Avtor: Benjamin

God: 12. junij

Jolanda je bila hči ogrskega kralja Bele IV. Rodila se je leta 1235. Njena precej starejša sestra bl. Kunigunda (goduje 24. junija) je bila poročena s poljskim kraljem Robertom, ki je imel svoj dvor v Krakovu. Kunigundi so starši izročili Jolando v vzgojo, ko je bila stara komaj 5 let, in Kunigunda jo je lepo vzgojila. Tudi tretja sestra Marjeta je dosegla v življenju stopnjo popolnosti, da jo Cerkev časti kot svetnico (gl. 18. januar). Njihova teta je bila sv. Elizabeta (gl. 17. november). Ko je Jolanda odrasla, se je poročila z Boleslavom Pobožnim, vladarjem Velike Poljske. V zakonu je rodila tri hčerke, katere je vzgajala v pravem krščanskem duhu. Skupaj z njimi je molila, hodila v cerkev, delila miloščino in delala druga dobra dela. Živela je v miru in zadovoljstvu. Na svojega moža je vplivala tako blagodejno, da je zidal bolnišnice, samostane in druge zavode. Tudi Frančiškovemu redu je bil tako naklonjen, da je le-ta pognal globoke korenine na Poljskem.

Leta 1279 ji je smrt ugrabila moža. To je bil zanjo hud udarec, obenem pa tudi velika božja milost, saj je z moževo smrtjo dobila popolno svobodo: brez ovir in težav se je lahko posvetila redovnemu življenju v samostanu klaris v Sandeku (Stary-Sacz) v Galiciji. Ta samostan je ustanovila njena sestra Kunigunda, ki je po smrti svojega moža tudi vstopila vanj. Tako sta bili sestri skupaj.

V samostanu je hotela biti Jolanda kakor vse druge, le navadna redovnica. Ko je leta 1292 Kunigunda umrla, se je preselila v samostan v Gnezno, katerega je ustanovil njen pokojni mož. Tam so jo redovnice izvolile za opatinjo. Kot opatinja je dajala najlepši zgled svojim sosestram, revežem pa je delila veliko miloščino.

Leta 1298 je hudo zbolela in več mesecev bolehala, dokler ni 11. junija 1299 mirno v Gospodu zaspala. Po smrti se je prikazala bolni opatinji svojega samostana, vsa ožarjena z nebeško svetlobo. Po tej prikazni je opatinja takoj ozdravela.

Ker so se na njenem grobu godili mnogi čudeži, so jo ljudje začeli častiti kot svetnico. Papež Leon XII. je leta 1827 to češčenje potrdil in odobril.

V samostanih klaris obhajajo god bi. Jolande 12. junija. (Klarise, Nazarje)

God: 12. junij

Alejda ali Adelajda, svetnica cistercijanskega reda, se je rodila leta 1215 v Schaerbeeku blizu mesta Bruselj. Bila je izredno ljubka in nadarjena deklica. S sedmimi leti so jo starši dali v pouk in vzgojo v samostan cistercijank La Cambre (Mariae Kammern, Pennebeck) pri Bruslju, kjer je zelo napredovala v znanju in krepostih, zlasti v ljubezni do Boga. Bila je ljubezniva do sester, prizadevna pri delu in je rada molila.

V tem samostanu je postala redovnica cistercijanka. Jezus jo je izbral za svojo trpečo nevesto. V posebnem videnju je spoznala svoje prihodnje trpljenje. Z dvaindvajsetimi leti je zbolela za gobavostjo, zato je v velikem trpljenju stalno živela v celici ob cerkvi samotarsko življenje kot rekluza, ločena od sosester. Največja bolečina zanjo je bila, da se ni mogla skupaj s sosestrami udeleževati kornih molitev in mašne daritve ter sv. obhajila. Svojo strašno bolezen je sprejela popolnoma vdano. Proti koncu življenja je zaradi gobavosti tudi oslepela. Ko je izgubila desno oko, ga je darovala Bogu za nizozemskega kralja Viljema. Ko je ugasnilo njeno levo oko, je to žrtev sprejela in jo darovala za francoskega kralja Ludvika IX. Gobavost jo je razjedla po vsem telesu, da je postalo ena sama gnojna rana. Zdravje ostal le jezik, s katerim je v svojih molitvah slavila Boga, se mu zahvaljevala ter z njim tolažila in opogumljala obiskovalce. Svoje strahotne bolečine je darovala za spreobrnjenje grešnikov, za Cerkev in za duše v vicah. Zadnje leto njenega življenja je bilo trpljenje posebno hudo. Čim bolj je trpelo njeno telo, tem bolj je njena duša črpala veselje iz Odrešenikovih ran. Umrla je 11. junija 1250. Spadala je k cistercijanskemu ženskemu gibanju trinajstega stoletja. Njeno življenje in mistična doživetja je popisal samostanski spiritual. V stiškem samostanu obhajajo njen god 12. junija. (Nadrah)

God: 11. junij

Glasnik sprave med Bogom in ljudmi ter med ljudmi samimi je bil sv. Janez Fakundski, ki je tudi zapisan ob današnjem datumu v koledarju. Doma je bil iz Španije, kjer se je rodil leta 1430. Ko je ostal brez očeta, mu je očim priskrbel župnijo z lepimi dohodki, čeprav Janez takrat še ni bil duhovnik. Očimovo ponudbo je zavrnil, sprejel pa je službo pri škofu v mestu Burgosu. Janez se je škofu priljubil in posvetil ga je v duhovnika, mu podelil kanoni kat in še dohodke treh župnij.

Prva leta je Janez živel precej lahkotno, ko pa je dobil dobrega spovednika in duhovnega vodnika, je postal povsem drugačen človek. Postal je redovnik avguštinec v mestu Salamanca. V tem mestu je bilo zaradi krvne osvete mnogo družin na smrt sprtih. Janez si je zadal nalogo, da te družine med seboj spravi in mestu vrne mir. Umrl je po daljšem bolehanju 11. junija 1479. K njemu se zatekajo za spravo med sprtimi ljudmi in takimi, ki se med seboj sovražijo.

God: 11. junij

Današnji godovnjak je bil med Jezusovimi sedemdeseterimi učenci zelo prikupen značaj. Ime mu je bilo Jožef in doma je bil z otoka Cipra, po poklicu je bil kmet. Bil pa je pravoveren Jud in to ga je gnalo v Palestino, kjer je srečal Jezusa in se pridružil njegovim učencem. Ko so po prihodu Svetega Duha na binkoštni praznik apostoli spoznali, kdo je ta mož tako trdne vere v Jezusa, so ga sprejeli v svoje vrste in mu dali ime Barnaba, kar pomeni ‘sin tolažbe’. Barnaba je bil najpomembnejši misijonar ali oznanjevalec evangelija med pogani pred apostolom Pavlom in ob njem. On je apostolom in drugim Jezusovim učencem, ki so Pavla poznali kot Savla zagrizenega preganjavca kristjanov, razložil, da se jim ga ni treba bati, ker je na poti v Damask srečal Gospoda in je postal iz njegovega sovražnika njegov navdušen apostol.

Skupaj s Pavlom je Barnaba precej časa deloval v Antiohiji v Siriji, ki je bila tedaj tretje največje mesto znanega sveta in je štela pol milijona prebivalcev. Kristusovi učenci so tu ustanovili občino, v kateri so prevladovali spreobrnjeni pogani in prav tukaj so Jezusove učence prvikrat imenovali kristjane. V Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, beremo, da je Sveti Duh apostolom v Jeruzalemu naročil, naj Barnaba in Pavla pošljejo oznanjat Jezusov nauk med pogane. Kmalu zatem sta se moža res odpravila na prvo misijonsko potovanje po Mali Aziji, kjer sta ustanovila precej novih cerkvenih občin. Ko se je leta 50 v Jeruzalemu sestal apostolski zbor prvi koncil v zgodovini Cerkve da bi odločil, ali naj bi pogani, ki sprejmejo krščanstvo, sprejeli tudi določila judovske postave ali ne, sta Pavel in Barnaba odločno zatrdila, da to ni potrebno, in njuno stališče je zbor sprejel. Pavel in Barnaba sta se vrnila v Antiohijo v spremstvu dveh uglednih kristjanov iz Jeruzalema in krščanski občini v Antiohiji prinesla tole poslanico: »Mi, apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo brate iz poganstva v Antiohiji, Siriji in Kilikiji. Slišali smo, da so vas nekateri naši, čeprav jih za to nismo pooblastili, s svojimi besedami zbegali in zasejali nemir v vaša srca. Zato smo soglasno sklenili, da izberemo in pošljemo k vam dva moža skupaj z našima dragima Barnabom in Pavlom, ki sta svoje življenje zastavila za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa. Poslali smo torej Juda in Sila, ki naj vam to tudi ustno sporočita. Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila: vzdržite se tega, kar je bilo darovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja. Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!« Antiohijski kristjani so pismo sprejeli z velikim veseljem.

Po starem izročilu naj bi apostol Barnaba umrl mučeniške smrti na svojem rodnem Cipru okoli leta 62. Njegove poganske rojake je pekla njegova vnema za Kristusa in njegov nauk. Ko je nekoč govoril v shodnici glavnega mesta Salamine, so planili nanj, ga vlekli ven iz mesta in ga kamenjali kot svetega Štefana. To naj bi se zgodilo 11. junija, zato že izza prakrščanskih časov Cerkev obhaja njegov spomin na ta dan. Barnaba upodabljajo, kako ga kamenjajo. Slikajo pa ga tudi z evangeljsko knjigo v roki, ko ozdravlja bolne in obsedene. Z njegovim godom je povezan slovenski vremenski pregovor, ki pravi: »Če sveti Barnaba deži, bodo jeseni grozdja polne kadi.«

10. junij

“Pritožujejo se, da je malo duhovnikov. To ni povsem res. Resnica pa je, da je premalo svetih duhovnikov … Če bi s svojimi žrtvami izprosili vsako leto vsaj enega svetega duhovnika, bi bil v kratkem času ves svet posvečen. Gorim od želje po božjem kraljestvu v duhovniških dušah,” je govoril mlad flamski duhovnik Edvard Poppe. Belgijski primas kardinal D. J. Mercier je povedal: “Ko sem ga prvikrat videl, me je nenadno pretreslo do dna duše, tok milosti je izhajal iz njega.”

Ta svetniški duhovnik je izšel iz posvečene družine. Rodil se je 18. decembra 1890 kot tretji od enajstih otrok; duhovnik je postal tudi eden njegovih bratov, pet sester pa je sledilo božjemu klicu v redovništvo. To je bil sad trdne krščanske vzgoje očeta peka in matere gospodinje. Edvard je bil živahen otrok, vseskozi odličen učenec. Pri petnajstih letih je vstopil v malo semenišče v Gentu in bil sošolcem za vzor. Ko mu je bilo sedemnajst let, je umrl oče in Edvard je bil pripravljen prevzeti njegovo delo in s tem poskrbeti za mlajše brate in sestre, toda mati je hotela, naj nadaljuje šolanje. Leta 1910 je moral k vojakom v Leuven (Louvain); ob vojaški službi je poslušal predavanja iz filozofije na tamkajšnji katoliški univerzi. Kot vojak je svoje tovariše vnemal za življenje po veri: širil je zlasti češčenje svete evharistije in Matere božje. Po končani vojaščini je končal bogoslovne študije v Gentu z doktoratom iz filozofije in bil 1. maja 1916 posvečen v duhovnika. Na novomašno podobico je dal napisati geslo: “Duhovnik je drugi Kristus” in to je bilo njegovo življenjsko vodilo, po katerem se je dosledno ravnal vse dni svojega kratkega duhovništva. Najprej je bil kaplan v delavski župniji v Gentu. Posebno skrb je posvečal revnim in evharistični vzgoji otrok. Ljudje so ga vzljubili, kajti začutili so, da je ta mladi, bolehni duhovnik poln božje milosti, ki priteka v njegovo srce v dolgih urah molitve pred Najsvetejšim. Zaradi krhkega zdravja – bil je srčni bolnik – ga je škof leta 1918 prestavil v podeželski kraj Moerzeke, kjer je bil duhovni voditelj redovnic usmiljenk. Večino časa je preživel v bolniški postelji ali v naslanjaču, vendar je ves čas goreče vršil svoje apostolsko poslanstvo. Moerzeke je postal romarski kraj: od vseh strani so prihajali ljudje, posebej še duhovniki, po nasvete, predvsem pa zato, da so se ogreli ob njegovem svetniškem ognju. V tem času je napisal svoje številne “priročnike” za evharistično vzgojo otrok in odraslih. S svojo knjigo Evharistična vzgojna metoda (v slovenskem prevodu pod naslovom Vzgajajmo evharistično je izšla pred vojno v Stični) si je prislužil naslov “učitelj Evharistije”.

Njegovi vzorniki so bili svetniki, posebej trije: arški župnik Janez Vianej pri prizadevanju za duhovniško svetost, sv. Grignon Montforski, po čigar zgledu se je brez pridržka posvetil Materi Božji, ter sv. Terezija Deteta Jezusa, ki jo je posnemal na “mali poti” božjega otroštva. Srečanje s to svetnico, ki jo je dobro poznal ob branju Povesti duše, njene avtobiografije, 5. septembra 1920 je imel za eno največjih milosti svojega življenja. Zadnji dve leti je bil duhovni voditelj bogoslovcev, ki so bili pri vojakih. Ko se je za nekaj dni vrnil v Moerzeke, je tam 10. junija 1924 končal svojo življenjsko pot. “Ne bom se mu nehal priporočati, ker sem prepričan, da je vaš sin svetnik,” je pisal kardinal Mercier njegovi materi. Na njegovem grobu so vklesane njegove besede: “Raje umrjem, kot da bi služil Bogu s polovičnim srcem.” Ko ga je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 1999 razglasil za blaženega, je dejal: “Duhovnike vabim, da v središće svojega življenja in poslanstva postavijo evharistijo kot blaženi Poppe.”

10. junij

Bengalski pesnik Rabindranath Tagore je zapisal globoko misel: »Vsako dete prihaja na svet s sporočilom, da Bog še ni obupal nad človeštvom.« Sleherni človek je božji otrok in vsak je Bogu pri srcu, kakor da je edini na svetu. S takšnim duhom sprejemajo svoje otroke verni starši. Taka starša sta bila poljska plemiča, živeča na gradu Kožminu pri starodavnem mestu Gneznu. Ko se jima je leta 1116 rodil sin, sta mu dala ime Bogumil, ko je prišel na svet drugi sin, pa sta ga imenovala Boguhval. Prvi pouk sta brata prejela na domačem gradu, potem pa sta ju starša poslala šolat v Gnezno, tedanjo prestolnico Poljske. Med njunimi vzgojitelji je bil tudi poznejši bamberški škof sv. Oton. Iz Gnezna sta odšla na pariško univerzo, da se izobrazita v bogoslovnih in pravnih vedah. Francija je bila tedaj pod močnim vplivom svetega Bernarda in njegovih cistercijanskih menihov. Tudi oba poljska brata sta se navdušila zanje.

Ko sta se vrnila domov na Poljsko, je Boguhval vstopil v cistercijanski samostan Land, Bogumil pa je postal upravitelj družinske posesti. Ravnal se je po besedah sv. Bernarda, da plemstvo le toliko velja, kolikor stori dobrega za Cerkev in za verski blagor ljudstva. Pri vasi Dobrovo je dal postaviti veliko cerkev sv. Trojice, ji določil stalne dohodke in jo povzdignil v sedež močne župnije. Tedanji nadškof Gnezna in vse krščanske Poljske je bil Janislav, Bogumilov stric. Ta je nečaka poklical k sebi za tajnika in ga je nagovarjal, naj postane duhovnik, ko je videl, kako pobožen in spokoren je. Toda Bogumil se je odgovorne duhovniške službe branil. Ko mu je škof razložil, da se bo mogel kot duhovnik bolj razdajati za duše in da se ne sme izmikati dolžnostim, ki mu jih nalaga Bog, se je končno vdal. Po mašniškem posvečenju je škof Bogumila poslal za župnika k Sveti Trojici v Dobrovo, kjer se je izkazal kot odličen dušni pastir. Storil je vse, da bi ljudje vzljubili Boga in Marijo ter opustili grešne navade. Po nekaj letih napornega, toda blagoslovljenega dela na župniji ga je škof poklical nazaj k sebi, vendar je vedno rad priskočil na pomoč duhovnikom po župnijah. Pripisovali so mu čudodelne moči. Neko poročilo pripoveduje, da je nekoč šel bos čez naraslo reko Varto, kjer si nihče ni upal, njemu pa se ni nič zgodilo. Govorili so tudi, da so ga ob Varti čakali reveži, ker so vedeli, da jim v svoji dobroti ne bo odrekel pomoči. Ko jim nekoč ni imel kaj dati, pripoveduje lepa zgodba, je sklical v veliki reki ribe na en kraj in jih je kar z roko metal na suho, da so imeli reveži kaj jesti.

Leta 1167 je umrl nadškof Janislav in kanoniki so za njegovega naslednika soglasno izbrali Bogumila. Službo je sprejel šele na ukaz papeža Aleksandra III. Bil je preudarno moder in blag, zvest svojemu lepe imenu in poslanstvu, ki ga je opravljal. Razmere so ga silile, da je z dobroto združeval tudi strogost. Zaradi tega je hudo trpel, zato je papeža prosil, naj ga te službe razreši. Odšel je na Ogrsko, kjer se je v samostanu kamaldolencev prepustil duhovni zbranosti. Ko se je izognil zunanjim nemirom, je dosegel globok notranji mir. Zadnja leta je spet živel na Poljskem in sicer v popolni samoti blizu Dobrova, kjer se je postil in veliko molil.

Ko je dozorel za nebesa, ga je Bog poklical 10. junija 1182. Na njegov grob v Dobrovu so prihajali trumoma prosit pomoči. Leta 1925 je papež Pij XI. potrdil njegovo češčenje z naslovom blaženi.

9. junij

Vesoljna Cerkev je na današnji dan postavila god sv. Eferma Sirskega, cerkvenega učitelja, ki je živel v 4. stoletju v današnji Turčiji. Njegovi starši so bili kristjani in so ga vzgojili v krščanski veri, krščen pa je bil šele, ko mu je bilo osemnajst let. Bogoslovje je študiral v zavodu, ki ga je ustanovil škof Jakob v Nisibisu, vendar ni bil posvečen v duhovnika, temveč samo v diakona. Umaknil se je v mesto Edeso. Najprej je v njeni okolici živel kot puščavnik v skalni votlini, kmalu pa je začel poučevati na šoli v mestu in tam napisal večino svojih asketskih dela. Za pisateljsko delo je bil izredno nadarjen. Poglabljal se je v Sveto pismo in z njim pobijal krive nauke svojega časa. Znal je bistro pokazati nesmiselnost verovanja v zvezde in druga praznoverja. Vendar mu ni bilo do tega, da bi se izgubljal v polemiki, marveč je nasproti krivim naukom postavljal podobo prave vere s pravilno razlago Svetega pisma. Veliko svojih razlag je podal v pesniški obliki, zato ga Sirci imenujejo ‘harfa Svetega Duha’. Katoliška Cerkev mu je leta 1920 priznala čast cerkvenega učitelja. Upodabljajo ga kot pišočega učitelja ali s knjigo in zvitkom v roki.

9. junij

Na slovenskih tleh stoji nad trideset cerkva, posvečenih današnjima godovnjakoma, mučencema Primožu in Felicijanu. Najstarejša in umetniško najbolj bogata med njimi je vsekakor tista, ki so jo v hribih nad Kamnikom postavili že pred letom 1396. Sedanja lepa in prostorna romarska cerkev je bila dozidana leta 1459, posvečena pa leta 1492, tedaj, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Njene stene so poslikane s prizori iz Jezusovega in Marijinega življenja. Nekdaj je bila to sloveča božja pot, ki je privabljala ne le Kranjce, temveč tudi Štajerce in celo Korošce. Pri shodu je duhovnik blagoslovil veliko posodo ajde, ki jo je potem cerkovnik delil romarjem, da so jo doma pomešali med semensko ajdo.

Primož in Felicijan sta bila rodna brata, doma v Sabinskih gorah, severovzhodno od Rima. Še mlada sta prišla v Rim, kjer so ju poganski duhovniki naznanili oblastem, da sta kristjana. Prijeli so ju, ju pretepali in mučili, onadva pa sta junaško vztrajala v veri. Pobožna zgodba pripoveduje, da sta brata v ječi molila: »Pomagaj nama, o Bog, naš Zveličar, in zaradi slave svojega imena naju reši. Odpusti nama grehe zaradi svojega usmiljenja, da ne porečejo med narodi: ‘Kje je njihov Bog?’« Nazadnje je sodnik ukazal rabljem, naj Primoža in Felicijana obglavijo. To se je zgodilo leta 304, med preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Spominjamo se ju 9. junija.

Primož je na Slovenskem vedno bolj priljubljeno ime. Izhaja iz latinske besede ‘primus’, ki pomeni prvi (lahko tudi najboljši npr. najboljši v razredu, prvak). Poimenovanje z vrstilnimi števni ki je bilo značilno v starem Rimu: prvorojenemu sinu so rekli Primus, drugi je bil Secundus, če se je kot tretja rodila hčerka, je dobila ime Tertia itd. Ime Felicijan (‘srečen, uspešen, blažen’) pa je pri nas silno redko. Kot zanimivost naj omenim: najbolj znan Primož med Slovenci je bil Trubar, protestantski pridigar in začetnik slovenske književnosti svojemu sinu pa je dal ime Felicijan, tako da sta godovala na isti dan.