* 5. marec 1900, Stara Loka, † 25. december 1963, Ljubljana

"Josip Gostič je bil velik umetnik in velik človek, dober kolega in sodelavec ter vzor in voditelj mladih. Bil je pojem opernega pevca najvišjih umetniških kvalitet," piše Marija Barbieri v veliki monografiji o Josipu Gostiču, ki je izšla leta 2000 ob stoletnici umetnikovega rojstva (pri njej sta sodelovala Marjana Mrak in Edo Škulj). "Krščen je bil kot Jožef Gostič, vendar se v vseh nadaljnjih dokumentih navaja kot Josip Gostič in tega sem se držala." V zadnjem delu knjige so objavljeni spomini nekaterih glasbenikov, ki so z Gostičem delali ali ga poznali. Znani slovenski dirigent Samo Hubad je zapisal: "Kot človek je bil Gostič silno prijeten, skromen, duhovit, dobrohoten, kot pač večina velikih umetnikov. Samohvale ni poznal." Mirko Cuderman, dolgoletni dirigent in ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, pričuje, da je Gostič "hodil enkrat na leto pet v stolnico k majniški ljudski pobožnosti - šmarnicam. Vedno je zapel pesem za tenor solo in zbor ... Bil je srčno dober, prijazen in neskončno preprost." Temu velikemu umetniku ter plemenitemu in vernemu možu posvečamo ta zapis ob 110-letnici njegovega rojstva.

Prvi glasbeni pouk pri očetu organistu

"Zelo veliko slovenskih glasbenikov ima očeta ali starega očeta organista," piše dr. Edo Škulj. "Tudi Josip Gostič je bil sin organista in ob njem je dobil prvo glasbeno izobrazbo." Leopold Gostič, rojen leta 1869 v Šentvidu pri Brdu, je leta 1889 prišel za organista na Homec, kjer se je leta 1892 poročil z domačinko Ano Jerman. Na Homcu so se jima rodili štirje od šestih otrok: Angela, Albina, Terezija in Leopold. Leta 1898 je odšel za organista v Radovljico, kjer je ostal dve leti, kajti leta 1900 je nastopil službo organista v Stari Loki. Tam sta se rodila sinova Josip (1900) in Ciril (1902). Leta 1902 se je kot organist vrnil na Homec, kjer je ostal do svoje smrti leta 1919.

Josipa Gostiča imajo za "svojega" Staroločani in Homčani: v Stari Loki se je rodil 3. marca 1900, "doma" pa je bil na Homcu, kjer se je družina ustalila. Tam je preživel otroštvo in mladost, tja se je vse življenja vračal in tam tudi čaka vstajenja. Oče Leopold je v cerkvi na Homcu opravljal orglarsko službo, sin Jože pa je od njega prejel prvo znanje o glasbi. Vsi v družini so bili glasbeno nadarjeni. Med prvo svetovno vojno je očeta, ki je bil vpoklican k vojakom, nadomeščala hčerka Terezija (rojena 1895). Ko je oče leta 1917 prišel na dopust, je Jožeta poslal na orglarsko šolo v Ljubljano, na kateri so se šolali mnogi znameniti slovenski glasbeniki. Z odličnim uspehom jo je končal leta 1919. Po očetovi smrti je sprejel orglarsko službo na Homcu, rad pa je zahajal v opero. Leta 1921 se je vpisal na Državni konservatorij v Ljubljani in postal član zbora ljubljanske Opere. Rekli so mu, da je njegov glas "majhen", zato nima smisla, da bi se učil petja, svetovali so mu, naj se preusmeri na klavir.

Operni pevec v Ljubljani, v Zagrebu, na Dunaju

Leta 1930 je Gostič diplomiral na konservatoriju in od vseh profesorjev dobil odlične ocene iz glavnega predmeta - solopetja. Ko je ravnatelj Matej Hubad slišal njegovo petje, mu je zagotovil nastop v Operi z vlogo Lenskega v Evgeniju Onjeginu Petra Čajkovskega. To se je zgodilo 5. septembra 1929. Romantična vloga Puškinovega Lenskega je bila za mladega, postavnega Gostiča očarljiv gledališki izziv in za njegov lirski glas pravo zmagoslavje. Kritiki so poveličevali njegovo muzikalnost, njegov lep in zdrav glas, razločno izgovarjavo, s kakršno se ne more pohvaliti vsak pevec, ter njegov igralski talent. Vse te vrline so Gostiča kmalu pripeljale med vrhunske operne umetnike. Njegov repertoar je obsegal 115 opernih in operetnih vlog. Prvih devet sezon je nastopal skoraj izključno v ljubljanski Operi; tam je, pozneje kot gost, imel okoli 850 nastopov.

Sledilo je "zagrebško obdobje". Zagrebškemu občinstvu se je Josip Gostič prvič predstavil 16. decembra 1930 z ansamblom Glasbene matice iz Ljubljane, ki je v zagrebškem Narodnem gledališču izvedla Faustovo pogubljenje Hektorja Berlioza. Kritik je o Gostiču prerokoval: "Njegovo mehko grlo in prijetna barva glasu napovedujeta, da se bo iz njega razvil odličen tenor." V naslednjih letih je Gostič še nekajkrat nastopil v Zagrebu kot gost, jeseni leta 1937 pa je podpisal stalno pogodbo s Hrvaškim narodnim gledališčem v Zagrebu, kjer je ostal do smrti; tudi po letu 1960, ko je stopil v pokoj. V 26 letih je imel v zagrebški Operi 970 nastopov in se za zmeraj povezal s hrvaško glasbo. Med drugo svetovno vojno (od 1942 do 1944) ter po njej (od 1951 do 1955) je najprej kot gost, potem pa kot stalni član, 260-krat nastopal v Državni operi na Dunaju. Slavni dirigent Karl Bohm, njegov prijatelj, je o Gostiču dejal: "Takih pevcev danes ni več!"

Njegov zadnji Božič

Na Homcu je bil njegov dom in tja se je vedno rad vračal tudi tedaj, ko je bil angažiran v zagrebški in dunajski Operi. Vsako leto je na Božič pel pri polnočnici v domači župnijski cerkvi. To je čutil kot klic srca, ki se mu ni mogel ustavljati in vse druge obveznosti so morale ta dan odpasti. Leta 1960 je rentgen pri Gostiču odkril raka na dvanajsterniku. Po operaciji je kazalo, da bo bolezen vendarle premagal. Nadaljeval je s petjem, toda njegovo zdravje se je slabšalo. Njegova zadnja predstava je bila v Zagrebu, kjer je 12. oktobra 1963 nastopil kot Manrico v Verdijevem Trubadurju. "Jože je prišel šele dopoldne s Homca; preden sem šel v orkester za pult," se spominja dirigent Samo Hubad, "in mi je potožil, da ima bolečine in da mora v zadnjem času zelo paziti na prebavo. 'A brez skrbi, šlo bo, saj smo profesionalci'." Po bleščečem (zadnjem) nastopu je moral iskati pomoč v bolnišnici v Ljubljani. Na dan pred Božičem je prišel k njemu župnik s Homca, ki mu je podelil zakramente za umirajoče. Pomirjen mu je dejal: "Hvala za vse, pripravljen sem za pot." Na sam Božič, 25. decembra 1963, je utihnila pesem njegovega življenja. To je bil njegov najlepši Božič, saj se je pridružil petjem angelskih zborov. Ljubljana se je prva poslovila od velikega, malo priznanega umetnika; prisrčno zadnje slovo so mu pripravili njegovi Homčani. Pogreb je bil 28. decembra 1963. Navzoča je bila velika množica ljudi. Mašno slavje in pogreb je vodil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit Jožef Pogačnik. Med mašo je tenorist Rudolf Francl, prvak ljubljanske opere, pel njegove priljubljene pesmi.

Silvester Čuk

* 7. marec 1861, Verd, † 22. april 1898, Ljubljana

Umetnostni zgodovinar France Mesesnel je v svoji knjižici Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940) zapisal: "O slovenskih umetnikih, ki so živeli, ustvarjali in umirali v 19. stoletju, je naš narod bore malo vedel ... Toda tako malo, kot so vedeli o slikarju Jožefu Petkovšku, niso napisali niti o privandranih slikarjih tujih narodnosti, ki so pri nas za dober kruh opravljali malo pomembna dela; o smrti tega moža noben slovenski list ni zabeležil najmanjšega podatka ... Njegova dela, ki so prišla leta 1908 v roke Rihardu Jakopiču, ko je pripravljal retrospektivno razstavo slovenske umetnosti, so tedaj prvič doživela posmrtno umetnostno oceno in so pričala o posebnem razvoju, ki je bil močno različen od umetnostnega tipa Petkovškovih sodobnikov." Petkovškova najbolj znana slika je Doma (1889), s katero je izpovedal občutek samote in odtujenosti. Ivan Cankar je podobo mojstrsko opisal v črtici Petkovškov obraz (1914). Ta slikar, ki ga je "strašni objem umetnosti dušil do obupa" (Cankar) stopa pred nas ob 150-letnici rojstva.

Sin oseminšestdesetletnega očeta in devetindvajsetletne matere

Slikarjev oče Andrej Petkovšek se je rodil leta 1793 na Vrhniki, leta 1819 se je poročil s 24-letno premožno vdovo Nežo Vehar na Verdu. Imela sta pet otrok. Po smrti žene Neže (1845) se je Andrej leta 1852, ko je bilo Matevžu, najstarejšemu otroku iz prvega zakona, že 32 let, vnovič poročil z dvajsetletno Marijo Stopar, gostaško hčerko. Iz tega zakona so bili trije otroci: Frančiška, Ivana in Jožef, naš slikar, ki se je rodil 7. marca 1861. Že tri leta po njegovem rojstvu je oče umrl in posestvo je prevzel Veharjev Matevž, a je že dve leti zatem umrl in posestvo je prešlo na polbrata Jožefa. Zaradi njegove mladoletnosti so gospodarili razni varuhi. Jožef je obiskoval osnovno šolo najprej na Vrhniki in potem v Idriji z dobrimi spričevali. Na realki v Ljubljani je slabo napredoval in po treh letih je šoli dal slovo. Doma se je družil s kmečkimi tovariši in zapravljal čas. Zaradi nenehnih materinih opominov je pri osemnajstih letih (1879) kot prostovoljec odšel k vojakom v Bosno. Vojaščina mu je pomagala do večje samostojnosti. Ko se je leta 1882 vrnil domov, se je začel ukvarjati s slikarstvom in znanci so ga napotili k slikarju Simonu Ogrinu na Vrhniko. Ta je odkril njegov slikarski talent, ga nekoliko poučeval v slikarstvu in ga poslal v Benetke. Že jeseni tega leta ga najdemo v Münchnu, kjer se je vpisal na slikarsko akademijo. Spričevala, izdana pa prvih dveh semestrih študija potrjujejo "veliko marljivost, mnogo zmožnosti ter zelo lep napredek". Spomladi leta 1884 je odšel v Pariz, kjer se je v galerijah seznanjal s francoskim "kmečkim" slikarstvom. Januarja 1885 se je vrnil v München, a zaradi težav z očmi se je kmalu vrnil na Verd. Naslednja leta je slikal doma in v okolici.

Ljubezensko razočaranje in izbruh duševne bolezni

Jožef Petkovšek je s prijatelji rad zahajal v gostilno Pri Marjančniku, ki jo je vodila njegova sestrična Ivana. Jožef se je zaljubil v njeno hčerko Ivanko, ki pa se je poročila z drugim, kar ga je močno prizadelo in pospešilo izbruh njegove duševne bolezni. Nekateri menijo da je bil dedno obremenjen, da pa je tudi neredno življenje pospeševalo bolezen. Jeseni je odšel v zdravilišče Lipik na Hrvaškem in nekega dne "skočil" v Zemun, kjer je srečal sedemnajstletno Marijo Filipescu, ji sledil do doma, se tam zaročil in se 2. oktobra 1888 poročil. Poročno potovanje ju je vodilo po vsej Italiji, vse do Sicilije. Na povratku je v Benetkah dobil napad bolezni, da sta se morala naglo vrniti domov. Jeseni je Petkovšek dokončal svojo Beneško kuhinjo ter izdelal celopostavni ženin portret v poročni opravi (sliko je kasneje v bolezenskem napadu sam uničil). 20. septembra 1889 so ga prvikrat odpeljali na Studenec, a se je kmalu vrnil začasno zdrav in se vnovič lotil slikanja. Verjetno je tedaj nastala njegova najbolj znana slika Doma, na kateri je naslikal domačo izbo na vogalu z dvema oknoma, za mizo pa svojo mater, sestro, nečaka in sebe. "Med njimi ni navidezno nobenega duševnega kontakta, otožni in obtožujoči pogovor se plete skrivnostno od duše do duše" (Stane Mikuž). Zaradi velikih stroškov, ki so jih imeli z njim domači, je Petkovšek sam maja 1889 uvedel delno razprodajo premoženja ter del posestva. Takrat je nastal tudi spisek njegovih obstoječih slik, o katerih je varuh Gregor Maček zapisal, da je "njihova umetniška vrednost enaka ničli". 10. maja 1892 so ga zadnjič odpeljali na Studenec. 20. avgusta 1892 so prodali Petkovškovo posestvo, poravnali dolgove, tako da je slikarju ostala samo domačija. Po šestih letih "ždenja" v bolnišnici se je njegovo nemirno srce 22. aprila 1898 ustavilo.

Malo ohranjenih slik dokaz velike umetniške osebnosti

"V zgodovini novejšega slovenskega slikarstva je Petkovškov pojav menda najzanimivejši," je zapisal likovni kritik Karel Dobida v svoji oceni knjižice Franceta Mesesnela Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940). "Dasi je od vsega njegovega dela ohranjenih komaj nekaj drobcev, že ti kažejo na nenavadno oblikujočo silo in res svojsko pojmovanje. Za življenja, ki mu je minevalo med napadi podedovane duševne bolezni in strastnim prizadevanjem izraziti svoje umetnostne težnje, je bil Petkovšek doma, ne le med znanci in sorodniki, temveč tudi v naši uradni javnosti pravi tujec. Šele pozno po smrti je doživel pravičnejšo oceno, ki mu je odkazala mesto med najbolj izrazitimi predhodniki naše slikarske moderne." Umetnostni zgodovinar Rajko Ložar je zapisal: "Poglavitne vrednote Petkovškovega slikarstva ležijo na strani prave človeške in duhovne globine, ki jo je znal vdihniti svojim delom." O njegovi najbolj znani sliki Doma pa pravi, da je "podoba človeške odtujenosti, za katero je moderni čas prinesel izraz alienacija". Krivdo, da je Petkovšek kot umetnik ostal nepoznan v naši javnosti in da se je ohranilo tako malo njegovih slik, so pripisovali slikarju Simonu Ogrinu, ki naj bi jih slabo ocenil. Dva glavna krivca, da je tako malo njegovih del prišlo nas, sta Petkovšek sam, ki je ob napadih blaznosti svoja dela in to, kar je začel delati, uničeval; drugi krivec pa je bila ženska, ki je uničila skoraj vse njegove risbe aktov. Slikar Jožef Petkovšek nam s svojo osebno tragiko z vsakim delom posebej zastavlja globoka vprašanja o mejah človeškega bivanja, o pravici posameznika do notranje svobode, o pravici do trpljenja in do lastne vizije sveta.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_2011)

DUHOVNIK, PROFESOR FILOZOFIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI, PISATELJ († 1988)

Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo.

Že v mladih letih preudaren in moder

»Dvakrat premisli, enkrat govori!« pravi pregovor, ki se ga je Hanzek - Janez Janžekovič menda držal vse od tedaj, ko se je naučil govoriti. Rodil se je 4. marca 1901 v Zagojičih, župnija Sv. Marjeta niže Ptuja (Gorišnica), srednje velikemu kmetu Francu in njegovi ženi Marjeti. Že v mladosti je govoril preudarno in modro, kakor je bil še v starosti mladostno kritičen in zvedav (Edvard Kovač). Šest let ljudske šole je obiskoval v domačem kraju, nato pa je odšel na klasično gimnazijo v Maribor, kjer je pokazal zanimanje za vse predmete, zato so ga klicali kar »odličnjak«. S prijateljem Stankom Cajnkarjem, ki je bil leto starejši, seje lotil pisateljevanja, vendar gaje bolj pritegnila filozofija. Po maturi je bil eno leto v mariborskem bogoslovju, leta 1922 pa gaje škof poslal v Pariz na Katoliški inštitut (univerzo), kjer je z najvišjo oceno dosegel licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije. Leta 1928 je bil posvečen v duhovnika, potem je bil eno leto kaplan v župniji Sv. Miklavž pri Ormožu, kjer se je lotil vsega - bil je celo režiser otroških iger. Že leta 1930 je bil imenovan za kaplana v mariborski stolni župniji, opravljal je katehetsko službo, hkrati pa je začel tudi predavati filozofijo v mariborskem bogoslovju. Svoje razlage filozofskih misli je od vsega začetka znal »zabeliti« z duhovitimi anekdotami. Jeseni leta 1938 je kot naslednik Aleša Ušeničnika prišel predavat filozofijo na teološko fakulteto v Ljubljani. To službo je vzorno opravljal 36 let - vse do upokojitve leta 1974.

Prodoren mislec, zanimiv predavatelj, plodovit pisatelj

V pariških letih sta na njegovo poznejšo življenjsko pot odločilno vplivala dva moža: njegov semeniški ravnatelj, poznejši pariški nadškof kardinal Jean Verdier in pa svetovno znani filozof Jacques Maritain. Ta je o njem zapisal: »Janeza Janžekoviča hranim v spominu kot odličnega duha. Bil sem izjemno zadovoljen z njegovim delom in menim, da je še posebno nadarjen za poučevanje filozofije.« Filozofija, ki jo je Janžekovič dolga desetletja predaval slovenskim bogoslovcem, je bila sholastika ali tomizem, ki ima za svojega vzornika sv. Tomaža Akvinskega. Vendar je vse, kar je učil, podajal kot svoje osebno dognanje. Na predavanja se je skrbno pripravljal in jih podajal s pretehtano besedo. »Najbrž mislite, da predavam z užitkom,« nam je nekoč dejal. »Ne, ne, na predavanja se odpravljam tako, kot gre rudar v jamo!« Na nekaterih mestih njegovih skript (učbenikov) je bil »prostor« za anekdote. »Te so zmeraj iste, toda obrazi se menjajo,« je dejal s svojim širokim nasmehom. Profesor Janžekovič je veliko pisal. Seznam njegovih znanstvenih, versko vzgojnih in domoljubnih spisov, ki so nastajali v letih od 1929 do 1984, obsega 188 naslovov. Njegova glavna dela so zbrana v šestih knjigah njegovih Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Že leta 1966 je v redni zbirki Mohorjeve družbe izšla knjiga Smisel življenja. »To je moja morda najpomembnejša knjiga zame kot duhovnika.« V jeziku, ki ga more razumeti povprečno razgledan bralec (nekatere strani so tudi bolj zahtevne), Janžekovič odpira temeljna vprašanja človeškega bivanja.

Smisel življenja: postati res dober človek

Peto poglavje te knjige govori o smislu življenja (prejšnja pojasnjujejo, ali se moremo zanesti na svojo pamet, kaj o smislu življenja pove izkustvena znanost, kako je mogoče z zdravim razumom priti do spoznanja Boga). V tem poglavju je čudovit razdelek z naslovom Oče naš - ogledalo dobrega človeka. V njej stopi pred nas dr. Janez Janžekovič v vsej svoji človeški in duhovniški veličini. Trdno je bil prepričan, daje človekovo najvišje dostojanstvo v njegovi podobnosti z Bogom. V to »plemstvo« so poklicani vsi ljudje. V tej luči je znal sprejemati tudi drugače misleče. Proti koncu šestdesetih let, ko je bil komunizem kot ideologija in režim še zelo trd, je bil eden začetnikov dialoga. »Ko se bomo naučili drug drugega spoštovati, ko bomo besedam znova vrnili njihov pravi pomen, potem šele bo mogoča tudi plodna medsebojna razprava.« Dosledno se je držal tega, kar je zapisal v omenjeni knjigi: »Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, nas je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvaril za srečo, vsi so moji bratje in sestre.« Kdor ga je poznal, si ga težko predstavlja brez njegove velike ljubezni - čebel. V letih mojega bogoslovnega študija je imel na tedaj še nepozidanem vrtu Alojzijevišča čebelnjak in med odmori smo se mu večkrat pridružili, ko nam je govoril o pridnosti in modrosti čebel. »Če bi hoteli povedati z eno besedo to, kar je bil Janžekovič v svoji filozofiji, življenju in veselju, bi morali reči: poštenjak« (Edvard Kovač). Gotovo ga je kot takega sprejel tudi Bog, ki ga je poklical k sebi 9. marca 1988.

(obletnica meseca - Ognjišče 03_2001)

PESNIK »ŠKRJANČKOV, POLJA, CVETOV« († 1901)

"Da sklenem: Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija... Polje!... Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem," je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova. Pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, posvečamo ta zapis ob 130-letnici njegovega rojstva.

"Jaz bi lahko mnogo dosegel, ko bi imel dom in svojce"

"Prepričan sem, da bi jaz lahko mnogo dosegel, da bi imel dom in svojce. Tako me pa preganja čut osamelosti in mi izpodjeda vse," je v pismu prijatelju Ivu Šorliju z Dunaja leta 1898 izpovedal Josip Murn. Rodil se je 4. marca 1879 kot nezakonski otrok Marije Murn, ki je bila doma iz Lahovč pri Cerkljah na Gorenjskem in je bila služkinja pri veletrgovcu Mayerju v Ljubljani. "Veste, lepa je bila, in takim je težko," je njena sestra povedala Ivanu Prijatelju. Očitno so jo gospodarji imeli radi, kajti trgovec in soproga sta šla za krstna botra njenemu otroku, ki bi se po očetu pisal Cankar: njegov oče je bil Ignac Cankar z Vrhnike, hlapec pri Mayerjevih, ki pa se je po Josipovem rojstvu poročil z drugo, s katero je tudi imel otroka. Kmalu po rojstvu je Marija otroka oddala v rejo neki kmetici v Zadobrovi pri Polju, sama pa je šla služit kruh v Trst, kjer jo je Josip kasneje obiskal. S tem se je zanj začelo pravo brezdomstvo, ki je trajalo vse do prerane smrti in mu v življenju jemalo potrebno moralno oporo. Že kot otrok se je bal ljudi; pred njimi je bežal na polje in se skrival v visoki travi. Polje je kmalu vzljubil, ker je bil v njem varen. Ko mu je bilo štiri leta, ga je vzela k sebi na Poljansko cesto v Ljubljani Polona Kalanova, rojakinja njegove matere, denarno pa ga je največ podpirala teta Marijana. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljubljani kot notranji gojenec v bližnjem cerkvenem zavodu Marijanišče. Ko je začel hoditi v gimnazijo, se je spet nastanil pri svoji krušni materi Poloni Kalanovi; po ljubljanskem potresu, ki je prizadel tudi njeno stanovanje, se je morala s svojimi dijaki preseliti v staro cukrarno. Sprva je bilo to tovarniško poslopje za rafiniranje sladkorja, kasneje pa vojašnica. Ob potresu je bila prazna, zato so se lahko vanjo vselili ljudje, ki jim je potres uničil prejšnja domovanja.

"Jaz bi moral biti kmet in čisto nič druzega..."

V prvem letniku višje gimnazije, leta 1895, se je Murn spoprijateljil s Cankarjem in Župančičem, s Kettejem sta bila menda znana že od prej. Bil je sprejet v dijaško literarno društvo Zadruga. Najbolj se je zbližal z Župančičem - po rusko sta drug drugega nagovarjala z "batjuško" Njegov sošolec je bil tudi Ivan Prijatelj, ki je Murna uvedel v družino pisatelja Ivana Tavčarja; njegova soproga Franja je bila Murnova dobrotnica. Med počitnicami je že od prvih gimnazijskih let zahajal na Gorenjsko k Poloninim sodnikom, kjer se je njegova duša vsa razživela ob naravi in ljudstvu. "Ko sem ga med počitnicami 1899 obiskal," pripoveduje Ivan Prijatelj, "sem se mu čudil: sedel je med kmetiškimi fanti v krčmi, pil in kadil in bil krepak kakor eden izmed njih." Ko se je začela oglašati dedna bolezen - jetika, je nekajkrat šel iskat zdravja tudi v Vipavsko dolino. V Podragi, kjer je bil prvič leta 1895, se je seznanil s pesnikom Franom Žgurjem: na njegovem domu se je reklo Pri Aleksandrovih in po tem hišnem vzdevku si je Murn privzel svoj stalni psevdonim Aleksandrov.

Po maturi jeseni 1898 je Murn odšel na Dunaj na eksportno akademijo s štipendijo, ki mu jo je priskrbela Franja Tavčarjeva. S te šole je presedlal na pravo in izgubil štipendijo in znašel se je v skrajnem pomanjkanju. Februarja 1899 se je vrnil v Ljubljano in se spet naselil v stari cukrarni. Naslednje leto je dobil službo stenografa in pisarja. V marcu 1901 je obležal. Umrl je 18. junija 1901 na isti postelji kot 26. aprila 1899 Dragotin Kette. Malo pred smrtjo je pisal Prijatelju: "Veš, kadar sem mislil na svojo bodočnost, nisem bil nikdar vesel. Kanclija, in nič druzega!... Jaz bi moral biti kmet in čisto nič druzega - Tako pa umrem v resnici mi ni žal zato."

"Škrjančki, polja, cvet, / to bil je vaš poet"

Murn je začel pisati pesmi kot gimnazijec. Računajo, da je vsega skupaj napisal okoli 430 pesmi, kar je veliko, če pomislimo, da se je prvič oglasil v javnosti leta 1896, utihnil pa leta 1901. Pisal je tudi prozo, ki pa je manj obsežna in manj pomembna. Literarni zgodovinarji Murnovo poezijo delijo na ljubezensko, kmečko, razpoloženjsko in pripovedno. "Najpomembnejši in najbogatejši izmed njih sta kmečka in razpoloženjska lirika, medtem ko so ljubezenska, razmišljujoča in pripovedna pesem šibkeje zastopana" (Joža Mahnič). Vsi soglašajo, da noben slovenski pesnik ni s tako ljubeznijo in tako nadrobno opisoval narave in kmečkega življenja kakor Murn, Kot pesnik se je razvijal počasi, tako da sta bila celo Cankar in Župančič v dvomu, ali je "batjuška" sploh pravi pesnik. V pismu svojemu bratu Karlu je Cankar zapisal, da mu Murnove pesmi niso ugajale. "Vse so starokopitne." Ko mu je Župančič poslal Murnove pesmi po pesnikovi smrti, je Cankar Zofki Kvedrovi priznal: "V rokah imam Murnove pesmi, nekaj nenavadno lepih je med njimi, posebno iz zadnjega časa." Svojemu bratrancu Izidorju Cankarju pa je leta 1911 dejal: "Ljudje tega velikega lirika premalo ljubijo in spoštujejo. Izmed tistih nesrečnih in visokih duše je, ki jih kasni časi odkrivajo."

Josip Murn Aleksandrov je mislil na samostojno zbirko že v zimi 1898/99, resneje pa se je dela za zbirko lotil maja 1900, vendar je dobil odklonilen odgovor založnika Bamberga. Tik pred smrtjo je rokopis izročil Ivanu Prijatelju, ki je zbirko razširil. Pod naslovom Pesmi in romance in z obsežnim, prisrčnim urednikovim uvodom je zbirka izšla leta 1903.

Silvester Čuk

* 4. marec 1844, Muljava, Slovenija, † 3. maj 1881, Ljubljana

»Marsikdo večkrat zavpije med nami: 'Za ljudstvo, za ljudstvo!' Ali vprašam: koliko je pravzaprav pisanih knjig za slovensko ljudstvo? Ljudstvo bi že bralo, ko bi le imelo kaj. In kakor bi raslo med nami število dobrih knjig, tako bi tudi raslo med narodom veselje do njih.« Tako je zapisal Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju od Litije do Čateža (1858), v katerem je zarisal pot razvoja slovenskega slovstva. »Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu.« Ta njegova navodila je prvi izpolnjeval njegov trinajst let mlajši rojak Josip Jurčič, ki si je pridobil pisateljsko slavo že kot gimnazijec. Kakšno desetletje zatem je Josip Stritar zapisal: »Izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko častiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti. Vsako novo delo njegovo je pravo veselje slovenskemu občinstvu in množi pisatelju število prijateljev in slavo.

Odličen učenec svojega starega očeta

Josip Jurčič, mojster naše poljudne povesti in začetnik slovenskega romana, se je rodil 4. marca 1844 na Muljavi pri Krki. Njegov oče Marko iz Jablanice pri Kostanjevici se je kot stiški kočijaž priženil na četrt kmetijo Pri Pajštbarju, ki mu jo je v zakon prinesla žena Marija Jankovič, nekaj let je imel tudi branjarijo in žganjarno. Malemu Jožeku je bil učitelj pri odkrivanju sveta in življenja v domači okolici stari oče Jože Jankovič, materin oče. Rad mu je pripovedoval pravljice in pripovedke o čarovnicah in strahovih, prigode iz časa turških napadov, o tihotapcih in rokovnjačih, o stiških menihih in je s tem zbudil vnukovo domišljijo. V šolo je začel hoditi s sedmimi leti, vendar se niti brati ni naučil, zato je šolo za eno leto pustil. Ko ga je starejša sestra Marija naučila brati, se je vrnil v šolo na Krki, ki jo je končal tako uspešno, da je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Prvi razred gimnazije je dovršil z odliko, zato je bil sprejet v katoliški dijaški zavod Alojzijevišče, kjer je ostal do konca sedmega razreda. Nekateri vzgojitelji so podpirali njegov pisateljski dar. V osmem razredu si je služil kruh s pisateljevanjem. Anton Janežič, urednik Slovenskega glasnika iz Celovca, mu je mesečno pošiljal za njegove spise toliko, da je skromno živel. Že leta 1861 je izšla njegova Pripovedka o beli kači. Po dedovi smrti 1858 mu je v Novicah postavil trajen spomenik s Spomini na deda. Po maturi (1865) je Jurčič šel na Dunaj, da bi študiral klasično jezikoslovje. Veliko časa in moči je posvečal pisateljevanju, s katerim pa se je komaj branil gladu, zato je kmalu uvidel, da študija ne bo mogel nadaljevati. Nekaj časa je še vztrajal na Dunaju, sredi leta 1868 se je preselil v Maribor, kjer je dobil službo v uredništvu Slovenskega naroda.

Levstik je vzgojil Jurčiča pisatelja

V gimnazijskih letih je Jurčič zelo veliko bral dela slovenskih pesnikov in pisateljev, odločilno pa so vplivali nanj romani Angleža Walterja Scotta, pri katerem se je ogrel za pripovedništvo. Še večje važnosti pa so bili spisi Frana Levstika Napake slovenskega pisanja, Popotovanje od Litije do Čateža in Martin Krpan; vsi trije so izšli leta 1858, v prvih dveh je Levstik razgrnil svoj načrt, kako pospešiti razvoj slovenskega slovstva, predvsem pripovednega, tretjega pa je ponudil kot 'vzorec' ljudske pripovedi. Mladi Jurčič se je takoj lotil dela, kakor je želel Levstik; najprej je začel nabirati narodno blago, prisluhnil je govorici preprostih domačih ljudi, si zapisoval njihove krepke primere. Ob študiju Valvasorja me je vstala pred očmi 'pravljica iz turških bojev', kakor jih je priporočal Levstik za povesti. Tako je nastala povest iz 15. stoletja domače zgodovine Jurij Kozjak, slovenski janičar. Izšla je leta 1868 pri Mohorjevi družbi v Celovcu kot slovenske večernice. Čeprav je bilo mohorjanov le 2173, so morali povest natisniti dvakrat po 2500 izvodov. Osmošolec Jurčič je dobil zanjo 100 goldinarjev nagrade. (Po zaslugi Ferdinanda Kolednika je ta povest prevedena v okoli 50 jezikov!) Zelo veliko je Jurčič ustvarjal med svojim prvim bivanjem na Dunaju. Glavno delo te dobe je prvi njegov (in slovenski) roman Deseti brat (1866). Pobudo zanj je dobil od Levstika, s katerim se je osebno seznanil. Franc Levec je v spominih na Jurčiča zapisal, da mu je Levstik vsako povest strogo presojal: hvalil njene vrline, pa tudi odločno grajal, kar se mu je zdelo graje vredno. Deseti brat je kmalu postal prava ljudska knjiga. Popularen je postal zlasti po izdaji pri Mohorjevi družbi z zgovornimi ilustracijami Ivana Vavpotiča leta 1911 v nakladi 85.000 izvodov. Doslej je bilo že nešteto izdaj.

Ponosen, da živi od svojega peresa

Tri leta (1865–1868), ki jih je Jurčič preživel na Dunaju, so bila pisateljsko zelo rodovitna. Poleg najpomembnejšega dela, romana Deseti brat je v tem času izšlo nekaj njegovih zgodovinskih povesti (Grad Rojinje, Kloštrski žolnir, Hči mestnega sodnika). Posebej pa velja omeniti povest Sosedov sin, ki je res najboljša Jurčičeva povest, verna slika kmečkih ljudi in vaškega življenja na Dolenjskem. Vendar je za svoje delo prejemal zelo skromne honorarje. Ko sta sredi leta 1868 zamrli Janežičevi književni podjetji, je odšel v Maribor v uredništvo Slovenskega naroda, pa se spet vrnil na Dunaj, a godilo se mu je slabo, zato je odšel v Sisak kot sourednik časnika Sudslavische Zeitung, od tam pa nazaj v Maribor. Tam je načrtoval družino z učiteljico Marijo Schwentnerjevo, pa je njen oče to preprečil. Po prehodu k časnikarstvu je v Jurčičevem leposlovnem delu nastal daljši premor. Po letu 1876 se je spet vrnil k leposlovju in napisal nekaj krajših del. »Bil je preverjen, da svojega poklica ni zgrešil in da ni 'faliran' študent, kakor so mu večkrat očitali politični nasprotniki. Bil je ponosen, da živi od zaslužka svojega peresa,« je zapisal Fran Levec v svojih spominih na Jurčiča. Leta 1880 je skupaj z Jankom Kersnikom, Franom Levcem in Ivanom Tavčarjem ustanovil nov leposlovni list Ljubljanski zvon – prva številka je izšla o novem letu 1881. Čeprav je bil takrat že na smrt bolan, je za LZ pisal roman Rokovnjači, dokončal je le 11 poglavij, preostala je po Jurčičevem načrtu napisal Janko Kersnik. Tri dni pred smrtjo je končal zgodovinsko tragedijo Veronika Deseniška. 3. maja 1881 je sušica izpila njegove življenjske moči.

* 19. junij 1902, Videm-Dobrepolje, † 22. oktobra 1963, Kalkuta, Indija

Na svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje

Župnija Dobrepolje-Videm ima župnijsko cerkev Povišanja sv. Križa, ki stoji na Vidmu. Nedaleč od nje je domačija Pri Mohorjevih, kjer se je zakoncema Janezu Drobniču in Frančiški roj. Tomšič 19. junija 1902 rodil sin France, deseti od njunih dvanajstih otrok. Štirje so zgodaj umrli, od osmih preživelih sta dve hčeri postali redovnici notredamki, sin France pa jezuitski brat in misijonar. To je bil sad globoke vere in krščanske vzgoje. Vse praznike cerkvenega leta so spremljali verski običaji: od zornic v adventu in jaslic o božiču preko strogega posta do žegna velike noči. Ko je bil France star deset let, je izgubil očeta: objestni fantiči, ki jih je miril, so ga z noži zabodli.

Po končani dobrepoljski šoli je France najprej doma pomagal pri vseh kmečkih opravilih, pozimi se je šel tri mesece učit čevljarstva, češ: v življenju vse prav pride! Bil je pripraven za vsako delo. Božja previdnost ga je pripravljala za poslanstvo, ki mu je bilo namenjeno. Prvo službo je nastopil kot strežnik v bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu. Potem je bil sprejet v dvoletno Zadružno gospodarsko šolo v Ljubljani. Kam sedaj? France je bil že v otroških letih vedno židane volje in veseljak je ostal tudi, ko je odrasel. Kjer je bil on, na svatbah, na veselicah, v fantovski družbi, se je vse smejalo. Mnoga dekleta so 'sanjala' o njem. Zato ljudje niso mogli verjeti novici, da gre veseli France v samostan! Preden je na pepelnično sredo leta 1921 šel k jezuitom, se je prišel poslovit od rojstnega kraja, ki si ga je tako vtisnil v spomin, da je še čez dolga pisal iz Indije: »Na vsem svetu ni lepšega kraja kot je Dobrepolje.«

Sem židane volje, ker živim po božji volji

Redovniško pot je začel z dveletnim noviciatom v Zagrebu. Sklenil je vse svoje življenje posvetiti delu za Kristusovo kraljestvo in bil je pripravljen iti, kamor ga pošljejo. Najprej so ga poslali v Travnik v Bosni. Ko so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v Bengaliji, se je brat France Drobnič že leta 1927 ponudil, naj ga pošljejo tja, toda ni dobil potnega lista, ker še ni odslužil vojaščine. Leta 1929 je bilo vse urejeno. 22. novembra 1929 se je domovina poslovila od treh jezuitskih misijonarjev: bogoslovca Stanka Poderžaja ter bratov Janeza Udovča in Franceta Drobniča. V Kurseong na pobočju Himalaje, kjer so imeli jezuiti šolo za bodoče misijonarje, so prispeli 17. decembra. Brat France je bil poslan v novoustanovljeno župnijo v naselju Bošonti, ki je obsegala 35 vasi. Ko je prišel tja, je bil nepopisno vesel. »Nisem si mogel kaj, da ne bi od veselja prešerno zavriskal.« Kot misijonar je opravljal različne naloge, predvsem pa je bil gradbenik. Izredno prav so mu prišla vsa znanja ki si jih je pridobil v mladosti. »Ljudje ne vedo, komu gre hvala – a to je moj prijatelj sveti Jožef, ki me vodi, da stvar izpeljem dobro in poceni.«

Misijonar Jožko Vizjak je o njem zapisal: »Kje koli je treba pomagati ljudem, je France takoj pripravljen ... Da bi imeli v našem misijonu vsaj še deset takih bratov kot je naš France, potem bi šele čudeže delali!« Ko se je po prestali operaciji sproščeno pogovarjal z zdravniki in bolniškim osebjem, so ga vprašali: »Kako da ste vedno tako židane volje?« Odgovoril jim je: »Zakaj bi ne bil, ko živim po božji volji in delam za blagor ljudi.«

Srečanje z Materjo Terezijo in nepričakovana smrt

»Vesela novica!« je sporočil leta 1950. »Neka Albanka, sestra Terezija, ki je bila lorentinka, je s pomočjo svojega spovednika dobila dovoljenje, da ustanovi Misijonarke ljubezni ... Sestro Terezijo poznam že od leta 1929, ko sem jo našel v noviciatu v Darjeelingu. Večkrat sem jo obiskal kot sploh vse jugoslovanske sestre. Zadnji dve leti, ko se je borila za to stvar, sem ji dajal korajže, čeprav ni bilo prav potrebno. Je sama dovolj korajžna. Naj gre kar naprej s to zamislijo. Če je od Boga, boste uspeli, čeprav se vsi na glavo postavijo. Dobil sem od nje povabilo, naj pridem 11. aprila na slovesnost ustanovitve.« Povabilu se je odzval. Do konca življenja je bil povezan s to novo redovno družino, ki je ves svet pretresla s svojo nesebično službo najbolj ubogim med ubogimi.

Brat France Drobnič je bil trdnega zdravja tudi ko je prekoračil šestdeseto leto. Pri gradbenem delu jeseni 1963 je dobil visoko vročino. Moral je v bolnišnico v Kalkuto. Zdravniki niso mogli ugotoviti, kaj naj bi bilo narobe. Grlo mu je oteklo, jesti ni mogel, težko je dihal. Odločili so se za operacijo. Dali so mu injekcijo kot pripravo na operacijo. Ko so čez nekaj časa prišli, da ga odpeljejo v operacijsko sobo, so našli mrtvega. To je bilo 22. oktobra 1963. Niso mogli ugotoviti vzroka smrti. Malo pred smrtjo je pisal svojemu starejšemu bratu: »Sporočaš mi, da si dopolnil sedemdeseto leto. Leta hitro minevajo in tako se približuje konec našega življenja. A to bo največja sreča za vsakega od nas. Da bomo le pripravljeni na ta prehod iz solzne doline v večno in srečnejšo domovino. Bog daj, da se tam združimo za vse večne čase!«

(obletnica meseca 10_2013)

* 20. maj 1913, Kubed, † 19. november 1991, Klanec pri Kozini

»Ne, ni mi žal, da sem duhovnik!«

»Senčnih dni, mladost si moja, / le preveč naštela,« je v zapisal Alojz Kocjančič v eni svojih pesmi. Njegovo otroštvo je bilo vse prej kot lahko, vendar je v svoji duši ohranil nanj lepe spomine. Rodil se je 20. maja 1913 v Kubedu kot najmlajši od osmih otrok matere Ane in očeta Matija, ki ga je nemirni duh gnal v Ameriko in je umrl kot vojak v drugem letu prve svetovne vojne. Mlada mati Ana je ostala sama s tremi otroki, ki so preživeli. Po vojni so bili izgnani iz rojstnega doma. Leta 1923 je prišel za župnika v Kubed Ivan Brezavšček, goreč duhovnik in pokončen Slovenec. Ob njem se je v Stanku, kakor so mlademu Lojzu pravili, vnela iskra duhovniškega poklica. Po končani ljudski šoli v Kubedu, eni najstarejših v Slovenski Istri, je odšel v goriško semenišče, kjer so bili profesorji in vzgojitelji povečini zavedni Slovenci, čeprav je bilo to pod fašizmom nevarno in težko. Že kot gimnazijec je začel pisati pesmi in se spoprijateljil z leto dni mlajšim Ladom Piščancem, pesnikom, ki je bil umorjen kot kaplan v Cerknem leta 1944. Pisal je tudi dnevnik, ki pričuje o njegovem človeškem in pesniškem zorenju.

Po maturi je skupaj z drugimi slovenskimi sošolci spoznal, "da mora biti naše mesto samo ob Brezavščku in njemu podobnih". Vstopil je v bogoslovje in bil po štirih letih študija 29. junija 1937 v goriški stolnici posvečen v duhovnika. Naslednjo nedeljo, 4. julija, je pel novo mašo v svojem rojstnem Kubedu. »Okrog pet tisoč ljudi se je zbralo za to slovesnost, ki je prerasla v pravo versko in narodno manifestacijo. Primerjali so jo s prvim slovenskim taborom v Istri iz leta 1870, ki je bil prav v Kubedu,« se je z veseljem spominjal vse življenje.

"Kar sem, si, istra, ti mi dala, / pečat si vžgala za vse dni"

Mladega duhovnika Alojza so po novi maši poslali za kaplana v Buzet v Hrvaški Istri, kjer pa je ostal samo eno leto. Leta 1938 je bil prestavljen v svojo ljubljeno Slovensko Istro – v Koštabono, kjer je deloval petindvajset let – najprej kot župnijski upravitelj, potem pa kot župnik. Vmes je devet let upravljal župnijo Pomjan, šestnajst pa župnijo Šmarje pri Kopru. Bil je med svojimi ljudmi, ki se jim je znal približati s svojo človeško toplino. Svoje duhovniško poslanstvo je vedno opravljal z globoko osebno predanostjo in zavzetostjo. Ljudje so se zatekali k njemu v raznih stiskah in težavah. »Zaupali smo mu. On nas je vselej branil: pod fašisti, pod Nemci, po vojni pred novimi oblastniki.

Bil je naš zagovornik in naš učitelj. Med vojnama nas je učil slovenščine in učil nas je peti ... Zaupali smo mu dokumente, tudi denar. Pri njem je bilo najbolj varno.« Leta 1945 mu je umrla ljubljena mati Ana, ki je živela z njim v Koštaboni. Tam tudi čaka vstajenja. Na njenem grobu je njegov hvaležni napis: »Pot je zginil s tvoj'ga čela, / žalost s tvojega srca, / za vsa tvoja dobra dela / naj ti Bog plačilo da. // Ne bo le govoril zate / mrzel kamenit spomin: / v sveti maši vsak dan nate / se spominjal bo tvoj sin.« Podobne napise je daroval mnogim svojim pokojnim faranom. Kot božji otrok je znal občudovati lepote istrskega sveta in je to izpovedal v pesmih, ki so predvsem domoljubne, izpoved ljubezni do istrske zemlje. Leta 1962 je izšla njegova pesniška zbirka Šavrinske pesmi. Posvečena je bila Istri, kot je izpovedal v motu: »Kar sem, si, Istra, ti mi dala, / pečat si užgala za vse dni, / zato se vsaka moja pesem / ob tvojih strunah oglasi.«

"Zahvaljen, Bog, za slast, / da bratom vračam, kar si meni dal"

Zadnja pesem v tej zbirki je Zahvaljen, Bog, ki je njegova zahvala za vse, kar mu je Bog naklonil v življenju – kot človeku, duhovniku in pesniku. V istrski zemlji je pognal tako globoke korenine, da mu je krvavelo srce, ko se je moral od nje ločiti. Leta 1963 je bil namreč iz Koštabone prestavljen v Klanec pri Kozini, iz Šavrinske Istre na Mali Kras. »Za mano so ostali ljudje in zemlja, katerih lepoto, toplino in bolečino je vase srkalo moje srce dolgih petindvajset le, polovico mojega dotedanjega življenja.«

Tudi tam se je njegovo srce hitro odprlo ljudem. »Ob nedeljah zvečer, ko se po tretji, večerni maši, vračam truden domov iz te ali druge podružničnih cerkva, si v avtu pojem in vriskam ... pijan od sreče, da verujem z lahkoto v božjo in človeško dobroto!« Računal je, da bi se po upokojitvi preselil v hišo, ki jo je bil kupil v rojstnem Kubedu. Leta 1987 je obhajal petdesetletnico duhovništva – zlato mašo. Naslednje leto je izšla njegova druga pesniška zbirka Brumbole, ki jo je uredil pisatelj Marjan Tomšič, Štajerc, ki je postal Istran. Ob petstoletnici fresk v Hrastovljah je zanosno prebral nekaj svojih pesmi – ljubezenskih izpovedi svoji Istri. Poldrugo leto zatem, 19. novembra 1991, je njegovo srce utihnilo. Ko je v krsti odhajal iz Klanca v svoj Kubed, kjer je končno našel svoj dom, je lilo kot iz škafa. »Zdelo se je, da tudi nebo z ljudmi joče za njim« (Tone Pavček). Po njegovi smrti je koprska založba Lipa izdala njegovo pripovedno knjigo Ljudi opeval sem, vode in skale. Tam beremo njegovo izpoved: »Življenje duhovnika je tako pestro in bogato, da bi izbrane poti ne hotel zamenjati z nobeno drugo potjo, z nobenim drugim poklicem.«

(obletnica meseca 06_2013)

Obhajamo 120-letnico rojstva zaslužnega glasnika Primorske, ki mu je nenadna smrt leta 1948 prekrižala in končala njegove ustvarjalne načrte. Le leto prej, torej leta 1947 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.