Avtor: Benjamin

16. maj

Leta 1672 so na znamenitem Karlovem mostu v Pragi postavili kip duhovnika v koretlju, z biretom na glavi in z vencem peterih zlatih zvezd okoli nje, s križem in palmo v eni roki, pa s kazalcem druge roke na ustih. Kip je predstavljal češkega svetnika Janeza Nepomuka, ki je umrl kot mučenec za neodvisnost in svobodo Kristustove Cerkve. Češki kralj Venčeslav je namreč hotel Cerkev spraviti pod svoj nadzor in se polastiti njenega imetja. Janez Nepomuk, tedaj generalni vikar praške nadškofije, je bil na čelu tistih, ki so se kralju uprli. Kralj ga je dal v ječi mučiti, potem pa ukazal, naj njegovo truplo vržejo s Karlovega mostu v reko Vltavo. To se je zgodilo 20. marca 1393. Na podlagi zanesljivih Nepomukovih življenjepisov je mogoče dokazati, da Janez ni umrl kot mučenec spovedne molčečnosti, kakor so doslej razglašali in kar hoče povedati njegov prst na ustih. Sv. Janeza Nepomuka častijo kot zavetnika zoper obrekovanje pa tudi zoper poplave, zato so njegovi kipi krasili številne mostove po vsej srednji Evropi in v dobršnem delu zahodne Evrope.

Janez Nepomuk se je rodil med letoma 1340 in 1350 na zahodnem Češkem v mestu Pomuk, ki se je pozneje preimenovalo v Nepomuk. O njegovi mladosti ni nič znanega. Viri ga prvič omenjajo leta 1370, ko je bil že veljaven klerik praške nadškofije. Imel je službo javnega notarja, kar so dosegli samo redki pravno izobraženi in vsega zaupanja vredni možje. V naslednjih letih je delal v pisarni nadškofovega generalnega vikarja in pri cerkvenem sodišču. Mašniško posvečenje je prejel šele leta 1380; papež ga je imenoval za župnika praške fare sv. Gala, nadškof Janez Jenštejn pa si ga je izbral za svojega tajnika in zaupnega sodelavca. Poslal ga je na univerzo v Padovo, kjer je študij cerkvenega prava končal z doktoratom. Ko se je vrnil v Prago, ga je nadškof Janez Jenštejn imenoval za kanonika in nato še za generalnega vikarja praške nadškofije.

Ta čas se je, kot smo že slišali, vnel boj zoper kralja Venčeslava, ki bi rad vladal tudi v Cerkvi. Oba Jana (Nepomuk in Jenštejn) sta se mu odločno postavila po robu. Kralj je hotel razpoloviti praško nadškofijo, da bi za svojega pristaša Kralika ustanovil novo škofijo v Kladrubih, kjer je bila bogata benediktinska opatija. Redovnikom te opatije je kralj po smrti opata Račka v začetku leta 1393 prepovedal voliti novega opata, da bi jo izročil Kraliku. Jenštejn se je uprl ustanovitvi nepotrebne škofije in se je umaknil iz Prage. Menihi so si takoj izbrali novega opata in prosili, da ga nadškof potrdi. V njegovem imenu je generalni vikar Janez Nepomuk 7. marca 1393 novega opata priznal in si s tem nakopal kraljevo jezo. Kralj je v svojem besu šel tako daleč, da je dal Janeza mučiti in umoriti, potem pa njegovo telo vreči v reko. Novica o tej nasilni smrti se je razširila po vsej Evropi.

Čast oltarja je sv. Janez Nepomuk dosegel leta 1729. Njegovo češčenje so zelo širili jezuiti in tako je prišlo tudi k nam. Značilno je, piše dr. Niko Kuret, da godu sv. Janeza Nepomuka ne slavimo na njegov smrtni dan, 20. marca, temveč 16. maja. V Pragi je bil današnji dan pravi pomladni praznik, ki je nanj prihajalo na stotisoče ljudi. Med drugim so spuščali lučke po Vltavi. Drugod (npr. na Dunaju) so prirejali posebne Janezove pobožnosti, ki se je pri njih rada shajala mladina. K nam se ne eno ne drugo ni razširilo.