Avtor: Benjamin

8. junij

Drugi svetnik, ki ga danes najdemo v koledarju, je sv. VILJEM, škof v angleškem mestu Yorku, ki je živel v prvi polovici 12. stoletja. Kot duhovnik je bil med ljudmi priljubljen zaradi svoje dobrote in svetega življenja, zato je bil izvoljen za nadškofa v Yorku, vendar škofovske službe ni mogel opravljati, ker je nasprotna stranka izbrala za nadškofa svojega kandidata. Viljem se zaradi tega ni razburjal, temveč je mirno živel naprej, se posvečal molitvi in dobrodelnosti. Razmere so se uredile šele leta 1153 in tedaj je mogel zasesti škofovski sedež v Yorku. Toda le za malo časa, kajti že 8. junija 1154 je umrl. Za svetnika ga je razglasil papež Honorij III. leta 1227.

Danes goduje kateri od tistih Slovencev, ki jim je ime Vitjem, Viti, Vilko; teh ni prav veliko. Ime Medard pa je v Sloveniji prava redkost.

8. junij

Gotovo ste že slišali tisti pregovor, ki pravi: »Kakršno vreme Medarda kane, takšno štirideset dni ostane.« Sveti Medard, ki danes goduje, z vremenom nima nič opraviti v pregovor je prišel zato, ker so dolgoletne izkušnje kmečkih ljudi pokazale, da se prve dni junija vreme rado za dalj časa ustali lepo ali grdo. Če je vreme lepo, se začenjajo pripravljati na košnjo.

Življenje tega svetniškega moža, ki je bil rojen na severu Francije leta 457, sta popisala latinska pisatelja Venancij Fortunat in sv. Gregor iz Toursa. V svoja zapisa sta natresla precej ljubkih legend. Ena od teh pripoveduje, kako je nekdo prišel v njegov vinograd grozdje krast. Veliko si ga je naložil, ko pa je hotel oditi, ni več našel izhoda. Zjutraj so ga vsega upehanega našli Medardovi delavci in ga peljali h gospodarju. Ta ga je poučil, kako grda pregreha je tatvina in mu ukradeno grozdje podaril. Zaradi te prigode častijo sv. Medarda kot zavetnika vinogradov.

V otroških in fantovskih letih se je Medard ukvarjal s kmečkimi opravili. Ko je začel malo globlje razmišljati o svojem življenju, je sklenil, da postane duhovnik. Po nekaj letih škofijske šole je prejel mašniško posvečenje. Tedaj mu je bilo triintrideset let. Nato je štirideset let goreče deloval kot dušni pastir. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Vse, kar je imel, je delil revnim, zato ni čudno da so ljudje po smrti škofa v mestu Vermandoisu hoteli imeti za naslednik Medarda, čeprav je bil tedaj star že 73 let. Tudi kot škof je živel enako kot prej: spokorno, v ljubezni do Boga in do bližnjega. Obhodil je vse kraje svoje škofije, da bi osebno spoznal čim več svojih vernikov. Ko je umrl škof v mestu Toumayju, so verniki želeli biti podrejeni Medardu. Tako je svetnik upravljal dve škofiji, ki sta se kasneje (v 12. stoletju) za stalno združili. Del nove škofije je bil še poganski in Medard je imel prav trdo delo, da je malikovalstvo iztrebil in ljudem oznanil evangelij ljubezni.

Umrl je okoli leta 560. Najprej so ga pokopali v mestu Tournai, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke v slovesnem sprevodu prenesli v Soissons. Kralj Sigibert je dal nad njegovim grobom postaviti veličastno cerkev.

Sv. Medarda najpogosteje upodabljajo kot škofa v mašnem plašču in s škofovsko palico, delečega miloščino. Kot svojega zavetnika ga častijo kmetje, zlasti kosci, pa tudi pivovarji in jetniki. K njemu se zatekajo v prošnjah za dež ali lepo vreme, za dobro košnjo, za rodovitnost polj in vinogradov.

7. junij

Eno pomembnih duhovnih žarišč na slovenskih tleh je cistercijanski samostan v Stični na Dolenjskem. Beli menihi, kakor cistercijane imenujejo zaradi njihove bele redovne obleke, so se tam naselili že leta 1136, sedemnajst let pred smrtjo sv. Bernarda, ki velja za pravega ustanovitelja cistercijanskega reda. Bil je tako močna osebnost, da je vtisnil globok pečat svojemu dvanajstemu stoletju.

Podobno kot sv. Bernard na evropski celini, je na angleškem otoku deloval njegov sodobnik sv. Robert, prvi cistercijanski opat onkraj Rokavskega preliva. Rodil se je okoli leta 1100 v kraju Gargrave v grofiji York. Bil je silno vedoželjen in nabral si je ogromno znanja, toda bolj ko se je bogatilo njegovo znanje, bolj je v njem zorelo spoznanje: »Samo Bog je velik, človek velja le toliko, kolikor cene ima v božjih očeh.« Po mašniškem posvečenju je nekaj časa opravljal duhovniško službo v domačem kraju.

V želji, da se duhovno poglobi, je vstopil v benediktinski samostan Whitby, ki pa se je mu je zdel premalo strog. Predstojniki so mu dovolili, da je z nekaterimi somišljeniki odšel v samostan Fountains blizu Yorka, kjer so menihi živeli po zgledu cistercije Clairvaux v Franciji, katere ustanovitelj je bil sv. Bernard.

Tako je Robert postal cistercijan in v redovnem obnovitelju sv. Bernardu je videl tistega glasnika z neba, ki ga je ves čas iskal. Z Bernardom sta kmalu postala prijatelja in sta si živahno dopisovala. Samostan Fountains je privabljal mlade može, željne zdrave duhovnosti. Ko je postal pretesen, je Robert dobil nalogo, da ustanovi nov samostan v škofiji Durham, ki mu je dal ime Newminster (Novi klošter). Menihi so ga izbrali za opata. Robert je uresničeval svoje želje iz mladosti in pa tudi zamisli redovnega ustanovitelja sv. Bernarda. Ko je tudi Newminster postal pretesen, je Robert med 1143–48 ustanovil še tri nove cistercijanske samostane.

Pri vsem njegovem delu ga je vodila misel: ponižnost je temelj vsemu in vsa rast je iz milosti. Krotil ni samo svojega telesa, ampak tudi svojega duha, ki naj ga razsvetli samo božja luč. Iz njegovih ust je bilo slišati neprestano hvalo Bogu, da mu je očitno pomagal pri premagovanju težav, ki jih je nova ustanova morala prebroditi, preden se je ustalila. Robert se je držal cistercijanskih redovnih pravil, ki jih je bil izdelal Anglež Štefan Harding je vendar za svoje opatije sprejemal pobude še od drugod. Tako je po zgledu prvih puščavnikov uredil post ob kruhu in vodi za ves štiridesetdnevni post. Izogibal pa se je vsake samovoljnosti. Ko so ga neki zavistneži tožili sv. Bernardu, je Robert šel k njemu. Srečanje je bilo prijateljsko in Bernard mu je izkazal popolno zaupanje ter je odobril njegovo delo.

Od prvih dni svojega redovniškega življenja je Robert imel prisrčne stike s svetniškim puščavnikom Goderikom. Ko ga je leta 1159 zadnjikrat obiskal, je po vrnitvi v Newminster zbolel in po dveh tednih 6. junija umrl blažene smrti. Ob češčenju, ki se je takoj začelo, so mu menihi pripravili grob v samostanski cerkvi. Njegov god so vedno obhajali 7. junija. Že v življenju se je o njem širil glas, da ima dar prerokovanja in videnj. Njegovi samostani so srečno prestali vse viharje, ki so kasnejša stoletja zajeli Cerkev na Angleškem.

6. junij

Vesoljna Cerkev se danes spominja tudi sv. Norberta, ustanovitelja reda premonstratencev. Svetnik, ki je svoje življenje sklenil kot škof v nemškem mestu Magdeburgu, je sam o sebi dejal: »Bil sem na dvoru, živel sem v samostanu, bil sem v zelo častnih službah Cerkve in povsod sem se naučil, da ni nič boljšega, kakor da se popolnoma izročiš Bogu.« Za red premonstratencev, ki ga je ustanovil leta 1121, je vzel pravila sv. Avguština. Cilj reda je bil bogomiselno življenje združiti z dušnopastirskim delom. Svetnikove posmrtne ostanke, ki so bili prvotno pokopani v Magdeburgu, je cesar Ferdinand pozneje, ko je to mesto postalo protestantsko, dal prepeljati v premonstratenski samostan Strahov v Pragi.

6. junij

Naši predniki, živeči na ozemlju južno od Drave, so prejeli evangeljsko oznanilo iz starodavnega Ogleja. Zagotovo je v Ogleju že sredi 3. stoletja obstajala krščanska občina. V začetku 5. stoletja so oglejski škofje postali metropoliti predstojniki večje cerkvene pokrajine, z naslovom patriarhi. V srednjem veku so poleg cerkvene oblasti izvrševali tudi svetno v imenu nemškega cesarja. Nekateri patriarhi so bili bolj cerkveni, drugi bolj posvetni knezi. Obe nalogi je vzorno uskladil današnji godovnjak patriarh Bertrand, ki mu je ljudstvo kmalu dalo vzdevek ‘blaženi’. Papež Benedikt XIV. je leta 1756 določil, da naj ga kot blaženega časte v videmski škofiji in v goriški nadškofiji. Dobršen del Primorske je tedaj spadal v goriško nadškofijo, zato je blaženi Bertrand domač tudi Slovencem.

Blaženi Bertrand je bil po rodu Francoz, rojen okoli leta 1260 na gradu Saint Genies severno od Toulousa. Tam je študiral cerkveno in civilno pravo. Bil je odličen študent, tako da so ga po končanih študijih pridržali na univerzi kot profesorja. Bil je posvečen v duhovnika in kot tak je opravljal različne odgovorne cerkvene službe. Papež Janez XXII. ga je leta 1334 poslal v Oglej, kjer je bil patriarški sedež že poldrugo leto prazen. Bertrand je imel takrat že 74 let, vendar je oglejsko Cerkev vodil še polnih šestnajst let.

Ob nastopu svoje službe je pokazal kar mladeniško svežost. Hotel je postaviti trdne temelje za urejeno versko in cerkveno življenje. Kot preskušen pravnik je najprej napravil red na patriarškem dvoru, nato pa pridobil nazaj patriarhatu iztrgane kraje in posesti, izboljšal pravno in gospodarsko stanje, potem pa se lotil cerkvenih poslov. Svoje dolžnosti je vestno opravljal. Skrbel je, da je bilo ljudstvo dobro poučeno v verskih resnicah in zato je tudi sam veliko pridigal. Ko je leta 1348 potres porušil Oglej, je Bertrand patriarški sedež prenesel v Videm (Udine). V bližnjem Čedadu je imel namen ustanoviti univerzo, pa mu je Padova to preprečila.

Iz njegovih časov izvira običaj, da je patriarh o božiču maševal v bojni opravi, na katero je nadel bogoslužna oblačila, diakon pa je pel evangelij z mečem v roki. Patriarh Bertrand je namreč moral iti pozimi leta 1340 na vojsko zoper upornega goriškega grofa in menda je božično polnočnico opravil pred Gorico in tako si je vrh viteške oprave nadel mašna oblačila.

Ko se je devetdesetletni patriarh 6. junija 1350 vračal s slavja v čast sv. Antonu v Padovi, ga je pri Spilimbergu napadla roparska tolpa pod vodstvom viteza iz rodbine Vilalta, ga oropala in umorila. Umorjenega patriarha so pokopali pod glavnim oltarjem stolnice v Vidmu.

5. junij

Ime Bonifacij pomeni ‘dobrotnik’, ‘človek, ki dela dobro’. In ta pomen je potrdil današnji godovnjak sv. Bonifacij, apostol Nemčije. Tej deželi v srcu Evrope je pred skoraj tisoč petsto leti izkazal izredno dobroto kot oznanjevalec Kristusovega evangelija, vesele novice o neločljivi povezanosti med Bogom in človekom, ustvarjenem po božji podobi.

Njegova domovina je bila Anglija. Rodil se je okoli leta 673 blizu samostana Exeter v zahodnem delu tedanjega kraljestva Wessex. Pri krstu je dobil ime Vinfrid in že v mladih letih je vstopil v samostan, kjer se je poglobil v študij in bil tudi sam nekaj časa učitelj gramatike v samostanski šoli. Ko se je bližal štiridesetemu letu, je v začutil klic za misijonsko delo na evropski celini. Leta 716 je zapustil Otok in šel po stopinjah svojega prijatelja Vilibrorda, ki je bil škof v mestu Utreht v današnji Nizozemski. Vinfrid je želel delovati kot misijonar med Sasi in drugimi rodovi na nemškem ozemlju. Prvi poskus mu je spodletel in moral se je vrniti v domovino. Leta 718 je dokončno zapustil Anglijo in odšel najprej v Rim, kjer je od papeža dobil vsa pooblastila za oznanjevanje evangelija. V znamenje svoje povezanosti z rimsko Cerkvijo si je tedaj vzel ime Bonifacij po rimskem mučencu Bonifaciju.

Že na poti iz Rima proti severu je skušal za krščanstvo pridobiti Bavarce. Mislil je ostati kar med tem ljudstvom na jugu Nemčije, toda Vilibrord ga je prosil, naj mu pride pomagat na sever. Res sta vneta duhovnika v kratkem času dosegla lepe uspeha. Vilibrord je hotel Bonifacija postaviti za svojega naslednika na škofovskem sedežu v Utrehtu, Bonifacij pa je to ponudbo vljudno in odločno odklonil. Skušal je uresničiti svojo davno željo, da ponese evangelij germanskim rodovom na ozemlju današnje Nemčije.

Odšel je v pokrajino Hesen, kjer je spreobrnil mnogo ljudi in ustanovil samostan. O tem nepričakovanem uspehu je poročal papežu, ko ga je obiskal v Rimu, kot sta se bila dogovorila ob svojem prvem srečanju. Papež ga je posvetil v škofa in mu naročil, naj organizira cerkveno življenje na področju nemško govorečih rodov. To papeževo naročilo je terjalo mnogo truda in potrpežljivosti. Bonifacij je skušal vernike povezovati v trdne enote in je odločno nastopal zoper zakoreninjene navade in razvade. Dokler je pridigal poganom, je imel mnogo prijateljev, občudovalcev in zagovornikov, ko pa je začel delati red v sami krščanski skupnosti ter je grajal samovoljo plemičev in škofov, pa je naletel na oster odpor. Bonifacija je vse to bolelo, vendar je pri delu prenovitve vztrajal.

Bonifacijevo misijonsko delo je naletelo na nasprotovanje nekaterih frankovskih krogov, tako da ga je prenehal podpirati tudi vladar Pipin. Ta neuspeh Bonifacija ni potrl. Iz Mainza, kamor se je bil umaknil, je pogosto odhajal v samostansko tišino v kraju Fulda, kjer se je z domotožjem spominjal let, preživetih v samostanu. Želel je, da bi samostan Fulda, ki ga je ustanovil leta 744, postal središče duhovnega in kulturnega življenja. Dosegel je, da je bila Fulda neposredno podrejena Petrovemu nasledniku v Rimu.

Leta 753 je osemdesetletni Bonifacij, ki mu je nekdanji učitelj Vilibrord zaupal skrb za svoje misijonsko delo v okolici Utrehta, še enkrat odšel tja. Njegov prihod je razveselil številne dobre vernike, zbudil pa je tudi sovraštvo redkih preostalih poganov. Ko je šel Bonifacij v spremstvu nekaterih učencev birmovat novospreobrnjence, ga je napadla skupina poganov. Pobili so ga z mečem. Preden je izdihnil, je vernike še zadnjič spodbudil, naj ostanejo zvesti Kristusu. Njegovo truplo so zmagoslavno prepeljali v Fuldo, kjer je danes sedež nemške škofovske konference.