28. december

LETA 1622 UMRL FRANČIŠEK SALEŠKI

TEOLOG IN CERKVENI UČITELJ, SVETNIK, ZAVETNIK KATOLIŠKIH ČASNIKARJEV (* 1567)

Doma iz Savoje, študiral v Parizu, kjer si je nabral odlične izobrazbe, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju, poleg tega pa si je pridobil znancev in prijateljev, ki so bili kasneje vodilni v francoskem javnem življenju. Po doktoratu iz prava v Padovi je bil leta 1593 posvečen, bil je odličen pridigar in spovednik. Skupaj s svojim bratrancem šel v Savojo spreobračat kalvince, zagrizene sovražnike katoličanov. Ljudje so se bali prihajati k njunim pridigam, zato je Frančišek začel tiskati kratke in ognjevite letake v obrambo katoliške vere in Cerkve in jih je z velikim uspehom širil med ljudmi. Bil je zelo izobražen mož, ki je imel čut za lepo oblikovanje misli. Pisanje mu je postalo potreba in užitek. Iz njega se je razvil v oblikovnem pogledu prav pomemben pisatelj, ki ima odlično mesto v francoskem slovstvu, vsebinsko pa so njegovi spisi pomembni za ves katoliški svet. Zato ga je papež Pij IX. leta 1877 razglasil za cerkvenega učitelja, Pij XI. pa leta 1923 za zavetnika katoliških pisateljev in časnikarjev.

več:
S. Čuk, Sv. Frančišek Saleški (1567-1622) učitelj zdrave pobožnosti: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2007), 84.

nekaj njegovih misli

Pobožnost, če je resnična, nič ne skazi, pač pa vse spopolnjuje, a če kdaj nasprotuje zakonitemu poklicu, je brez dvoma napačna.
Človek je krona vesoljstva, duh je krona človeka, ljubezen je krona duha, ljubezen do Boga pa krona vse ljubezni. Zato je ljubezen do Boga najvišji cilj, zadnja popolnost in največja odlika vesolja.
Neka malo bolj živčna oseba me je vprašala, kaj bi lahko storila za mir na svetu. Odgovoril sem ji: »Začnite s tem, da nekoliko bolj narahlo zapirate vrata!«
Imejte potrpljenje z vsem, predvsem pa sami s seboj; ne dajte se zbegati zaradi vaše nepopolnosti in imejte zmerom toliko poguma, da se vzdignete nad to.
Stari modrijani so priporočali malo govorjenja. To se ne pravi, rabiti malo besed, temveč ne rabiti veliko nepotrebnih. Pri govorjenju se ne oziramo na število besed, ampak na njih vrednost.
Ne povešajmo nikdar oči, če nismo prej ponižali svojega srca. Ne delajmo se, kakor bi bili radi zadnji, kadar v resnici ne bi bili radi.
Kakor jutranje, tako tudi večerne molitve ne smemo nikoli pozabiti. Z jutranjo odpiraš okna svoje duše Soncu pravice, z večerno pa jih zapiraš pred teminami pekla.
Ljubezen ima dve roki: ena objema Boga, druga pa bližnjega.
več:

LETA 1877 ROJEN JULIJ NARDIN

SLOVENSKI FIZIK, IZUMITELJ († 1959)

Rojen v Gorici, diplomiral iz matematike in fizike na Dunaju in bil od leta 1905 do 1913 profesor na prvi slovenski realki v Idriji, nato na ljubljanski klasični gimnaziji in tehniški srednji šoli in redni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti. Ustanovil je fizikalni inštitut in postal njegov prvi vodja. Ukvarjal se je z novostmi v fiziki in tehniki, sodi med pionirje v letalstvu in elektrotehniki in začetnike kibernetske misli na Slovenskem. Ukvarjal se je tudi z vetrnimi napravami, h katerim se je vedno znova vračal. Kot teoretik je sodeloval z začetnikoma slovenskega letalstva Franjem Bratino in Edvardom Rusjanom ter leta 1911 tudi sam izdelal letalo.

LETA 1910 ROJENA PIA MLAKAR

BALETNA PLESALKA IN KOREOGRAFINJA († 2000)

Žena našega največjega baletnika Pina Mlakarja, s katero sta "korakala v dvoje" (Pas de deux) - na plesnem odru in v življenju - od leta 1929. Leto prej jo je spoznal na baletni šoli Rudolfa Labana v Hamburgu ... Njeno pravo ime je bilo Marie Louise Scholz, bila je doma iz Hamburga in skoraj štiri leta mlajša. Bila je ljubezen na prvi pogled. Povabil jo je na morje, na jadranje. S pisnim pristankom njene matere sta se 6. avgusta 1929 na Rabu poročila (poročna priča je bil Edvard Kocbek). Še naprej sta ostala prizadevna in uspešna učenca baletne umetnosti. Začela sta z baletnimi nastopi v deželnem teatru v Darmstadtu, bila sta solista, koreografa in vodji baleta v mestu Dessau pri Leipzigu, v tesni mednarodni konkurenci sta prejela odličje v Parizu (1932), v sezoni 1932/33 sta prvič nastopila v Ljubljani in s plesnim večerom Mlada pota izjemno uspela. "Njun ples raste iz notranje potrebe po izrazu," je zapisal kritik. Po vojni leta 1946 sta Pino in Pia prevzela umetniško vodstvo ljubljanskega baleta in delala z njim dvajset let. Vtisnila sta mu svoj osebni pečat in dosegla, da je slovenski balet postal resnično del slovenske gledališke kulture.

več:
S. Čuk, Pino Mlakar, Pravi ples je tudi prava molitev: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2006), 22-23.

LETA 1913 UMRL IGNACIJ ŽITNIK

DUHOVNIK, ČASNIKAR IN POLITIK (* 1857)

Po končanem bogoslovju v Ljubljani je bil leta 1883 posvečen v duhovnika, nato pa je nadaljeval študije v Rimu, kjer je postal doktor cerkvenega prava. Po vrnitvi v domovino se je začel ukvarjati s časnikarstvom in s politiko v Slovenski ljudski stranki, kjer je bil ves čas na strani J. E. Kreka in je veljal za enega najbolj razgledanih politikov. Kot poslanec državnega zbora na Dunaju se je zavzemal za pravice Slovencev in za njihove gospodarske koristi.

LETA 1913 UMRL JULIJ KLEINMAYR

IN PRVA ZGODOVINA SLOVENSKEGA SLOVSTVA (* 1847)

V Višnji Gori rojeni Julij Kleinmayr je bil po študiju zgodovine in slavistike na Dunaju in v Gradcu srednješolski profesor v Celovcu, Kopru, Gorici. Pisal je literarno zgodovinske in biografske članke, zbiral ljudske pesmi. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva (1881), prva v slovenščini, sestavljena po zgodovinskem zaporedju pisateljev in njihovih del. Zaradi njenih pomanjkljivosti so jo sodobniki odklanjali.

LETA 1917 UMRLA STANISLAVA SKVARČA

URŠULINSKA PESNICA IN UČITELJICA (* 1848)

Mati Stanislava (Marija) Skvarča z Vira pri Domžalah je zelo mlada postala redovnica uršulinka. Bila je široko razgledana in pravili so ji ‘živa biblioteka’. Na uršulinski zunanji šoli v Ljubljani je 35 let poučevala slovenščino, zgodovino in zemljepis. Uveljavila se je tudi kot pesnica: svoje pesmi je objavljala v mladinskem listu Vrtec in v Zgodnji danici. Ona je odkrila pesniški talent pri deklici Ivanki, kasnejši uršulinki m. Elizabeti Kremžar, ki velja za eno najvidnejših slovenskih religioznih pesnic.

LETA 1923 UMRL ALEXANDRE-GUSTAVE EIFFEL

FRANCOSKI INŽENIR (* 1832)

V osnovni šoli se je dolgočasil, toda študij humanistike in znanosti ga je bolj pritegnil in ob stricu inovatorju se je navduševal za tehniko. Hotel se je vpisati na eno najpomembnejših inženirskih šol v Franciji, ker pa ni bil dovolj dober se je vpisal na bolj poklicno usmerjeno šolo, kjer je diplomiral iz kemije. Delal je pri železničarskem inženirju, izdelal prvi načrt železniškega mosta in postal kmalu glavni inženir Compagnie Belge, njegovi projekti so vzbujali zanimanje, toda dela je bilo vedno manj, zato je začel delati kot neodvisni inženir, obiskal je tudi Sueški prekop, ki ga je gradil Ferdinand Lesseps, pomagal graditi razstavno dvorano ... Kasneje je odprl svoj lastni biro dobil dve pomembni deli: železniško postajo v Budimpešti, zelo inovativen projekt in most čez reko Douro v Portu na Portugalskem. Za Svetovno razstavo v Parizu leta 1889, je Eiffel konstruiral stolp, ki je postal zaščitni znak Pariza. Eifflov stolp je do leta 1931 veljal za najvišjo zgradbo na svetu (300,5 m; z anteno 320,8 m).

LETA 1925 UMRL SERGEJ ALEKSANDROVIČ JESENIN

RUSKI PESNIK VASI IN POLJA (* 1895)

Rojen v revni kmečki družini je kmalu pokazal svoj velik talent za verze in pri desetih letih napisal prvo pesem. S svojimi pesmimi polja in narave je postal vodilni pesnik nove poezije, navezan na patriarhalno vas in nerazumevanje mestnega življenja, civilizacije in napredka. Od tu se je rojevala njegova tragičnost, ki je tako odmevala v njegovem življenju. Vas se je pred njegovimi očmi spreminjala in hirala in obubožala do kraja v kolektivizaciji, v prisili. Postal je eden najznamenitejših ruskih pesnikov, njegov lik in delo še vedno odmevajo v ruski kulturi. Tudi v Tonetu Pavčku je pustil neizbrisno sled – pravil mu je – moj Jesenin.

»Pride in poje in vse, kar prime v roko, kar se ga dotakne, zapoje in še dolgo potem, ko mlad odide na drugi svet, še zmeraj pojejo o njem ne le njegove pesmi, a zagotovo tudi jesen, kobila rdeča, ki si češe grivo, jagnje, mesec, ki se igra na travniku, mali javorček, ki sesa mami zeleno vime, veter-menih, ki poljublja v grmih rdeče rane nevidnega Kristusa, oteleteno nebo, ki liže svojega rdečega telička ... Čudiš se, ne načudiš. ... Razmišljam o tem Jeseninu od njegovih prvih pesmi pri desetih letih do zadnje v Petrogradu, napisani s krvjo v hotelski sobi »Na svidenje, preljuba, srečno, srečno!« - in vedno bolj vem, da ni ne nov ne revolucionaren ne intelektualistično privlačen ne filozofsko prodoren ne stilno nenavaden - je zgolj čist, preprost, prostodušno naiven izpovedovalec, ki poje iz duše, po duši in za duše. Je usoda pesnika v pesmi, ki je ostala, živa in mlada po njem, kot tisto vredno, ki ne propade nikoli. (...) (Tone Pavček)

Jeseninova misel in nekaj verzov (prevod Tone Pavček):

Nič ti ni dano brez žrtev. Niti ene same skrivnosti ne spoznaš brez koraka v smrt.
Beli sneg trosi krhlika, / rože se v rosi blišče. / V polje med žita velika / trumoma vrane lete. // Venejo svilnate trave / in diši smolnati bor. / Oj, ve ravnine, dobrave, / jaz od pomladi sem nor! // Zdaj vesele srce moje / svetle skrivnostne vesti. / Zdaj o nevesti le pojem, / v mislih sem zmeraj pri nji. // Trosi, krhlika, sneg, trosi! / Polni se, gozd, s petjem ptic! / V polje v drncu znosim, / nežnih zasejem cvetlic. // Spet tukaj sem, spet sem doma, / kjer vse zamišljeno je, nežno. / Za holmom kodrasta tema / mi maha z roko belosnežno. / Sivine čadastega dne / razkuštrano drsijo mimo, / večerna žalost nehote / vznemirja me nepremagljivo. // Nad kupolo cerkvenih glav / je senca zarje zmeraj večja. / O znanci iger in zabav, / nikoli vas ne bom več srečal! // V pozabo leta so odšla / in bogvekam še mi za njimi / in samo voda brbota / kot prej pod delavnimi mlini. // In cesto na večer v megli / ob zvenu zlomljenega šaša / prst molim zanje, ki jih ni, / ki čas jih v nepovrat odnaša.
O daljave, ve zlate v dalji! / Vse izniči vsakdanji pepel. / In kvantal sem in sem škandalil / zato, da bi bolj silno gorel. // Pesnikov dar - nežnost, dobroto / zaznamuje usoden pečat. / Belo vrtnico s črno kroto / na zemlji poročil bi rad. //
Niso se ujeli, razpleli načrti, / skrite nakane rožnatih dni. / A če gnezdili v duši so črti, / so torej živeli angeli v nji. // Zato hočem nemirne čudi, / ko bom zapuščal tuzemski kraj, / poprositi v zadnji minuti / nje, ki bodo z mano tedaj - // da za vse grehe na poti težaški, / za mojo nevero v blagodat, / polože me v ruski rubaški / pod ikone za zmeraj spat.

LETA 1937 UMRL MAURICE RAVEL

FRANCOSKI SKLADATELJ (* 1875)

Maurice Ravel je že s sedmimi leti kazal nadarjenost za glasbo. S štirinajstimi se je vpisal na konservatorij (klavir in kompozicija), med osemnajstim in dvajsetim letom je napisal Antični menuet s katerim je vzbujal občudovanje tedanjih glasbenikov. Odzivi kritikov so bili negativni, toda Vodne igre so jih prepričale o bolj pristnem Ravelu, ki je leta 1902 napisal še Godalni kvartet v F-duru, po tem mojstrskem poskusu v komorni glasbi, pa se je lotil klasičnih oblik (Trio, Sonata za violino in violončelo). Po Habaneri se je vračal k španskim temam (Burkeževa podoknica, Španska rapsodija), to tematiko pa je uporabil tudi v najbolj slavnem Boleru. Pomembna je tudi njegova opera Španska ura, med baleti pa poleg Bolera še Dafnis in Hloa, Valček in Čarovna beseda. Za njegova dela sta značilna ritem in instrumentalna barvitost.

iskalec in zbiralec Marko Čuk