S tem Marijinim nazivom v lavretanskih litanijah izpovedujemo svoje zaupanje v njeno priprošnjo. V svoji pesmi Pozdravljena, Mati dobrega sveta, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, Elizabeta Kremžar prosi Marijo: »Mati, svetuj nam na zemeljski poti, * strma je, težka, korak negotov; * preko nevarnosti naj nam pomaga * tvoja beseda in tvoj blagoslov.«
Pri nas so ‘Mariji svetovalki’ posvečene tri cerkve in tri kapele. Največ jih stoji v NM škofiji: ž. c. je v Podgradu (pri NM), romarska na Slinovcah (spodaj desno) (Kostanjevica na Krki), kapeli pa sta v Pirčah (Fara pri Kočevju), in Slovenski vasi (Stara Cerkev - NM). V CE škofiji je p. c. v Završah (Šentvid pri Grobelnem); v LJ nadškofiji je kapela Matere dobrega sveta na turjaškem pokopališču (žup. Turjak).
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115
Marko je bil sin lastnice hiše v Jeruzalemu, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbiralo prvo krščansko občestvo. Mladega Marka je za prestop iz judovstva v krščanstvo pridobil apostol Peter in ga tudi krstil. Kot njegov učenec se je seznanil z apostolom Pavlom in ga nekaj časa spremljal na njegovem prvem misijonskem potovanju. Zatem je s svojim sorodnikom Barnabom oznanjal evangelij na otoku Cipru. Po starem izročilu je nato Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof. Leta 62 je bil Marko spet pri Pavlu, jetniku v Rimu. Po Pavlovi osvoboditvi je bil nekaj časa sodelavec apostola Petra. Tedaj je na prošnjo rimske krščanske občine napisal svoj evangelij, v katerem je zapisal, kar je Peter oznanjal o Jezusu od njegovega krsta v Jordanu do njegovega praznega groba v Jeruzalemu. Markov evangelij je po nastanku najstarejši, po obsegu pa najkrajši. Simbol evangelista Marka je lev, ker svoj evangelij začenja z nastopom Janeza Krstnika, ki je bil “glas vpijočega v puščavi”. Marko je nazadnje deloval v Aleksandriji, kjer je umrl mučeniške smrti. (Silvester Čuk)
Na sliki: Valentin Metzinger, Evangelist Marko, 1742, olje na les, Kamnik, p. c. sv. Primoža in Felicijana, prižnica.
Na slovenskem ozemlju je 12 cerkva, ki so posvečene evangelistu sv. Marku; tri so župnijske, devet je podružničnih; imamo pa tudi eno kapelo. – V ljubljanski nadškofiji so sv. Marku posvečene tri podružnične cerkve: v Vrbi (Breznica), (3) Zapotoku (Sodražica) (4) in Spodnjih Danjah (Sorica). (5) – Koprska škofija ima dve ‘Markovi cerkvi’: župnijsko na hribu sv. Marka nad Koprom (Koper – Sv. Marko) (1) in podr. v Žabčah pri Tolminu; (6) na pokopališču v Hrastovljah pa je tudi kapela sv. Marka. – Novomeška škofija ima največ cerkva, posvečenih sv. Marku (5): župnijska je v Cerkljah ob Krki, (2) podružnične pa na Butoraju (Črnomelj), (7) na Daljnih Njivah (Sinji Vrh), (8) v Bušinji vasi (Suhor) (9) in v Tihaboju (Sv. Križ – Gabrovka). (10) – V mariborski nadškofiji je župnijska cerkev sv. Marka v Markovcih pri Ptuju –V celjski škofiji pa je podružnična cerkev sv. Marka v Ostenku (nekdaj Jelšje – žup. Trbovlje). (11) (mč)
Sveti Marko niže Ptuja (Markovci)
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 04, str. 131.
Izredno veliko število cerkva na slovenskih tleh, posvečenih sv. Juriju, priča o njegovi priljubljenosti. Upodabljajo ga na konju kot zmagovalca nad zmajem, ki pomeni nevero ali poganstvo. Podobno velja za vse zmagovalce nad Božjimi sovražniki od nadangela Mihaela dalje. Njegov življenjepis je prepleten s slikovitimi legendami, iz katerih je težko izluščiti zgodovinsko jedro. Kaj je zanesljivo znanega o sv. Juriju? Njegov grob je v palestinskem mestu Lida, kjer napis že iz leta 368 poveličuje svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija. Rodil se je krščanskim staršem v maloazijski pokrajini Kapadokiji. Izbral si je vojaški poklic in je naglo napredoval. Ko se je leta 303 pod cesarjem Dioklecijanom začelo preganjanje kristjanov, je Jurij pogumno izjavil, da je kristjan in daroval svoje življenje za Kristusa. Cesar Konstantin je dal njegovo telo prenesti v Lido in nad njegovim grobom so sezidali lepo baziliko. Po ljudskem koledarju je god sv. Jurija pravi začetek pomladi in s tem je bil povezan običaj jurjevanja. (sč)
Na sliki: F. Jelovšek, sv. Jurij, freska, 1737, glavni oltar, ž. c. Nevlje
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 04, str. 131.
Zgodovinsko zanesljivo je, da je bil leta 362 izvoljen za osmega škofa v Veroni. Kot odličen pridigar je poudarjal krščanske kreposti. Nekaj njegovih pridig se je ohranilo. – Sveti Zenon je zavetnik Verone in Pistoie, otrok, ki se težko učijo govoriti in hoditi, in priprošnjik zoper vodne nevarnosti.
Na Slovenskem sta svetniku posvečeni dve cerkvi (obe v KP škofiji): ž. c. na Ligu (Marijino Celje) nad Kanalom (desno) in p. c. v Hrvojih (žup. Sočerga) v Slovenski Istri.
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115
V prvih krščanskih časih je bil edini praznik velika noč, obhajanje Gospodovega vstajenja. Vsaka nedelja v letu je bila ‘mala velika noč’, ko so se Jezusovi učenci zbirali in se spominjali njegove ljubezni do konca, da bi ga z medsebojno ljubeznijo posnemali. (sč)
Na Slovenskem imamo spominu na velikonočni dogodek (Jezusu Kristusu Vstalemu, Odrešeniku, Zveličarju …) posvečenih sedem cerkva (pet župnijskih, dve podružnični) in štiri kapele. V LJ nadškofiji je Vstali Jezus zavetnik župnije Ljubljana – Fužine (v bogoslužni prostor predelana hiša) (1); Presvetemu Odrešeniku je posvečena stara cerkev v Ljubljani - Koseze (nova cerkev posvečena Božji Materi) (2); p. c. Gospodovega vstajenja je na pok. v Škofji Loki (5). Omenimo še kapeli na pok. v Dolenji vasi (pri Ribnici) in v Domu Kristusa Odrešenika (Lj - Koseze). – V KP škofiji je Kristusu Odrešeniku posvečena ž. c. v Novi Gorici (konkatedrala) (3). – V MB nadškofiji je bila leta 1988 Vstalemu Zveličarju posvečena ž. c. v Zrečah (ob stari sv. Egidija, ki ostane ‘glavni’ zavetnik) (4). – V CE škofiji je Vstalemu Odrešeniku posvečena cerkev v Senovem (spodaj); kapela Kristusovega vstajenja je tudi na pok. Oljnek (žup. Mozirje). – V NM škofiji je p. c. Božjega Odrešenika v Ajblju (Banja Loka) (6), kapela Kristusovega vstajenja pa pri sestrah Loyola (Šentjernej). (mč)
Vstali Odrešenik, Senovo
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115
Apostol karantanskih Slovencev, med katere je prišel iz Salzburga okoli leta 755 in je bil pokrajinski škof s sedežem pri Gospe Sveti. Blaženi škof Slomšek je god sv. Modesta nastavil na zadnji dan meseca marca. Na Koroškem njegov spomin obhajajo 27. 11. skupaj s sv. Virgilom. V zadnjem času se tam pojavlja tudi v naših koledarjih.
Sv. Modest je zavetnik žup. cerkve v Kranju na Zlatem polju.
Sv. Modest je zavetnik Korotana, doma za slovenske visokošolce na Dunaju, kjer je tudi njegova slika, ko Hotimir predstavlja svetnika kot glasnika Kristusovega evangelija.
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 99
Ves postni čas je v središču bogoslužja in pobožnosti Jezusovo trpljenje. Nekaterim prizorom te drame odrešenja so posvečene tudi cerkve na naših tleh. Vsi štirje evangelisti poročajo, da je Pilat na pritisk judovskih voditeljev dal Jezusa bičati, razbičanega pa je pokazal nahujskani množici z besedami: »Glejte, človek!« (Jn 19,5). Ko je Jezus umrl na križu, so ga nekateri njegovi zvesti učenci položili v grob. (sč)
Na pokopališču v Rušah (MB nadškofija) stoji p. c. Bičanega Zveličarja.
V Rosalnicah - Tri fare (Metlika – NM) se v srednji cerkvi spominjamo Pilatovega “Ecce homo - Glejte človek”.
Na Lozicah (Podnanos - KP) je bila v 16. stol. nedaleč od ž. c. sv. Frančiška Ksaverija zgrajena p. c. Božjega groba. Poleg nje imamo na naših tleh še dve večji kapeli Božjega groba: na pokopališču v Sevnici (CE – zgrajena po vzoru cerkve Božjega groba v Jeruzalemu) in na pokopališču nad Gočami (KP škofija). Omenimo še 12 kapel Božjega groba, ki so postavljene kot ena od postaj (štirinajsta ali petnajsta) na križevem potu v naravnem okolju. (priloga Križevi poti na prostem – Ognjišče 03/2017). Naj jih samo naštejemo: Šmarje pri Jelšah – Kalvarija (14. postaja), Šentrupert - Vesela Gora (14. p.), Mokronog - Žalostna Gora, Jurjevica pri Ribnici (15. p.), Sv. Trojica nad Vrhniko (14. p.), Dedni Dol, Stari trg pri Slov. Gradcu (14. p.), Stari trg ob Kolpi (14. p.), Nova Štifta pri Gor. Gradu, Ljubljana - Štepanja vas (6. p.), Brežice - Šentlenart, Kočevje (c. sv. Rešnjega telesa) … (mč)
Čuk M. in S.,
Svetniški domovi,
v: Ognjišče (2020) 3,
str. 115
Prvi salzburški škof sv. Rupert je pomembna osebnost v zgodovini utrjevanja krščanstva, ki so ga po letu 590 v zahodni in srednji Evropi zasadili irski menihi s sv. Kolumbanom na čelu. Sv. Rupert ni bil Irec, bil pa je navdušen zagovornik irske blage verske vzgoje. Od leta 657 je živel v Wormsu, v Salzburg je prišel okoli leta 690 na povabilo bavarskega vojvoda Theoda. Na ruševinah rimskega mesta Juvavum je zgradil samostan sv. Petra, ki je bil tudi škofijska rezidenca. Kasneje je v okolici obnovil solne rudnike. Ob njih je hitro raslo mesto, ki je po teh rudnikih dobilo ime Salzburg (Solnograd). Škofija je bila še samostanska: opirala se je na misijonska potovanja po deželi, leta 716 je vojvoda Theodo dosegel, da je papež Gregor II. potrdil Salzburg kot stalno škofijsko mesto. Češčenje sv. Ruperta je bilo najbolj razširjeno v slovenskih deželah severno od Drave, ki so bile od leta 811 salzburško misijonsko področje. Južno od Drave se je njegovo češčenje širilo pod vplivom sv. Eme, ki je cerkvam, ki jih je dala graditi, rada dala za zavetnika sv. Ruperta. Najlepša je zrasla v Šentrupertu na Dolenjskem. (sč)
Sv. Rupertu je na Slovenskem posvečenih sedem cerkva, štiri župnijske in tri podružnične. V LJ nadškofiji najdemo na Sarskem (4) (p. c. župnije Ig) najbolj ‘zahodno Rupertovo cerkev’. – V Šentrupertu na Dolenjskem (spodaj) (NM škofija) pa stoji najbolj znana cerkev, posvečena salzburškemu škofu, po katerem je kraj dobil tudi ime. – V MB nadškofiji je sv. Rupertu posvečena cerkev pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah (1) (Sp. Voličina); podružnična pa stoji tudi v Završah (6) (Sv. Vid/Valdekom). – V CE škofiji so tri cerkve sv. Ruperta: župnijski sta v Sv. Rupertu nad Laškim (2) in v Vidmu - Krško, (3) podružnična v Šentrupertu (5) (Gomilsko). (mč)
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 98-100.