13. november

LETA 354 ROJEN SV. AVGUŠTIN

KRŠČANSKI TEOLOG, SVETNIK, CERKVENI UČITELJ, FILOZOF († 430)

Svetemu Avguštinu, so po pravici dali naslov »učitelj milosti«. To je bil v dvojnem pogledu: v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Prav lastna življenjska izkušnja je dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega. ... Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih je razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi. Med spisi sta - poleg govorov in pisem - najbolj znani knjigi Izpovedi, ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O božji državi, ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi.

nekaj njegovih misli:

- Ubogi, poslušajte moje vprašanje: Česa nimate če imate Boga? Bogati, poslušajte, kar vas vprašam: Kaj imate, če nimate Boga?

- Bog ne pozabi tistih, ki pozabljajo samo nase in mislijo na druge.

- Stvari vidimo zato, ker so. Stvari pa so zato, ker jih Bog vidi.

- Bodi hvaljen on, ki te je naredil dobrega, če si dober! Hvala ne gre tebi, kajti iz sebe bi mogel biti samo slab. Zakaj hočeš obračati resnico, ko hočeš biti hvaljen, kadar storiš kaj dobrega, Bogu pa naprtiti odgovornost za zlo, ki ga storiš.

- Naše življenje na tem romanju ne more biti brez skušnjav, ne napredek brez preizkušenj. Nihče namreč sebe ne spozna, če ni skušan, tudi ne more prejeti krone, če ni zmagal, zmagati pa ne more, če se ni bojeval; boriti se pa more samo, če ima sovražnika in preizkušnje.

- Kolikor manj pazijo malopridni ljudje na svoje grehe, toliko bolj prežijo na tuje. Iščejo namreč, ne da bi kaj popravili, marveč v kaj bi zasadili zobe; ker ne morejo sebe izgovoriti, so pripravljeni druge ogovarjati.

- Ljubezen do Boga je prva po redu zapovedi, ljubezen do bližnjega je prva po redu izvršitve. Ker Boga ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga.

več misli sv. Avguština:

LETA 1560 ROJEN TOMAŽ HREN.

ŠKOF, PO KRIVICI OŽIGOSAN KOT POŽIGALEC KNJIG († 1630)

Ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu je dajalo zgodovino­pisje zelo različne ocene. Po sodbi enih je bil verski junak, "apo­stol Kranjske", drugi pa so ga imeli za "velikega inkvizitorja, po­žigalca slovenskih knjig". Naš zgodovinar Vasilij Melik je na Hrenovem simpoziju v Rimu septembra 1997 dejal: "Večine negativnih o­cen je bilo krivo načelno nerazpoloženje do katoliške strani." Škof Tomaž Hren je imel nalogo izvesti cerkveno prenovo po na­čelih tridentinskega koncila (1545-1563). Pošteni preučevalci njegovega življenja in dela mu priznavajo, kako se je tudi trudil, da bi slovenskim katoliča­nom dal v roke potrebne knjige. Biblicist Marijan Peklaj piše: "Večkrat je prosil v Rim, da bi vsaj nekateri duhovniki smeli bra­ti protestantske knjige in je tako dovoljenje tudi dobil. Kaže, da je s tem omogočil obstanek Dalmatinove Biblije med katoliškimi duhovniki." Nameraval je izdati prevod Velike­ga in Malega katekizma nemškega jezuita sv. Petra Kanizija ... Izdal je Načrtoval je tudi slovensko pesmarico, sestavljeno po rimskem bre­virju, po cerkvenih očetih in latinskih nabožnih pesmih: njen na­slov bi bil Hortulus animae (Vrtiček duše). Hotel je tudi ustano­viti v Ljubljani tiskarno, kjer bi tiskali (predvsem za bogoslužno rabo) potrebne slovenske knjige. S sodelovanjem jezuita Janeza Čande­ka je škof Hren izdal Evangelije inu lis­te (1613).

"Besedilo je skoraj dobesedno prepisano iz Dalmatina; spremenila so se le nekatera mesta, ki se niso ujemala z Vulgato... Glavno pa je - in to daje knjigi posebno vrednost: Hren je po na­svetu nekaterih sodelavcev, kjer je bilo (za tedanje razmere) le mogoče, Dalmatinove nemške tujke nadomestil (ali dal nadomestiti) s slovenskimi izrazi; nove besede so večinoma srečno izbrane, če­tudi se niso vse ustalile v pismeni slovenščini" (Ivan Grafenauer).

... več o njem v rubriki obletnica meseca 02_2000

LETA 1721 ROJEN JANEZ ANDREJ STRAUSS

SLIKAR († 1783)

Rodil se je v Slovenj Gradcu kot peti otrok v slikarski družini Franca Mihaela Straussa. Oče mu je zapustil slikarsko delavnico in v času, ko je barokizacija zajela tudi podeželje, je bil iskan slikar. Poleg Slovenj Gradca in okolice so njegova dela ohranjena tudi v žup. cerkvi sv. Barbare v Halozah, v žup. cerkvi v Vuzenici (Kristusovo objokovanje), njegove slike najdemo še v Slovenski Bistrici, Gotovljah, Humcu pri Pliberku, zanimiva je slika sv. Boštjana (pok. mujzej v MB) ... Dragoceno zbirko njegovih del hrani tudi Sokličev muzej v Slovenj Gradcu. Tako kot oče in ded je bil cenjen umetnik in spoštovan meščan Slovenj Gradca, mestni svetovalec, in z njegovo smrtjo se tudi konča slikarska rodbina Straussov v Slovenj Gradcu.

LETA 1813 ROJEN ANDREJ EINSPIELER

SLOVENSKI DUHOVNIK, POLITIK IN PUBLICIST, 'OČE KOROŠKIH SLOVENCEV' († 1888)

Zavedna slovenska rodbina Einspieler iz Sveč na Koroškem je dala v 19. stoletju šest duhovnikov. Najbolj znan je Andrej, učitelj slovenščine na celovški realki in vodilna osebnost med koroškimi Slovenci. Za veliko noč 1851 je šel v Št. Andraž k škofu Slomšku. Pogovarjala sta se tudi o tem, da bi bilo treba “spraviti na noge društvo, ki naj med ljudi širi dobre slovenske bukve”. Nekaj mesecev zatem je izšel razglas o ustanovitvi Društva sv. Mohorja. Andrej Einspieler je bil prvi podpisnik.

več:
S. Čuk, Andrej Einspieler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1993), 44-45.

LETA 1813 ROJEN PETAR II. PETROVIĆ NJEGOŠ

ČRNOGORSKI VLADIKA, PESNIK († 1851)

Črnogorska književnost je svoj prvi in doslej najvišji umetniški vzpon dosegla po zaslugi svojega vladarja, vladike (cerkvenega predstojnika) Petra II. Petrovića Njegoša. Bil je utemeljitelj črnogorskega umetnega pesništva. Njegovo najboljše delo, ep Gorski venec, napisan v obliki drame, je lirsko-epsko razmišljanje o svobodi in vrednosti življenja. Postal je last črnogorskega naroda in bil je preveden v domala vse evropske jezike.

LETA 1841 ROJEN JOSIP NOLLI

MEDNARODNI GLEDALIŠKI UMETNIK, OPERNI PEVEC († 1902)

Ljubljančan Josip Nolli je po končanem študiju prava na Dunaju v svojem rodnem mestu organiziral kulturno in gledališko dejavnost. Bil je eden od ustanoviteljev Dramatičnega društva. Nato se je posvetil pevski karieri, ki jo je začel v zagrebški operi in jo nadaljeval v Pragi, Milanu, Budimpešti. Po vrnitvi v Ljubljano leta 1890 se je z vso vnemo posvetil razvoju slovenske operne poustvarjalnosti.

LETA 1843 ROJEN FRAN CELESTIN

PISATELJ, LITERARNI KRITIK IN LITERARNI ZGODOVINAR, POSREDNIK RUSKEGA REALIZMA († 1895)

Slavist Fran Celestin, rojen na Kleniku (Vače pri Litiji), je bil nekaj časa profesor v Rusiji, zatem na Dunaju, najdlje pa v Zagrebu. Uveljavil se je predvsem kot esejist. V eseju Naše obzorje (1883) se je zavzel za uveljavitev socialno kritičnega realizma, kakršnega je spoznal v Rusiji, in kritično ocenil slovenske realiste (Jurčiča, Levstika, Stritarja). Kot literarni zgodovinar je med domačimi pisci obravnaval zlasti Prešerna.

LETA 1850 ROJEN ROBERT LOUIS STEVENSON

ŠKOTSKI PISATELJ, KI NAS VODI NA OTOK ZAKLADOV († 1894)

Zelo ustvarjalen pisatelj, izpod njegovega peresa so privreli potopisi, eseji, pesmi za otroke, predvsem pa povesti in romani. Najbolj je znan njegov pustolovski roman Otok zakladov, pa tudi zgodovinski in znanstveno fantastični roman Dr. Jekyll in Mr. Hyde. Za njegovo pisanje je značilen preprost in jasen slog, bogata domišljija in napeto dogajanje. Umrl je na otoku Samoa, kjer se je zdravil za TBC.

njegova misel:

Biti to, kar smo, in postati tisto, za kar smo sposobni, to je smisel našega življenja.

LETA 1868 UMRL GIOACCHINO ANTONIO ROSSINI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ (* 1792)

V mladosti mestni trobentač, pel je tudi v cerkvenem zboru, da bi kaj zaslužil, študiral v Lugu in nato v Bologni, leta 1806 so ga sprejeli tudi na Accademio filharmonico. Z osemnajstimi leti je v Benetkah izvedel svojo prvo opero, v naslednjih petih letih je napisal šestnajst oper. Pri dvajsetih je z opero Pietra del paragone osvojil milansko Scalo, partituro za njegovo najbolj slavno operno delo "Seviljski brivec" naj bi napisal v trinajstih dni. Po poroki je deloval v Parizu, kjer je vrhunec ustvarjanja pomenila opera Viljam Tell, ki je tudi njegova zadnja (1919), saj se je sedemintrideset let star odločil, da ne bo več pisal oper...

LETA 1874 ROJEN EVGEN LAMPE

DUHOVNIK, PISATELJ, UREDNIK, POLITIK († 1918)

Po svoji vsestranski dejavnosti – od glasbe, literature, likovne umetnosti do gospodarskih in političnih problemov je bil duhovnik Evgen Lampe eden najpomembnejših slovenskih delavcev svoje dobe. Kot gospodarstvenik si je prizadeval Slovence gospodarsko osamosvojiti. Bil je urednik Doma in sveta (1900–1913) in v njem je ocenjeval skoraj vse spise tedanjih pisateljev ter obsojal, kar ni ustrezalo njegovi zahtevi po zdravju in moči v literaturi. Med prvo svetovno vojno pa je umetnike v stiski gmotno podpiral.

LETA 1901 ROJEN STANKO GOGALA

PEDAGOG, PROFESOR († 1987)

Doma iz Kranja, gimnazijo obiskoval na Poljanah, po končani filozofski fakulteti je 1925 doktoriral, bil nekaj časa asistent na fakulteti, po opravljenem učiteljskem izpitu pa je na pedagoški katedri Filozofske fakultete predaval pedagogiko. Bil je drugi slovenski univerzitetni pedagog (po prof. Karlu Ozvaldu). Veliko je pisal in razvijal svojo izvirno teorijo v več kot 200 objavljenih strokovnih delih. Ena njegovih tez je tudi, »da je treba imeti vizijo poučevanja, vzgoje, imeti pedagoški in osebni eros, kako pomembno je imeti dobrega učitelja, ki usmerja mlado življenje na pot učenosti in modrosti življenja. Bistvo osebnega erosa je, da gojenec vzgojitelju ni čustveno brezpomembna stvar in da ni čustveno ravnodušen do njega, da nima učenca za šolski material, ki mu je izročen na milost in nemilost in ki bi na njem lahko pokazal svojo moč in oblast. Prava vzgoja ne ruši učiteljeve avtoritete, ampak jo, nasprotno, lahko celo poglablja. Učiteljev s takšno vizijo svojega poslanstva ni nikoli preveč.«

njegova misel:

• Naloga in dolžnost šole bi bila, da bi znala stopiti v stik z življenjem, da bi tako lahko začutila mladostnika, njegova razmišljanja, težave ter o tem z njim tudi spregovorila. Učenec bi v svojem razvoju moral pridobiti resen in stvaren odnos do življenja. V mladih namreč prevladuje praktični interes in šolsko delo postaja toliko težje, kolikor bolj se postavlja v ospredje predmete, ki so precej oddaljeni od realnosti.

LETA 1917 ROJEN LUDVIK CEGLAR

DUHOVNIK, MISIJONAR, PESNIK, PISATELJ († 1998)

Doma iz Metlike, dolga leta živel in delal v Braziliji, in tam "odkril" našega rojaka Janeza Madona - kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan. Po letu 1960 je bil kaplan v bolnici v kraju São Roque od 1972 do 1978 pa župnik za Slovence v nadškofiji São Paulo. Veliko je pisal o slovenskih misijonarjih in izseljencih. Poleg knjige o že omenjenem Janezu Madonu, je objavil pesniško zbirko Mati, domovina, Bog in povest Slemeniški župnik (v dveh delih). Pri celovški Mohorjevi družbi je izšlo v štirih knjigah njegovo delo Nadškof Volk in njegov čas (zbrano gradivo o življenju in delu nadškofa Vovka).

LETA 1919 ROJEN VLADO HABJAN

pisatelj in zgodovinar († 2003)

Pisatelj in zgodovinar Vlado Habjan se je rodil pri Sv. Juriju ob Taboru v Savinjski dolini. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju, po vojni je bil nekaj let literarni urednik Radia Ljubljana. Leta 1959 se je vpisal na študij zgodovine in umetnostne zgodovine. Poleg strokovnega zgodovinskega dela je ustvarjal tudi kot pisatelj novel in romanov (Pomlad vnukov, Trotamora). Kot ljubitelj zgodovinopisja je napisal zgodovinski esej Mejniki zgodovine. Bil je prvi predsednik Svetovnega slovenskega kongresa.

LETA 1944 UMORJEN EMIL KETE

BOGOSLOVEC, PRIČEVALEC, MUČENEC, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1924)

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.« Te globoke misli je, kakor v slutnji mučeništva, zapisal v svoj dnevnik dvajsetletni bogoslovec Emil Kete na začetku svoje poti v duhovništvo. Trpljenja se ni bal. »Jezus je imel angela tolažnika v svojih najtežjih urah – mi bomo imeli Jezusa. Tisti Jezus, ki nas krepča vsako jutro s svojim presvetim Telesom, nam bo prišel na pomoč v vseh naših težavah in v našem trpljenju. Če bo naša človeška narava omahovala, nas bo podprla zavest, da je Kristus z nami, da bomo lahko vse prenesli.« Njegove slutnje so se uresničile že nekaj mesecev zatem, novembra 1944, ko je, kot blaženi Alojzij Grozde, postal pričevalec junaške ljubezni do konca, umorjen iz sovraštva do vere. Na kraju njegove mučeniške smrti so novembra 2011 zasadili križ, drevo življenja.

... več o njem v pričevanju 06_2012

»Kristus mora biti naš zgled z vsem svojim življenjem. Slediti mu moramo tudi na Kalvarijo in ne samo na goro Tabor. Isti Kristus, ki je bil poveličan na Taboru, je bil križan na Kalvariji, mi pa, ki mu bomo sledili, moramo biti poprej na Kalvariji in potem bo morda za nas tudi kakšen mali Tabor. Bistvena je Kalvarija in ne Tabor.«

pripravlja: Marko Čuk