* 3. februar 1758, Zgornja Šiška pri Ljubljani, † 8. januar 1819, Ljubljana

Bil je prvorojenec od šesterih otrok očeta Jožefa in matere Jere roj. Pance. Devet let star je "pustil igre, luže in drsanja na jamenskih mlakah" in šel rade volje v šolo, ker so mu obljubili, da jo lahko pusti, če mu ne bo šlo. Stric frančiškan p. Marcel ga je vzel v Novo mesto, kjer se je pripravljal za srednjo šolo. V tem času se je seznanil z o. Markom Pohlinom in pod njegovim vplivom začel pesniti. Toda pesmi so bile povečini zanič. "Le če je zajel snov iz lastne šegavosti ali iz življenja svojega naroda, mu je misel sama ustvarila obliko, preprosto sicer, a umetniško skladno" (Ivan Grafenauer). Po končani šesti šoli ga je oče prisilil k študiju bogoslovja. Valentin je iz kljubovalnosti vstopil k frančiškanom, kjer je po slovesnih zaobljubah postal pater Marcelijan. Novo mašo je pel leta 1782 in nato bil dve leti pridigar v Ljubljani.

Samostansko življenje njegovi živahni naravi ni prijalo, zato je bil prav vesel, ko ga leta 1784 ljubljanski škof Herberstein "vun pošle duše past".

Eno leto je bil v Sori, tri leta na Bledu, štiri leta v Ribnici; leta 1793 je na lastno prošnjo šel v bohinjski Koprivnik. Tam je prišel v stik z baronom Žigom Zoisom, ko je obiskal svoje plavže. Zois je Vodnika kmalu pridobil za literarno delo. Odkril mu je načrt, da bi se ljudstvo začelo izobraževati s pomočjo pratike, ki naj bi prinašala nekaj poučnih sestavkov pa tudi kakšno pesem. Uredniško delo naj bi prevzel Vodnik. Izšli so trije letniki Velike pratike (1795-1797), zanje je Vodnik zložil vrsto pesmi, od katerih je najbolj znana Dramilo mojim rojakom.

Za pratike je napisal tudi nekaj proznih sestavkov (Popisovanje Krajnske dežele, Hišna opravila za vsak mesec, Podvučenje od rajtanja). Ko je Velika pratika omagala, jo je nasledila Mala pratika, ki je začela izhajati leta 1798 in se je ohranila vsaj do leta 1806. Zois je dosegel, da je Vodnik leta 1796 dobil službo kaplana pri sv. Jakobu v Ljubljani. Baronu se je porodila misel na slovenski časnik in po novem letu 1797 je izšel naš prvi časnik Lublanske Novice. Vodnik je bil tri leta (1797-1799) njihov urednik in edini pisatelj. Novice so v drobcih prinašale tudi njegov pomemben spis Povedanje od slovenskega jezika.

Novice so postale izvrstna šola za naš knjižni jezik, za katerega dvig ima Vodnik velike zasluge. Uveljavil se je tudi kot šolnik; leta 1798 je opravil skušnjo in bil imenovan za profesorja na ljubljanski gimnaziji; leta 1808 je postal strokovni učitelj za zgodovino in zemljepis, neobvezno je učil tudi italijanščino, ki se je je naučil sam, kakor tudi francoščine. Pod Napoleonovo Ilirijo je postal ravnatelj gimnazije in šolski nadzornik. Zelo všeč mu je bilo, da so Francozi odprli slovenščini pot v šole.

Svoje navdušenje je izrazil v pesmi Ilirija oživljenja, s katero se je zameril avstrijskih oblastem. Pod Francozi je pisal šolske učbenike: sestavil jih je sedem, izšlo jih je le pet, med njimi tudi Pismenost ali gramatika za prve šole (1811), ki je "za tiste čase odlična in izvirna šolska slovnica" (A. Gspan). Ko je po Napoleonovem padcu (1814) pri nas zavladala Avstrija, so Vodnika zaradi njegovega prijateljstva do Francozov kazensko upokojili. Zaman je bil njegov trud, da bi se opral in da bi dobil stolico za zgodovino ali za slovenščino na liceju. Vplivni zaščitniki (Zois) so dosegli, da je smel kot začasni učitelj poučevati latinščino in grščino. V zadnjih letih je spisal še nekaj pesmi od katerih je najzrelejša Moj spominek, ki izraža zavest, da je kot pesnik dovršil svojo nalogo. Umrl je za kapjo 8. januarja 1819.

Pesniške in pisateljske darove Valentina Vodnika, frančiškanskega redovnika in nato škofijskega duhovnika, je odkril baron Žiga Zois. On je dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prva številka je izšla po novem letu 1797, Valentin Vodnike je bil tri leta njihov urednik in edini pisatelj.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 2, str. 20.

* 27. oktober 1883, Most na Soči, † 30. januar 1960, Ljubljana

"Rodil se je 27. oktobra 1883 na Tolminskem pri Sv. Luciji na Mostu pri Lovrču, štev. 25, iz zelo revnih staršev, ki so mu umrli še zelo mlademu," je o sebi zapisal Ivan Pregelj v Gledališkem listu ob uprizoritvi njegove igre Azazel v Ljubljani (1923). Oče Mohor je bil po poklicu krojač, doma iz bližnjih Modrejc, mati je bila Marija Kovačič. Ivan je bil njun prvorojenec, kasneje je dobil še dva brata: Petra (1886) in Frančiška (1889). Mati je umrla, ko Ivanu še ni bilo osem let, dobrega pol leta zatem je izgubil tudi očeta. Ko je bil star deset let, je odšel v večnost ded 'Lovrč'. Potem je deset let skrbela zanj "mati njegove matere", Ana roj. Carli. Že tedaj je bil njegov drugi oče svetolucijski župnik Josip Fabijan, ki se je koj po smrti staršev zavzel za siroto. Ivan je bil poslej več v župnišču kot pa doma. 'Dobrotvor' župnik Fabijan ga je poslal (1892) v goriške šole, odprl mu je svojo bogato knjižnico in ga podpiral vse do svoje nesrečne smrti (1916). Po dveh letih pripravnice v Alojzijevišču je Pregelj obiskoval gimnazijo. Leta 1903 je maturiral, jeseni je vstopil v bogoslovno semenišče, kjer je ostal le tri mesece. Začasno se je zaposlil kot pisar pri advokatu Franku.

Oktobra 1904 je s Fabijanovo pomočjo odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko. Leta 1908 je dosegel doktorat z razpravo o ljubljanskem baročnem pridigarju kapucinu p. Rogeriju, ki ga je uvedla v bogoslovno snov, v njegovih kasnejših spisih tako priljubljeno. Bil je dejaven v akademskem društvu Danica. Že kot študent (1906) se je poročil s Frančiško Peršičevo iz Vižmarij. Imela sta petero otrok: prvi je bil Bogomir, ki je postal profesor na pedagoški akademiji, druga je bila Nataša, pravnica, Marij, tretji je bil priznan akademski slikar, četrti, Vasko, očetov ljubljenec, je umrl štirileten, najmlajša Lija (Bazilija), zdravnica specialistka za duševne bolezni, je ob stoletnici očetovega rojstva (1983) izdala knjigo Moj oče s prisrčnimi spomini nanj. Kot oče je znal biti Pregelj silno razigran, kakor je kot profesor in človek veljal za posebneža. Postaje Pregljeve profesorske službe so: Gorica (1909-10), Pazin (1910-11), Idrija (1911-12), Kranj (1912-1924) in Ljubljana (1924-1938). Ko mu je bilo 55 let, ga je zadela kap in moral se je odpovedati poučevanju. Leta 1946 je bil upokojen. Trpljenja, ki se je zadnja leta stopnjevalo, ga je odrešila božja dekla smrt 30. januarja 1960. Na nagrobniku na draveljskem pokopališču, ki ga je izdelal sin Marij, je napis 'Bog je videl in sprejel', vzet iz njegovega romana Magister Anton.

Ivan Pregelj je začel pesniti že v dijaških letih; pesmi je objavljal pod psevdonimi Ivo Zoran, Ivan Mohorov, B. Petrič. Pisal je tudi drame, največji pa je bil kot pripovednik. O sebi je zapisal: "Oblikovali so me Tolminska, dobrotniki, knjige in Previdnost." Ljubil je dolge sprehode v naravo, kjer je veliko razmišljal o skrivnostnih globinah človeka in o zapletenosti sveta ter to izpovedoval v svojih delih, ki so dragocen prispevek v zakladnico slovenske kulture, pa doslej vse premalo poznan in cenjen.

obletnica meseca 10_1993

* 2. februar 1892, Ajdovščina, Šturje, † 7. januar 1946, Davča

Luč sveta je Filip Terčelj zagledal 2. februarja 1892 v Grivčah, vasici nad Šturjami. Nadarjenega Lipčeta so po končani osnovni šoli poslali v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je končal klasično gimnazijo (1913). Nato je v Ljubljani študiral bogoslovje in bil 8. januarja 1917 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel kar v Ljubljani, ker je doma bila mama na smrt bolna. Po štirih letih kaplanske službe v Škofji Loki so mu predstojniki svetovali nadaljnji študij. V Kölnu je študiral na sociopedagoški fakulteti in dosegel naslov profesorja (magistra) teologije, zatem se je izpopolnjeval še na študijskih tečajih o načinu vodenja prosvetnega dela (po Kolpingovi metodi) v München-Gladbachu. Iz Nemčije je šel v Gorico, kjer je razvil vsestransko dejavnost kot prosvetni organizator, katehet in voditelj dijaške mladine. Sistematično je organiziral prosvetno delo na Goriškem. Prosvetna zveza, ki jo je pomagal ustanoviti in je bil njen tajnik, je leta 1925 vključevala 162 prosvetnih društev po primorskih vaseh.

Zanje je Terčelj izdajal in povečini tudi sam pisal mesečnik Naš čolnič (1922-1928). Bil je tudi v odboru Goriške Mohorjeve družbe, pri kateri je 1927 izdal knjigo Za domačim ognjiščem. Ta 'vzgojna čitanka' poudarja načelo, da se mora narod za svoj narodni in verski obstoj naslanjati predvsem na družino. Leta 1932 je pri GMD izšel njegov katekizem za najmlajše z naslovom Mati uči otroka moliti, ki je bil za tiste čase zelo moderen. S skladateljema Jožkom Bratužem in Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri izdaji Mohorjevih cerkvenih pesmaric: zanje je pisal liturgične uvode in številna besedila uglasbenih pesmi (Božji spevi imajo 48 njegovih besedil, Gospodov dan 41, Zdrava Marija 25; njegove so npr. O srečni dom nad zvezdami, Mir božji objema doline, gore, Presvete rane Jezusa). Pri GMD je izšla še njegova zbirka črtic Ogorki (1935) in povest Vozniki (1940). S članki, pesmimi in črticami je sodeloval v koledarjih GMD in v mesečniku Družina.

Marljivi Terčelj je bil trn v peti fašistom. 30. decembra 1931 so ga aretirali, ga z mučnimi zasliševanji v goriških in koprskih zaporih hoteli živčno zlomiti, potem pa ga obsodili na pet let konfinacije ('zaradi delovanja med mladino') v Campobasso (srednja Italija). Po enem letu trpljenja se je smel vrniti domov, predstojniki pa mu niso  smeli dati službe v slovenskem delu škofije. Dve leti je doma v Grivčah zaman čakal na duhovniško delo. Ko je zvedel, da ga nameravajo fašisti spet aretirati, se je umaknil v Jugoslavijo, čeprav je to storil zelo nerad. Bil je profesor verouka na II. državni gimnaziji v Ljubljani in hišni duhovnik v umobolnici.

Zbiral je dijaško mladino ter prirejal glasbene in gledališke predstave, za katere je večkrat sam napisal besedilo in glasbo. Ljubljansko okolje ga ni sprejelo, srce ga je vleklo med domače ljudi na Primorsko. Po koncu vojne so ga - kot prej fašisti - preganjali še komunisti. Tri mesece je bil v zaporu; ostal je brez službe in brez strehe, zato je odšel k prijatelju Francu Krašni, župniku v Sorici, in mu pomagal pri delu. Ni slutil, da bosta prav kmalu povezana v mučeniški smrti.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 2, str. 24.

Molitev za poveličanje božjega služabnika, mučenca Filipa Terčelja

Vsemogočni Bog, zahvaljujemo se ti za življenje Filipa Terčelja, ki si je kot duhovnik v moči vere prizadeval za krščansko vzgojo, socialno zavest in narodno kulturo. Poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet med svetnike. Na priprošnjo Filipa Terčelja nam pomagaj, da si bomo na vseh področjih življenja zavzeto prizadevali za skupno dobro in bomo po njegovem zgledu tudi v težkih trenutkih zvesti evangeliju. Prosimo te za pravičnost, odpuščanje, spravo in mir v našem narodu. Naš odnos do pripadnikov drugih narodov, kultur in verstev naj temelji na spoštovanju in ljubezni. Poživi nam vero, nebeški Gospod, obvaruj nas greha, obvaruj zablod. Naj bomo narod Jezusov. Vodi nas v nebeški raj, kjer bomo srečni vekomaj.

* 23. januar 1872, Ljubljana, † 7. januar 1957, Ljubljana

'Beli dan' je zagledal 23. januarja v ljubljanskem Gradišču, kjer je živela družina mizarja Plečnika, po rodu iz Hotedršice: Jože je bil tretji sin - starejša od njega sta bila Andrej in Janez - za njim pa je prišla še sestra Marija. Marljivi oče je želel, naj vsi trije sinovi študirajo. Andrej je postal duhovnik in Janez zdravnik, Jože pa ni kazal veselja do šole. Mikalo ga je risanje in oče mu je priskrbel učitelja: prijatelja slikarja Ferda Vesela. Jože je blestel kot spreten risar na obrtni šoli v Gradcu, kar mu je odprlo pot v risalnico nekega izdelovalca umetnega pohištva na Dunaju. Po ogledu razstave sodobne arhitekture je zaprosil za sprejem na umetniško akademijo, kjer je predaval tudi arhitekt Otto Wagner, prenovitelj dunajske arhitekture ob koncu 19. stol. Bil je sprejet in kmalu je postal Wagnerjev najljubši učenec in sodelavec: profesor mu je zaupal izdelavo zahtevnih načrtov. Za svoje delo je Plečnik prejel 'rimsko nagrado': brezplačno študijsko potovanje po Italiji in Franciji (1899), kjer se je seznanil z antiko in renesanso. Ko se je vrnil na Dunaj, je dve leti še ostal pri Wagnerju, nato pa odprl svojo lastno delavnico. Tam je izrisal načrte za znamenito Zacherlovo hišo (nasprotniki so jo posmehovalno imenovali 'kranjska kostanjarska peč').

Ob srečanju s p. Wilibrordom Verkadejem, redovnikom iz benediktinske opatije Beuron, holandskih slikar jem-spreobrnjencem, se je izoblikoval njegov odnos do cerkvene umetnosti. Trikrat je bil izbran za Wagnerjevega naslednika na dunajski univerzi, a vsakič so nemškurji to imenovanje preprečili. Leta 1911 je odšel v Prago za profesorja dekorativne arhitekture. Tako se konča Plečnikovo 'dunajsko obdobje' in se prične 'praško' (1911-1920), ko se je njegov duh obogatil z navdihi slovanske ljudske umetnosti. - Praški dobi je sledila najdaljša in najbolj plodovita ljubljanska doba (1920-1956). V Ljubljani se je Plečnik izkazal predvsem kot mestni graditelj - urbanist. Po njegovih načrtih je nastajala Plečnikova Ljubljana, ki se je pričenjala od njegove skromne hiše za trnovsko cerkvijo: trnovski most, Križanke, Narodna in univerzitetna knjižnica, Kongresni trg, nabrežje Ljubljanice in mostovi (Čevljarski, Tromostovje), tržnice, Tivoli, cerkve (sv. Frančišek v Šiški, sv. Ciril in Metod za Bežigradom, sv. Jernej v Šiški, sv. Mihael na Barju, Žale. Delal je skoraj do zadnjega. Plačila ni maral. Eno njegovih zadnjih del je bil načrt za tabernakelj župnijske cerkve v Komendi. Ko ga je župnik Viktorijan Demšar vprašal za račun, je Plečnik kar malo nejevoljen odvrnil: »Nikar me ne žalite! Meni je Bog dal talente in moram mu vračati.« Potem ko je lepo pospravil delovno mizo v svojem domu na Mirju, je 7. januarja 1957 odšel v večni mir in lepoto.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 1, str. 24.