Starejša teta Francka in mlada deklica Nevenka sta se na poti od maše velikokrat dobili skupaj. Francka je po maši navadno ostala še malo v cerkvi. Vsi iz njene vasi so se ta čas že odpeljali domov, zato se je proti svojemu domeku počasi odpravila peš. Večkrat se ji je pridružila Nevenka, kajti njena mama je bila pogosto v službi tudi ob nedeljah, oče pa sploh ni hodil k maši.
Po poti sta se lepo pogovarjali: deklica je bila zelo zgovorna, teta jo je rada poslušala in jo iz svoje bogate življenjske izkušnje tudi kaj poučila. Tako sta se prav dobro poznali, vendar pa se je Francka nemalo začudila, ko jo je Nevenka neke nedelje zaprosila: »Teta, bi bili vi moja birmanska botra?«
Francka ni bila nič v sorodu z Nevenko, čeprav ji je pravila ‘teta’, kakor so v tistem kraju mlajši ljudje nagovarjali starejše ženske. »Nikar se ne šali,« je odvrnila Francka, »saj veš, da to ne more biti. Nič ti nisem v sorodu, stara sem, pa še bogata nisem, da bi ti mogla dati kakšno lepo darilo.«
»Ne, teta, nič se ne šalim. Nimam koga dobiti za botro, brez botre pa ne morem k birmi. Katehistinja mi je razložila, da moja prava teta ne more biti moja birmanska botra, ker je samo civilno poročena, drugih primernih sorodnikov tudi nimam. Vi, ki niste poročeni in ste tako pobožni, ste lahko moja botra, mi je povedala katehistinja. Za darilo mi sploh ni nič mar, saj ničesar ne potrebujem, le k birmi bi šla rada. Oče in mama dovolj zaslužita, da vam za kakšno darilo sploh ni treba skrbeti,« je odločno odgovorila Nevenka.
Po tem pogovoru je Francka spoznala, da Nevenka misli resno, zato njeni prošnji ni mogla ugovarjati. Začela je razmišljati, kaj naj bi svoji birmanki pripravila za darilo. Nekaj ji na vsak način mora dati, čeprav je vedela, da bo ob njeni skromni pokojnini težko najti kaj primernega za deklico, ki ji, kot je sama povedala, nič ne manjka. »Še dobro, da mi je zgodaj povedala. Upam, da jo bom, ker nič ne pričakuje, razveselila tudi s kakšnim skromnim darilom,« je razmišljala Francka, ki je svojo mlado prijateljico vključila v svoje molitve.
Potekale so zadnje priprave na birmansko slavje. Župnik in katehistinja sta se trudila, da se birmanci z dodatnimi srečanji čim bolje pripravijo na prejem tega zakramenta, ki jih bo usposobil za pričevalce vere. Nevenka je pri vseh teh pripravah zvesto sodelovala. Katehistinja jo je zato izbrala, da bo v imenu birmancev pozdravila škofa. To je bil dodatni izziv za Francko in Nevenki je pomagala sestaviti nagovor. Ves čas priprave na birmo pa je za svojo birmanko molila in goreče prosila Boga, da bi mu ostala vedno zvesta.
»Joj, kako težko čakam, da bi bila birma za menoj, da mi potem vsaj ne bo treba več hoditi k maši!« je ob nekem srečanju zavzdihnila Nevenka.
»Za božjo voljo, kaj pa govoriš? Nevenka, tega niti v šali ne smeš pomisliti,« je bila vsa iz sebe Francka. »Saj z zakramentom svete birme postaneš odrasla v veri in povsem odgovorna za svoje krščansko življenje.«
Nevenka je ta opomin svoje botre molče poslušala in si mislila svoje.
Praznik svete birme je bil zelo slovesen. Nevenka je pogumno pozdravila škofa in mu v imenu vseh birmancev obljubila, da bodo ostali zvesti nalogam, za katere so bili z birmo okrepljeni. Ob Franckinem lepem darilcu ni bila niti vesela niti razočarana.
Pač pa je bila prav kmalu bridko razočarana njena botra Francka, saj se Nevenka ni šalila, ko je rekla, da težko čaka birmo le zato, da ji potem ne bo treba več hoditi k maši. Ko se je ob nedeljah vračala peš domov sama, je z grenkobo v srcu molila za svojo birmanko.
Angelca Škufca

Listam po albumu in gledam stare slike. Vsaka pripoveduje svojo zgodbo. Še posebno so mi drage tiste, na katerih so ljudje, ki sem jih imela srčno rada, a so že odšli v večnost.
Pobožam z očmi mojo mamo – zlato mamo, kot je vsaka prava mama; mojega očeta, delavnega, pobožnega, ljubečega. »Bil je poštenjak,« mi je rekel župnik ob njegovem pogrebu. Nikoli ni bil tako utrujen, da me ne bi, ko sem bila še majhna, vzel na kolena in pocrkljal.
Pridem do moje birmanske botre: to je majhna, črno-bela slika. Na njej je lepa sosedova hiša, na travniku pred njo pa stoji priletna žena manjše postave v temni obleki s svetlimi rožami, v toplih copatih do gležnjev, zraven pa strumno stojim jaz – otrok v beli oblekici, belih nogavicah in novih belih čevljih, ki jih ponosno kažem fotografu z naprej iztegnjeno nogo. Na desni roki imam obešeno belo torbico. Gledam malo izpod čela; morda se mi je bleščalo od sonca.
Na sliki imam sedem let. Zgodaj sem prejela zakrament svete birme, prezgodaj. Šele zdaj, ko sem krepko prekoračila petdeseta leta, vem, kaj ta zakrament pomeni. Gotovo sem znala vse, kar je bilo potrebno za pripustitev k temu zakramentu. Vem, da je seme, ki je bilo takrat vsejano v otroško dušo, ves čas živelo z menoj (in še živi) in obrodilo zdaj skromen, zdaj spet malo bogatejši sad.
Bog je vedel, da mi bo takrat, ko bodo šli k birmi moji letniki, poslal bolezen. Otroško bolezen, ki me je petnajstletno spravila na sam rob življenja. Po več tednih sem okrevala in tisto lepo nedeljo, ko so bili pri birmi moji sošolci, so me moji domači čisto za kratek čas peljali pogledat mlajčke, štante in vse tisto praznično vzdušje. Za obrede v cerkvi sem bila še veliko preslabotna.
Moja botra – kako sem prišla do nje? Ni bila naša sorodnica, bila pa je mamina prijateljica vse življenje. Otroška in mladostna leta sta preživeli skupaj, se nato ločili in po več letih spet prišli v isti kraj.
Velikokrat je bila pri nas in na neki način mi je nadomeščala staro mamo, ki je nikoli nisem poznala.
Imela me je res rada in jaz sem ji po svoje vračala to ljubezen.
Ko se je bližal čas birme, me je nekoč vprašala: »Heli, kdo bo pa tebi birmo vezal?« Kot bi imela že od nekdaj pripravljen odgovor, sem ustrelila: »Vi!« Vsi so bili presenečeni, ona pa se je veselo zasmejala in bili smo zmenjeni.
Vendar je tik pred birmo morala v bolnišnico. Joj, kako sem trepetala, ali bo prišla pravi čas, da ne bova zamudili!
Nisem je izbrala zaradi denarja, daril, mladosti, lepote, ampak preprosto zato, ker me je imela rada. Nikoli nisem obžalovala tega izbora.
Jokala sem na njenem pogrebu. Z njo je umrl del mene, moje mladosti. Kakšne trdne vezi so bile med nama! Kako vestno je opravljala svoje poslanstvo botre! Tega se vedno bolj zavedam, še posebno zdaj, ko je njen grob že prekopan in je na njem ime mlade, neznane žene.
Rada postojim ob tem grobu in molim za mojo botro pa tudi za tisto neznanko, ki je našla večni počitek pri njej. Povem ji, naj ji ne bo hudo, saj je prišla čakat vstajenje k živahni, pobožni in dobri ženi – moji ‘stari mami’, moji Botri.
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 06, str. 19.

Učiteljica slovenščine je z velikimi črkami na tablo napisala naslov prostega spisa MOJA MAMA. Imeli smo celo šolsko uro časa, da napišemo nekaj o mamah.
Tiho sem obsedela in nisem vedela, kako naj začnem. Zbirala sem svoje misli, ki se nikakor niso hotele umiriti, da bi v spis zajela besede, ki ne bi zgrešile naslova. Tako tuje mi je zvenel ta naslov.
Učiteljica je zadovoljno gledala po učencih, ki so že pričeli s pisanjem in začudeno se je sklonila na moj prazni list papirja.
»Kako pa to, da še nisi začela pisati?« mi je presenečena zašepetala. »Saj tebi pisanje ne dela težav.«
»Ne vem, kaj naj napišem. Ta naslov mi je tako tuj. Bojim se, da bom zgrešila vsebino,« sem boječe šepnila nazaj.
»Ti da boš zgrešila? Sedaj te pa res ne razumem!« je bila vidno presenečena. »Saj imaš mamo in živiš z njo. Ti imaš pa res veliko napisati o svoji mami in to samo lepe reči. Le kako, da ti je ta naslov tako nenavaden?«
»A o mami naj pišem? O tej mami iz naše družine. O tej mami, ki je rodila vse nas?«
»Ja, o tej mami piši,« se je vidno oddahnila učiteljica.
»Ampak to ni moja mama, to je NAŠA mama, saj ni rodila samo mene, tudi druge sestre in brate je rodila in vsem je enako mama kot meni. To je NAŠA mama, a o tej mami naj pišem?«
»Ja, o njej piši, o vaši mami.« mi je učiteljica šepetaje pritrdila.
Svinčnik je začel svoj ples po praznem papirju in pravočasno sem končala šolski spis. Do takrat nisem nikoli razmišljala o mami kot samo moji. Mami, kot mami pač. Vem za mame, ki rojevajo in vzgajajo otroke, ki skrbijo zanje, jim kuhajo in perejo, ki pospravljajo in pregledujejo domače naloge. Mama, ki se ne imenuje moja, saj je ne morem imeti samo zase. Res da sem bila prva, najstarejša, ampak saj je vendar vse drugim sestram in bratom ravno toliko mama kot meni. Nekateri sošolci so bili res edinci in ti so svojim upravičeno rekli moja mama. Vsi, ki pa nas je bilo v družini kaj več, pa si je nismo mogli prilastiti zase – kaj bodo pa bratje in sestre brez nje?
Zakonci, ki ne morejo imeti otroka daljši čas, so potem, ko se jim otrok rodi, neizmerno hvaležni in ga doživljajo kot božji dar. Do njega se tudi temu primerno obnašajo in ni bojazni, da bi ga zadušili z materialnimi dobrinami in si ga prisvojili ter dušili s svojo nasilno posesivnostjo, ki ni ljubezen. Starši, ki jim je bil podarjen edinec, se znajo zahvaliti Bogu zanj s pravo ljubeznijo.
Čedalje več pa je otrok edincev, za katere so se starši zavestno odločili, ker si ne želijo nalagati pretežkih ‘bremen’ starševstva, da so ob tem lahko bolj svobodni in si ne zapravijo kariere. Ti otroci so pa reveži, ker jih ‘smeti’ (igrače, obleke, TV igrice) današnjega časa dušijo, ker jih umetna – hitro pripravljena hrana sili na bruhanje, prave hrane – ljubezni staršev pa ne dobijo.
Čedalje več je družin z enim otrokom ali tudi mater samohranilk, ko še očeta ni z njima. Kako bo tak otrok znal deliti kar koli , če še svoje mame ne deli z očetom in brati in sestrami? Kako bo tak otrok razumel, da mama ne more streči samo njemu, da mora tudi sam kaj narediti ali pa on postreči njej, jo kdaj razveseliti in prijetno presenetiti.
In kako bo tak edinec poklical svojega očeta, če ima seveda to srečo, da živi z njim ali ga vsaj pozna? Moj oče ali naš oče?
Kako tuje mi to zveni, kot pred mnogimi, mnogimi leti naslov spisa MOJA MAMA. Ne moj oče, naš oče mi je veliko ljubše in bolj domače.
Nobenih težav nisem imela, ko sem že v rani mladosti slišala za NAŠEGA nebeškega Očeta. Takoj mi je bilo jasno, da ima ta Oče še več otrok kot jih je pri nas, da smo vsi na svetu njegovi otroci. Včasih sem se spraševala, koliko bi nas znal poklicati po imenu. Bila sem zelo presenečena, ko sem v višjih razredih od kateheta pri verouku slišala besede iz Svetega pisma, ki govorijo o očetovski ljubezni Boga do vsakega od nas. Starozavezni psalmist se Bogu zahvaljuje: Nate sem se opiral od materinega telesa, od naročja moje matere si moj varuh, tebi velja moja hvalnica za vedno (Psalm 71,6). Podobno govori prerok Jeremija: Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil (Jeremija 1,5). Jezus sam je svoje prijatelje o skrbi svojega nebeškega Očeta za vsakega njegovih otrok poučil s slikovito primero: Ali ne prodajajo pet vrabcev za dva novčiča? In vendar Bog ni pozabil na nobenega od njih. Vam pa so celo vasi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se! Vredni ste več kakor veliko vrabcev (Lukov evangelij 12,6-7).
Še mnogo navedkov iz Svetega pisma mi je poleg teh presunilo srce in pisala sem jih na lističe ter jih nosila v žepih ali jih namesto plakatov pisala na vidno mesto.
Srečna sem bila, da imam v nebesih Očeta in mater Marijo in hvaležna, da sem se rodila v veliko družino.
Sedaj, v zrelih letih, pa me boli, ko vidim, kako smo sebični in gospodovalni. Vsi bi radi vse zase, vse grabimo k sebi. Tudi verniki nismo nič boljši. Ko se v cerkvi pojavi nov obraz, že tehtamo, ali ga bomo sprejeli ali ne. Ali bi mu odstopili malo MOJEGA Očeta, ki smo si ga prilastili in ga ljubosumno čuvamo zase. Še dobro, da molimo Oče naš, ki si v nebesih, tako nas vsaj za kratek čas strezni molitev, seveda, če jo molimo zbrano, s srcem. Oče iščočega veselo sprejme z odprtimi rokami in ga stisne v svoj objem, na svoje srce. Kaj pa mi? Damo priložnost in podamo roko tistemu, ki je začel iskati Očeta v zrelih letih? Mu želimo priti naproti in mu olajšati iskanje, ali si tudi Očeta ljubosumno lastimo?

Katarina. (zgodbe) Ognjišče (2016) 06, str. 24

Brezje. Veliko vasi in naselij v Sloveniji nosi to ime. Večina pa nas ob tem imenu najprej pomisli na tiste Brezje tam na Gorenjskem, ki nas Slovence doma in po svetu povezujejo bolj kot kateri koli kraj. Moji prvi spomini, povezani s tem imenom, se začno z vožnjo v prenatrpanem vagonu z lesenimi klopmi, na katerih so sedeli le starejši, vsi drugi pa smo bili veseli, če smo stali na obeh nogah. Tega gnetenja in prerivanja nas je po neskončnih urah, vsaj meni se je tako zdelo, odrešil železničarjev glasni klic: »Otoče!« Tedaj se nas je večina usula z vlaka, da je odpeljal naprej skoraj prazen. Dolga kolona romarjev se je nato peš napotila proti Brezjam. Ne vem, kako dolgo smo hodili, a za moje kratke noge kar ni hotelo biti konca. Končno! Mogočna cerkev in glasno, slovesno pritrkavanje.
V cerkvi se je gneča ponovila. Pravzaprav je bilo še hujše, saj se je pridružila neznosna vročina in sem se bal, da mi bo zmanjkalo zraka. Vse hudo je blažilo očetovo naročje in poslušanje glasnega prepevanja množice, ki je preglasilo celo mogočno donenje orgel. Z bratom sva kar nekajkrat vprašala, kdaj bo konec maše. »Kmalu,« sta odgovarjala starša, a je ostalo le pri besedah. Končno so orgle utihnile, množica pa se ni začela razhajati, ampak glasno moliti, da so besede odmevale od sten. Počasi smo se začeli pomikati proti stranskemu oltarju. »Tam bosta videla sliko Marije, naše skupne mame,« je povedala mama. Tega sicer nisem čisto razumel, sta mi bila pa njena milina in skrivnosten nasmeh zelo domača. Kot da je prava mama. Pridružili smo se dolgi vrsti, ki je drsala po kolenih okrog oltarja, nato pa – sam nisem mogel verjeti, da je res – skozi stranska vrata cerkve. Tudi zunaj je bilo povsod polno ljudi, pa smo le našli del proste klopi na nekoliko dvignjenem prostoru, kjer smo se lotili skromne malice, nato pa smo se med prvimi odpravili na pot proti železniški postaji. Počakali smo na vlak in se, zopet v nabito polnem vagonu, odpeljali proti domu.
Mama je nama z bratom, ko sva hodila v zadnje razrede osnovne šole, kar nekajkrat povedala, da bi šla rada peš na Brezje. Tako se je namreč zaobljubila zaradi bratovih težav z ušesi. Kot dojenček je imel več hudih vnetij srednjega ušesa, ker pa v času vojne ni bil deležen ustreznega zdravljenja, je imel pogosto hude bolečine. Ko mama v nekem trenutku ni našla rešitve v zdravstvu, se je zaobljubila, da bo šla peš na Brezje, če se bo stanje izboljšalo. In se je. Ko je zvedela, da bi se nam pridružila tudi soseda, ki bi šla Marijo prosit za srečen zakon svoje hčerke, smo krenili na pot. Zgodaj dopoldne. Ljudje so nas zvedavo opazovali, pa tudi spraševali, kam smo namenjeni. Kmalu smo začeli hoditi po meni neznanih krajih, ki so nama z bratom pritegnili pozornost in nama krajšali čas. Sicer pa sva hodila lažje kot mama in soseda. Popoldne nas je začela utrujati vročina, zato smo se razveselili zbirajočih se oblakov. Proti večeru je najprej rahlo zarosilo, nato pa je začelo močno deževati, da niso pomagali ne dežniki ne vetrovke. Rinili smo naprej, samo naprej, premočeni do kože. S trdo nočjo smo končno prišli do cerkve in se zatekli v Marijino zavetišče. Stali smo tam pod korom in kar nismo mogli verjeti, da smo rešeni neusmiljenega dežja. Teklo je od nas, da se je pod nami nabrala velika luža. Ne vem, koliko časa smo stali tam, ko nas je opazil starejši brat frančiškan. Da se ne bomo prehladili, je rekel, in z roko pokazal, naj gremo za njim. Hodili smo po nekih hodnikih, dokler ni odprl vrat velike kuhinje, iz katere nas je objela toplota, kakršne že nekaj časa nismo občutili. Vsak naj najde primeren prostor, kjer se bo lahko posušil, spočil in naspal, nam je dejal in odšel. Kakšna sreča in bogastvo! Tako tople, enkratne noči še nisem doživel. Tista kuhinja z velikimi štedilniki na drva, ki jih verjetno ni več, je zame še vedno del brezjanskih čudežev.
Morda sva z bratom tako navdušeno pripovedovala o našem romanju, da smo se že prvo leto, ko nas je novi župnik zbral pri srednješolskem verouku, odločili, da bomo tudi mi poromali peš na Brezje. Izpred domače cerkve. Tudi župnik je šel z nami, čeprav ni bil ravno mlad niti vajen pešačenja. Še sedaj občudujem njegovo odločitev. Neko posebno vzdušje je prinašala njegova prisotnost. Zmolili smo kar nekaj rožnih vencev po raznih namenih. V Kranju smo posedli po klopeh na avtobusni postaji. Mimo so na motorjih pripeljali miličniki. Kam gremo, zakaj peš in zakaj ponoči, so spraševali. Odgovarjali smo, kot smo vedeli in znali. Da to sicer ni nič nezakonitega, so dejali, lahko pa bi s tem kalili nočni mir in red, kar pa je kaznivo. Iz zadrege nas je rešila najzgovornejša med nami, ki jih je vprašala, če lahko na Brezjah Marijo prosimo tudi zanje. Brez besed so se odpeljali naprej.
Zadnji klančki so postali klanci, dolgi in naporni. Kljub mladosti smo občutili utrujenost in bolečine v nogah. Župniku je vsak korak povzročal bolečine, kar smo razbrali z njegovega obraza, pa se ni pritoževal. Najprej ga je gnala samo volja in ljubezen do nas. Zdelo se nam je, da je tudi sveto mašo daroval drugače kot sicer. Bolj zbrano in doživeto. Pa smo vseeno nekateri del maše prespali. Naslednji dan naju je mama, ko je prišla od maše, spraševala, kaj se je dogodilo župniku, da se je komaj premikal, ko je šel k oltarju. Da so njegovi podplati en sam žulj, sem ji povedal.
Naslednje leto se nam ni več pridružil. Razumeli smo ga. Sami smo zato poskrbeli, da je peš pot na Brezje ostala romanje. Vsak je hodil s svojim namenom, običajno pa smo izbrali tudi skupni namen našega pešačenja k Mariji. Ustavljali smo se pri vsakem znamenju ob poti in pri večini zmolili desetko. Ob neki kapelici smo doživeli, da se nam je za nepozabno doživetje zahvalil domačin, ki nas je neopazno spremljal za vogalom hiše. Ta romanja so postala ena od naših različnih dejavnosti in vsako leto smo komaj čakali začetek poletja, da smo odšli na romanje. Tako je bilo iz leta v leto, dokler nismo prerasli šolskih in veroučnih klopi in se začeli izgubljati po različnih zaposlitvah in službah.
Na Brezje se nisem peš odpravil nikoli več, čeprav so romali tudi v moji novi, sosednji župniji. Na pot se je nekega leta odpravil tudi del naše zakonske skupine, pa sem prevzel vlogo povezovalnega člena, ki je skupino spremljal z avtom. Se pa vsako leto pridružimo romarjem ob prihodu na Brezje, da jih podpremo s svojo prisotnostjo in okrepčilom in smo nato skupaj pri romarski maši. To je, vsaj zame, neko podoživljanje nekdanjih občutij.
Letos so se podali na romanje pešci, kolesarji in tekači. Pretekli so točno razdaljo maratona. Župnik je v šali dejal, da so našo župnijsko cerkev pred več kot sto leti postavili prav glede na oddaljenost od brezjanske bazilike.
Nekaj novega je prišlo v moja doživljanja pešačenja na Brezje, ko že nekaj let, tako mimogrede, spremljam in občudujem vztrajnost mladega fanta. Zdravje mu ni najbolj naklonjeno in mu daljša hoja dela nemalo težav. Ampak volja in želja priti peš na Brezje sta bila vsako leto močnejša. Videti njegov zadovoljni nasmeh ob prihodu na cilj je nepozabno. Vedno znova, iz leta v leto, se odpravlja na pot. Da pride na cilj. Da se mu zopet zgodi majhen čudež, ko je volja močnejša kot narava.
Koliko je neznanih, majhnih, očem nevidnih čudežev, ki se dogajajo tam pod Marijinim varstvom.

JARC Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 21-22.

Zgodilo se je, da sem se znašel v družbi bolj ali manj naključnih znancev. Pogovor je tekel o politiki, o gospodarstvu, o umetnosti in tudi o veri, posebno še ob vprašanju, ali obstajata nebesa in pekel. Tu se je pokazalo, da nihče ni imel kaj dosti pojma o presežnosti. To mi je dalo misliti, da je marsikdo od njih v svojem življenju hodil mimo cerkve, vanjo pa je le redko zavil, kaj šele, da bi kdaj prebiral kakšno versko literaturo.
Pa se je nekdo spomnil, da jaz ob nedeljah redno hodim k maši, da vsako leto kam romam in da vsak teden sodelujem pri svetopisemski skupini, ki se zbira pri frančiškanih na Tromostovju. »Ti moraš biti podkovan v teh rečem. Povej nam, kje so nebesa, in kje je pekel?« me je skušal izzvati, ker sem dotlej le molčal in poslušal druge.
»Ne vem, če sem dovolj usposobljen, da vam lahko odgovorim na to vprašanje,« sem se motal iz zadrege. »Govoriti o nebesih je domena teologov, jaz vam lahko dam le nekaj splošnih razlag, ki sem jih doslej slišal. Najprej naj povem to, da nebesa in pekel niso kraj, kot si ljudje naivno predstavljajo, ampak je to stanje v nekem za nas nevidnem in neznanem svetu. Razlika med nebesi in peklom je v tem, da so tisti, ki so v nebesih, srečni, ker prebivajo v bližini Boga in ga gledajo. Nebesa so torej stanje večne blaženosti. Pekel pa je stanje večne ločenosti od Boga, zato sta tam jok in škripanje z zobmi, kot je rečeno v Svetem pismu, ki večkrat govori o nebesih in peklu. O nebesih je nekoč Jezus na podobno vprašanje, kot si mi ga zastavil ti, odgovoril, da se tam zveličani ne bodo ženili ne možile ...«
Tedaj se oglasi eden od poslušalcev: »Hvala lepa za taka nebesa. Grem pa raje v pekel, ker bo tam gotovo bolj zabavno.«
Nisem sem dal zmesti in sem mirno nadaljeval: »Apostol Pavel se je zavedal, da gre za težko predstavljivo stanje, zato je v svojem Prvem pismu Korinčanom zapisal: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.«
+++
»Vendar imam pa jaz neko svojo predstavo o tem, kako izgledajo nebesa in kaj je pekel. Kot veste, sem čebelar. V zimskem času čebele počivajo in z njimi nimam nobenega dela, vendar pa občasno le rad stopim do čebelnjaka. Grem od panja do panja in pri žrelu poslušam, kakšni glasovi prihajajo iz notranjosti. Običajno slišim enakomerno, zadovoljno brundanje v nizkih tonih, kar mi pove, da je s čebeljo družino vse v redu in da ji nič ne manjka. Včasih pa postanem pozoren na glasnejše šumenje v povišanih tonih. Če potrkam na takšen panj, se šumenje okrepi in se spremeni v nekakšen jok. Če bi imele čebele zobe, bi morda slišal vmes tudi škripanje z zobmi. Takoj vem, kaj se je v takšni družini zgodilo: izgubile so matico in zdaj vlada v panju obup in žalost. Matica je verjetno umrla zaradi starosti ali kakšne bolezni ali pa sem jo morda jaz pred zadnjim jesenskim pregledom nehote poškodoval, ko sem premikal satje. Za čebele je to stanje brez matice – pekel.
Ko je zunaj temperatura pod ničlo, osiroteli družini ne morem pomagati. Panj označim in ob prvi priložnosti, ko bo temperatura vsaj deset stopinj nad ničlo v senci, jim bom dodal novo matico. Na Primorskem se to lahko zgodi že v februarju, v celinski Sloveniji pa mesec kasneje. Ko pride tisti dan, panj odprem, vzamem iz njega pet krajnih satov in naredim v sredini gnezda prostor za rezervno družinico na petih satih, ki sem jo nalašč za tak slučaj prezimil v čebelnjaku. Iz tega rezervnega panjiča zdaj jemljem sat za satom in vsakega pregledam, če je na njem matica, preden ga vtaknem v panj brezmatične družine. Matico običajno najdem na srednjem satu, na katerem je tudi že prva letošnja zalega. Kakor hitro začutijo osirotele čebele novo matico – ta namreč oddaja posebne hormone, ki jih strokovno imenujemo feromone – , se njihov jok nenadoma spremeni v nepopisno veselje. Prej so klavrno ždele na satju in samo tarnale, zdaj pa radostno utripajo s krili in na ves glas sporočajo vsemu svetu, da so spet srečne. Nekatere mi lezejo po rokah, kakor bi se zahvaljevale, da sem jih rešil obupa in neizbežnega konca. Skratka, njihovo stanje pekla se je spremenilo v stanje nebes. Ko grem proti večeru ponovno na pregled čebelnjaka, se v vseh panjih sliši samo dobrodušno, zadovoljno brundanje. Tudi iz tistega, ki sem mu dodal matico iz rezerve.
Za konec pa še ena primerjava, povezana s čebelami. V germanskem in romanskem svetu ne poznajo izraza matica, ampak imenujejo to čebelje bitje kraljica. Morda zaradi njenega dostojanstvenega, celo kraljevskega obnašanja. Slovanski narodi in torej tudi Slovenci, pa smo pravilno dojeli njeno bistveno vlogo, da je namreč ona mati vseh živih bitij v panju in samo ob njeni prisotnosti lahko čebelja družina normalno deluje kot skupnost. Ali ne velja nekaj podobnega tudi za Boga? Ali ni On tisti, ki nas je ustvaril, ki daje življenje in daje našemu življenju smisel, da normalno delujemo kot posamezniki in kot skupnost?«
Ko sem končal, je med druščino za nekaj trenutkov zavladala tišina. Nato pa se je oglasil tisti moj znanec, ki me je izzval, da sem povedal svoje mnenje: »Vidiš, če bi tudi teologi tako nazorno kakor ti razložili, kaj so nebesa in kaj pekel, bi bilo navadnim smrtnikom, kot smo mi, vse veliko bolj jasno. Sicer pa, ali ni tudi Jezus, kolikor vem, pripovedoval svojim neukim poslušalcem težko razumljive stvari v prilikah?«
ŠIVIC, Franc.Ognjišče (2014) 04, str. 38

Zgodilo se je na Bližnjem vzhodu. Skupnost mladih redovnic je živela zvesto po zaobljubi uboštva. Na skrbno obdelanem vrtu so pridelale vse, kar so potrebovale. Imele so preprosto, a zadostno hrano, ostajalo jim še za druge potrebe. Hodile so na mestno tržnico prodajat fižol, solato, paradižnike, papriko.
Bile so tako uboge, da si niso mogle privoščiti kakšnega vozila, zato so s košarami odhajale na tržnico peš. Samostan pa je bil precej daleč od mesta.
Nekega dne jim je prišlo na misel, kako lepo bi bilo, če bi imele oslička. Sklenile so, da v ta namen opravijo devetdnevnico v čast svetemu Jožefu. Da bi vedel, za kaj ga prosijo, je ena od redovnic narisala oslička in risbo so postavile k nogam svetnikovega kipa v samostanski kapeli. Devet dni so vsako jutro na koncu hvalnic in vsak večer pri večernicah dodajale kratko molitev: »Sveti Jožef, bil si pozoren za potrebe nazareške družine, glej na naše težave in priskrbi nam oslička, ki nam bo pomagal nositi zelenjavo na tržnico.«
Deveti dan zjutraj se je pri vhodu v samostan oglasil zvonček. Sestra vratarica je odprla vrata in zagledala pred seboj kmeta z bližnje kmetije. V rokah je imel vrv, na koncu vrvi pa je bil lep, siv osliček, ki je bil videti krotak in potrpežljiv.
»Sestra, če ga hočete in če ga potrebujete, vam ga podarim,« je rekel kmet. Sestra ni mogla verjeti svojim očem in ušesom. Prisrčno se mu je zahvalila. »Toda,« je nadaljeval kmet, »ta osliček ima napako: nima repa. Tak je prišel na svet. Ni posebno lep, vendar pa je ubogljiv in močan.«
Seveda je sestra vratarica brž dejala, da je ta majhna pomanjkljivost nič ne moti. In sestre so sprejele oslička za ‘člana’ svojega samostana.
Sestre so prekipevale od veselja in navdušenja ob čudežnem odgovoru svetega Jožefa. »Hvala, sveti Jožef. S tvojim darilom bomo spoštljivo ravnale!«
Dnevi so minevali. Osliček je bil res zelo ubogljiv in zelo pogumen in počutil se je zelo srečen v družini, ki ga je posvojila.
Nekega jutra se je sestra umetnica nenadoma spomnila, da ni vzela svoje risbe, ki jo je ob začetku devetdnevnice postavila pred kip svetega Jožefa. Zdaj ni bila več potrebna. Ko si je ogledala sličico, ki jo je narisala pred tremi tedni, je bila presenečena. V naglici je pozabila osličku narisati rep …
B. F. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.

“Našla je svoj mir med zvezdami,” so zapisali v osmrtnici.
Upam, da res, kajti življenje ji ni prizanašalo. Pravzaprav ni šlo toliko za to, da bi bilo njeno življenje polno tegob in žalosti, h kroničnemu nezadovoljstvu je največ prispevala njena izrazito negativna naravnanost. Tudi tedaj, ko bi se lahko odpočila od dela in oddahnila od skrbi, je kar naprej premlevala o problemih - tistih, ki so bili že mimo, in onih, ki se bodo šele pojavili, kajti v sebi je bila prepričana, da se bodo. Tudi če na obzorju ni bilo nobene težave, jo je znala ustvariti. Če drugega ne, si je najkasneje v oktobru delala skrbi s tem, kdo ji bo pozimi odmetal sneg izpred hiše. V maju, ko je bilo malce prevroče za pomlad, je že tarnala, da to leto zaradi suše in vročine ne bo na vrtu nobenega pridelka. Bila je mojstrica v odkrivanju temnih plati življenja in izvedenka v nerganju, zato ni čudno, da so ji skrbi in nejevolja zastrle pogled na vedrejšo plat življenja.
Dokler je še mogla, se je rada odpravila po vasi in poklepetala z vsakim, ki si je vzel čas zanjo. Zadnje čase, ko je noge niso več ubogale, si je namestila stol pred hišo in čakala, da pride kdo mimo, da rečeta kakšno besedo, ker se ji bo potem dan zdel malo manj dolg.
Rada sem jo imela, njenim kroničnim skrbem in nerganju navkljub. Globoko v sebi je bila nesrečna ženska, obdana z leti, izkušnjami in spomini namesto s svojci. Nikoli nisva razpredali, zakaj je tako naneslo, a vseskozi sem imela občutek, da zaradi tega nosi globoko v sebi dolga leta zatajevano bolečino.
Ne vem, kdaj mi je prišlo v navado, da sem jo vsako poletje, ko sem v njeni bližini preživljala več časa kot sicer, vsaj enkrat obiskala. Vselej me je sprejela z vidnim zadovoljstvom in še preden sem utegnila sesti, je že spraševala, kaj mi lahko ponudi. Ponavadi sem se odločila za kavo, ker je bilo veselje opazovati njeno vnemo pri pripravi tega napitka. Dobro sem vedela, da mi pri njej ne bo treba delati drugega kot poslušati in prikimavati. Ničesar drugega ni pričakovala od mene. Zadovoljila se je s pozornim poslušalcem, pred katerega je lahko razprostrla svojo paleto problemov in težav, ki so ji grenili življenje, kajti življenje je težko, je rada poudarila. Ko sem jo takole poslušala, vso zavzeto od spominov in skrbi, sem nehote podvomila, da vse le ni moglo in more biti tako črno.
Samo enkrat sem jo skušala napeljati na vedrejšo plat, češ gotovo se ji je v življenju pripetilo tudi kaj lepega, je le odmahnila z roko, rekoč: “Kaj bi tisto, ko pa za lepim takoj pridejo težave, da si človek še oddahniti ne more od hudega. Ja, premlada si še, da bi razumela in tudi časi so sedaj drugačni,” je dodala, da bi podkrepila verodostojnost svojih tegob.
Saj, če bi z drugega zornega kota gledala na življenje, bi se ji verjetno marsikaj drugače obrnilo, sem sama pri sebi razglabljala, z njo pa o tem nisem razpredala, kajti kdo bi devetdesetletnici spremenil tok misli.
Lansko poletje je minilo, ne da bi šla do nje. Brez posebnega razloga in tudi brez tehtnega opravičila. Preprosto sem nekaj mencala, češ saj je še dovolj časa, saj grem lahko jutri, pojutrišnjem, no in na koncu sploh nisem šla. To nesrečno mencanje mi ni bilo v ponos. Ni šlo toliko za občutek neizpolnjene dolžnosti kot za nejevoljo nad tem, da sem opustila dejanje, pri katerem bi bil moj trud v primerjavi z zadovoljstvom nje, ki naj bi ji bil obisk namenjen, povsem zanemarljiv. Ko se je leto bližalo koncu, mi je prišlo na misel, da bi gospe poslala voščilnico. Zato, da bo vedela, da mislim nanjo, pa čeprav tega ne pokažem. V običajno voščilo sem vnesla še opravičilo za mojo nepozornost in obljubo, da bom zamujeno nadoknadila v prihodnjem letu.
Njen odgovor je bil kratek, le preprosto voščilo, kot smo jih bili vajeni pred leti. Vedela sem, da je v njem vložene več pozornosti kakor v marsikatero umetelno izpisano misel in željo. Pokazala je, da zna ceniti to, kar je narejeno iz srca. Pokazala je, da se v vsakem, še tako nergaškem in zakrknjenem značaju skriva kanček srčnosti.
Rafaela, Ognjišče (2016) 05, str. 44

Justin je med mašo rad opazoval ministrante, ki so s počasnimi koraki stopali okoli oltarja, prinesli na oltar kelih in ga po obhajilu odnesli, podajali župniku vrčke z vinom in vodo, zvončkljali ter brali prošnje. Po tihem si je želel biti eden od njih, zato je bil zelo vesel, ko ga je nekoč po verouku župnik vprašal, če bi hotel postati ministrant. Takoj je prikimal. Župnik ga je potrepljal po rami in ga povabil, naj pride v soboto po večerni maši na srečanje ministrantov.
V soboto je po maši počakal v cerkvi zadaj, da je prišel mimo župnik. »Pa pojdiva,« ga je povabil. Zaklenil je cerkev, nato pa sta odšla v učilnico. Skoraj vse dečke in deklice, ki so v krogu sedeli sredi učilnice in se glasno pogovarjali, je na videz poznal, saj jih je iz tedna v teden opazoval.
Ko sta vstopila, se niso kaj dosti umirili, zato je župnik glasno zaploskal. »Pripeljal sem vašega novega tovariša in našega sodelavca,« je naznanil. »Ime mu je Justin, sicer pa ga verjetno vsi poznate. Pomagali mu bomo, da se čimprej vključi, v našo družbo in se vpelje v ministrantsko službo.« Vsi so veselo zaploskali. »Najbolje bo, da te bomo sproti uvajali, če pa česa ne boš vedel, se obrni na Dominika,« je dodal župnik. Dominik se mu je prijateljsko nasmehnil in mu podal roko. Župnik ga je povabil, naj pride, kadar more, k maši med tednom. »Takrat je največ časa in priložnosti za uvajanje.«
Rad je prihajal. K sreči nikoli ni bil čisto sam, saj se ne bi znašel. Nekateri ministranti so mu pomagali z nasveti, drugi so se samo čudili, kadar ni vedel, kam naj se obrne ali kaj naj naredi. Vesel je bil, kadar je zagledal v zakristiji Dominika, ki ga je skrbno seznanjal z nalogami te službe, pred oltarjem pa mu je včasih namignil, kaj naj naredi. Kmalu mu je postalo vse samoumevno in preprosto. Le nekoliko preživahna se mu je zdela ta ministrantska družba, zato je občudoval Dominika, ki je znal biti razigran, ko je bil čas za to, in resen, ko je prestopil prag zakristije.
Vedno bolj sta postajala prijatelja.
Kadar sta ministrirala skupaj, sta se po maši malo dlje pogovarjala. Ti pogovori so bili vsakdanji, vendar zelo prijetni, saj je lepo govoriti z nekom, ki te pozorno in razumevajoče posluša.
»Me lahko prihodnjo sredo nadomeščaš?« ga je nekega dne prosil Dominik.
»V sredo? Mislim, da lahko.«
Hotel ga je vprašati, zakaj ga ne bo, pa je raje molčal. Že mora imeti pameten razlog, je pomislil.
Čez kakšnih štirinajst dni je Dominik prošnjo ponovil. »Učiti se moram,« je dodal.
»Ti škriplje v šoli?« se je začudil Justin.
Neodločno je odkimal. Kmalu zatem ga zopet ni bilo, ne da bi prosil za zamenjavo. Ko je spet prišel in sta se po maši ustavila, je Dominik dejal: »Verjetno ne bom več prihajal ministrirat.«
Justin ga je vprašujoče pogledal: »Zaradi šole?«
»Saj ni pomembno zakaj,« je Dominik pogledal v tla. Videl je, da je Justina prizadelo. »No, tebi povem: očetu ni prav, da hodimo v cerkev in da sem ministrant. Pa me je mama prosila, če bi zaenkrat nehal ministrirati.«
Justin je strmel v resni prijateljev obraz, njegovih besed pa skoraj ni razumel. »Vedno bom prihajal jaz namesto tebe,« je dejal, ker se mu je zdelo, da bo s tem Dominika še najbolj razveselil.
»Morda bom še kdaj prišel. Vsaj upam.« In Dominik je naglo vstal in dodal: »Samo tebi sem povedal,« je poudaril in z naglimi koraki odšel.
Justin je dano obljubo držal, čeprav mu je bilo včasih težko, toda dane besede ni maral prelomiti. Imel pa je občutek, da je bil župnik vsakokrat, ko je namesto Dominika zagledal njega, presenečen. Nekega večera mu je pred mašo bolj mimogrede dejal: »Tvoj prijatelj pa zadnje čase premalo resno jemlje svojo službo.«
Justin ga je začudeno pogledal.
»Ko ga boš videl, mu reci, naj le še pride,« je z nekim razumevajočim glasom dejal župnik.
Justin je prikimal in pohitel k omari z ministrantskimi oblekami.
Tudi njegova mama se je čudila, zakaj mora zadnje čase tako pogosto ministrirati. Justin se je izmotaval kot je vedel in znal. Toda mama je bila bolj vztrajna kot župnik. »Ali je kateri od ministrantov zbolel?« ga je vprašala.
Justin je odkimal.
»Potem pa vprašaj tistega tvojega Dominika, zakaj je tako.«
»Dominik ne prihaja več,« je rekel in takoj začutil, da je povedal preveč.
»Ne hodi več? Mu je župnik prepovedal?«
Justin je spet odkimal.
»Kdo mu pa lahko prepove?« se je čudila.
»Mama ... Ne mama, pravzaprav oče,« se je hitro popravil in se prepozno spomnil, kaj je obljubil Dominiku. Najraje bi se v zemljo vdrl, da ne bi slišal naslednjega maminega vprašanja. Bil je presenečen, ko je mama rekla samo: »Ja, to pa težko razumem.«
»Tudi jaz,« je pohitel Justin in bil vesel, da ga ni vprašala ničesar več.
Ko so na srečanju sestavljali razpored za naslednji mesec, so nekateri predlagali, da bi Dominika kar prečrtali, saj zadnje čase ne prihaja več. »Začasno ga nadomeščam jaz,« ga je malce plašno branil Justin in predlagal: »Morda bi ga na razpored vpisal manjkrat.«
»Dober predlog,« je potrdil župnik.
Ko je Justin nekega večera vstopil v zakristijo, je zagledal Dominika že napravljenega v ministrantski obleki. Stekel je k njemu in ga objel. »Pa si le prišel!« je rekel. Dominik pa je samo prikimal. Župnik, ki je pripravljal kelih, ju je od strani opazoval.
Skupaj sta pristopila k oltarju. Tako lepe maše Justin že dolgo ni doživel. Po maši sta se pogovorila.
»Ali si pobegnil od doma?« ga je vprašal Justin.
Dominik je odkimal.
»Ali oče ve, da si šel?«
Dominik je prikimal in povedal: »Oče mi je danes rekel: ‘Tokrat le pojdi k svojim prijateljem, težko gledam tvoj žalostni obraz’.«
»Samo za danes ti je dovolil?« je hotel vedeti Justin.
»Ne vem,« je bil Dominik kratek. »Celo mašo sem molil.«
»Da bi lahko spet prihajal?«
»Ne. Za očeta sem molil.«
»Potem boš pa lahko še vedno prihajal,« je z neko gotovostjo dejal Justin ter obljubil: »Tudi jaz bom molil zanj.«
JARC, Janko-Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 45.