Bl. MARIJA TEREZIJA JEZUSOVA GERHARDINGER (umrla 1879)
9.maj
Rodila se je 20. junija 1797 v Stadt am Hofu, v predmestju Regensburga, kot edini otrok brodarja Wilibalda in njegove žene Frančiške. Se istega dne so ji pri krstu dali ime Karolina Elizabeta Frančiška. S šestimi leti je začela obiskovati dekliško šolo, ki so jo v njenem rojstnem kraju vodile Korne sestre de Notre Dame. Družina in šola sta ji dali dobro krščansko vzgojo in v njej prebudili željo po nesebičnem služenju Bogu in ljudem. Ko je leta 1809 sekularizacija ukinila samostan in šolo v Stadt am Hofu, je dvanajstletna Karolina skoraj izpolnila šolsko obveznost. Regensburški stolni župnik in kasneje škof Georg Michael Wittmann je v krščanski vzgoji in kvalitetni izobrazbi deklet videl možnost za moralni preporod naroda. Zaskrbljen nad državnimi reformnimi ukrepi je izdelal načrt, kako bi se dekliška šola mogla nadaljevati v dotedanjem duhu. Zaprosil je Karolinine starše za dovoljenje, da njihovo hčer skupaj z drugima dvema dekletoma usposobi za nadaljnje vodenje šole. Po triletni praktični pripravi je Karolina opravila strokovni izpit in komaj petnajstletna postala sposobna in kreativna učiteljica na ‘kraljevi dekliški šoli v Stadt am Hofu’.
Njena posebna skrb je bila namenjena najrevnejšim otrokom in sirotam, za katere je na šoli ustanovila kuhinjo, kjer so vsak dan zastonj dobili topel obrok. Karolina Gerhardinger je razumela tudi potrebo deklet, ki so končale obvezno šolanje, zanje je ustanovila šolo za ročna dela. V dvaindvajsetih letih je razvila bogato šolsko dejavnost, Wittman pa jo je nenehno uvajal v čedalje globlje duhovno življenje. Njegova želja je bila zagotoviti dobro krščansko vzgojo in izobrazbo še drugim krajem in prihodnjim rodovom. Na njegovo pobudo je tako leta 1833 v Neuenburgu vorm Wald Karolina Gerhardinger ustanovila kongregacijo Ubogih Šolskih sester de Notre Dame in si privzela ime Marij a Terezij a Jezusova. Redovno skupnost je zasnovala na osnovi predelanih in novim razmeram prilagojenih pravil kornih sester z namenom, da odgovori na vzgojno-izobraževalne potrebe otrok in mladine tistega časa. S svojimi sestrami se je zavzela predvsem za dekliško osnovno in strokovno šolstvo v najrevnejših vaseh in manjših mestih. Poleg tega so znotraj vzgojno-izobraževalne dejavnosti delokrog redovne ustanove predstavljale široke možnosti socialnega dela – predvsem skrb za sirote in otroke s posebnimi potrebami ter za drugače socialno ogrožene. Se za časa življenja ustanoviteljice se je kongregacija naglo razširila prek bavarskih meja. Leta 1847 so Prve notredamske sestre prišle v Severno Ameriko, medtem ko je ob smrti matere Terezije – 9. maja 1879 – žalovalo za njo okrog 3000 sester in kandidatk, ki so v Evropi in Severni Ameriki vzgajale in poučevale nekaj nad 87.000 otrok. Dne 17. novembra 1983 je papež Janez Pavel II. v cerkvi sv. Petra v Rimu Terezijo Gerhardinger razglasil za blaženo, kot ženo globoke vere, ki je vedno iskala božjo voljo, si prizadevala za edinost v svoji mednarodni skupnosti, odgovarjala na žgoče potrebe, se zavzemala za uboge in vzgajala s širokim pogledom na svet. Njen god obhajajo v samostanih šolskih sester de Notre Dame.
V današnji svet prinaša njeno karizmo nekaj nad 5000 sester, ki si v Evropi, Severni in Latinski Ameriki, Aziji, Oceaniji in Afriki prizadevajo razumeti znamenja časa in odgovarjati na potrebe družbe današnjih dni. S svojim poučevanjem in vzgojnim delom želijo ljudem pomagati smiselno in krščansko oblikovati življenje. Na Slovenskem so od leta 1886. Predvojna doba njihovega delovanja je zaznamovana z naglim razvojem dekliškega osnovnega in srednjega šolstva v Šmihelu pri Novem mestu in v Ilirski Bistrici, medtem ko so pozneje odprle nove domove tudi v Ljubljani in drugod po Sloveniji. Ideal svoje ustanoviteljice nadaljujejo v prizadevanju za celostno vzgojo, ko se z vsem, kar so in kar delajo, trudijo za to, da zasijejo tiste vrednote, ki jih je Jezus živel in učil. (Šolske sestre de N. D.)
Papež Frančišek je prinesel nov slog papeževanja. Ta je opazen že pri njegovi obleki, pa tudi v dejstvu, da se ni preselil v apostolsko palačo, ampak stanuje v Domu sv. Marte, kjer v tamkajšnji kapeli vsak dan mašuje in na njemu lasten prisrčen način nagovarja udeležence maše. Včasih je kar neverjetno konkreten. Tako je ob berilu, ki opisuje mučeništvo prvega mučenca Štefana dejal, da obrekovanje uničuje Božje delo. V prejšnjih nagovorih je poudaril, da ponižnost pomeni napredek v krščanskem življenju, da nas Gospod odrešuje s svojo ljubeznijo … K mašam je povabil tudi vrtnarje in ljudi, ki skrbijo za snago v Vatikanu, torej ‘najnižje’.
Danes težko razumemo zmedenost Jezusovih sodobnikov, ker jim ni šlo v glavo, da bi bil “učitelj” tesarjev sin. – Pred krščanstvom svobodni ljudje, bogataši in ljudje plemiškega rodu niso opravljali fizičnega dela. Tako delo so opravljali samo sužnji in se je zato imenovalo ‘suženjsko’. – S krščanstvom postane delo, bodisi fizično ali umsko, sodelovanje z Bogom pri obdelovanju in varovanju zemlje (prim. 1 Mz 2,15) in torej temeljna dejavnost za človeški in duhovni razvoj moškega in ženske. Ne več kazen ali nujnost, temveč pravica in dolžnost. – Kristjani se morajo zavzemati, da bi vsi ljudje imeli delo, in sicer takšno, ki bi čimbolj ustrezalo njihovim sposobnostim, da bi na najboljši način odražalo njihovo dostojanstvo svobodnih, edinstvenih (vsakdo je drugačen) oseb, pomembnejših od stvari. – Delo, ki človeka ponižuje, ker je naravnano izključno na dobiček, in pomanjkanje dela, ki človeka sili, da moleduje za službo, kakor da je miloščina, in da si pomaga na različne ponižujoče in pogubne načine, sta greh. – Proti njima se je treba boriti. Ne samo z molitvenimi nameni pri maši.
Kdaj pa kdaj so kristjani morda tudi pretiravali s pobožnostjo do Marije in s tem na neki način že skoraj “ogrožali” brezpogojni monoteizem krščanstva. – V skoraj vseh cerkvah so prestolovali Marijini kipi, ki so pritegovali pozornost vernikov bolj kakor križ in tabernakelj. – Na križiščih mestnih ulic, vaških cest in poljskih poti so v Marijine kapelice prinašali sveže cvetje in molitve, polne bridkosti. – Pod temi “pretiravanji” se je skrivala instinktivna in naravna potreba, da bi se poleg Boga, ki so jim ga prikazovali samo kot moškega, lahko obračali tudi na kakšno žensko božanstvo. – Če pustimo pretiravanja ob strani, kristjani ne morejo shajati brez razumne in uravnovešene pobožnosti do Marije. Kristjani ne morejo, da ne bi še naprej “enodušno vztrajali v molitvi z Jezusovo materjo Marijo”. – Brez Marijine navzočnosti bi bila vera neprepoznavna, kakor kakšna fotografija, iz katere bi bil neki obraz izrezan. – Brez Marije bi Cerkev, kakor družina brez matere, ne mogla razodevati materinskega obličja Boga.
Ta odlomek iz Apostolskih del je najlepša in najbolj resnična podoba Cerkve. Takšna, kakršno bi morala prikazovati tudi televizija. – Na žalost pa nam televizija, kadar govori o Cerkvi, postreže z monsinjorji v rdeče obrobljenih oblačilih, ki povešajo glavo, kakor da žalujejo, s kardinali metuzalemske starosti z velikim zlatim križem na zajetnem trebuhu, z resnobnimi prelati, ki obsojajo to ali ono. – Pokažite nam može in žene, ki se v vseh župnijah z veseljem posvečajo otrokom in mladini! – Pokažite nam dekleta in fante, ki preživljajo počitnice v služenju mlajšim! – Pokažite nam prostovoljce, ki delijo hrano lačnim brezdomcem, pomagajo zasvojencem in vračajo nasmeh na obraze bolnikov! – Pokažite nam družine, ki sprejmejo v svoj dom otroke in mladostnike, ki jih njihovi starši zavračajo! – Pokažite nam može in žene, mlade in manj mlade, ki molijo, se imajo radi in se borijo v prvih vrstah za mir in pravičnost! – To je prava podoba Cerkve!
Oblast, kakor jo vidi Jezus … – To so sanje! – Za vse, ki se bojijo leteti, je celotno Jezusovo sporočilo sanje. Ampak … – Ampak odpri oči in poglej: papeži, škofje, župniki, opati in opatinje, predstojniki in predstojnice redovnih ustanov … Se ti zdijo zelo drugačni od predsednikov držav, predstojnikov, direktorjev podjetij, oblastnih tovarniških šefov? Enako obnašanje, enake metode. Še več! Civilne oblasti lahko vsaj kritiziraš, prijaviš in jih ponovno ne izvoliš. Verske oblasti pa ti postavijo in nimaš kaj narediti. – Zdi se tako, če gledaš stvari samo z enim očesom. V Cerkvi je zelo veliko pristnih dokazov služenja. Koliko je posvečenih oseb in laikov, ki svoje življenje posvetijo drugim? – Mnogo jih je, tega ne zanikam. Ampak to je ljubezen. Oblasti pa … – Ljubezen bo Cerkvi pomagala premagati skušnjavo, vladati po zgledu ‘vladarjev nad narodi’, in tudi v zunanjih oblikah, preoblikovati oblast v služenje, tako da bo največji kakor najmanjši in predstojnik kakor strežnik. – Lepe sanje. – Ne, težka naloga!
Zelo dobro vemo, slišali smo, in to neštetokrat, da Bog izbira slabotne, majhne in uboge, da ohranjajo in širijo njegovo kraljestvo. – V Svetem pismu Bog nikoli ni delal izjem glede tega pravila. – To vemo in to verujemo. – Toda želimo si takšnega škofa, ki zna razumeti probleme škofije, ki zna na najboljši način izkoristiti sposobnosti svojih duhovnikov in laikov, ki je pripravljen sprejemati nasvete in predloge, je odprt za dialog, dostopen za pogovor, ki zna kratko in zanimivo pridigati. – V resnici pa … – In potem kritiziramo, zapademo v krizo in postanemo malodušni. – Toda želimo si sodobnega župnika, dobrega značaja, ki bi znal spoštovati in ceniti izkušnje laikov. – V resnici pa … – In potem se držimo sami zase in govorimo na vse strani, da se tako ne da sodelovati. – Bog pa ne podleže našemu vpitju in našim “teoretično to verjamem, dejansko pa …” Bog še naprej dela čudovita znamenja po ubogih in šibkih. – Bolj ko imamo opraviti s šibkimi »orodji«, bolj smo poklicani k sodelovanju.
Na mizi sem videl polno vrečo soli poleg majhnega krožnika mineštre. Lepa, velika vreča soli, na kateri je z zelo velikimi črkami pisalo: Sol vrhunske kakovosti. Rekel sem si: »Glej, kakšna dobra mineštra!« Pokusil sem jo. Bah, kako zanič! Bila je neslana, neužitna, zato sem jo izpljunil. Potem sem vrečo soli premaknil še nekoliko bližje krožnika. Mineštra je bila še vedno zanič. – Vrečo soli sem postavil skoraj na krožnik. Nič ni pomagalo: mineštra je bila neslana. – Tedaj sem se razjezil in togotno rekel: »Kako je mogoče, da tako velika vreča soli ne more dati okusa takšnemu majhnemu krožniku mineštre?« – Vtem je prišla neka stara žena, vzela iz vreče ščepec soli in ga dala v mineštro. »Zdaj boš videl, da je dobra!« mi je rekla. – Bila je dobra. – Čemu služi mogočna in dostojanstvena Cerkev, če se ne umeša v mineštro sveta?
Gospod Jezus, dvignem pogled na goro resničnosti in vidim tvojo Cerkev. Luči pa ne vidim vedno. Včasih se mi zdi, da vidim grad; iz njegovih strelnih lin prihajajo mnogi ne: Ne glejte tega! Ne dotikajte se tega! Ne govorite tega! Ne nosite tega! Ne delajte tega! Ne hodite tja! Ne poslušajte tega! Ne mislite na to! Gospod Jezus, ne vidim luči, ki bi svetile, ampak glasove, ki ukazujejo. Tu spodaj pa bi potrebovali luč, ne ukaze in prepovedi. Tu spodaj nam vsi ti ne nič ne koristijo, potrebni so ‘da’. Vsi ti ‘ne’ človeka dražijo. Vsak ‘da’, tako kot luč, ogreje srce in človeka spodbuja, da izbere dobro.
Prenesi na nas svojo naglost, Marija. – Ti ne držiš zase angelovega oznanila in Božjega daru, ki je vzcvetel pod tvojim srcem. Naglo se odpraviš k Elizabeti; njeno življenje in njen dom sta čakala tvoje veselje in tvoje služenje. – Prenesi na nas svojo naglost, Marija. Na ulicah, po hišah, na delovnih mestih in na krajih druženja nas čaka toliko Elizabet. Vrzi nas ven iz zakristij, s simpozijev za vedno iste izbrance, iz zaprtih in zadušljivih skupin, iz vere za našo rabo in potrebo. – Prenesi na nas svojo naglost, Marija. – Svet čaka na naš obisk, na naše oznanilo, naše služenje. Svet čaka, da postanemo kvas, sol in luč. – Prenesi na nas svojo naglost, Marija.
Gospod Jezus, nihče od nas niti z mezincem ni ganil, da si ti prišel med nas. Ti si čisti dar. – Nihče od nas ni sodeloval pri pripravi tvojega sporočila; ti nisi kakor naši vodilni možje, ki svoje govore berejo, sestavijo pa jih drugi. Tvoja beseda je čisti dar. – Gospod Jezus, zakaj te držimo zase, kakor da si naš? Zakaj hranimo tvojo besedo zaprto v predalih, knjigah in revijah za strokovnjake, v zakristijah in cerkvah, na simpozijih za redke izbrance? – Zakaj ne gremo na ulice, da bi oznanjali tvojo besedo in prinašali tvojo ljubezen najrevnejšim, manj izobraženim, najbolj oddaljenim, najmanjšim, tistim, ki nam več ne pripadajo, in tistim, ki nam niso nikoli pripadali? – Gospod Jezus, pomagaj nam razumeti, da te v resnici izgubljamo, če te držimo samo zase.
Denarnice, torbe in sandale. Vrzimo jih proč! Ne koristijo evangeliju. Delajo ga neprepričljivega in neprivlačnega. – Evangelij je močan, ko je brez dodatkov. Tedaj se jasno pokaže, kaj zmore kot predlog življenja, ki daje odgovore na probleme, vprašanja, hrepenenja, iskanja moških in žensk vseh starosti in v vseh okoliščinah. – Denarnice, torbe in sandale kakršne koli oblike in velikosti. – Vrzimo jih proč! Tudi tiste majhne in zvite: »Če ne boš hodil k maši, ne boš šel k prvemu obhajilu! – Če ne boš hodil k verouku, lahko o birmi samo sanjaš. Brez priprave na zakon ne bo nič s cerkveno poroko.« – Denarnice, torbe in sandale. Vrzimo jih proč! Moč evangelija je evangelij, ki je lepa novica, samo če je sprejeta popolnoma svobodno.
Veseli nas, da je veliko bralcev z navdušenjem sprejelo odziv naše revije na izvolitev papeža Frančiška. Zadovoljni ste bili, da smo tako hitro natisnili tudi poster z njegovo podobo. Pripravljamo knjigo o papežu Frančišku: 
