima nekaj za bregom. In po drugi strani se jezimo, ker v trenutku, ko bi potrebovali pomoč, ljudje gredo mimo nas, saj se bojijo naše zavrnitve, bojijo se, česa jih bomo obtožili, če se ustavijo in ponudijo pomoč.
Rok se je zastrmel čez igrišče. Na tribunah je zagledal nekaj vrstnikov, ki niso prišli igrat nogometa, ampak so se tam zbirali, ker so se lahko neopaženo nacejali s pivom in kadili. »Odrasli pravijo, da je mladina pokvarjena,« je pomislil. »Ampak kdo nas je pokvaril? Sami se menda nismo?« Brcnil je žogo in stekel za njo. Ne, on sam že ne spada med pokvarjeno mladino. In prvič, ko bo imel priložnost pomagati, ko mu bo nekdo dovolil pomagati, bo to tudi dokazal.

Eva Sllivka, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 06, str. 56.

Ko se približuje zaključek akademskega leta, vedno začnem razmišljati o poti na Brezje. Prvič sem šla tja peš v študentskih letih. Lepo doživetje za mladega človeka. Takrat nisem razmišljala, da mi bo to še kdaj dano. Bila je pač prošnja in zahvala Mariji za pomoč pri študiju, zabava, druženje s sošolci, skoraj prespana maša in boleče noge.
Po desetletjih, ko je bil del življenja za mano in ko je popustil primež vsakdanjih nalog, mi je ta pot pomenila izhod iz puščave. Res, bilo je nebeško, neverjeten občutek lahkosti in veselja ter moči me je navdal po tisti prehojeni noči.
Letos vse do tretje popoldanske ure na dan odhoda nisem vedela, ali grem, čeprav sem si vsakič že dan prej, ko sem pomislila na romanje, ko so me že srbele pete in ko je bila želja neizmerna, v nahrbtnik porinila kakšno nujno potrebno stvar in v petek, ko je ura odbila tri, je bila tam svetilka, sveže nogavice in majica, vetrovka, jabolko, denarnica in v njej nekaj obližev, dežnik, pribor za šivanje. V hladilniku je čakala plastenka pijače. Grem torej, povem družini, in postorim še nekaj nujnih stvari. Odidem na vlak proti prestolnici. Med vožnjo pošljem sporočilo bratu: »Jutri zjutraj me ni, pridem, ko pridem ... buen camino.« Toliko, bosta z mamo že vedela, kje sem. In začel se je čas zame in za Boga, za mojo dušo, za razmišljanja. Iz ohlajenega vlaka ni bilo čutiti vročega dne. Pomirjajoč pogled na reko, ki teče ob progi. Bujna polja kažejo, da bo letos letina dobra. Kako čudovito je stvarstvo, za veselje in upanje nam je dano vse. Bodimo skromni in hvaležni in veselimo se vsakega novega dne.
Kmalu smo v Ljubljani. Po najkrajši poti odhajam proti stolnici in si za energijo na vogalu Trubarjeve ulice kupim kepico sladoleda. Prečkam Zmajski most in zavijem proti Ciril Metodovem trgu. Tržnico pospravljajo, tam je ostalo še nekaj prodajalcev rož. Pridem pred stolnico. Spodaj, proti Plečnikovim arkadam, je vse živo: bučna glasba, trebušne plesalke, morje turistov. Osvežim si roke in obraz v bližnji fontani in odidem v cerkev. V zadnji klopi skušam najti mir, pa se vrata venomer odpirajo in zapirajo, turisti vseh barv in različnih jezikov prihajajo in odhajajo s tega kraja. Kako simbolično! Tu smo vsi enaki, kdo nas že druži? Ni izbire, odgovor je samo eden – Resnica in Življenje.
Nekaj mladine se počasi zbere. Počakamo na nagovor in blagoslov, še eno zapojemo in odidemo. Kakih petnajst nas je in do Nazorjeve ulice smo že vsi v parih in v spoznavnem pogovoru. Lahkotno potegnemo po Celovški cesti do Šentvida, kar naenkrat smo tam. Odpočijemo se in se pripravimo na dolgo pot.
S študentko Ano sva se spoznali že na poti do tu in sva se odločili, da bova hodili skupaj. Ko po blagoslovu čakava na odhod, me pocuka za rokav znanka iz sosednje fare in, neverjetno, z njo je bila tudi moja vrstnica iz osnovnošolskih dni, ki je že desetletja v tujini in na dopustu v domovini roma na Brezje. V tem vidim sporočilo: domovina je ena sama in mati Marija je ena sama, Kraljica Slovencev.
Kar dobra skupina romarjev smo, ko se odpravimo pokončno in veselo. Dan je bil dolg, tako da je bil začetek hoje res prijeten, ozračje se je pričelo ohlajati, sonce je potonilo, spremljal nas je medeni vojn cvetočih lip. Romarji smo veseli, še polni moči, ob vsakdanjih pogovorih. Z vrstnico iz mladosti prehodim kar lep del poti. Tujina človeka utrdi, predvsem pa mu izoblikuje veliko človeško in duhovno razsežnost. To najino srečanje je bilo zame prava radost.
Počasi se znoči, ustavimo se za krajši počitek, da se skupina strne in odidemo proti Kranju. Med hojo zmolimo desetko, izrečemo prošnje, pojemo. Ura je že čez polnoč, vzpenjamo se na Prešernov trg v Kranju proti cerkvi. Sopotnica Ana je na peš romanju prvič – najbrž zahvala za uspešen zaključek študija. S pogledi išče osvetljeni zvonik, še malo, Ana ... Sama spijem še zadnjo tekočino iz plastenke v nahrbtniku in si natočim hladne vode iz vodnjaka pod kranjskim trgom. Oh, kakšno bogastvo in osvežitev! Brez vode ni življenja. V cerkvi prečudovita razmišljanja in sporočila ter blagoslov.
Zunaj je postalo hladno, po okrepčilu se še malo odpočijemo, se toplo oblečemo in sedaj k Mariji. Še sedemnajst kilometrov – za nami je precej več kot pol poti. Kmalu se bo pričelo daniti. Ne vem, kdaj je minila ura hoje. Skupina romarjev se razpotegne, z Ano hodiva skupaj, spet molimo rožni venec. Tu in tam po krčmah ob poti še posedajo tisti, ki jih hrabri opojna pijača. Molitev zamre, romarji utihnejo, počasi se najde vsak sam s svojimi mislimi.
Od Nakla v svojem ritmu hodim sama. Za gorami se že svita, moči imam še kar. Razmišljam o svojih najdražjih, tudi tistih v večnosti, kako se je vsak na svoj način dotaknil mojega življenja in kako je v vsem božja previdnost, načrt, sporočilo in pomoč. Če smo z Bogom, smo lahko brezskrbni, saj deluje kot najpopolnejši računalnik, brez napake, v popolni usklajenosti in sozvočju. Tistim, ki ne verujejo, pa naj bo sporočilo: prepustite se življenju!
Približujemo se cilju. Popolnoma se zdani. Opazujem naravo, poslušam petje ptic, vsrkavam vonj trav. Še krajši vzpon skozi gozd in še malo mimo bogatih gorenjskih domačij s cvetočimi vrtovi do svetišča. Ob pol šestih sonce že vstaja izza gora in obeta se lep poletni dan. Obsedim na stopnicah in zrem proti cerkvi. Nekaj romarjev je že prispelo, se preoblačijo, tu in tam kdo zajtrkuje. Tudi jaz se za silo uredim. Vrata cerkve so že odprta. Odidem do Marijinega oltarja. Marija, hvala ti za življenje, hvala ti za vse ... samo malo te prosim, hvala ti ... naj se zgodi Očetova volja.
Metka

Ognjišče (2013) 08, str. 50

Pri blagajni sem plačevala nekaj malenkosti, ki sem jih na poti domov kupila za jutrišnje kosilo. Iznenada sem zagledala voziček, v katerega se je odlagalo izdelke, namenjene ljudem v stiski. Vozička nisem prej opazila, zato nisem imela ničesar, da bi položila vanj.
»Je tale voziček tukaj samo danes, ali bo še kakšen dan?« sem vprašala blagajničarko.
»Še nekaj dni bo tukaj. Lahko boste vanj darovali pri naslednjem nakupu, če boste želeli.«
Preden sem se lahko zahvalila za odgovor, je gospa za mano hitro vskočila v najin pogovor, češ: »Jaz nikoli ne dam ničesar v voziček. Zvečer sigurno vso vsebino iz vozička vrnejo nazaj na police. Z naivnostjo kupcev služijo samo trgovci.«
Z blagajničarko sva se spogledali in v bran nič krivi sem morala nekaj reči. Gospa, ki je v tem času že plačala kruh in cigarete, si ni dovolila, da ji ‘solim pamet’.
»Veste, imam zelo slabe izkušnje z dobrodelnostjo,« mi je razlagala na poti iz trgovine. »Poznam družino, ki je zelo revna. Saj veste, veliko otrok, potem pa gledaš, kaj boš dal v lonec. Nespametno, vam rečem! Ampak kljub temu so se mi zasmilili. Nekoč sem ustavila mamico, ki je s svojimi otroki šla v trgovino, in ji dala dvajsetaka. Ne boste verjeli, kaj jim je za tisti denar kupila. Sladoled!!! Vsakemu svojega. Samo malo sem poklepetala, tako kot sedaj z vami, ko so se že vračali iz trgovine. Samo kruh so kupili. Otroci pa so lizali vsak svoj sladoled!!! Nezaslišano!!! No, saj zato pa so tako revni, ker ne znajo z denarjem. Namesto da bi plačala kakšno položnico, jim je kupila sladoled,« je bila gospa ogorčena, pritisk in ton glasu se je nevarno višal.
»Verjetno so bili pa otroci veseli priboljška, ki ga sicer ne bi dobili,« sem komaj uspela izsiliti malo predaha.
»Seveda so bili. Vsaj mislim da. Vsak posebej se mi je zahvalil, ko so me zagledali. Ampak jaz ne morem tega nespametnega ravnanja z denarjem odpustiti njihovi materi. Kakšen zgled jim je. Vse takoj zapraviti.«
»Pa si vi nikoli ne privoščite sladoleda, tortice, kavice? Sedajle ste kupili cigarete.«
»Si, ampak zelo redko in za svoj denar,« je zopet zvišala glas in poudarila SVOJ.
»Pa saj oni so si tudi za svoj denar.«
»Ne, za mojega.«
»Ko ste jim vi poklonili denar in ga je mamica sprejela, od takrat naprej je bil njihov. Ona pa verjetno že zna presoditi, kaj je v tistem trenutku za otroke najboljše.«
»Ne, ne zna. Joj, prepozno sem to spoznala.«
»Ne obžalujte dobrega dejanja, ki ste ga storili. Obžalujte le svojo nepravilno reakcijo in dovolite malo veselja tudi drugim. Takšna dobra dela bodo šla z vami v nebesa.«
»Ne, o nebesih se pa ne bom pogovarjala z vami. Jih ni!«
Jezno se je obrnila in brez pozdrava odšla, sama pa sem še nekaj časa gledala za njo in v spominih zaplula v otroška leta.
Obiskovala sem zadnji razred osnovne šole. Redno sem brala Mavrico in vsak mesec vanjo pošiljala pisne prispevke. S tem sem si prislužila ‘srebrni pirh’ – medaljo. Mama, ki je bila te nagrade mogoče še bolj vesela kot jaz, je zato organizirala naše romanje na Brezje na podelitev nagrad.
Po vremenskih napovedih se je iz meglenega jutra rodil lep, sončen dan. Kljub obilici dela na kmetiji je naša družina odšla na Brezje. Takrat se tega nisem zavedala, sedaj pa dobro vem, da za tako veliko družino, kot je bila naša, to ni bil samo logistični zalogaj, ampak tudi finančni. Ata je v nahrbtniku nesel malico: nekaj preprostega peciva, kruh ter čaj in vodo. Preprosto, da ne bi bilo komu slabo na avtobusu. Kljub temu sem bruhala celo pot tja in potem še nazaj.
Po slovesni sveti maši in podelitvi nagrad smo se v parku podprli s prineseno malico. Do odhoda avtobusa je bilo še dobre pol ure, zato smo počivali v senci.
Milo smo gledali proti lokalu, od koder so prihajali otroci s sladoledom. Mama je videla naše poglede in atu namignila, češ pa naj še naši dobijo sladoled. Nekaj časa je okleval, potem pa brez besed vzel enega izmed otrok, drugi pa smo počakali pri mami v senci. Kmalu sta se vrnila. Prinesla sta štiri sladolede. V vsakem kornetu je bila ena kepica. Čakali smo, kdo ga bo prvi dobil. Takrat pa je ata začel poimensko dvema dajati po en sladoled. Nekaj časa smo se gledali, saj si je vsak želel svojega, čeprav si tega nihče ni upal izreči. Ko pa sem videla, da ga za mamo in ata ni, sem vedela, da je to vse. Ker mi je bilo še vedno slabo do vožnje, sem samo nekajkrat polizala kepico, preostanek pa dala mami, da je sladoled dobila najmlajša sestrica. Škoda se mi je zdelo, da bi ga kasneje izbruhala. Brez ugovarjanja, joka in prerekanja je sladoled v nekaj minutah izginil. Potrlo nas je, ker ni vsak dobil svojega sladoleda, tako kot otroci, ki smo jih gledali, pa kljub temu smo bili veseli nenadejane poslastice. Ta dogodek je vsem ostal v spominu.
Ko sedaj premišljujem od tem, ko preračunavam, da nas je ta dan vožnja stala morda tretjino atove plače, vem, da je bil sladoled za dva res tisto največ, kar nam je ata v tistem finančnem stanju mogel privoščiti.
Pozno popoldne smo se vrnili domov in videli, da je bilo kar nekaj travnikov v okolici pokošenih.
»No, pa smo zamudili prvi dan košnje.«
Ata se je prešerno nasmejal in ni bilo videti, da mu je bilo žal zamujenega.
»Kosili so, kosili, sladoleda pa niso jedli,« je še pripomnil, ko se je oziral okoli in štel pokošene travnike.

Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 47-48.

Ležala je na bolniški postelji, vsa bleda in krhka. Govorila je nekaj po svoje, in kar je povedala, ni bilo tisto, kar smo jo vprašali. Toda ko jo je prijel za roko in se sklonil k njej, rekoč: »Olga, veš, kdo sem jaz?«, se ni zmedla.
»Rajko, ljubezen moja. Zaljubljena sva že dvajset let.«
Pri letih je udarila mimo, saj se je uštela za dobrih štirideset let. Tudi tisto o dolgotrajni zaljubljenosti verjetno ne bo držalo, kajti ta ima, kot pravijo, kratek rok trajanja. Če pustimo ob strani nepomembne časovne okvire, je treba priznati, da je ženica zadela v polno. Zakon in družina sta bila zanjo sveta stvar, negovala in čuvala ju je kot svetinjo. Na svetu ni bilo stvari, ki bi bila pomembnejša od moža in otrok. To je čutila do zadnjega diha, vanjo se je usidralo že tisti usodni trenutek, ko je vstopila v avtobus in ga zagledala za volanom.
Kakšen lepotec, jo je prešinilo in mu to tudi dala vedeti.
»Kako si lep!« so bile njene prve besede. To ve povedati še sedaj, ko mu je sedemindevetdeset let.
Na prvem daljšem postanku jo je povabil na kavo in ji kupil čokolado. Papir, v katerega je bila zavita, je s tresočimi rokami položil v krsto k njenemu truplu.
Naj počiva skupaj z njo, ki ga je čuvala do konca svojih dni, si je rekel.
Dve leti je že, odkar je odšla v večnost, a ni ga dneva, da ne bi šel na pokopališče. Izbral je preprost nagrobnik, vendar ni pozabil dodati kipca v obliki angela.
»Ker je bila kot angel,« je pojasnil, »in angel naj jo čuva.«
Ne more pozabiti, kako ga je imela rada in kako se je posvečala otrokom. Bila je mama, kot so si jo lahko samo želeli.
Ko se v spominih vrača v njuna skupna leta, preskoči tiste čase, ko je bilo treba kruh in še kakšno malenkost zraven prihraniti za otroke, sama pa sta ostala lačna. Tudi tega, da so se v petih stiskali v majhni podnajemniški sobici, ne omenja. Včasih, tako mimogrede, navrže besedo, dve o težkih časih, a hitro doda, da je ljubezen premagala vse.
»Petinšestdeset let sva bila skupaj,« rad poudarja vidno ganjen. »Dobro sva se razumela,« se mu zdi, da mora povedati tudi to, kar smo sicer opazili vsi.
Iz predala vzame otroško srajčko, njegovo prvo. Najprej jo je čuvala mama, potem Olga. Njegovi ljubljeni ženski. Kolikokrat sta majčko vzeli v roke, jo pogladili, jo ponesli k ustnicam, kolikokrat sta se nanj obrnili z ljubeznijo.
Vsak teden se, letom navkljub, odpravi po poti, ki ju je združila. Ustavi se v lokalu, ki je najbližji tistemu, kjer sta prvič pila kavo. Nikogar več ni, da bi z njim obujal spomine, zato se je prav razveselil, ko je neki možak potrdil, da se še spominja modrega avtobusa, ki je kmalu po vojni vozil skozi kraj.
»No, jaz sem šofer, ki ga je vozil,« mu pojasni, vesel, da ni sam v spominih na tiste nepozabne čase.
Vsak dan ji na njenem grobu zagotavlja, da se bosta nekoč spet srečala. Ve, da ga bo, tako kot vedno, pričakala odprtih rok in morda mu bo pojasnila, komu ali čemu je bila namenjena njena zadnja beseda:
»Hvala lepa.«

Rafaela, (zgodbe), Ognjišče 6 (2018), 91.

Že s stopnišča sem skozi zastekleno steno videl, da je pred laboratorijem množica čakajočih. Mimo njih sem bolj s težavo prišel do avtomata s številkami, ki določajo vrstni red. Potegnil sem listek, s pogledom pa že iskal prazen sedež. Ne samo sedeža, še prostih sten, na katere bi se lahko naslonil, ni bilo veliko. Za menoj so ljudje še kar prihajali. Res sem imel srečo, da nisem prišel nekaj minut kasneje.
Na to, da bom moral dolgo čakati, še pomislil nisem, zato nisem vzel s seboj nobenega branja. Začel sem prebirati oglasne plakate po stenah: z zdravo prehrano in gibanjem do zdravja, napotki za usklajeno vadbo, zaščita pred klopi ... Kmalu sem znal že vse na pamet.
Poleg mene se je spraznil sedež. Tako se lažje čaka. Misli so se spremenile v načrte za prihodnje dni.
Po hodniku je prihitela mamica z morda dveletnim sinkom. Ko je potegnila listek iz avtomata, se ji je otrok iztrgal iz rok in stekel med čakajočimi. Pohitela je za njim in ga ujela na koncu hodnika. Upiral se je, ko ga je vodila nazaj. Začel je kričati in na koncu še ihtavo jokati. Skušal se ji je iztrgati iz rok, a ga je trdno držala. Mamici je bilo nerodno, čakajoči pa smo imeli nekako izpolnjen čas.
Pogledal sem na ekran s premikajočimi se številkami. Čez kakšnih pet minut bom verjetno na vrsti. Ob pogledu na nemirnega otroka sem se odločil. »Gospa, zamenjajva listka s številko,« sem stopil do nje. »Bom šel jaz v laboratorij, ko bi bili na vrsti vi.«
Malo začudeno me je pogledala, nato pa vzela listek. »Hvala.«
Kmalu se je na ekranu izpisala njuna številka in drsna vrata so se zaprla za njima.
Čez slabih pet minut so se ponovno odprla. Mamica je držala sinka za roko, naglo odšla med čakajočimi in gledala nekam predse. Ko sta šla mimo mene, je začel otrok stegovati roko proti meni, a ga je samo povlekla k sebi, ne da bi spremenila pogled in odhitela proti stopnišču.
Brez misli sem obsedel. Neki čuden, nelagoden občutek me je prevzel. Nisem dobro razumel, kaj se je pravzaprav zgodilo, le še pogosteje sem pogledoval proti ekranu. Zdelo se mi je, da se številke še počasneje obračajo.

Tim me je že čakal pred šolo in pritekel k avtu. Zadnjič je pri ortodontu dobil napotnico, da mu morajo izpuliti štirici. »Si med odmorom umil zobe?« sem ga vprašal, ko sem speljal s parkirišča. »Imaš robček?« sem hotel vedeti.
Z obema rokama je segel v žepe. »Nimam.«
»Nič hudega. V sprednjem predalu so, ampak zdaj jih ne dosežem. Jih bova vzela, ko ustavim.«
Še nikoli nisem bil v tistem zdravstvenem domu, zato sem vozil naokoli po enosmernih ulicah, dokler Tim ni prepoznal glavnega vhoda. S težavo sem našel prosto parkirno mesto. Pogledam na uro. »Ne bova veliko zamudila,« si oddahnem, ko hitiva in se zgubljava po hodnikih, dokler naju ni rešila prijazna sestra: »Po stopnicah, potem pa levo in desno.« Hodniki so ozki. Tudi čakalnica ni prav velika. Po sredini je klop s sedeži na obe strani. Kar štiri vrata vodijo vsaka v svojo ordinacijo. Ljudi ni bilo veliko. »Ne bova dolgo čakala.«
Timu je bilo dolgčas. Niti sekundo ni bil pri miru. »Kdaj bom že na vrsti?« je venomer spraševal. Iz ordinacije najine zobozdravnice je prišla mamica s hčerko, kmalu za njo pa zdravnica. Pomolil sem ji napotnico in zdravstveno kartico. »Takoj se vrnem, samo malo počakajta,« je rekla, mi vrnila papirje in pohitela po hodniku.
»Da se boš lepo obnašal,« sem dajal Timu zadnja navodila, »robček pa drži v roki.« utihnem sredi stavka. V naglici sem ga pozabil vzeti.
»Bom pa brez,« se Tim ni vznemirjal.
»Ne moreš brez robčka. Dva zobka ti bodo izpulili.« Tim me je negotovo gledal. »Stekel bom v avto, ti pa, če pride zdravnica, pojdi z njo v ordinacijo. Hitro bom prišel za teboj!«
»Rajši ne bi šel sam,« me je Tim žalostno pogledal.
»Saj bom pohitel,« sem ga prepričeval. Tim se je stisnil k meni. Nisem vedel, kaj naj naredim.
Nekdo se je lahno dotaknil moje rame. Pogledal sem nazaj. Zagledal sem dobrohotne oči starejše gospe in roko, v kateri je bil zavojček papirnatih robčkov.
»Saj ni potrebno ...« sem dejal, roka pa se mi je že z vso hvaležnostjo stegnila po robčkih.
»Kar dva vzemite,« je rekla, ko sem nespretno skušal potegniti iz ovoja samo en robček.
»Hvala, res hvala,« sem hitel, gospa pa je samo prikimala in se še enkrat dobrohotno nasmehnila. Tim je spravil v vsak žep po en robček in mirno čakal. Zdaj sva bila pripravljena na vse.
Kmalu se na koncu hodnika prikaže bela halja. Vstopila sva. Da bo izpulila samo enega, je povedala zobozdravnica, sestra pa je določila datum za odstranitev drugega. V škrbino je Tim dobil gazo. Robčka še potreboval ni.
Ko sva stopila iz ordinacije, sem najprej pogledal po sedežu, kjer je sedela gospa. Bil je prazen. Bilo mi je žal, resnično žal.

Opazujem okoli sebe. Čakalnica je prijetno urejena. Sedeži so nameščeni med vrati v ordinaciji in ob leseni steni, ki jo ločuje od hodnika. Na sredini sta dve klubski mizici in na njih zložene revije in časopisi.
Nihče ne spregovori. Večina čakajočih zamišljeno strmi predse. Kdo ve, kaj vse meljejo naše misli, ko čakamo na pregled, ki lahko spremeni naše življenje. Tišino sem pa tja zmoti sestra, ko odpre vrata ordinacije in monotono reče: »Naslednji, prosim!« Samo spogledamo se in nekdo od nas stopi za sestro.
»Kdo je zadnji?« vpraša gospa, ko vstopi v čakalnico. Mlajši gospod nasproti mene dvigne roko.
»Zdaj bom pa na vrsti jaz!« odločno reče skrbno urejena dama, ki jo je očitno spodbudila spregovorjena beseda.
»Mislim, da ste prišli za menoj,« ji ugovarja gospod, ki sedi ob vratih ordinacije.
»Niste se javili, ko sestra vprašala, kdo je zadnji za doktorja Korena!«
»Pozabil sem, kako se doktor piše.«
»Zaradi vaše pozabljivosti ne morem zapravljati časa s čakanjem!« odrezavo odvrne. Nastane mučna tišina.
»Veste kaj,« se kar utrga iz gospe, ki je do tedaj molče spremljala njun pogovor. »Ko se zaveš, da ti je čas kratko odmerjen, ga ne zapravljaš s prepirom! Me razumete!«
Gospa ostane brez besed in spet zavlada tišina. V ordinacijo pa prvi vstopi gospod, ki je pozabil, kako se doktor piše. Tišina me utruja. Rad bi segel po revijah, a jih nihče ni vzel v roke, zato kar obsedim. Stisne me, ko vstopim v ordinacijo. Zdravnik si vzame čas za pregled, nato vstane in za mizo pregleda stare izvide. Napeto čakam. Ko dvigne pogled, zadržim dih. »Vaše težave so prehodnega značaja, nič posebnega.« Njegov glas ni samo uradniški. »Za vsak slučaj boste prišli čez dve leti ponovno na pregled.«
»O moj Bog, hvala ti!« spregovori vse v meni, iz mene pa se iztrga le: »Hvala!«
Ko stopim v čakalnico, začutim, da skušajo pogledi čakajočih razbrati, kako sem opravil. Nikogar do sedaj nisem poznal, pa se je v tej tišini med nami spletla neka povezanost. Čutim, da vsi ne vidijo svetlih trenutkov pred seboj, zato si nadenem resen izraz, da jih ne bi prizadel. Mislim, da moram tako narediti, a ne vem, če mi je uspelo.
Pozdravimo se, med vrati pa že stoji sestra, ki ponovi svoj stavek: »Naslednji, prosim.«

Preskakujem stopnice. Zunaj globoko zadiham, nato brez pravega cilja hitim po ulicah, čeprav se mi nikamor ne mudi. Četudi ne sije sonce, je vse tako svetlo, sončno. Opazujem svet okoli sebe, misli pa se sprehajajo po vseh teh naših čakalnicah.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 06, str. 44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Sonce je utonilo za hribe in dan se je prevešal v večer. Po hodnikih doma upokojencev je postajalo vse bolj mirno. Le nekaj stanovalcev je sedelo v dnevnem prostoru in spremljalo televizijska poročila. Ostali so se odpravljali k počitku.
Nenadoma je po hodniku prihitela receptorka in mi povedala: »Oba gospoda iz sobe 5 sta po večerji odšla iz stavbe. Rekla sta, da bosta šla le na kratek sprehod po okolici. Vendar ju še ni nazaj, čeprav se bo kmalu stemnilo.«
Bila sem zelo začudena nad dejanjem omenjenih možakarjev, saj sta se po večerji običajno odpravila v sobo. Le kako, da sta danes šla na sprehod? Večer je bil res že skoraj poletno topel in prijeten, toda … V glavi so se mi pričela porajati vprašanja, ki so me spravljala v tesnobo. Skrbelo me je, da se jima je zgodila kakšna neprijetnost ali da sta se poškodovala. Tolažila sem se, da bi v takem primeru naključni mimoidoči zagotovo pomagali in o tem obvestili tudi našo ustanovo.
Z dogajanjem sem seznanila še ostale sodelavce. Pričeli smo z iskanjem v bližnji okolici stavbe. Vsi zaposleni na oddelku smo si postavljali vedno ista vprašanja o pogrešanih možeh. Odgovora nanje ni bilo. Mešanica strahu in obupa se je naselila v nas. »Morebiti sta šla na kozarček?« je ugotavljala sodelavka. Telefonski pogovor z natakarjem v najbližjem bifeju je ovrgel njeno trditev. Misel, da bi poklicali sorodnike, se je zdela brez smisla, saj nihče od njih ni živel v neposredni bližini doma.
Nisem zdržala v zaprtem prostoru. Stopila sem na enega od balkonov. Dan se je prevesil v večer. Prižgale so se mestne svetilke in promet je postajal vse redkejši. Tiho sem pričela prositi angele varuhe, naj pomagajo, da bi se vse srečno končalo.
Čez čas sem ju zagledala. Počasi sta korakala čez most. Oba sta pri hoji uporabljala po eno palico. V prosti roki pasta nosila vsak svoj šopek ivanjščic.
»Prihajata!« sem zaklicala ostalim.
Kmalu sta oba moža prispela na oddelek. Bila sta dobre volje, kot že dolgo ne.
»Ja, kam sta pa šla? Skrbelo nas je za vaju!« smo ju spraševali vsevprek.
»Po rože sva šla! Nocoj je vendar kresni večer,« je rekel prvi. »Saj bi nama Janez Krstnik zameril, če mu ne bi postlala,« je rekel drugi. »Ampak po ivanjščice sva morala iti daleč, saj ne rastejo na asfaltu. Zato sva pozna!«
»Samo da sta se vrnila! Ampak drugič le povejta, če se kam odpravita!« sem ju opomnila.
»Sestra, dal vam bom nekaj rož. Vi jih niste uspeli nabrati, ker ste v službi.« V rokah se mi je znašel majhen šopek belih cvetlic. Prav tako sta obdarila tudi ostale uslužbence.
Ko sta moža odšla v svojo sobo, me je sodelavka vprašala, kaj pomeni postlati nekemu Janezu. Še nikoli ni slišala o tem. Razložila sem ji, da je to lepa navada, ki so jo gojili že naši predniki. Pred večerom, ki ga imenujemo kresni večer, je treba nabrati šopek ivanjščic, kresničevja in drugih podobnih rož. Cvetje se položi pod mizo v dnevnem prostoru v čast svetemu Janezu Krstniku. Pripoved sem nadaljevala tako, kot sem jo poznala že iz otroštva in sicer, da na to noč svetnik hodi skozi vasi in mesta. Kjer vidi rože, za trenutek počiva in rože blagoslovi.
Sodelavka je mojo pripoved označila kot lepo pravljico.
Srečna, da se je zgodba z obema stanovalcema doma končala brez zapletov, sem se odpeljala proti domu. Kresna noč je bila čudovito lepa. Na nebu je žarelo na tisoče malih svetov. Ko sem po vijugasti cesti prispela na planoto, sem v daljavi uzrla enega od dogorevajočih kresov.
S podarjenim šopkom sem stopila v kuhinjo. Mož je začudeno pogledal že nekoliko ovenele bele cvetove in dejal: »Pa saj sem ti zjutraj rekel, da bom jaz postlal svetemu Janezu, saj boš ti prišla pozno domov!«
Povedala sem mu celotno zgodbo, ki je zaznamovala delovno popoldne. Majhen šopek pa sem dodala cvetju, nabranemu v čast svetniku, ki goduje na dan po kresni noči.

HVALA, Irena (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 85.

Sveta maša se je končala. Za nekaj minut sem obsedela v klopi, da vsa občutja pretekle ure shranim vase. Zunaj so se že slišali veseli vzkliki otrok in glasovi odraslih. Nekateri so počakali na znance in prijatelje, da si podelijo veselje današnjega srečanja.
Cerkev se je spraznila. K oltarni mizi je pristopil župnik in si čisto od blizu ogledoval rože. Bele gerbere in vijolično roza vrtnice so bile zložene v prelepo položno ikebano, ki je bila položena na oltarno mizo. Pred oltarjem pa je bila ikebana iz enakega cvetja. Oba aranžmaja sta imela še belo in vijolično pentljo.
Tiho in neopazno sem se hotela izmuzniti iz cerkve, da ne bi motila župnikove zbranosti. Ko sem že mislila, da mi je uspelo, pa me je s kretnjami povabil bliže. Tiho je zašepetal: »A si lahko pogledate te rože?«
Radovednost mi je pomagala stopiti tistih nekaj korakov do oltarja, da vidim, kaj je v rožah. Pogledala sem lepe rože, videlo se je, da jih je uredila spretna roka cvetličarke. In za pikico na i je po njih posula kar precej zlatega, svetlečega prahu.
»Lepo,« sem kratko odgovorila.
»Lepo je res, lepo. Ampak poglejte te rože tukaj,« je pokazal na velik šopek travniških ivanjščic, ki so se družile z lepo zeleno pšenico, »te so pa čudovite. Se vam ne zdi, da so te lepše? Le poglejte od blizu. Ali ni tem vrtnicam prav videti, da so umetne? Njihova sredina, pa kljub temu, da so tako lepo zavite pa še pozlačene, je videti, da je sredina cveta prazna. Čez čas boste videli, da bodo najprej začele gniti v sredini. Sedaj pa poglejte te ivanjščice. Prav sredina je najlepša. Na rumeno izbočeni blazinici so pripeti snežno beli cvetni lističi. Pa pšenica – klasje, ki je ravnokar začelo poganjati, še tako nežno in ranljivo, že sedaj nakazuje na zrnje, na sad, na pridelek. Ali ni ta šopek veliko lepši, bolj mil in lahkoten; nasprotno od vrtnic, ki delujejo kar malo bahavo nadute in kljub vsej velikosti, barvi in pozlati – prazno in težko. Prav vidi se, da jih je pomagal ustvariti človek. Bog tudi rožam vdihne dušo, človek je ne more.«
Župnik je pogledal na uro: »Kako čas beži, se mi že mudi naprej.«
Odhitel je iz cerkve, ostala sem sama in oblak izrečenih besed je tiho sedel v moj spomin.
Doma pred vhodnimi vrati me je že čakala nečakinja.
»Kje pa si bila tako dolgo?«
»V cerkvi, pri sveti maši.«
»Saj sem bila tudi jaz, pa sem že pol ure doma in te čakam.«
»No, pa začniva z delom, da ne boš tako neučakana,« sem jo povabila v dnevno sobo. »Če sem ti obljubila venček, ga moram narediti. Te pa že zdaj opozarjam, da ne pričakuj preveč, saj nisem cvetličarka.«
V vazi je bil šopek ivanjščic. Začela sem z delom. Polagala sem rožico za rožico in peclje spletla v kitko, ki bo venček držala skupaj in bo lep okras na njeni glavi.
Zmotila jo je prižgana televizija. »Poglej kako lepe punce. Misice so to, veš,« me je podučila.
Po modni pisti so hodile manekenke, oblečene v kreacije najboljših modnih oblikovalcev. Hodile so pokončno, vzravnano, njihovi pogledi so prazni zrli v slepeče luči žarometov. Na debelo nanesena šminka z veliko pozlate na trepalnicah ni mogla pričarati veselja in življenja v praznih očeh. Kot sem prej videla vrtnico v cerkvi.
»Pridi, bova raje spletli venec iz teh rožic,« sem hotela preusmeriti njeno pozornost. Medtem ko je v roke jemala preproste, bele cvetove, sem ugasnila televizijo.
Posvetili sva se delu. Končnemu izdelku se je videlo, da ga ni spletla cvetličarska roka.
»Oh, to je pa kar neki,« je razočarano vzkliknila nečakinja. Vseeno si ga je posadila na glavo in se ogledovala in občudovala v ogledalu. »Kako sem sedaj lepa, pa rožice tudi!« je bila kljub vsemu zadovoljna.
»Ja, lepa si. Veselo in srečno se svetijo tvoje oči, ki zrcalijo tvojo čisto dušo na pragu življenja. Lepa si in sijoča kot rumena sredina teh lepih, preprostih rožic in kot zlato sonce na nebu. Naj nič ne skali te sreče v tvojih očeh in naj nič ne prizadene tvoje duše, da ne boš kot gnil, posušen cvet in ugasel pogled manekenk.«
Ni slišala mojih besed, saj je vsa srečna odhitela, da svojo srečo in lepoto podeli s svojimi domačimi.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 48-49.

Kadarkoli zagledam kombajne, ki z velikim truščem in ogromno čeljustjo zarežejo v žitno polje, se mi v spomin nakapajo slike iz otroštva. Lepe se, da ne rečem svete.
Kruh je bil tedaj resnično sveta stvar. Bilo ga je vedno premalo, celo tistega koruznega, pšeničnega, belega pa smo uživali le ob prazničnih dneh.
Začelo se je z oranjem in brananjem. Tudi mi, ki smo bili delavska družina, smo imeli zaplato njive, kjer smo posejali žito. Seveda smo si plug in vola sposodili. Ko sem smela z bratom sesti na brano, sem se počutila prav imenitno. Ker pa sem bila drobna kot vrabček, se je brat upiral, da bi bila boljša utež pošten kamen in da bo moral še name paziti, da ne zdrsnem v brazdo. Toda oče, ki ni skrival, da sem njegova ljubljenka, je vedel, da uživam v vonju sveže preorane zemlje, v premetavanju po brazdah in v vsakem opravilu na polju. Od petero otrok sem ga jaz največkrat spremljala tam.
Sejal je vedno oče. Zdel se mi je kakor svečenik. Čepela sem na robu njive in tiho opazovala, v srcu pa sem molila k svetemu Jožefu, mojemu in očetovemu zavetniku, da bi vsako zrnce vzklilo.
In potem smo čakali, da so začele iz zemlje kukati zelene bilke. Iz dneva v dan je postajalo jezerce zelenega žameta bolj polno. Poleti se je spremenilo v zlato morje. V zgodnjih jutranjih urah so se polne glavice žita kopale v rosi. Ob večerih pa je dozorelo klasje, ki ga je ljubkoval lahen julijski veter, zašelestelo v skrivnostnem prasketanju. Bilo je, kakor bi gorelo na tisoče drobnih plamenov.
Žetev je bila praznik. Na njivo smo se odpravili že takrat, ko je sonce dahnilo megleni rožnati poljub na vrh Svetega Duha pri Nanosu. S tem je bilo oznanjeno rojstvo novega dne. Ko je gospodinja na njivo prinesla v jerbasu zajtrk, so redi lepo položenega žita počivale na zemlji. Dobršen del žlahtnih stebel pa je bil že povezan v snope in zložen v kope, kjer se je klasje še zadnjič spogledovalo s soncem. Ko so se starejši oddihali v senci, smo se otroci zapodili po strnišču in tekmovali, kateri bo v platneno torbo, zavezano okrog pasu, nabral največ klasov, ki so se odlomili med žetvijo. Tisti, ki jih je nabral največ, je pri prvi peki od gospodinje dobil hlebček belega kruha …
Pot v mlin in ure, ko smo čakali, da bo žito zmleto, je spadala med najlepša doživetja. Dolnji del vasi je žito odnašal v Kozjo paro, mi pa smo rajši nosili v Kompare. Tam se je iz drobovja Čavna z neugnano močjo zapodila čudovito hladna voda in je v nerazumljivem soglasju z loputami lesenega kolesa ustvarjala moč dela. Nad pršenjem vode se je razprostirala mavrica. Najmlajši so jo skušali ujeti skozi tisočere kapljice in veselo vriskali, ko so se jim sesedale na obraz in lase.
Skale okrog mlina so bile kakor iz pravljice. Poraščene z mehkim mahom in skrivnostno resne. Kar pričakoval si, da se izza katere prikazal droben palček ali pa nad njo zaprhutala nežna vila. Brat je v mrtvih ovinkih potoka, kjer se je voda malo umirila, postavljal lesene mlinčke. Ko sem se ga naveličala opazovati, sestopila v mlin. Mlinar je bil star in gluh, zame pa čudovit starček. Klical me je Drobižek ali Škratek in na vsa moja vprašanja je odgovarjal s smehom ali kimanjem. Vedela sem, da me ne more slišati, pa so iz mene vprašanja kar vrela. Ure in ure bi lahko strmela v slap rumene ali bele moke, ki se je usipal iz ogromnih kamnitih čeljusti. Včasih me je mlinar dvignil na lestev in imela sem vso skrivnost mletja kakor na dlani. Ne vem, če se je kdaj kaka princeska na svojem prestolu počutila tako čudovito kakor jaz v tistih trenutkih.
Da, tako je nastajal kruh. Pri nas doma je bil bel kruh bolj redek gost. Vsakdanji je bil tisti iz koruzne moke ali polenta, ki je bila na jedilniku vsak večer.
Dobro se spominjam obiskov pri noni, stari mami. Imeli so kmetijo in bel kruh je bil na mizi ne samo ob praznikih. Željno sem gledala nono, ki je iz mentrge jemala belo dragocenost. Iz droži je že prej pripravila kvašen hlebček, ki ga je z vodo – za praznike pa tudi z mlekom – vmesila med moko. Še lepše je bilo ob velikih praznikih, žetvi in trgatvi, ko so se beli dragocenosti pridružili maslo, jajca in sladkor. V belem predpasniku, drugače je vedno nosila črnega, z visoko zavihanimi rokavi in vsa pobožno poglobljena v delo, se mi je zdela kakor svečenica. Z glavo na komolcih in čisto tihcena, da bi je ne motila, sem jo opazovala in bila srečna, ko so se na gladkem testu začeli pojavljati mehurčki, saj sem vedela, da je prvi del priprave kruha pri kraju. Sledilo je vzhajanje pod belim prtom. Takrat sem morala biti pridna, vrata zaprta, da se kruhek ni prehladil. In priprava peči! Pa saj to je bila prava umetnost. Kakšen ponos, ko sem prvič smela hleb zvrniti na lopar, ga pokrižati in ponesti v temno skrivnost peči, ga nalahno odložiti in si želeti, da bi bil prav ta hleb najlepše pečen. Bilo je vedno enako, toda vedno obredno lepo.
Na gimnazijo sem se vozila z vlakom v Novo Gorico. Novopečeni meščani so nas ‘vozače’ gledali kakor da bi prišli s kakega drugega planeta. Sicer pa smo se zgornji Vipavci in Brici že po obleki močno razlikovali od njih. Zato je modri ravnatelj odredil šolske halje.
Na mesto se nisem nikoli navezala. Nekaj pa me je vsako jutro razveselilo kakor ljubezniv objem. Pot od postaje do šole je vodila mimo pekarne. V tistih zgodnjih urah so delavci nakladali zaboje svežega kruha na vozila, ki so odpeljala v razne konce. Zrak je bil prepojen s čudovitim vonjem po sveže pečenem kruhu. Včasih so se nam kar prikazovale pred očmi hrustljave žemljice.
Nekega dne nas je sošolec, ki je danes pomemben zdravnik, vse povabil na žemljice in jogurt. Povedal, da ima rojstni dan in, kar se nam je zdelo najbolj čudno, povabil je tudi ‘vozače’. Takrat sem prvič okusila jogurt in bil mi je všeč, saj je bil podoben kislemu mleku. Polovico žemljice pa sem skrivaj spravila v žep halje. Dobila ga je najmlajša sestra, ki je bila moja ljubljenka.
Dobro kuhanje je velika umetnost, toda domača peka kruha je še vedno kakor obred, prelit z ljubeznijo.

PIZZONI, Jožica. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 47-48.