Pred davnimi stoletji se je zgodilo, da sta sveta mučenca, brata Primož in Felicijan, hodila po svetu in iskala bivališča. Daleč iz rodnega Rima, kjer so ju bili z baklami žgali, levom vrgli in končno obglavili Dioklecijanovi krvniki, ju je vedla pot in vendar še nista našla kraja, kjer bi shranila svoje zemske ostanke. Prehodila sta beneško ravnino, že ju je pozdravljala trpka kraška zemlja, ko jima je prišel naproti neznan romar, utrujen in nebogljen, ki se je bil namenil v Rim na grob sv. Petra. In pozdravili so se in sedli v senco, romar pa je delil z njima svoje brašno, sir in klobaso in črn kruh, ki pa je bil sladek in dišeč kot med.
»Joj,« je rekel sveti Primož, »kje raste žito, ki daje tak kruh?«
In romar je pokazal proti ljubi slovenski deželi. »Ajdov kruh je to,« je dejal, »iz naše zemlje je zrasel. Pridita k nam in dobila ga bosta hlebec in še več... Kjer bosta videla rožnato cvetoča polja in gore nad njimi, tam se ustavita.«
In šel je romar svojo pot proti Večnemu mestu in tiho molil, šla sta svetnika proti slovenskim goram in rekla: »Odslej bova posebna varuha ajde. Dobri morajo biti ljudje, ki jim jo je Bog podaril.«
In tretji dan sta zagledala cvetoča polja in čebele nad njimi. Naši ljudje so ju sprejeli kot popotna gosta ter jima postregli od svojega ubogega bogastva.
Rekla sta svetnika: »Kot ajdova roža so pošteni ti ljudje - ostaniva pri njih. S čim naj jima poplačava gostoljubnost? Pojdiva v goro: lovila bova strelo, da jim ne uniči domov, blagoslavljala bova ajdo, da bo stoteren sad rodila...«
Pa sta se napotila v zeleno goro, v najlepši rebri sta si postavila dom in ljudje so ju vzljubili kot velika zavetnika kmečkega dela. Iz daljnih krajev so prihajali, iz osemnajstih župnij so romale procesije vsako leto na njun grob. Morali so postaviti novo in lepšo cerkev in najboljši slikar daleč naokrog je okrasil njene stene. Kuga in lakota, vojska in Turki so obiskovali ljudi pod goro - pa glej - božje varstvo je bilo z njimi in sveta Primož in Felicijan sta razgrnila plašč same nebeške Matere, da so se zemski otroci skrili pod njim. In na prošnjo svetih mučencev je Marija klicala k Sinu in Sin je Očetu rane pokazal... Ne, Bog Oče se ni mogel ustavljati takim priprošnjikom: vtaknil je meč svoje jeze v nožnico in nadloge so pojenjale.
Zdaj počivajo svete moči ljubih svetnikov pod lepim oltarjem s ciborijem. Pod stolpom je mernik - vanj vsipljejo kmetje ajdo svetnikoma v zahvalo, svetnikoma v blagoslov. Zvon v zvoniku pa prepeva, kot je zvonar v latinščini leta 1491 zapisal nanj: »Zdrava Marija! O, Kralj slave, pridi z mirom! O, sveti Primož, prosi za nas!«
Emilijan Cevc, zgodbe, v: Ognjišče (2008) 06, str. 60.

Srečali smo lansko poletje. Sredi Ljubljane. Gospa Anica mi je pred dvema letoma, ko sem v neki reviji predstavil knjigo o njeni mami, pisala, da bi me rada spoznala. Knjiga mi je prišla v roke prav po naključju in me je tako prevzela, da mi je narekovala zapis o tej pogumni ženi Mariji, ki je v težkih letih po vojni sama vzgajala hčerko, garala po raznih službah in gradila hišo, ki pa jo je zapustila in s hčerko odšla za možem v Kanado. Zdaj se je njeno plemenito srce ustavilo.
Dobili smo se pred Prešernom. Bil sem v skrbeh, da se ne bomo spoznali, ko smo se po telefonu dogovarjali za srečanje. Pa je bila skrb popolnoma odveč.
»Ste vi ...?« so naju vprašale besede in oči, ko sva se približala spomeniku.
»Seveda sem.«
Kratko predstavljanje: Anica, mož Andrej, sestra Marta. Predstavim ženo in pogovor je sproščeno stekel, kot da se poznamo že od nekdaj. Vsi trije govorijo čudovito slovenščino, čeprav so bili rojeni v Kanadi. Najprej seveda steče beseda o pokojni mami, o tem, kako sem prišel do knjige in kaj me je nagnilo, da sem jo predstavil. Potem pa nas je vedno bolj zajemal sedanji čas.
Povedo, da so čez nekaj dni namenjeni na Triglav in da Andreja skrbi, če bo zmogel ta vzpon, saj še ni bil na vrhu. Gospa Marta pripoveduje, da imajo naši rojaki v Kanadi dramsko skupino, nimajo pa primernih iger. Takoj pokličem kolegico, tudi Marto, ki povsod, kjer le more, ustanavlja dramske krožke. Obljubi, da bo poiskala in poslala primerna besedila.
V gostilni blizu stolnice so med cesto in pločnikom postavljene mize. Pred vrati stoji natakar. Povemo mu, da bi radi kaj pojedli. Zelo vroče je, vendar najini gosti naročijo tipične slovenske jedi, ki pravzaprav niso najbolj primerne za ta letni čas: pečenice, krvavice, repo, zelje, štruklje. Tako prijetno domače se počutimo!
Beseda steče o Sloveniji, naši in tudi njihovi državi. Čuti se, da ste še mlada država, menijo, zato še v marsičem neizkušeni in morali se boste še veliko naučiti.
Iz torbe vzamem svojo knjigo kratkih zgodb. Gospe Anici sem jo obljubil. Upa, da jo bo razumela, pravi, in potoži, da pogosto težko razumejo naše časopise – razumejo sicer skoraj vsako besedo, vsebine pa ne. Obljubi, da mi bo sporočila, kako bo šlo z branjem.
Čez nekaj dni je prispela elektronska pošta: da so bili na Triglavu in da so pri Aljaževem stolpu po gorniški navadi ‘krstili’ Andreja, ki kar ne more verjeti, da je bil res na vrhu.
»Ko smo zvečer sedeli pred Domom Planika in je zahajalo sonce, smo opazovali, kako so se prižigale luči v Ljubljani in na Brniku. Zdelo se nam je, da smo v nebesih in da od tam gledamo dol na to našo čudovito deželo. Bogu smo hvaležni, da smo jo lahko doživeli.« Napisala je še, da bo njihov režiser po zaslugi kolegice Marte lahko izbiral besedila iger. Pripisala je tudi, da je bila njena skrb, da knjige ne bi razumela, odveč.
»V zgodbi Njegov prijatelj ste se vprašali: “Je Bog, ali ga ni?” Moram vam povedati, kaj se mi je zgodilo v desetem razredu, ko sem bila stara štirinajst let. Učiteljica verouka nas je vprašala: “Ali je Bog, ali ga ni?” “Seveda je!” smo vsi odgovorili. “Kako pa to veste?” je spraševala naprej. “Bog vendar je in za kristjana to ni nobeno vprašanje,” sem si mislila. Celo pot domov sem premlevala to misel, a nikomur nisem povedala, kaj me bega.
Po večerji sem šla v svojo sobo pisat domačo nalogo. Čez kakšne pol ure je prišla v sobo mama. Prinesla je zlikano perilo in ga zložila v omaro. Potem se je usedla na posteljo in mi začela pripovedovati, koliko sta ji v življenju pomenila vera v Boga in molitev, kako ji je Mati Marija stala ob strani in kako ji je vse to pomagalo v viharjih življenja. Še nikoli dotlej si nisem zastavljala tega vprašanja, ko pa se mi je porodilo prvič, je prišla k meni ona in mi povedala, kaj je njej pomenil Bog, kot da bi vedela, da sem v dvomih. Za mene je bil to pravi čudež! Po tistem si nikoli več zastavljala vprašanja, ali Bog je, ali ga ni. Šele čez trideset let sem ji povedala, kaj je meni podarila tisti večer. V neki otroški povesti sem nekoč zasledila misel: “Ker Bog ne more biti povsod navzoč, je ustvaril mame.” Seveda ni napisano prav, saj je Bog navzoč povsod. Ampak tako je bilo napisano v otroški povesti,« je napisala gospa Anica.
Ko berem to iskreno osebno izpoved, premišljujem: svet se res ne vrti čisto tako, kot ga slikajo pravljice. Zamotane misli poenostavijo tako, da jih lahko razumejo otroci, ki so odprti za dobroto. Zaradi tega jih imajo tako radi. Pa tudi zato, ker jim jih ponavadi pripovedujejo mame, poslane od Boga.
Janko Jarc-Smiljan
Ognjišče (2013) 06, str. 21

Gal je zelo živahen fantič. Pravzaprav je večina otrok njegovih let polna moči in domislic, razen kadar zbolijo. Takrat pa so starši v skrbeh in komaj čakajo, kdaj bodo razposajeno tekali naokoli. Gal je bil dejansko samo drugačen od svojega starejšega brata Bena, ki ni stikal povsod, kamor so segle njegove ročice, ki ni s škarjami načel najlepšega prta, ker je preveč visel čez rob mize, in ni uhajal od doma, kadar sta starša pozabila zapreti vrtna vrata. Ob pustu je vse zabavala s svojo sproščeno živahnostjo. Njega in Bena sta mamica in očka našemila v klovna. Gal je, čeprav še nikoli ni videl maškar, začel plesati in se zvijati. Od srca so se mu vsi nasmejali in ga celo dali bratu za vzor. To pa se ni zgodilo prav pogosto.
Gal pa ni bil samo navihan. Kmalu je ugotovila, bi lahko vsaj za nekaj časa pridobil mamino in očetovo pozornost. Kdo bi vedel, od kod mu je v glavo šinila misel, da je nekega dne, ko je bil zelo nemiren. hrupno odšel skozi vrata, malo počakal, potem pa se neopazno ves miren vrnil. Starša sta spremembo takoj opazila.
»Kaj je s tabo, Gal?« sta vprašala.
»Jaz nisem Gal! Jaz sem Val!« se je odrezal.
Začudeno sta ga pogledala. »In kje je Gal?«
»Poreden je bil, zato je odšel in sem prišel jaz.«
»A ja?« sta rekla, čeprav nista prav dobro razumela, kaj jima je hotel povedati. Gal, pravzaprav Val, pa se je vedel tako lepo, da je bil še Beno presenečen. Skupaj sta se igrala in se nista niti enkrat sprla.
Čez čas se je igre naveličal in tako mirno, kot je prišel, tudi odšel, kmalu pa se je ves razposajen vrnil, kot da se ni nič zgodilo.
Starša sta se smejala in rekla, da naj Val še kdaj pride. NI mu bilo treba dvakrat reči.
Ko je prišel na obisk družinski prijatelj Peter, ki je pogosto zahajal k njim, je fantiča začudeno pogledal. »Gal, si bolan?« ga je vprašal.
Ta je samo odkimal.
»Ne, ni bolan,« je rekla mama. »Kaj ne vidiš, da to ni Gal, ampak Val.«
»Val?« se je začudil Peter. Mama mu je razložila, v čem je stvar. »Zelo zanimivo. Zelo praktično!« je dejal in s težavo ostal resen.
Val pa je komaj čakal, da bi se kmalu vrnil Gal, saj Val ne more plezati po Petru in mu odvezati čevljev.
Val je potem od časa do časa še hodil na obiske, dokler Gal ni toliko zrasel, da se mu je zdela ta igra preotročja.
Malo pred prvim svetim obhajilom se je Gal nekega dne oglasil pri Petru. »Veš, kaj nam je povedal naš katehet?« je sredi pogovora dejal. »Da bo pri obhajilu prišel k nam otrokom na obisk sam Jezus.« Malo je počakal. »Veš, da si to zelo težko predstavljam.«
Peter je začutil, da Gal tega ni rekel kar tako, ampak da mu ta misel že dolgo časa ne da miru.
»Prav vam je povedal katehet, le razumeti ga je treba pravilno,« je počasi začel Peter. »Ti boš pa to sploh lahko razumel. Saj se spomniš, da je včasih prihajal na obisk fantek z imenom Val.«
»Pusti to. Tedaj sem bil še čisto majhen, zdaj pa sem že velik.«
»Saj vem, drugi razred ni kar tako. Ampak jaz sem tudi zaradi Vala rad prihajal k vam. Ko sem prišel, sem te pozorno opazoval, da sem ugotovil, ali si doma ti ali pa imam pred seboj Vala.«
»Kaj res?« je bil Gal presenečen.
»Čisto zares. Če si bil bolj miren, je bil to Val, sicer si bil pa kar ti.«
»Ampak zakaj mi to pripoveduješ?« je vprašal Gal.
»Dejansko sem ti hotel povedati nekaj drugega. Da boš lažje razumel, kaj vam je hotel povedati katehet, boš moral bolj spremljati dogajanje pri sveti maši. No, čigave besede ponovi duhovnik, ko se pri maši skloni nad hostijo in kelihom?«
»Mislim, da …« je Gal vrtal po spominu.
»Saj vem, da veš. Duhovnik ponovi besede, ki jih je izrekel Jezus pri zadnji večerji, ko je zmolil blagoslov nad kruhom, ga razlomil, ga dal učencem in rekel: “Vzemite in jejte, to je moje telo.” In naročil jim je, naj to delajo v njegov spomin. Takrat so bili apostoli pravzaprav pri prvi sveti maši in pri prvem obhajilu.«
Gal je zavzeto poslušal.
»Vedno, kadar duhovnik pri maši izgovori te posvetilne besede, pride Jezus med nas. Tisti Jezus,ki je hodil in učil po Palestini, tisti Jezus, o katerem sta ti govorila mamica in očka, tisti Jezus, o katerem vsako nedeljo poslušaš pri maši in o katerem se pogovarjate pri verouku. Po dolgem pričakovanju se bosta pri obhajilu resnično srečala. Nič več ne boš o njem samo poslušal.«
Gal je nekaj časa molčal, nato pa zakrilil z rokami: »Tako kot o stricu Tonetu?«
»Stricu Tonetu?« je začudeno ponovil Peter.
»Lani je prišel na obisk iz Kanade!«
»Seveda, stric Tone,« se je spomnil Peter.
»Ko se je oglasil hišni zvonec, sem stekel k vratom. Na pragu je stal moški, ki ga še nikoli nisem videl. Ampak ko sem ga dobro pogledal, sem zaklical: “Mamica, stric Tone je prišel!”«
»Kaj?« se je začudil Peter. »Spoznal si ga, čeprav ga še nikoli nisi videl?«
»Mamica mi je pogosto pripovedovala o njem. Strašno ga ima rada. ‘Moj bratec’ mu pravi. Včasih malo žalostno pristavi: “Le kaj mu je bilo treba tako daleč!” Toliko stvari mi je povedala o njem, da sem si ga čisto živo predstavljal.«
»Morda si ga prepoznal iz poslanih fotografij?«
»Njega na njih nikoli ni bilo, ker je fotografiral. Največkrat pa je bilo na slikah njegovo podjetje.«
Peter se je zamislil. »Sedaj razumem, kaj mi hočeš povedati.«
Zagledal se je v Galove živahne oči. »Veš, kaj premišljujem?« je nato vprašal.
Zvedavo ga je pogledal.
»Ali si Gal ali Val, ali oboje?«
»Saj sem ti že rekel, da sem zdaj že velik.«
Peter se je samo nasmejal. »Menda res,« je pomislil. »z njim se lahko pogovarjam tako, kot se z odraslimi ne morem.«

JARC, Janko, Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str. 24-25.

»Sam se bom pripel, babi!« vzklikne moj še ne petletni vnuček Matic, ki se že vešče vzpenja na svoj sedež v avtu.
»To bo pa trajalo,« polglasno zamrmram in potegnem varnostni pas na doseg njegove roke.
»Ne bo dolgo trajalo, saj sem že velik,« užaljeno pripomni in se kar nekaj časa trudi s pripenjanjem. Ko mu končno uspe, me zmagoslavno pogleda in ponosno pove: »Vidiš, pa sem se!«
»Bravo, Matic!« ga pohvalim in hočem zapreti vrata.
Z roko se upre v vrata in me navihano pogleda. »Babi, saj tudi vrata lahko sam zaprem.«
»No, pa jih zapri sam,« se vdam in pogledam na uro.
»Se nama spet mudi?« me preseneti s svojim vprašanjem.
»No, ja,« se nasmehnem, »če boš hiter, bom imela še dovolj časa, da pred službo skupaj s Karmen spijeva kavico.« Z vso močjo potegne vrata, ki se res zaprejo.
»Neverjetno,« rečem začudeno, ko si tudi sama pripenjam varnostni pas. »Pa ni neverjetno, babi. Povedal sem ti, da sem že velik,« resno pove in v isti sapi nadaljuje: »Bova danes pela ali molila?«
»Pela sva že dopoldan, torej zdaj lahko ponoviva kakšno molitvico,« predlagam, ko zavijem iz vasi na glavno cesto.
»Molitvico Sveti angel znam že čisto celo. Ti jo povem?« Še predno mi uspe pritrditi, začne: »Sveti angel, varuh moj ...« Petje in recitiranje v avtomobilu sta med vožnjo postala najin vsakodnevni obred. Zavzeto poslušam fantiča, ko razločno izgovarja črko r, ki jo je pred kratkim osvojil. Ko brezhibno odmoli Sveti angel in ga, kot vselej, pohvalim, skoraj zahteva: »Povej mi še enkrat tisto pesmico, ki si mi jo povedala včeraj.«
»Katera je že bila?« se skušam sprenevedati, a me takoj ustavi.
»Saj veš, babi. Tista, ki si se je naučila od svoje mame in si jo potem ti naučila mojo mamo.«
Še vedno se sprenevedam in se ob tem silno zabavam. »Aha,« vzkliknem, kot bi se šele sedaj domislila. »Misliš tisto molitvico za mamico?«
»Tisto, ja,« vzneseno pritrdi.
Pogledam v vzvratno ogledalo in vidim, kako globoko zavzdihne, češ ali bo že kaj s to molitvico. »No, pa dajva,« resno rečem in pričnem:
Jezušček tam gori, v svojem zlatem dvori
sveti križ držiš, z angelčki sediš.
Prve hlačke nosim in kleče te prosim,
daj zdravja moji mami, ki me zjutraj drami.
Češe me, umiva, srajčico mi šiva;
sladkih jabolk reže, rada s kruhom streže.
Zjutraj zgodaj vstaja, ž'vinico napaja;
mleka piti daja, da ga še ostaja.
»Še enkrat, babi!« zahteva Matic , ko je molitvica pri kraju.
»Mi boš pomagal?« vprašam in spet pogledam v ogledalo.
»Samo čisto malo,« resno reče in doda: »Saj veš, da sem še majhen.«
Moram se nasmehniti ob misli, kako zna biti še ne petleten otrok enkrat velik in spet drugič majhen. Znova začnem z recitiranjem, Matic pa mi pomaga tako, da v vsaki vrstici ponovi le zadnjo besedo.
Ko se v Begunjah peljeva mimo cerkve, že vem, kaj bo sledilo: »Maša, babi,« se zasmeji in čaka na moj odziv.
»To je cerkev,« ga popravim, kot že tolikokrat doslej.
»Maša pa je v cerkvi, kajne, babi?«
»Tako je, Matic. Kadar si z mano v cerkvi na koru, si pri maši.«
»Ja,« izgovori nekam odsotno in nato čez nekaj časa nadaljuje: »Babi, kaj so tiste umazane rdeče pike ne Jezusovih rokah?«
»Umazane rdeče pike??« presenečeno vprašam in mrzlično razmišljam, kaj neki misli s tem vprašanjem.
»Ja, umazane rdeče pike. Zakaj jih ima Jezus na rokah? Se je udaril?«
Nenadoma me prešine, o čem sprašuje. Za trenutek ostanem brez besed. Kako naj tako majhnemu otroku razložim, da so to Jezusove rane? Matic mi ne pusti prav veliko časa za razmislek.
»Povej, babi!«
Globoko zajamem sapo in mu povem, da so to Jezusu storili hudobni ljudje.
»Zakaj so ljudje hudobni, babi?«
Ojoj, pomislim, zdaj pa v pasti! Mrzlično iščem odgovor, medtem ko gledam v vzvratno ogledalo. Matic je nagnjen naprej in pričakuje odgovor. »Morda so hudobni zato, ker jih ni imel nikoli nihče rad,« rečem po kratkem premisleku.
»Potem pa mi nismo hudobni,« pove čez nekaj časa s tolikšno gotovostjo, da se ozrem nazaj in ga ljubeče pogledam.
»Kdo, mi?« sem radovedna.
»Mi, saj veš: jaz, ti, mama, deda, Mojca ...«
»Kako pa veš, da nismo hudobni?« vprašam, ko parkiram pred Klančarjevo domačijo.
Matic vešče odpne varnostni pas in me začudeno pogleda. »Saj veš, babi. Zato, ker se imamo radi.«

KORENČAN, Palmira Melihen (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 44

Kamor koli greš, se srečaš z avtomati za razne napitke in hrano. Avtomati so postavljeni v zdravstvenih domovih, trgovskih centrih, na avtobusnih in železniških postajah, na črpalkah, v trgovinah, skratka povsod, kjer se zadržujejo ali hitijo mimo ljudje. V naglici si kupiš sendvič, sladki prigrizek ali napitek. Še preden tak avtomat zagledaš, ti iz njega zadiši – seveda, če je to tisti, iz katerega se točijo topli čaji, kakav ali kava.
Avtomat za tople napitke imamo tudi v našem podjetju. Iz njega si postrežemo s prvo kavo takoj, ko pridemo na delo. V hladnejših dneh topli lonček najprej podržimo v rokah, da si jih malo pogrejemo, potem pa nam je še prijetno toplo, ko napitek popijemo. Ker nas je več takšnih, ki imamo radi dišečo kavo, si ponavadi vzamemo svojih pet minut hkrati tudi za druženje.
Tako smo se kar nekako oblikovali v skupino petih in se dogovorili, da vsak dan eden izmed nas priskrbi kavo za vse. V tednu dni se tako vsi lepo zvrstimo.
Nekega dne pa kave ob določeni uri ni bilo. Čakali smo, kave pa od nikoder! Milan je bil ves iz sebe in prvi je stresel jezne besede: »A tako! Zdaj se bomo pa delali francoze? Če je na vrsti, je na vrsti. Kaj se pa ta sedaj gre – stiskač! Vedel sem, da on ni za našo skupino. Ko je on na vrsti, se na kavo vedno čaka.« Milan je bil jezen. Poskušala sem ga pomiriti, češ naj še malo počaka, pa nisem imela uspeha. Še nekaj trenutkov je grdo gledal okrog sebe, potem pa jezen odšel, da bi si natočil kavo.
Pri avtomatu pa je ugotovil, da utripajo samo rdeče lučke, kar pomeni, da avtomat ne deluje. S kavo ni bilo nič. Ves skesan je prišel k meni, me poklical stran od drugih in me prosil, naj bom tiho pred našo druščino. Naj jim ne povem, kako se je jezil in po krivem obsojal.
Poklicali smo na številko, napisano na aparatu. Še isti dan so prišli in popravili pokvarjeno reč. Z Milanom pa sva še nekajkrat imela pogovor, saj mu je bilo še vedno žal za vse grde misli in besede, s katerimi je tako hitro obsodil sodelavca, da je stiskač.
Ob tem dogodku sem se spomnila, da tudi sama večkrat obsodim druge. Še posebno mi je na duši obležal dogodek izpred mnogih let in Milanu sem povedala zanj.
Teta me je, deklico staro šest ali sedem let, vzela s seboj v sosednji kraj, kjer so blagoslovili obnovljeno podružnično cerkev. K sveti maši sem takrat že redno hodila, razumela pa ne veliko. Sem pa zato mirno sedela in opazovala dogajanje okrog sebe. Tudi tokrat je bilo tako.
Med mašo se mi je pogled ustavil na dečku približno istih let. Pritegnili so me njegovi svetli, skoraj beli lasje. Ves čas se je nemirno stiskal k mami, ji šepetal in se ji obešal na roke takoj, ko smo med obredom vstali. Mama ga je božala, jemala v naročje, mu dajala bombone in ga nekako poskušala pomiriti in zamotiti.
Ko je prišel čas po pridigi in je cerkovnik s košarico odšel med ljudi, je mama iz žepa vzela denarnico. Ven je jemala kovance (bogve kakšna valuta je že bila takrat) in vsakega obračala med prsti, ga otipavala, pospravila in vzela iz denarnice drugega ... In tako kar nekaj časa. Enega od kovancev je dala sinu, drugega pa je izbrala in ga sama darovala v košarico.
Zdelo se mi je grdo to njeno izbiranje. Da je toliko časa tehtala vsakega. »Je pa res stiskaška!« sem mislila sama pri sebi.
Na poti domov se nama ni preveč mudilo. Šli smo počasneje kot za tja in ves čas sva lahko klepetali.
»Si videla tistega dečka z belimi lasmi?«
»Seveda sem. Zdi se mi, da je tvojih let ...« mi je odvrnila teta.
»Ampak veš, da je njegova mama res čudna. A si videla, da je vsak kovanec večkrat obrnila, preden je izbrala prava dva?«
»Seveda sem videla. Ampak to ni nič čudnega. Ta gospa je slepa. In slepi ljudje si pomagajo s tipom. In če si videla, je toliko časa iskala med kovanci zato, da je našla največjega. Si videla, da je imel veliko številko pet? Ti si dala veliko manj. Desetkrat manj.« Tako me je podučila teta.
Kako me je bilo sram. Teti sem priznala, kako sem tisto ženo obsojala. Bila je kratka: »Stokrat premisli, preden izrečeš kaj slabega, pa tudi preden koga obsodiš v svojem srcu.«
Velikokrat se spomnim na ta dogodek, saj nas življenje kar naprej uči strpnosti in prizanesljivosti do sebe in drugih. Mogoče pa mi je večkrat pred očmi tudi zato, ker je ta svetlolasi deček čez mnogo let postal moj svak. Ampak takrat ni bilo več njegove mame. Umrla je, ker je tumor v glavi, zaradi katerega je najprej oslepela, po dobrem letu pretrgal nit njenega življenja.

Katarina. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21

Bila sem še majhna, ko sem nekega dne v hiši našla škatlico, v kateri so bile zanimive podobice. Pritegnila me je podobica angela varuha, ki spremlja otroka na brvi čez potok, Marije z rožnim vencem v rokah, Marije z Jezusom v naročju, žalostne Matere pod križem ...
Na dnu škatlice pa so bile svetinjice.
»Glej, da katere ne izgubiš,« me je opozorila mama. »Vsaka je dragocen spomin na romanja po naših božjih poteh, povezana z odpustki. Vidiš, tale je s Svete Gore.«
»Kje pa je to?« sem bila radovedna.
»Daleč, zelo daleč, na Primorskem, ob meji z Italijo. Svetinjico nam je z romanja prinesla teta Kristina. Jaz še nisem bila tam.«
Čez nekaj let je prišel milostni čas, da sem kar tri dni preživela v bližini Svetogorske Kraljice. Bila sem na duhovnih vajah za šolarke. Bila sem prvič v lepi, sproščeni družbi, ki sta jo povezovala molitev in petje. To so bili nepozabni dnevi druženja v veliki cerkvi in zunaj nje ob pogledu v dolino Soče pod nami. Spomnila sem se tiste svetinjice, ki mi jo je kot otroku pokazala mama.
»Ta pa je od Marije Pomagaj z Brezij, ki je slovensko narodno svetišče,« je mama iz škatlice vzela drugo svetinjico. »Veliko ljudi roma tja in Marija uslišuje njihove goreče prošnje.«
Kot otrok nisem nikoli bila na Brezjah, zdaj pa ta milostni kraj obiščem vsako leto. V svojih stiskah in težavah kličem na pomoč Marijo Pomagaj. Na nekih duhovnih vajah sem tam doživela nepozabno srečanje z redovnico sestro Tončko, ki je bila kot otrok pri Brezjanski Mariji ozdravljena težke bolezni. Srečati nekoga, ki mu je bila dana ta milost, je bilo zame nekaj velikega, kot da bi se mi malce odprla nebeška vrata.
»Ta pa je s Trsata, ki je ob morju, nad Reko. Tam sem bila prvič z očetom. Pozneje sem bila še večkrat. Srčno sem želela znova obiskati kraj z Marijo, ki pomaga ljudem; pa videti morje, ladje ... Prišlo je leto, ki je bilo zame in za vso našo družino zelo žalostno. Pri vsej žalosti nam je zasijal žarek tolažbe in upanja, ko smo po dolgem času spet romali na Trsat. Zdelo se mi je, da sem prišla domov, in vsa ganjena sem se spominjala podob v cerkvi, ki sem jih kot otrok občudovala ...
Tista škatlica s podobicami in svetinjicami je še vedno v moji rojstni hiši, ki jo rada obiščem, čeprav je moj dom drugje. Pred leti mi jo je pokazal moj brat kot družinski zaklad.
Z leti mi je malo zbledel občutek svetosti in mladostne navezanosti na te svete reči. Potem pa je družino zadela nesreča: nečakinjo je zadela kap. Ostala je mrtvoudna in nema. Njena mama mi je povedala: »Ko sem bila prvič pri njej v bolnišnici, sem ji pod blazino položila svetinjico Marije Pomagaj.«
»Ona je to storila?« sem se začudila, ker ni veljala za prav vneto vernico.
»Ko sem naslednjič prišla, svetinjice ni bilo več pod blazino,« je nadaljevala njena mama. »Nekdo jo je vrgel proč.« Tako mi je bilo hudo zaradi tega vse tedne, ko smo hodili k njej in je bila v komi. Končno se je, kot po čudežu, zbudila in prišel je čas, da so jo lahko preselili v sobo na oddelku. Ko sem v sobi odprla predal njene omarice, mi je od sreče zastala roka in solza stopila v oči. V praznem predalu se je zasvetila izgubljena svetinjica! Niso je vrgli proč! Ves čas je bila ob njej in jo varovala. Od takrat jo vsak dan položim v njeno negibno roko s prošnjo, da bi Marija odstranila tisto zaporo, ki ji ne da, da bi se gibala, govorila, mirno dihala ... Prepričana sem, da se bo to nekoč res zgodilo. Marija bo pomagala – če ne do ozdravitve, nam bo dala vsaj tolažbo in upanje.«

Heli, zgodbe, v: Ognjišče 6 (2023), 82-83.

Mesec junij – rožnik mi je še posebej pri srcu. V tem mesecu namreč praznujeva stara mama in jaz. Obe imava v tem mesecu rojstni dan, jaz tudi god. Stare mame žal že dolgo ni več med nami, spomini nanjo in na njen cvetoči vrt pa niso zbledeli.
Spomini hitijo nazaj, v moje otroštvo. Stara mama me je varovala vsak dan, ko sta bila moja starša v službi. Nikoli nisem bila v vrtcu. Moja mama Antonija me je vsako jutro pričakala na hišnem pragu, me objela, potem pa sva skupaj pripravili zajtrk. Dopoldne pa kosilo. Radi sva tudi kaj dobrega spekli. Ob lepem vremenu sva šli na sprehod. Učila me je moliti, pripovedovala mi je napete zgodbe, s svojo dobroto me je vzgajala za življenje. Rada sem bila pri njej, zelo sva bili navezani ena na drugo. K njej sem se vračala tudi kasneje. Znala me je potolažiti in pomiriti v stiskah in težavah.
Imela je vrt in na njem veliko rož, ki jih je ljubeče in skrbno negovala. Najbolj so ji bile pri srcu rdeče in rožnate vrtnice. Najlepše so se vzpenjale ob ograji. Ljudje, ki so hodili tam mimo, so se ustavljali in jih občudovali.
Odkar pomnim, so bile na njenem vrtu rože. Spomladi tulipani, zvončki, narcise, v maju tudi šmarnice, kasneje pa poletne rože. Na oknih so cveteli dišeči rdeči nageljni.
Z njenimi rožami sva krasili tudi Marijino kapelico na koncu vasi. Vsak soboto sva prinašali sveže rože, zamenjali vodo, prižgali svečo in molili za vse domače ljudi, Marijinemu materinskemu varstvo sva priporočali zlasti tiste v težavah in stiskah. Če je bilo mogoče, sva prihajali h kapelici molit vsak dan, ko sva šli na sprehod.
Za moj god, na praznik rojstva Janeza Krstnika, me je mama Antonija vedno razveselila z jagodami in smetano. Kako so bile sladke in slastne tiste jagode z njenega vrta! To je delala tudi, ko sem zaključila študij in sem bila že zaposlena. Nikoli ne bom pozabila tistih jagod in njenih žarečih oči. Ne vem, kdo je bil bolj srečen, ali ona ali jaz!
Mame Antonije že dolgo ni več. Njena hiša še stoji, toda sameva. Počasi propada. Nikogar ni, ki bi prišel živet sem. Njen nekdaj cvetoč vrt je zraščen s plevelom. Ostalo je le nekaj vrtnic, ki se vzpenjajo ob ograji. Ko grem domov, včasih pridem in se v mislih vrnem v tiste dni, ko sva bili z mamo Antonijo skupaj. Potem utrgam cvet, stopim do Marijine kapelice in ga položim pred njen kip, prižgem svečo in molim za mojo nepozabno mamo Antonijo.

J. Jemec, zgodbe, v: Ognjišče 6 (2023), 82-83.

»Sama, sama, zdaj sem pa sama,« si je ponavljala in hodila sem ter tja po kuhinji. »Tako si se že davno odločila, zdaj pa je napočil ta trenutek,« se je oglasilo v njej. Res, vedno je govorila: ko pride snaha k hiši, gre zase, da ne bosta ena drugi v napoto – pa vendar je ostala ob njej nekaj časa. Danes pa je po manjšem nesporazumu napočil ta trenutek, a si še v sanjah ni predstavljala, kako težak bo.
Čeprav sta se lepo ujeli, je že dlje čutila, kot da jo nekaj duši, kot tujka se je počutila v hiši, ki jo je pred leti s takim veseljem opremljala. Vse tisto, kar je z zadoščenjem kupovala, zdaj ni bilo več njeno. Vsak krožnik, vsak lonec, vsaka skleda, vse je bilo kupljeno z ljubeznijo.
Raje se je odrekla obleki zase, samo da je polnila omare in police. Z možem nista imela dopustov, nikamor nista šla, samo delo delo in ena sama velika ljubezen do domačije. In ko je ostala sama, je z neomajno voljo delala naprej z eno samo željo, da dobi snaho, vnuke, da bo rod živel naprej, ona pa se bo umaknila zase, jim priskočila na pomoč, drugače pa pustila, da živijo svoje življenje. In vendar je bil trenutek odločitve tako težak
Čeprav je njena hiška dihala toplo in prijazno, se ji je v tem trenutku zdela kot ječa. Ni videla lepe kuhinje ne drugih prostorov, vse se ji je zdelo mrzlo in prazno. Živčno je prestavljala krožnik in lonce in ni vedela, kaj naj vzame v roke, da si prvič sama zase pripravi večerjo. Ni imela teka, zato je šla v posteljo brez večerje. Dušila se je v solzah in tudi prejokala noč. Sredi noči je vstala, odprla knjižno omaro in pobožala polne police knjig, ki so že več let čakale, da jih vzame v roke. »Zdaj bom imela čas tudi za vas,« je zašepetala.
V mrzlem jutru si je pripravila skodelico bele kave, nadrobila vanjo kruh in sedla za mizo. Zrla je v lepo svetlečo ploskev in žlica ji je padla iz rok. Prvič v življenju je sedela pri jedi sama. Prej kot otrok med starši, dedkom in babico, brati in sestrami, potem z možem in otroki – danes pa sama, čisto sama ... Pokrižala se je, pustila na mizi skodelico dišeče kave, sedla v avto in se odpeljala na pokopališče.
Pokleknila je na mrzlo zemljo, naslonila glavo na hladen marmor in neutolažljivo zajokala. »Ko bi mogla, bi legla k tebi, da bi bila za vedno skupaj,« je šepetala. Še nikoli, niti takrat, ko ga je mnogo prezgodaj izgubila, si ni tako močno želela, da bi šla za njim. Takrat so jo še potrebovali otroci, danes pa se ji je zdelo, da je ne rabi nihče več.
Stopila je še do groba moževe matere, pokleknila, dvignila roke in jo goreče prosila odpuščanja. »Mati, odpustite,« je šepetala. Šele zdaj je razumela, kako težko je ta stara, zgarana ženica prepustila svoj prostor njej in se umaknila zase. Še danes jo vidi, kako je vsa sključena pod težo bremena let, stopala po dvorišču in skušala še kaj postoriti.
Ona pa je vsa mlada in polna moči tekala in se gnala z delom, ne da bi se zavedala, da bo tudi ona nekoč na njenem mestu. »Mati, danes sem pa jaz tam in odpustite mi, če sem vas kdaj užalila,« je pobožala gomilo in potolažena vstala. Kot po čudežu so se ji posušile solze in pomirjena je zapustila božjo njivo. Čutila je, da jo oba, mož in tašča, gledata iz nebes in ji vlivata moči, vedela je, da ji verjameta, da je bilo njeno kesanje iskreno.
Z velikim upanjem, da bo kos tudi tej odločitvi, je stopila v kuhinjo. Ogenj je ugasnil in kava na mizi se je ohladila. Zakurila je in se ozrla skozi okno. Snaha je stala ob štedilniku in ji pomahala. Stopila je k oknu in ji pomahala nazaj.
Pristavila je lonček, skuhala dišečo tekočino, dala na pladenj in nesla čez dvorišče v hišo. »Pridi, bova skupaj popili kavo,« je povabila snaho. Sedli sta za mizo in se pogovarjali. »Jutri pa jo jaz prinesem k vam,« je rekla tiho. Nasmehnila se ji je – kako rada je imela to pridno in prijazno mlado ženo. »Saj bova še naprej veliko skupaj, le veliki bolje se bova počutili, če bova stali vsaka za svojim ognjiščem,« ji je rekla v tolažbo.
Lahkih korakov je šla nazaj, nič več se ni počutila tako sama. Tudi ko je opoldne sama sedela za mizo, ne. Nekje sta nad njo bedela mož in tašča, blizu nje pa so živeli njeni, ki so jo imeli radi. Ni se umaknila zato, da bi jim ne bila v napoto, samo stopila je nazaj, da bodo sami živeli svoje življenje, po svoje, da bodo trdno stali na svojih nogah. Tako bo odslej stala tudi sama.
Zazrla se je v bogkov kot. Še včeraj se ji je zdel žalosten kot ona sama, danes pa kot da jo bodri in ji vliva novih moči, da ji hoče povedati, naj ne omaga pod križem, kot ni omagal on. Po dolgem času je bila kot včasih – polna moči, polna upanja in polna trdne vere.
KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 06, str. 52