Slovenska planinska pot – 60 let
Slovenska transverzala, kot ji v pogovornem jeziku pravimo planinci, je zelo dober pripomoček za načrtovanje izletov v slovenske hribe in gore. Če pogledamo Slovensko planinsko pot (SPP), kot se uradno imenuje, je mene osebno presenetil podatek, da predstavlja najstarejšo tovrstno vezno pot na svetu. Glede na to bi človek pričakoval, da je vzpostavljena že zelo dolgo, pa temu ni tako. Je pravzaprav dokaj mlada pogruntavščina, saj jo je prvi predlagal profesor Ivan Šumljak (1899–1984), Mariborčan, ki je bil med drugim 20 let načelnik markacijskega odseka PD Maribor-Matica.
Slovenska planinska pot je bila odprta 1. avgusta 1953 in je imela 80 točk, kasneje se je nekajkrat spreminjala in dopolnjevala. Po letu 1993 se je število kontrolnih točk zmanjšalo na 69, po letu 2011 se je dodalo 2 kontrolni točki. Od leta 2011 je na SPP 75 kontrolnih točk.
Dolžina poti:
Tako vztrajno je zvonilo in me dramilo iz spanja. Pogledal sem na uro. Nekaj čez deseto zvečer – zame sredi noči. Zlezel sem iz postelje in odtaval k telefonu. Potem me je nekdo tam od nekod spraševal (tako sem vsaj razbral), če sem zaspan. »Seveda sem zaspan,« sem odvrnil.
Slovar slovenskega knjižnega jezika (razlage za besede verske vsebine je prispeval dr. Anton Strle) razlaga, da je odrešenik, kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega. Zveličar pa je, kdor naredi, da postane človek po smrti deležen večne sreče. Oba naziva v vsej polnosti pripadata Jezusu Kristusu, ki je prišel na svet, da nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil sužnosti greha in smrti in nam odprl vrata večnega življenja. Odrešenje pomeni predvsem odrešenje od greha, spravo z Bogom, kar more dati samo Bog in kar dejansko daje po Jezusu Kristusu, pri tem pa mora človek sodelovati. Zveličanje pomeni isto kot nebesa, večno življenje ali večno veselje. Začne se že v življenju na zemlji in sicer s posvečujočo milostjo, po kateri nosi človek v sebi Boga. Dosežemo ga samo z božjo milostjo in z izpolnjevanjem svojih dolžnosti. (sč)
