3. november

LETA 1886 ROJEN JOSIP RIBIČIČ

učitelj, pisatelj, dramatik in urednik († 1969)

Rodil se je v Baški na otoku Krku; oče je bil Dalmatinec, mati pa Slovenka. V družini so govorili slovensko. Sedemletnega Josipa so poslali k sorodnikom na Goriško. Po šolanju na učiteljišču v Kopru je poučeval v raznih krajih na Primorskem, po letu 1925 pa v matični domovini. Pisati je začel že kot mlad učitelj. Pisal je predvsem za otroke in mladino. Večina njegovih del za otroke se dogaja v živalskem svetu, v katerem vladajo podobni odnosi kot med ljudmi. Priljubljena je njegova pravljična povest Miškolin.

LETA 1894 ROJEN FRANC HRASTELJ

DUHOVNIK IN PUBLICIST, SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPISEC († 1981)

V knjigi Njegova pot (izšla je proti koncu leta 2004 pri Založbi Družina v zbirki Čas in ljudje), v kateri Franc Hrastelj obuja spomine na štiri leta pekla v nacističnem koncentracijskem taborišču Dachau, lahko začutite "dih svetosti". Pri vsem poniževanju ne le duhovniškega, ampak tudi človeškega dostojanstva, je duhovnik Franc Hrastelj ohranjal velikonočno upanje in vedrino, ker je bil ves čas svojega trpljenja zazrt v Križanega. Po srečni vrnitvi v domovino se je poglabljal v življenje in delo škofa Antona Martina Slomška, našega svetniškega kandidata. O njem je ogromno pisal; njegovo delo je tudi Slomškov življenjepis, ki je bil leta 1970 izročen rimski Kongregaciji za bogoslužje kot uradno besedilo za beatifikacijski postopek. Slomška je proslavljal ne le s svojim peresom, ampak tudi s svojim življenjem.

več:
S. Čuk, Franc Hrastelj. Za blaženim Slomškom po poti svetosti: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Trpljenje nedolžnih je vir največje sile, je močnejše kot orožje najmočnejših. Človek pahne sočloveka v trpljenje po nedolžnem, Bog pa ga rešuje.
  
• Molim, ker vem, da me molitev postavlja v bližino Boga. Ničesar na svetu ni tako daleč kakor Bog tistim, ki ne molijo, in ničesar nam ni tako blizu kakor Bog, kadar molimo.
  
• Veselite se, radujte se! Vsa naša vera je vera veselja, je stalen spev: Aleluja! Kdor jo drugače gleda ali izvaja, je ne doživlja prav. Samo tako najde človek smisel življenja, samo tako sprejme tudi trpljenje, ker ve, da se bo nekoč spremenilo v alelujo!
  
• "Odpusti nam naše dolge!" Kako preprosta je ta beseda, s katero potegne človek nase sad vsega Kristusovega trpljenja. Ne zaradi strahu pred sodbo, ne zaradi kazni, pač pa zaradi ljubezni do tistega, ki je iz ljubezni do nas trpel.
  
• Odpustiti - to je najtežje na svetu. Odpustiti - to je najslajše na svetu. Odpustiti - to je najvišje na svetu. Odpustiti! To je največje bogastvo in dar, ki ga more dati človek človeku.
  
• Čas ni moja last, je posojilo, ki mi ga sproti izplačuje Stvarnik. On je edini lastnik vsega časa, ki bo tudi terjal račun, kako sem uporabil ta izposojeni čas.
  
• Marija, tvoj in Jezusov pogled sta se srečala. Molče sta se razumela. Jezus je vedel, da si ti molila: Zgodi se mi po tvoji besedi, in ti si vedela, da je Jezus molil: Ne moja, ampak tvoja volja, Oče, naj se zgodi!

LETA 1908 UMRL IVAN DEČKO

pravnik, politik, narodni delavec (* 1859)

V rojstnem Središču ob Dravi je hodil v osnovno šolo, po končani gimnaziji v Mariboru pa je odšel študirat pravo v Gradec in študije uspešno končal leta 1870. Odvetniški praktikant je bil v Mariboru, zelo dejaven je bil med izobraženci, pisal je, urejel poljuden list Mir za koroške Slovence, prevajal in si prizadeval pri uvedbi slovenskega jezika v javno življenje. Leta 1885 pa se je preselil v Celje, kjer je odprl odvetniško pisarno in bil zelo uspešen v upravnih, jezikovnih, političnih ... sporih po slovenskem Štajerskem. 1887 je dosegel prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem. bil je vodilna osebnost celjskih in spodnještajerskih Slovencev. Nekaj časa jih je tudi zastopal kot poslanec v deželnem zboru v Gradcu. V Celju je sodeloval pri ustanavljanju hranilnice, delavske zadruge, ... z njegovo pomočjo je bil ustanovljen Dijaški dom, Zvezna tiskarna in Zadružna zveza. Več let je bil tudi predsednik Celjske Mohorjeve družbe.

LETA 1931 ROJEN BOŽO KOS

fizik, ilustrator, urednik († 2009)

Rojen je bil v Mariboru, družina je bila med vojno izgnana v Srbijo. Ko so se vrnili v Maribor, je nadaljeval z osnovno šolo in končal gimnazijo. Brat Vadimir se je že pred vojno odločil za duhovniški poklic, bil nekaj časa v taborišču in po vojni končal bogoslovje in odšel v misijone na Japonsko. Božo pa je na ljubljanski univerzi končal prvo stopnjo fizike. Že med študijem se je preživljal s pisanjem člankov: za mariborski Večer, kjer je včasih svoj članek opremil tudi z ilustracijo, pa za Slovenski poročevalec v Ljubljani .... Pozneje je pisal za Pavliha, ki ga je od leta 1957 (deset let) tudi sam urejal. Od leta 1959 je za Pionirski list ustvarjal priljubljen stripo Kavboj Pipec in Rdeča Pesa. Zatem je prevzel urejanje Cicibana, kjer je ustvaril številne ilustracije in se priljubil mladim in starim. V mladih otroških glavah je sklušal zasejati veselje do raziskovanja sveta ... to mu je zelo dobro uspevalo tudi pri ilustriranju učbenikov. S sinom Miho sta v devetdesetih začela izdajati revijo Petka in kasneje je Miha začel tudi s Hišo eksperimentov. Božo je ilustriral tudi številne knjige: Butalce Frana Milčinskega, Bratovščino Sinjega galeba, Gospoda Hudournika, roman Uhač (Branka Jurca). Seveda pa je znan tudi po svojih karikaturah (ob obisku pri nas 1996 tudi Janeza Pavla II.)

več:
F. Bole, Risar Božo Kos, urednik Pavlihe, Cicibana in Petke: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1996), 6-10.

nekaj njegovih misli:

• Prav pomanjkanje denarja me je prisililo, da sem začel uveljavljati svoje ustvarjalne sposobnosti kot risar. Prve risbe mi je objavil v Ljubljani Slovenski poročevalec, predhodnik sedanjega Dela. Najprej so vzeli samo moje vice, risali so pa drugi, kar je mene strašno žalilo. Jaz sem vic narisal in ga oddal, pa so mi rekli: "Vic je dober, risba pa ni!"
  
• Ko sem bil med počitnicami pri Večeru, se je na uredništvu pokvaril fotoaparat, potem sem pa jaz narisal bager, ki bi ga bili morali fotografirati. Na uredništvu so rekli: "Glej no, saj ti znaš risati!" In za tisto risbo sem dobil več kot za cel članek. Pa sem si rekel: bom pa raje risal! Drugače pa so me vedno mikale karikature, tudi profesorje sem zmeraj risal. Naš razred je bil zmeraj prvi v stenčasih.
  
• Pri urejanju Cicibana je bilo strašno lepo! Bilo je ustvarjalno pa dosti publike sem srečal, ki je bila iskrena. Ko sem hodil po šolah in sem srečeval otroke, ki so me gledali s tako svetlimi očkami, sem bil presrečen.
  
• Ogromno knjig sem ilustriral, ves čas sem za Pionirski list, sedanji PIL, risal strip Kavboj Pipec in Rdeča Pesa. Ta dva "prijatla" sta bila nekako moj izum. Nikoli nisem prišel do tega, da bi dve nadaljevanji naprej narisal, živel sem iz enega nadaljevanja v drugo in tudi sam nisem vedel, kaj bo v naslednjem.
  
• Revija Petka se imenuje tako, ker je notri pet "kajev" (Kdo, kaj, kje, kako, zakaj), ki jih imajo na ustih radovedni otroci. Hkrati pa je bila Petka tako zanimivo ime, ki pomeni tudi najboljšo šolsko oceno, čeprav imajo zdaj naši šolarji v prvih razredih samo opisne ocene. To je malo literarna, v glavnem ugankarska revija pa še kakšne poskuse ima.

LETA 1949 UMRL KAREL JAMNIK

DUHOVNIK, ADMINISTRATOR REŠKE ŠKOFIJE (* 1891)

V letih pred prvo svetovno vojno je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje duhovnikov, zato so škofje vabili bogoslovce iz drugih škofij da pridejo študirat v Gorico in kot duhovniki delujejo v njihovi škofiji. Eden takih je bil Karel Jamnik, Dolenjec iz Velikih Lašč. V letih 1935–1949 je bil župnik in dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Leta 1947 je bil imenovan za apostolskega administratorja tedanje reške škofije (slovenskega in hrvaškega dela) z vsemi pravicami rezidencialnega škofa.

LETA 1954 UMRL HENRI MATISSE

FRANCOSKI UMETNIK, SLIKAR (* 1869)

Henri Matisse velja za enega najvplivnejših slikarjev 20. stoletja in za pionirja fauvizma. Fauvisti so nasprotovali impresionizmu, motivi so bili zanje postranskega pomena, pomemben je bil izraz. Zato je Matisse barvo uporabljal kot sredstvo za izražanje in ne za opisovanje. V njegovih slikah se pozna tudi vpliv Maroka, Alžirije, Rusije, Polinezije, kamor je potoval. Kot slikar se je poizkušal tudi v tradicionalnih motivih, krajini, tihožitju ter pastoralnih temah. Proti koncu življenja je opremil kapelo svetega rožnega venca v dominikanskem samostanu v mestu Vence, kjer se je lahko izrazil na vse znane načine: kot slikar, kipar, arhitekt, risar, oblikovalec in dekorater. Uporabil je moč svetlobe, barve, črte in prostora in z njimi ganil gledalca in obiskovalca. Matiss je o kapeli zapisal: "Ta kapela zame predstavlja vrhunec življenja, polnega del."

LETA 1981 UMRL EDVARD KOCBEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, MISLEC IN POLITIK (* 1904)

"Trudim se za stik s človekom, rad bi mu govoril z razumljivo govorico, ki pretresa, vznemirja, prebuja in naravnava v svobodo. Rad bi, da bi čim več ljudi odkrilo nedopolnjenost sveta in njegovo nenehno nečlovečnost, hkrati pa njegovo odprtost in naravnanost v prihodnost. Dobro vem, da književnost sama ne more spremeniti sveta, pač pa lahko človeka usmerja v preobrazbe, ki so njegov porok. Če povzamem, lahko rečem: ustvarjam zato, da služim slovenski človeškosti v njenem trpljenju, tavanju odkrivanju, razodevanju, napredovanju, počlovečevanju in osvobajanju." (Edvard Kocbek, Kdo sem?) V letih 1986 do 1995 so pri Cankarjevi založbi izhajali dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka iz prvih let po drugi svetovni vojni. Zanimivi so zato, ker v njih 'iz prve roke' zvemo veliko o ljudeh, ki so krojili usodo slovenskega naroda. Kocbek je Dnevnike pisal neprenehoma, ker je bila to zanj 'notranja potreba'. Ob njihovem branju spoznavamo, kako prodoren mislec je bil, njegovi pogledi na politiko in na vlogo kristjanov v javnem življenju pa so bili nerealni.

Ob stoletnici rojstva je celjska Mohorjeva družba izdala dokumentarno monografijo o tem velikem Slovencu, ki je bil mnogim navdihovalec in vodnik, povzročal pa je tudi delitev duhov zlasti s svojim političnim delovanjem med drugo svetovno vojno. Gotovo je bil idealist, ki ni upošteval, "po kakšni poti se da kaj doseči" (Janez Gradišnik), zato so ga njegovi "sopotniki" večkrat izigrali in nazadnje celo zatajili. O njegovem knjižnem ustvarjanju pa trdno velja sodba Joža Mahniča: "Kar v dobi moderne pomeni Cankar in med vojnama Kosovel, to po drugi vojni predstavlja Kocbek."

več:
F. Bole, Edvard Kocbek: "Življenje je fantastično!" Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče 9 (1974), 6-10.
S. Čuk, Edvard Kocbek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2004), 70-71.

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• Edina veličina leži v neprenehni, vsakdanji zvestobi, ki z njo izpolnjuješ svojo nalogo - in v blaženosti, ki jo nudi izpolnjena naloga.
  
• Pojem hvalo vedno novi resnici, kakor čista nevesta nas ljubi, gremo za njo in je ne moremo dohiteti.
  
• Kdo se ob besedi kruh še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladanske setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh?
  
• Besedo kruh lahko izgovorimo nemarno kakor pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše.
  
• Nikoli doslej se obstoj Boga in bližnjika ni tako zamajal v človeku kakor danes in nikoli doslej ju nismo odkrivali tako elementarno in povezano kakor danes, kot bitji, ki najbolj ogrožata naš jaz, in kot sili, ki ju ni mogoče premagati drugače kakor z ljubeznijo.
  
• Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja.
  
• Čim manj je v človeku vere, tem več je zunanje sile; čim več je v človeku vere, tem več ljubezni je okrog njega.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• V človeštvu obstoji strahovito nesorazmerje med velikanskim tehničnim znanjem, med znanjem o pomočkih in pošastno nevednostjo o bistvih in ciljih življenja.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• Dokler čutim, da moje ljubljeno bitje še ni podvrženo meni, nisem srečen. Če se mi pa podvrže in se mi vda, prav tako nisem srečen. Glavna naloga, ki naj jo človek reši v ljubezni, je vprašanje svobode.
  
• Človek, ki jasno in čisto gleda sam nase, ne more nikoli izgubiti ravnotežja ... Človek mora iz dneva v dan težiti za resničnostjo in skladjem.

LETA 1995 UMRL BOJAN ADAMIČ

SKLADATELJ, DIRIGENT IN ARANŽER (* 1912)

Doma iz Ribnice, glasbo (klavir, orgle, trobento) študiral v Ljubljani, kjer je diplomiral iz klavirja. Petnajstleten je že igral na orgle (v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani), ki so bile njegov najljubši inštrument. Kasneje je igral harmoniko in saksofon in postal član jazzovskega orkestra, ki je igral v blejskem Kazinu. Po vojni je postal vodilni pri oblikovanju slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, veliko je delal tudi filmsko glasbo, iskal je nove poti in možnosti. Že od majhnega mu je bil zelo pri srcu jazz in kmalu se mu je ponudila priložnost, da je zbral glasbenike in nastal je prvi Plesni orkester RTV Ljubljana, s katerim je dosegel velike uspehe na področju nekdanje države in tudi v tujini. Zaradi izvajanja ameriške glasbe je bil tudi kaznovan in bil poslan na delo v Albanijo. Kasneje je veliko sodeloval s številnimi orkestri pa nekdanji državi, zelo pomembno delo pa je opravil tudi na področju filmske glasbe (za več kot 200 filmov). Pisal je prav vse zvrsti glasbe od resne, komorne in folklorne, do samospevov, šansonov, popevk, lahke orkestralne glasbe, scenske glasbe za gledališča in opero. Bil je tudi izvrsten pianist, saj je imel nešteto samostojnih koncertov in takih s simfoničnim orkestrom. Bil je vodja glasbene produkcije RTV in predsednik Društva slovenskih skladateljev in leta 1979 je dobil za svoje delo Prešernovo nagrado.

iskalec in zbiralec Marko Čuk