Skip to main content

Za tiste, ki jih Bog ljubi, preizkušnje niso kazen, ampak milost.(sv. Janez M. Vianney)

Avtor: Benjamin

3. maj

  • Aleksander, Evencij in Teodul, sv., † 130 ?, mučenci
  • Ansfrid, sv., † ok. 1008, škof v Utrechtu v Flandriji
  • Edvard Jožef Rosaz, bl., † 1903, škof v mestu Susa v severni Italiji
  • Emilija Bicchieri, bl., † 1314, dominikanka v Vercelliju
  • Evencij, sv., † 130 ?, mučenec
  • Filip in Jakob, sv., 1. st., apostola
  • Jakob Mlajši, sv., 1. st., apostol
  • Janez iz Sanhuta, sv., † ok. 303, mučenec
  • Juvenal, sv., † 4. st., prvi škof v mestu Narni v Italiji
  • Konlaed, sv., † ok. 520, škof v Kildari na Irskem
  • Marija Leonija Paradis, bl., † 1912, ustanoviteljica kanadske Družbe malih sester
  • Maver, sv., † 286, mučenec v Antinoi v Tebaidi
  • Peregrin Laziosi, sv., † ok. 1345, servit iz italijanske Emilije
  • Peter Čudodelnik, sv., † ok. 922, škof v mestu Argos na grškem Peloponezu
  • Teodozij (Feodosij) Kijevski, sv., † 1074, vodja menihov v Kijevu
  • Teodul, sv., † 130 ?, mučenec
  • Timotej in Maver, sv., † 286, mučenca v Antinoi v Tebaidi
  • Vijola, sv., prva st., po izročilu devica in mučenka iz Verone
Filip

Filip in Jakob

3. maj

Apostola Filip in Jakob sta na vseh koledarjih ‘pod isto streho’. Do leta 1955 sta godovala 1. maja, tedaj pa sta se morala umakniti sv. Jožefu Delavcu. Najprej sta se preselila na 11. maj, po novem koledarju, veljavnem od leta 1970, je njun god 3. maja. Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na seznamih apostolov, ki jih navajajo prvi trije evangelisti, sta precej narazen: Filip je peti, Jakob pa deveti.

FILIP je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru kot Peter in Andrej. Jezus ga je prvič videl med učenci Janeza Krstnika. Ob drugem srečanju mu je rekel: »Hodi za menoj!« Filip je ne le šel za njim, temveč je k Jezusu privedel še Natanaela (Jerneja). V Janezovem evangeliju Filip nastopi še trikrat. Ob prvem čudežnem nasičenju pet tisoč mož Jezus skuša Filipa z vprašanjem: »Kje naj kupimo kruha, da bi jim dali jesti?« Filip odgovori po svoji zdravi pameti: »Za dvesto denarjev kruha ne bi bilo zadosti zanje, da bi vsak dobil le majhen kos.« Drugič je Filip prišel skupaj z Andrejem k Jezusu in mu sporočil, da bi ga radi videli tujci, ki so prišli za velikonočni praznik v Jeruzalem. Tretjič pa se je Filip oglasil pri zadnji večerji. Ko je Jezus učencem dejal: »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta«, mu je Filip vpadel v besedo: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?«

Izročilo ve povedati, da je Filip po Jezusovem vnebohodu in po prihodu Svetega Duha oznanjal evangelij najprej v Skitiji (današnji južni Rusiji), nato pa v Frigiji (zahodnem delu Male Azije). Tam je v mestu Hierapolis umrl mučeniške smrti: bil je križan in kamnan. Najpogosteje ga upodabljajo s križem ali s palico v obliki križa. Filipu pripisujejo apokrifni spis ‘Filipova dela’, apostolske zgodbe, ki so nastale najverjetneje v 3. in 4. stol. Kot svojega zavetnika ga (skupaj z Jakobom mlajšim) častijo klobučarji in suknarji.

JAKOB MLAJŠI (v apostolsko službo je bil poklican kasneje kot prvi – starejši Jakob) je bil doma iz Nazareta. Njegovemu očetu je bilo ime Alfej, materi pa Marija in je bila ena tistih pobožnih žena, ki so hodile z Jezusom in so vztrajale ob njem tudi pod križem. V vseh apostolskih seznamih je imenovan kot ‘Jakob, Alfejev sin’, nikjer pa ne zvemo, kako in kdaj je bil poklican za apostola. O Jezusovem mesijanskem poslanstvu se je prepričal, ko se mu je vstali Kristus po pričevanju apostola Pavla osebno prikazal. Apostol Pavel prišteva Jakoba med ‘stebre Cerkve’. Zaradi svoje zvestobe Mojzesovi postavi in zaradi svojega spokornega življenja je Jakob dobil vzdevek Pravični. Postal je prvi škof jeruzalemske krščanske skupnosti in odigral je pomembno posredovalno vlogo na prvem apostolskem koncilu leta 50 v Jeruzalemu. Proti ozkosrčnim kristjanom iz judovstva, ki so od spreobrnjencev iz poganstva zahtevali, da morajo sprejeti tudi Mojzesovo postavo, je Jakob zastopal stališče apostola Pavla: poganov, ki hočejo sprejeti vero v Kristusa, ne obvezuje ne obreza ne judovska postava.

Apostol Jakob je umrl kot mučenec okoli velike noči leta 62. Nekateri viri poročajo, da so ga kamnali, drugi pa pravijo, da so ga vrgli s tempeljskega obzidja in da ga je neki suknar potem pobil s kolom. Zato ga upodabljajo s suknarskim kolom (ali kijem) in s knjigo, ki je znamenje apostolov.

Apostoloma Filipu in Jakobu je na Slovenskem posvečenih devet cerkva. Kot svoja krstna zavetnika ju častijo številni Slovenci, ki nosijo ime Filip, Lipe, Lipče, Zdenko, Zdeno ter Jakob, Jaka, Rado.

2. maj

  • Atanazij, sv., † 373, škof in cerkveni učitelj
  • Boris Mihael, sv., † 907, bolgarski kralj
  • Ciriak, sv., 2. st., mučenec v Ataliji v Pamfiliji
  • Daniel, sv., † 439, menih v Siriji
  • Evgen, sv., † 483, škof in mučenec v Severni Afriki
  • Feliks, sv., 4. st., diakon in mučenec v Sevilli v Španiji
  • Hesper z ženo Zoe in sinovoma Ciriakom in Teodolom, sv., 2. st., mučenci v Ataliji v Pamfiliji
  • Konrad iz Seldenbürena, bl., † 1126, benediktinski brat v Engelbergu v Švici
  • Longin, sv., † 483, škof in mučenec v Severni Afriki
  • Rihard Pampuri, sv., † 1930, zdravnik in član usmiljenih bratov v Milanu
  • Teodol, sv., 2. st., mučenec v Ataliji v Pamfiliji
  • Valdebert, sv., † 670, opat v Luxeuilu v Burgundiji
  • Viborada, sv., † 926, devica in mučenka v Sankt Gallenu v Švici
  • Vindemial, Evgen in Longin, sv., † 483, škofje in mučenci v severni Afriki
  • Zoe, sv., 2. st., mučenka v Ataliji v Pamfiliji
Atanazij

Atanazij (ok. 295-373)

2.maj

Nikar se jih ne boj! Saj sem s tabo, da te obvarujem!« je slišal prerok Jeremija, ko ga je Bog poklical v preroško službo, ki jo je potem pogumno vršil. Besede, izrečene preroku Jeremiju, v polni meri veljajo za sv. Atanazi– ja, enega največjih in najuspešnejših branilcev pravovernosti v zgodovini Cerkve. V skoraj petdesetletnem boju, polnem preganjanja in težkih žrtev, je zmagovito zagovarjal misel, da je Cerkev samo božja ustanova, ‘en dom’ Kristusovih učencev, ‘ena tunika’ Kristusova, oblita z njegovo krvjo, ‘ena sama Luč’, ki razsvetljuje človeka in zato ne sme otemneti zaradi človeške zaslepljenosti. Čudež njegovega življenja je trajno mučeništvo, čeprav za Kristusa ni prelil krvi.

Atanazij je bil po rodu Grk iz Aleksandrije v Egiptu, kjer se je rodil najbrž leta 295. Odraščal je v času zadnjega in najhujšega preganjanja kristjanov pod Dioklecijanom. Njegovi starši, globoko verni, so ostali živi, čeprav se mučeništva niso bali. Sinu so omogočili vsestransko izobrazbo. Poznal je spise grških filozofov, še temeljiteje pa nauke cezarejske in aleksandrijske krščanske visoke šole. Nekaj časa je bil v asketski šoli pri sv. Antonu puščavniku. Z nastopom moške dobe je bil Atanazij zrel božji mož, pripravljen za boj, ki ga je čakal.

Po vrnitvi iz puščave okoli leta 320 ga je aleksandrijski patriarh sv. Aleksander posvetil za diakona in ga vzel za svojega tajnika.

V Aleksandriji je bilo tedaj več struj: pravoverni kristjani, razkolni meletijci, samozavestni poganski modrijani in žilava judovska skupnost. Vsem je Atanazij posvetil svoje moči in sposobnosti. Kmalu pa se je moral spoprijeti z nevarnim gibanjem, ki ga je sprožil njegov ognjeviti rojak Arij. Krščanstvo je hotel približati poganskim predstavam in na plitev demagoški način učil, da je bil Jezus nekak heroj človekoljubja, v začetku navaden človek, zaradi svoje pokorne smrti iz ljubezni do Boga pa šele poveličan v božanstvo. Atanazij se je ogorčen uprl nezaslišanemu pačenju krščanskih resnic o sveti Trojici in odrešenju človeškega rodu, ki sploh ne bi bilo doseženo, če Kristus ni bil pravi Bog že spočetka, ko si je privzel človeško naravo. Spustil se je zoper Arija v boj, ki je trajal blizu petdeset let. Boj je bil večkrat na zunaj videti že izgubljen, vendar Atanazij nikoli ni klonil ob porazih in nazadnje je mimo umrl v zavesti, da je zmaga že blizu.

Arijeve krive nauke je obsodil prvi splošni koncil v Niceji leta 325, na katerem je bila sprejeta veroizpoved, ki jo molimo pri maši. Leta 328 je bil Atanazij izvoljen za patriarha v Aleksandriji in s tem je postal voditelj več kot sto škofij v Egiptu. Arij je imel svoje pristaše na dvoru in cesarji so Atanazija večkrat pregnali s patriarškega sedeža. Kar petkrat je moral v pregnanstvo, ki je navadno trajalo po več let. Prvič je bil izgnan v sedanjo Nemčijo, enkrat v Rim, enkrat se je moral celih šest let skrivati v okolici Aleksandrije. Zadnjič so ga izgnali, ko je bil že starček pri sedemdesetih letih. Papeži so ga vedno podpirali pa tudi večina škofov je bila na njegovi strani.

Za zmerom se je vrnil na svoj škofovski sedež 1. februarja 366 in je egiptovsko Cerkev vodil še sedem let. Ta leta je imel živahne pisne stike z vzhodnimi in zahodnimi škofi. Sv. Bazilij Veliki je izrekel mnenje, da samo Atanazij more ohraniti ali obnoviti popolno edinost v celotnem krščanstvu. Ko je Atanazij 2. maja 373 blaženo umrl, je sv. Bazilij spet zapisal, da se je vrnila k Stvarniku ‘velika in apostolska duša’. Naslov cerkvenega učitelja mu je dal že peti koncil v Carigradu leta 553.

Ime Atanazij kot krstno ime je pri nas praktično neznano. Nekdaj so ga dajati redovnikom.

1304-112a copy

Kaja in Petra – PopiKoki

1304-112a copyTisti, ki se vsaj malo zanimate za modo in modne dodatke, ste gotovo že slišali za Kajo Dornik in njeno sestro Petro. Mladi podjetnici sta še bolj poznani po svojih izdelkih, ki nosijo simpatično ime PopiKoki. Njun pristop do dela, ustvarjalnosti in načina promocije pa je tako zanimiv, da pritegne tudi tiste, ki se za modne dodatke pravzaprav ne zanimajo. Talent in trdo delo se mladima podjetnicama obrestuje z veliko naročili in povpraševanjem po njunih izdelkih.

1304-106a

Kako neguješ svojo vero?

1304-106aV kombinaciji z vsebino Teme meseca, kjer je bilo govora o sreči in veselju, smo tudi mlade želeli povprašati o tem, katere so tiste stvari, ki jih veselijo, kaj počnejo res z veseljem in kaj jih v življenju od tega tudi krepča.
Klepetali smo z mladimi iz župnije Ljubljana-Podutik.

1304-100b

Ena sama zgodba še ne predstavlja resnice

1304-100bAli zapisano, kar sem prebral v dnevnem časopisju drži? Je videoposnetek nekega dogodka res predstavil objektivno dogajanje? Je radijsko poročanje o demonstracijah ali dogajanju na igrišču resnično?
Kako z lahkoto sprejemamo kopico dnevnih informacij kot strogo resnične… Kar gre na roko medijskemu svetu, ki je lahko pri poročanju in oblikovanju zgodb tudi pristranski.

1304-094a copy

Bog želi, da smo srečni

1304-094a copyZnaš odpreti oči za veselje?

Pogosto se nam dogaja, da smo tik pred tem, da bi to srečo in veselje končno ujeli, a nam uideta iz rok in tako iščemo znova. Prav to iskanje, ustvarjanje in izgubljanje sreče je ena od mnogih, ne dokončno pojasnjenih stvari.
Sreča, veselje, zadovoljstvo – to so kompleksni pojmi in vsakemu pomenijo nekaj drugega. V različnih obdobjih so ljudje imeli različne predstave o tem, kaj jim prinaša veselje in srečo. Do srčike sreče in veselja so se poskušali dokopati mnogi znanstveniki, filozofi, biologi, kemiki in čisto preprosti ljudje. Kaj je torej tisto, kar nas osrečuje?1304-096a

1304-062b

dr. Lučka Kajfež Bogataj

1304-062bProfesorice na Biotehniški fakulteti v Ljubljani in članice Medvladnega foruma za spremembe podnebja (IPCC) v Ženevi ni potrebno posebej predstavljati. Svojo prepoznavnost v slovenskem prostoru si je tlakovala z delom na področju varovanja okolja in podnebnih sprememb. Predava, izobražuje, piše in nasploh spodbuja k okolju prijaznemu obnašanju tako posameznikov kot večjih gospodarskih družb in vlad.
Ob dnevu Zemlje, ki ga praznujemo v mesecu aprilu in ob polemiki glede urejanja upraljavljanja s pitno vodo se nam je ravno dr. Lučka Kajfež Bogataj zdela primerna sogovornica.

1304-048a

Igo Gruden (1893-1948)

1304-048aObhajamo 120-letnico rojstva zaslužnega glasnika Primorske, ki mu je nenadna smrt leta 1948 prekrižala in končala njegove ustvarjalne načrte. Le leto prej, torej leta 1947 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.