5. november

LETA 1728 ROJEN WULFEN, FRANZ XAVER

AVSTRIJSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, BOTANIK, NARAVOSLOVEC († 1805)

Rojen v Beogradu, kjer je takrat živel oče, avstrijski častnik. Leta 1745 stopil k jezuitom (slovaške Košice) in po končanem študiju na Dunaju (matematika, filozofija) in Gradcu (teologija), poučeval na jezuitskih kolegijih v Gorici, Ljubljani in Celovcu. Leta 1750 se je navdušil nad botaniko (študiral Linneja) in spada med vodilne botanike 18. stoletja. Rastline je nabiral predvsem na Kranjskem, v Istri, na Primorskem in Koroškem in odkril je več novih vrst (wulfenii), ki jih je tudi popisal. Zbral je tudi veliko mineralov (wulfenit) ... in bil član šestih evropskih akademij.

LETA 1836 UMRL KAREL HYNEK MACHA

NAJVEČJI ČEŠKI ROMANTIČNI PESNIK (* 1810)

Manj kot šestindvajset let je dočakal Karel Hynek Macha, ki velja za največjega češkega romantičnega pesnika. Študiral je pravo kot naš France Prešeren; ko je Macha leta 1835 potoval v Benetke, sta se v Ljubljani srečala. Pisal je domoljubno poezijo v ljudskem duhu. Njegovo najbolj znano delo je pesnitev Maj, ki se odlikuje po čudovitih opisih narave.

odlomek iz pesnitve:

• Bil pozen mrak je - prvi maj - / večerni maj - ljubezni čas. / K ljubezni vabil grlic glas / je tja v dehtečih borov gaj. / V ljubezni sanjal mah je tih, / lagal ljubezen grm je bel, / ljubezen slavec roži pel, / iz rože mil dehtel je vzdih. / Tam jezero v temah gozdovja /  bučalo je temno iz dna, / breg ga objemal je vsega. / Žareča sonca nadsvetovja / v neba so krogih zablodila, / v solzah ljubezni se svetila; / svetovi njih v nebo sijoče / kot v hram ljubezni večne šli so, / da vneti od ljubezni vroče / zgore v utrinke vgašajoče - / v njih ljubljenci se spet našli so. / In polna luna je ta čas - / zdaj bleda, zdaj svetla, vsa taka / kot ljubica, ko ljubega čaka - / zardela rožnato v obraz: / v vodah si lica ogleduje / in v se zaljubljena vzdihuje. / Blesteče sence se gradov / primikajo se bliže, bliže, / da kot v objemih niže, niže / spuste v naročja se mrakov / in v eno z njimi se zlijo. / Gre za drevesom v mrak drevo. / Nazadnje gor se vrh stemni - / tam k brezi bor se prisloni / in k boru breza. Valček vre / za valčkom v potok. -  Ljubi se - / v ljubezni maja - vse, prav vse. ( prevod Tine Debeljak)

LETA 1876 ROJEN DRAGOTIN LONČAR

ZGODOVINAR, UREDNIK IN POLITIK († 1954)

Po študiju v Pragi je učil zgodovino in zemljepis v Ljubljani, Kranju in Idriji. Leta 1924 pa je bil med ustanovitelji Slovenske republikanske stranke kmetov in delavcev, ki se je 1927 združila s Slovensko kmečko stranko. Bil je tudi ravnatelj Narodnega muzeja v Ljubljani (1920) in predsednik Slovenske matice.

LETA 1879 UMRL JAMES CLERK MAXWELL

ŠKOTSKI FIZIK, MATEMATIK (* 1831)

Rojen v znani škotski družini je že kmalu kazal nadarjenost za matematiko. Že s petnajstimi leti je reševal probleme ovalnih krivulj, diplomiral je na Cambridgu in 1871 začel tam predavati eksperimentalno fiziko (brez posebnih uspehov), ukvarjal pa se je s teorijo treh barv in s kinetiko plinov. Znan je predvsem po tem, da je odkril zakone elektrodinamike in jih zapisal v Maxwellovih enačbah. Dokazal je, da je svetloba elektromagnetno valovanje in po njem se imenuje merska enota za magnetni pretok (Maxwell – M)

LETA 1901 UMRL JOSIP BENKOVIČ

DUHOVNIK, PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1869)

Služboval po Dolenjskem in Gorenjskem, nekaj časa je bil prefekt alojzijevišča. V mladosti se je ukvarjal z leposlovjem, kasneje se je začel raziskovati slovensko kulturno zgodovino. Pisal je biografije znanih mož, zbiral je gradivo za življenjepis Friderika Barage, pisal pa je tudi o drugih pomembnih osebnostih. Ob 100 letnici prve Vodnikove Velike pratike je v Domu in svetu (1895) objavil daljšo razpravo Slovenski koledarji in koledarniki. Za Glaserjevo Zgodovino slovenskega slovstva je obdelal modroslovje, bogoslovje in cerkveno umetnost.

LETA 1906 ROJENA MARA SAMSA

UČITELJICA, PROSV. DELAVCA, PISATELJICA († 1959)

Rodila se je v družini pristaniškega delavca v Trstu. Po šestih letih šolanja v rojstnem mestu je odšla v Ljubljano, od tam pa na učiteljišče v Tolminu. Pod fašizmom je službovala v zakotnih krajih, zato je pobegnila v Jugoslavijo in učila najprej na Rakeku, nazadnje v Vojniku pri Celju. Taborišči v Gonarsu in na Rabu sta ji uničili zdravje. Po vojni je bila nekaj časa učiteljica na Tržaškem, uveljavila se je tudi kot novinarka in pisateljica. Leta 1958 je izšla njena knjiga novel in črtic Trst je klical.

LETA 1944 UMRL ALEXIS CARREL

FRANCOSKO-AMERIŠKI KIRURG, ZNANSTVENIK (* 1873)

Mož, ki ga predstavljamo, je bil znanstvenik na področju medicine. Po spletu okoliščin, katerih "nitke" ima v rokah Bog, je leta 1903 namesto svojega kolega spremljal bolniški vlak v Lurd. "Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani," si je dejal. Rekel je, da bo veroval, če bo "postavljen pred dejstvo". Dejstvo čudežnega ozdravljenja je res doživel in pošteno je priznal, da medicinska veda za to nima odgovora. Toda verovati še ni mogel, kajti vera je milost, za katero je dovzetno le ponižno, otroško srce. Za milost vere je iskreno molil. V svoji knjigi Potovanje v Lurd piše, da je v noči po doživetju čudeža šel v lurško baziliko in nebeško Mater prosil: "Premila Devica, pomočnica nesrečnih, ki ponižno kličejo k tebi, ozri se name! Verujem vate. Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne zmorem ga še videti in še vedno dvomim. Toda moja največja želja in najvišji cilj mojega hrepenenja je, da bi veroval, veroval z vsem srcem in brez pridržka."

več:
ČUK, Silvester. Alexis Carrell. Če bom v Lurdu videl čudež, bom veroval. (Pričevanje). Ognjišče, 2010, leto 46, št. 2, str. 14-15.

v odlomku iz knjige Iskalci in pričevalci (Ognjišče, Koper 1984)

nekaj njegovih misli:

»Premila Devica, ki pomagaš vsem nesrečnim ljudem, ko te ponižno prosijo, ozri se name! Na moj dvom si odgovorila z jasnim čudežem. Ne morem še jasno videti, še vedno dvomim. Toda moja največja želja, moje najvišje hrepenenje je, da bi veroval.« Moral bo prehoditi še dolgo pot, da bo spet prišel do vere otroštva. Čudež je dejstvo milosti, vendar človeku pušča prosto voljo. Pomeni Božji odgovor: Tukaj sem, ker si me klical; išči me, da me najdeš!« (molitev v Lurdu)

- Človekova vrednost ni v tem, da zna in razume, ampak v tem, da ljubi.

- Odgovor vere je neprimerno bolj zadovoljiv kot odgovor znanosti.

- Življenje ni v tem, da nekaj razumemo, življenje je v tem, da ljubimo, da pomagamo drugim, da molimo, da delamo ... Moj Bog, da bi ne bilo prepozno ... Daj, da ne bi bila že napisana zadnja stran te knjige mojega življenja. Naj bo tej revni knjigi dodano še kakšno poglavje ...

LETA 1977 UMRL GIORGIO LA PIRA

SVETI ŽUPAN, ZARES KRISTJAN, BOŽJI NOREC, SVETNIŠKI KANDIDAT (* 1904)

"Na obzorju sedanjega časa vsemu navkljub vzhaja zarja krščanskega upanja. Ena zadnjih potrditev tega je razcvet svetosti laikov. Danes srečujemo tiste, ki bodo morda čez sto let na oltarjih. Srečujemo jih na ulicah, po tovarnah, v parlamentu, v univerzitetnih predavalnicah." Tako je pred kakšnimi osemdesetimi leti zapisal v glasilu italijanskih katoliških študentov Giorgio La Pira, tedaj mlad profesor prava na univerzi v Firencah. Seveda ni slutil, da piše o sebi. Pa je: že 9. januarja 1986 je bil namreč odprt škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega (končan leta 2005). Spomin nanj je še vedno zelo živ. Ta mož, ki je evangelij živel tako zares, da so ga ljudje drugačnega prepričanja imenovali "božji norec", vendar ne zaničljivo, temveč spoštljivo, je bil doma s Sicilije.

... več o njem v rubriki pričevanje 02_2004

nekaj njegovih misli:

+ Jaz sem veren človek. Verujem v božjo prisotnost v človeški zgodovini. Verujem v moč molitve. Nekatere države imajo atomske bombe, druge pa premorejo "bombo" molitve.

+ Potrebno je utrjevati mir, treba je ljudem graditi hiše, treba jim je pomagati obdelovati polja, zidati šole in tovarne, pa tudi graditi nove cerkve, da bi bil mir prisoten povsod v življenju.

+ Mir je treba graditi na vseh ravne človekovega bivanja: na gospodarski, družbeni, politični, kulturni in verski ravni. Samo tako bo naš most miru med Vzhodom in Zahodom postal nezrušljiv. In tako bomo delali za največji zgodovinski ideal naše dobe: za mirne čase človeškega in krščanskega adventa.

+ Da ne bi zagrešili "globalnega samomora", temveč da bi zakorakali proti obdobju tisočletnega miru, moramo sprejeti naročilo preroka Izaija: topove je treba spremeniti v pluge, rakete pa v vesoljske ladje, in ljudstva se ne smejo več vaditi v vojskovanju.

+ Edina pot do zmage je odpoved samemu sebi; odločen odklon od svojega malega sveta in odprtje za vesoljne božje razsežnosti.

+ Če Kristus ni vstal, smo "neumni" mi; toda, če je vstal (in vstal je!), so "neumni" (se pravi, nesposobni odpreti - ker nimajo ključa - hišo kozmičnega in zgodovinskega stvarstva) tisti, ki ne verujejo v to dejstvo, ki pogojuje celotno zgodovino sveta.

+ Tek zgodovine - pod oživljajočim in usmerjajočim dihom Svetega Duha, vstalega Kristusa in Cerkve - bo imel za poslednji cilj mir, edinost, napredek in svobodo narodov.

LETA 1986 UMRL JOŽE UDOVIČ

SLOVENSKI PISATELJ IN PESNIK (* 1912)

Pesnik Jože Udovič, ki se ga spominjamo ob obletnici njegove smrti, je bil, po besedah njegovega prijatelja Janeza Gradišnika, "ena izmed osrednjih osebnosti sodobnega slovenskega slovstva". Svojo prvo pesniško zbirko je izdal šele na pragu petdesetih let. Knjigi je dal metaforičen naslov Ogledalo sanj, ki ga je sam pojasnil: »Sanje tu ne pomenijo odmika od resničnosti človeka in od resničnosti sveta; nasprotno, beseda mi je sinonim za ustvarjalno domišljijo, ki je ena najdragocenejših človekovih zmožnosti, za tisto stanje, ki je v njem notranjost zelo budna in neprenehoma snujoča. Sanje so torej sinonim za pesniško ustvarjanje, ki poraja pesniške organizme in pesniške podobe, to pa so nekake osebne osvetlitve sveta, so nekakšna pesniška spoznavanja. V njih se družita zunanji svet in notranja realnost v nove podobe in ustvarjata nov smisel.« Janez Gradišnik je zapisal, da so Udovičeve pesmi "med najmočnejšimi izrazi iskanj našega časa in nosilke spoznanj, ki jih potrebujemo v svojem življenju".

... več o njem v rubriki obletnica meseca 10_2012

nekaj njegovih misli, verzov:

- V stvareh, ki so odvisne samo od njega, ima človek navadno tisto, kar zasluži. Žal. Ko bi nas gledalo iz višine nepristransko oko in presojalo naša drobna dela in bolj ali manj drobne neumnosti, bi gotovo spoznalo, da pogosto nismo vredni tistega, kar imamo, da imamo in kar lahko še gledamo.

- Tam, kjer te je doletelo, / si odslej doma, / tam je tvoja zemlja, / dobil si jo v last do konca, / samo na nji / lahko živiš.

- Zasveti se besede smeh, / kjer čas v brezčasnosti odmeva, / v zvenenju duši razodeva: / stvari so v tebi, ti v stvareh.

Čriček ziblje / kresnico / v zibeli svojega glasu. / Na vodi niha čoln / iz ukrivljenih / modrih senc. / Večer nosi vanj / trpki vonj vrb / in megleno tančico. / Drevo presenečeno / stiska v pesti / prgišče vročih zvezd. / Za gosto mejo / vznemirjenih jelš / se zasvetijo / zelene oči: / v njih gorijo / kriki pričakovanja / in omamna / grožnja skrivnosti. (Znamenja)

In vendar ne zavrzi ničesar. / Povsod se skrivajo znamenja, / poglej za razjeden zid, za leseno steno, / za staro podobo, v vrč brez vode, / za vrata samote, v porušen dom, / pod kup pepela, pod mrtvo telo ognja, / za plahost, za jok in za krivdo, / pod otrdelo dlan, pod korenine besed, / pod kamen, v rano, v drhteči strah, / na zapuščene travnike, za samoten grm – / nekje je skrito še neznano zavetje, / mehko naročje iz perja in pesmi, / iz višnjevega mahu in diha, / kjer nastaja / nova navzočnost. (In vendar)

Ta jata ptic, ki preletava / nad mojim srcem že ves dan, / oblak, od moje želje vžgan, / ki modri val ga pozibava, // zeleni breg, ki senca v njem / odeva v travi zleknjen par, / glasov poldanjih vroči čar / in sapa, ki hiti v objem // gozdiču čez pojočo loko, / plameni, ki jih čriček kreše, / čmrlj, ki v rumenem žarku pleše, / vonj vrb, ki veje nad potokom - // je vse resnično tu pred mano, / ali morda iz svojih sanj / ustvarjam svet, nato pa vdamo / še sam začuden stopim vanj? // Zasveti se besede smeh, / kjer čas v brezčasnosti odmeva, / v zvenenju duši razodeva: / stvari so v tebi, ti v stvareh. (Ta jata ptic)

Kam, če ne tja, kjer vse, / kar se je rešilo, / izreče svojo besedo / in ti pogleda v oči. // Ves dan in vso noč / poslušaš govorico, / ki šumi v izviru / in se pogovarja z bitjem, / ki molči. // Na čašo, ki ostala prazna, / nalahko potrka spomin / in sokovi znova / zakipijo čez rob. // Smrt tam spokojno moli / na koščeni rožni venec / in ko se te spomni, / te dobrotno vplete vanj. (Smer)

 Tiktakajoča ura mi je odkrila / kako naj jo pomirim: / "Daj ji v dar zvestobo, / vdano jo hrani s svojim življenjem, / oblači jo v svoj najresničnejši dih." // Zdaj me pomirjena gleda - / moja zvesta smrt, / in kar mi zvečler / ostane od dneva, / je dovolj za oba (Kar ostane od dneva)

pripravlja: Marko Čuk