Avtor: Marko

Prosim, če mi lahko bolj natančno razložite pomen službe izrednih delivcev obhajila. Kdo je lahko izredni delivec in kako je utemeljeno, da lahko to službo opravljajo tudi ženske?
Ali je ta služba trajna? Moti me namreč to, da nekateri delivci obhajila niso ravno zgledni kristjani. Ne vidim jih vsako nedeljo pri maši. Kje mora biti delivec obhajila med mašo? Je lahko nekje zadaj v cerkvi in daje vtis, da ga maša niti ne zanima preveč? Po mojem bi moral izreden delivec tudi na zunaj pokazati, da mu evharistija veliko pomeni, če jo že deli drugim? Ne želim opravljati, ampak samo povem svoje mnenje in želim vedeti, če je pravilno?
Andrej
Z veseljem odgovorim na vaša tehtna vprašanja glede službe izrednih delivcev obhajila. Služba izrednih delivcev obhajila ima svoje korenine v prvih stoletjih krščanstva, ko so določeni verniki laiki opravljali nalogo hranjenja in deljenja evharistije, zlasti kot svete popotnice za tiste vernike, ki jim je grozila mučeniška smrt ali so bili drugače v smrtni nevarnosti.
V srednjem veku je bilo zelo razširjeno prejemanje obhajila tudi izven maše, nato pa je prišlo v Cerkvi v začetku 20 stoletja do preobrata, tako da Zakonik iz leta 1917 celo prepoveduje neposvečenim osebam dotikanje posod, v katerih so posvečene hostije.

Ponovno ovrednotenje prejemanja obhajila in s tem tudi potrebo po izrednih delivcih obhajila, zasledimo v priporočilih papeža Pija X in navodilih kongregacije za disciplino zakramentov, ki je leta 1973 izdala navodilo za lažje prejemanje zakramentov Immensae caritatis (AAS 65(1973), 264-271). Le to pa dopolnila z navodilom o sodelovanju laikov pri službi duhovnikov (CD 74, Družina 1998, 33-35), in navodilom o zakramentu odrešenja (CD 108, Družina 2004, 43). Najnovejši dokument, ki ureja službo izrednih delivcev obhajila pri nas, pa je izdala Slovenska škofovska konferenca 7. oktobra 2013. (Sporočila slovenskih škofiji 1/2014). Omenil bi tudi knjižico z naslovom Služba izrednega delivca obhajila, ki jo je pripravila Škofija Koper v sodelovanju z založbo Ognjišče, d.o.o. v letu 2015, v kateri je natančno razložen pomen in služba izrednih delivcev obhajila. Knjižico lahko naročite pri založbi Ognjišče.
Kot že naslov službe pove gre za izredne in ne za redne delivce obhajila. Redni delivci obhajila so škofje, duhovniki in diakoni. Izredni delivci pa so laiki, tako moški kot ženske, ki imajo spoštljiv odnos do svete evharistije, do cerkvenih predstojnikov, ki so pripravljeni služiti bližnjemu, se v javnosti zavzemati za krščanske vrednote in vzorno opravljati svoj poklic. Stari morajo biti vsaj 21 let in imeti urejeno zakramentalno življenje. To pomeni, da so prejeli zakrament birme in zakrament zakona, če živijo v zakonski skupnosti. Prav tako se morajo poučiti o pristojnostih in dolžnostih službe.
O izbiri kandidatov se župnik praviloma posvetuje s člani župnijskega pastoralnega sveta. Tako skupaj izberejo kandidate, ki jih župnijsko občestvo spoštuje in ki imajo zgledno družinsko življenje. Na pisni predlog župnika jih nato krajevni škof imenuje v službo izrednih delivcev obhajila za dobo petih let. Po petih letih jim, na ponovno prošnjo župnika, lahko službo podaljša, če so tega vredni in je za to še pastoralna potreba. Če bi izredni delivec obhajila s svojim načinom življenja povzročal pohujšanje v župnijskem občestvu ali zlorabil svoje pristojnosti, mu škof lahko kadarkoli dovoljenje prekliče.
Služba izrednega delivca obhajila je liturgična služba. Namenjena je predvsem prinašanju svetega obhajila bolnikom in starejšim na dom, ki se ne morejo udeležiti bogoslužja v Cerkvi. Drugotni namen službe pa je pomoč pri delitvi obhajila pri mašah, kjer so posebno številni verniki, ki želijo prejeti sveto obhajilo in ni dovolj rednih delivcev obhajila. Tretji razlog za delitev obhajila je pomoč mašniku, ki sam zaradi bolezni ali starosti težko deli obhajilo. Izredni delivec obhajila sme z dovoljenjem duhovnika v njegovi odsotnosti med molitveno uro izpostavi Najsvetejše v češčenje v cerkvi in na koncu pospraviti v tabernakelj, ne sme pa z Najsvetejši podeliti blagoslova.
Mesto, kje mora biti izredni delivec obhajila med mašo, ni določeno. Odvisno je od krajevnih navad in dogovora z župnikom. Določeno pa je, da izredni delivec obhajila pristopi k oltarju ali pred njega pred molitvijo Očenaša. Če ima posodico za hostije, jo takrat položi na oltar.
Pravilo je, da iz tabernaklja vzame ciborije duhovnik in ne izredni delivec obhajila. Če se izredni delivec obhajila udeleži več svetih maš na dan, lahko prejme sveto obhajilo pri dveh, tako kot vsak drugi vernik. Duhovnik sme, če se zdi primerno, izrednega delivca obhajati pod obema podobama kruha in vina. Po prejetem obhajilu prejme izredni delivec iz rok duhovnika ciborij in gre obhajat vernike na dogovorjeno mesto. Po končanem obhajilu položi ciborij na daritveni oltar ali pred tabernakelj. Nato duhovnik pripravi hostije za obhajilo bolnih in ostarelih in jih položi v posodice, ki ostanejo na oltarju do konca maše, sam pa pospravi ciborije v tabernakelj. Po maši duhovnik izroči izrednim delivcem obhajila posodice s hostijami, da jih odnesejo bolnikom in ostarelim na dom.
Glede obleke izrednih delivcev obhajila je določeno naj bo primerna bogoslužnemu dejanju. Torej urejena, čista, spoštljiva in praznična. Pri delitvi obhajila pri maši je dovoljeno tudi, da oblečejo albo, podobno kot ministranti. V Škofiji Koper prejmejo izredni delivci obhajila ob imenovanju izkaznico in priponko kot znamenje službe.
Vaša ugotovitev, da bi moral izredni delivec obhajila tudi na zunaj pokazati, da mu evharistija veliko pomeni, je zelo pravilna. Navodila škofovske konference naročajo, da je potrebno skrbeti za kontinuiteto liturgičnega in duhovnega oblikovanja izrednih delivcev obhajila. Tako se izrednim delivcem obhajila predlaga osebno duhovno spremljanje, kot tudi pogosto češčenje Najsvetejšega, obisk delavniške maše, vključitev v molitvene ali druge župnijske skupine, ter udeleževanje letnih duhovnih vaj in seminarjev, ki so namenjeni duhovnemu poglabljanju in izmenjavi izkušenj.
Naj sklenem z besedami obreda uvedbe izrednega delivca obhajila v službo, ki lepo povzemajo, kakšen naj bi bil izredni delivec obhajila. »Ti pa, naš brat (sestra), ki se ti daje tako velika dolžnost v Cerkvi; si prizadevaj, da boš vsem vzor krščanskega življenja v veri in vedenju, da boš skrbno živel(a) iz te skrivnosti edinosti in ljubezni; kajti eno telo smo vsi, ki smo deležni enega kruha in enega keliha. Ko boš drugim delil(a) sveto obhajilo, se vadi v bratovski ljubezni po naročilu Gospoda, ki je apostolom, ko jim je dal jesti svoje telo, rekel: »To zapoved vam dam, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.«
Jožef Koren, Ognjišče (2017) 4, str. 48

Imam, mislim, eno zelo zanimivo vprašanje, na katerega bi rada odgovor. Vera nas uči, da ko umremo, gremo v nebesa ali pekel ali v vice. Osebno se trudim živeti čim bolj po krščanskih pravilih in upam, da bo moja zadnja ura srečna in da me v trenutku smrti pride iskat sam Jezus. Danes veliko ljudi verjame v reinkarnacijo, da se človek ponovno rodi. Nekaj časa sem pred leti tudi sama skoraj verjela temu, dokler mi ni neka redovnica povedala, da ima vsak sam eno dušo in samo eno življenje. Trenutno prebiram knjigo Pogovori Maryota Thomaasenna. Predgovor je napisal Božo Rustja. Na strani 75 te knjige je poglavje Molitev. Naj samo omenim, da v tej knjigi Jezus odgovarja otrokom svojega časa na njihova vprašanja. (sledi navedek, ki ga zaradi dolžine ne moremo objaviti v celoti, ampak samo del)
»Človek je na potovanju. Duša njegova potuje že milijone let. Pot vodi skozi različna morja, skozi morje žalosti, obupa, strasti, ognja, bolezni,sovraštva … Duše so izkusile vse: spoznale so temo in svetlobo … Dozorele so, kakor dozorijo plodovi na drevesih. In potem ne bo več krivic, žalosti, obupa, solz in trpljenja. Le blaženost in v njej pozabljenje križevega pota milijone zemeljski let.« Berem tudi knjige, v katerih je opisano, kako so umrli bili pri Jezusu ali Mariji in so morali nazaj na zemljo, pa niso hoteli. V drugih knjigah pa piše, kako se otroci spominjajo krajev, kjer so živeli v prejšnjem življenju.
Prosim, povejte mi, kako je s tem. Ali res obstaja reinkarnacija, kot učijo nekatere vere, ali pač ne? Kdaj smo vse okusili in ‘dali skozi’, da smo dozoreli za nebesa? Ali obstajajo vice ali ne?
Čisto sem zbegana. Prosim vas za čimprejšnji odgovor.
Anča
Gospa Anča, ne pustite se zbegati! Najprej naj na kratko in direktno odgovorim na vaše osnovno vprašanje: svetopisemsko-krščansko razodetje o Bogu in človeku ne pozna reinkarnacije. Pozna inkarnacijo (učlovečenje) Boga v Jezusu Kristusu, ne pa naših ponovnih in ponovnih vračanj na svet. To sodi v druge, zlasti vzhodne verske predstave.
Knjige, ki jo omenjate, nisem bral, zato tudi težko sodim o odlomku, a občutek sem dobil, da govori bolj o človeku na splošno, ki že od izvirnega padca naprej na zemlji živi podobne izkušnje trpljenja, zla pa tudi Božjih posegov in zadnji, najodločilnejši, je bil prav prihod Kristusa na svet in njegova odrešenjska smrt ter vstajenje.
Sedaj pa še kakšno misel več o reinkarnaciji. Tudi iz vašega zapisa izhaja, da je dandanes reinkarnacija dokaj privlačna, saj ste se tudi vi pred leti malo spogledovali z njo in končno vas še vedno zanima. Vprašanje reinkarnacije je nadvse zanimivo in predvsem zelo aktualno ter je praktično prava ‘moda’ v zadnjih desetletjih, predvsem v duhovno izpraznjenih zahodnih deželah. Kako naj razumemo ta pojav? Reinkarnacija, ki pomeni niz zaporednih ponovnih rojstev v ta svet, izvorno spada v kulturni svet nekaterih vzhodnih verstev, zlasti indijskih (npr. hinduizem). V obzorju njihove filozofije in njihovih svetih knjig je reinkarnacija odgovor na vprašanje o odrešenju. Naj samo spomnim: reinkarnacija se razvija na podlagi zakona karme ali zakona plačevanja dejanj, po katerem mora vsak celotno poplačati dolg, ki si ga je naložil z odstopanjem od kozmičnega zakona dharme. Posameznik mora sam vse pravično izravnati in izpolniti vso pravičnost, sam mora ‘rešiti’ samega sebe.

NA VZHODU JE REINKARNACIJA ‘NEKAJ TEŽAVEGA’
Na splošno v okviru teh verstev reinkarnacija ni nekaj samo v sebi pozitivnega in zaželenega, ampak je dogajanje, iz katerega je treba čim prej izstopiti, saj je cilj zaporednih življenj vračanje nazaj v praizvor; s tem pa se želi doseči ‘potopitev’ osebnega jedra nazaj v prapočelo ali praboga, ki je nekaj vseobsegajočega, a neosebnega. Pri tem je poudarjeno, da je pravzaprav napaka, torej nekaj slabega, da je neko posamezno bitje (na primer ‘jaz’) nastalo, ko se je ločilo od prapočela (boga = praognja = praizvora). In ko se to odrešenje z vrnitvijo v praizvor dogodi, se po tem prepričanju izniči osebna zavest. Reinkarnacija tako pomeni potovanje z ene ravni bivanja v drugo ali iz enega življenja v drugo. Posamezno bitje gre lahko pri tem potovanju ‘naprej’ ali pa ‘nazaj’, gleda na ne/uspešno preživetje določene stopnje. Kdor vsa življenja dobro preživi, doseže ‘nirvano’, ki pomeni zlitje s prapočelom in ga kot posameznika ni več. Cilj tega ‘odrešenja’ je torej, da ‘jaz’ kot samostojna zavest izgine.
Ta ideja nosi v sebi tudi predstavo o cikličnem času. To je čas, v katerem se pravzaprav nič novega ne zgodi, ampak se vse samo ponavlja v cikličnem kroženju. Temu nasproti pa stoji svetopisemsko linearno pojmovanja časa, v katerem se zgodi resnični napredek, radikalne novosti in zato tudi enkratni Božji posegi. Če v prvem pojmovanju časa krščansko odrešenje kot povsem nov in kvalitativno enkraten poseg Boga sploh ni mogoč, lahko tak odrešenjski dogodek v krščanskem pogledu na zgodovino vključimo.
Na Zahodu pa so pojem reinkarnacije sprejeli povsem drugače in ga s tem močno prikrojili svojim željam in potrebam ter ga povsem izmaličili glede na avtentično vzhodno pojmovanje. Reinkarnacija v zahodnih predstavah nikakor ni nujno zlo, ki ga mora človek preiti, da bi se odrešil, in naj bi se ga čim prej znebil, ampak se vidi v njej možnost novih in novih življenj, ki omogočajo podaljševanje bivanja človeku tukaj na zemlji. Kar je sanja zahodnjaka, ki je s svojo sekularizacijo in profanacijo vsega izgubil vero v posmrtno življenje. Seveda pa to v krščanskem pomenu ni večno življenje. Tako lahko vidimo, da so v zahodni civilizaciji pravzaprav ‘pokvarili’ vzhodno pojmovanje reinkarnacije, si ga priredili za svoje potrošniške potrebe: ker svojih pričakovanj človek ni uresničil v enem življenju, bi rad imel nove priložnosti v naslednjih. In nedvomno je to za sodobnega človeka izredno privlačna ‘ponudba’. Pa še nikomur ni treba dajati odgovor o svojem življenju, saj vse opraviš sam. V mnogih novodobskih ‘duhovnih’ ponudbah je ta ‘možnost’ vključena kot sestavni del njihovega pogleda na svet in močno priteguje ljudi.
Seveda pa obstaja tudi drugačen pogled na odrešenje. Krščanski pogled vidi odrešenje v milostnem zastonjskem posegu Boga v Jezusu Kristusu v ta svet in v človekovem svobodnem odgovoru na to ponudbo Boga, ki je v krščanstvu pojmovan izrazito kot osebno bitje. Zato v krščanskem razodetju reinkarnacija nima mesta, saj ima človek tudi kot posameznik nenadomestljivo vrednost in z odrešenjem, prehodom v nebesa, ne bo in ne more izginiti kot individualna zavest – človekov jaz, saj bi to pomenilo, da bi Bog izničil svojo ustvarjenino in to prav bitje z zavestjo o sebi in sposobnostjo komunikacije z njim. To ne bi bilo vredno Boga. Tak Bog ne bi bil več krščanski Bog – Oče, ampak monstrum, ki ‘žre’ svoje otroke.

REINKARNACIJA POMENI SAMOODREŠITEV, KAR PA JE ZA KRŠČANSTVO NESPREJEMLJIVO
Princip reinkarnacije pa, nasprotno, pomeni samoodrešitev človeka, saj si prehod z nižje stopnje bivanja na višjo omogoči človek sam, tudi ko gre za tisto zadnjo – vstop v nirvano. Samoodrešenje je z judovsko-krščanskega vidika nepredstavljivo zaradi narave greha. Greh namreč ni v kršitvi predpisa, ampak v prelomu zaveze z osebnim Bogom. Izgubljenega lahko ‘reši’ samo Bog, ki ponudi ponovno vzpostavitev odnosa s človekom grešnikom, in tako obnovi njuno prijateljstvo. Krščanska vera torej samoodrešenja človeka ne pozna, je celo v popolnem nasprotju z njim. Odrešenje lahko človek s svojim načinom življenja samo sprejme ali zavrne. Odrešenje se dokončno uresniči z vstajenjem in poveličanjem, kar Sveto pismo imenuje gledanje Boga iz obličja v obličje, ne pa zlitje z Bogom v eno. “Iz obličja v obličje” pomeni, da sta dve osebi ena nasproti drugi, se priznavata kot različni, a se hkrati združujeta v darujoči se ljubezni.
Nekateri drugi Jezusov prihod na zemljo razumejo kot reinkarnacijo. Naj še enkrat poudarim osnovno dejstvo, da krščansko razodetje ne vsebuje nobene misli niti o možnosti reinkarnacije kot vrnitve v zemeljsko življenje. Bog sicer lahko koga obudi nazaj v življenje (kot Jezus Lazarja), a to pomeni samo podaljšanje življenja za kratek čas do dokončne smrti. Po vzhodnem pojmovanju smrt ni resničen prehod v ‘onkraj’, v povsem drugačen način bivanja, ampak pomeni samo spremembo načina življenja na tem svetu. Smrt v pravem pomenu bi nastopila le na koncu zadnje v vrsti reinkarnacij, ko pa bi izginila tudi osebna zavest in individualnost bitja, ki bi se vrnilo v ‘praboga’. V krščanskem pogledu na človeka in svet pa pomeni ena in edina smrt prehod iz tega zgodovinskega načina bivanja v novi Božji način; nikakor pa zlitja z Bogom. V Jezusovem oznanilu torej ni nobenega prostora za ponovno človeško rojstvo na tem svetu. Ko kristjani izpovedujemo vero v drugi Jezusov prihod in konec sveta, prav s tem izražamo za nas sedaj nedojemljivo drugačnost, ko ne bo Kristus ponovno vstopil v naš način življenja, ampak bomo mi stopili v njegovega, ki je tudi za nas dokončen način, saj je večnosten, in ga imenujemo poveličano stanje. Kako bo ta prihod izgledal, nam ni razodeto. Jezus nam je zaupal le, da bodo predhodno ta ‘dogodek’ spremljala znamenja velikih stisk, “nebesne sile se bodo majale”, a kako bo to dejansko izgledalo, ne moremo točno določiti. Jezus je jasno povedal le, da bo takrat vsakemu človeku takoj povsem jasno, za kaj gre. Jezusovega drugega prihoda zato ne moremo imeti za njegovo reinkarnacijo. Če bi se ponovno učlovečil, bi namreč to pomenilo, da bo spet moral umreti, Kristus pa po vstajenju več ne umrje in z njim bomo tudi mi večno živeli.
Odločitev za reinkarnacijo ali vstajenje temelji na verskem pogledu na človeka, njegov odnos do telesa in Boga. Zato kristjan ne more verjeti v reinkarnacijo. Zasnova namreč ne ustreza pomenu krščanstva. Reinkarnacija izniči zamisel o ‘Odrešeniku’, prav tako izniči Božjo milost, ker se nauk razvija na naturalističnem pogledu, ki zamenjuje Stvarnika in tisto, kar je ustvarjeno. Jezus ne prevzema naše slabe karme, marveč še več, prevzema naše grehe, našo oddaljenost od Boga, ki je nastala zaradi preloma zaveze. V pismu Hebrejcem je zapisano, da je “Jezus srednik nove zaveze, kri kropljenja, ki govori bolje kakor Abelova” (Heb 12,24). To pomeni, da Kristusova žrtev po ljubezni neskončno odtehta vsakršno zavrnitev ljubezni in vsako sovraštvo, ki uničuje človeka. V Jezusu je Bog približal in daroval svojo ljubezen vsem, ki je ne odklanjajo. Moram pa poudariti, da obstaja velik prepad med prepričanjem o reinkarnaciji in prepričanjem kristjana, ki svoje odrešenje sprejema po Jezusu Kristusu, ki je za vse ljudi umrl in vstal od mrtvih. Jezus je resnično vstal; vstal je od mrtvih, s telesom in dušo; v to Vstajenje verniki polagamo veselo upanje popolne uresničitve vsega svojega bitja, vključno s telesno razsežnostjo.
Ob koncu vašega pisma postavljate tudi vprašanje o ‘vračanju’ umrlih nazaj v to zemeljsko življenje. Takšne izkušnje imenujemo ‘obsmrtne izkušnje’ in ne izkušnje v smrti. Pred leti je vzbudilo veliko zanimanja delo avtorja Moodya Življenje po življenju, toda v teh opisih je zmotno govoriti o izkušnji življenja po življenju. Te osebe so se v resnici ‘vrnile’ v to zemeljsko življenje, zato lahko sklepamo, da niso v resnici umrle; bile so le klinično ‘mrtve’. Gre za izkušnje zelo blizu smrti, a še vedno s tostranskega “roba zemeljskega življenja”; osebe so se vrnile s pozitivno izkušnjo, kar nam je lahko samo v tolažbo. Vendar pa je resnici na ljubo treba priznati, da obstajajo tudi negativni opisi teh stanj, opisi trpljenja in strahu, pač verjetno odvisno od takratnega duhovnega stanja teh oseb.

Omenjate otroke, ki bi se naj spominjali krajev iz prejšnjih življenj, verjetno krajev, kjer še niso bili. Odgovor na tak pojav lahko poiščemo v paranormalnih pojavih, torej takšnih, ki jih zaznamo, jih pa še ne znamo razložiti: npr. telepatija, jasnovidnost … Vsekakor zaradi takšnega ‘spomina’, še ni potrebna razlaga o prejšnjem življenju.
In povsem na koncu naj omenim še vice, o katerih tudi sprašujete. V okvir svetopisemsko-krščanske vizije življenja po smrti sodijo tudi vice. Med poslednje reši sodijo nebesa, vice in pekel. In v tej verski predstavi skrivnosti večnega življenja sodijo se vice razumejo kot stanje, v katerem se po smrti človek še očiščuje ostankov ali posledic greha, ki jih v času zemeljskega življenja ni odpravil. Ker se z Bogom ne more združiti nič, kar sodi h grehu, se je potrebno vsega tega očistiti. In to je ‘vsebina’ vic, ki si jih nikakor ne predstavljamo kot kakšen prostor, ampak kot stanje očiščevanja.
Naj vas ob koncu odgovora še enkrat potrdim v krščanski veri, da reinkarnacija ni zadosten odgovor na človekovo hrepenenje po večni sreči, ki ga neodtujljivo nosi vsak v sebi, ampak da je to po Kristusu darovano vstajenje.
Marjan Turnšek, Ognjišče (2017) 5, str. 48

Sem že starejša mati devetletnega duševno prizadetega otroka. Gotovo razumete, da smo starši prizadetih otrok zelo obteženi, saj so naši napori vzgajati takega otroka zelo težki. Vedno nas spremlja misel, oziroma skrb, kaj bo z otrokom, ko bomo obnemogli. Res da je danes tudi za take ljudi že veliko narejenega, a smo mi starši prvi in naše ljubezni ne more nihče nadomestiti.
Moj sin je star devet let. Kolikor sem pravilno poučena o prizadetosti, je srednje duševno prizadet. Kot verno mater me muči vprašanje vere, oziroma prejema zakramentov. Bil je krščen, pozneje z osmimi meseci je začel dobivati epileptične napade, ki jih kljub vsej zdravniški pomoči ni mogoče ustaviti. Že kmalu nato so se pokazali znaki duševne prizadetosti. Obiskuje oddelek za delovno usposabljanje. Zna nekaj delati, naučil se je precej pesmic.
O veri, o Bogu pa sem mu učiteljica jaz. Naučil se je nekaj molitvic. Imam pa občutek, da o veri nič ne pojmuje. Ker ni miren in tih, pa še napade ima tako pogoste, ki jih ne spremljajo nobeni predhodni znaki, zato ga tudi v cerkev ne jemljem. Pri njegovi starosti bi že moral prejeti prvo sveto obhajilo. Prosim, povejte mi, kako in koliko mora biti za to pripravljen. Spovedati se ne bo nikoli znal. To sem že večkrat razmišljala in se tolažila z Jezusovimi besedami: »Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo.« Če Bog nekomu ne da talenta, ga tudi ne bo od njega zahteval.
Sedaj pa je v našo župnijo prišel duhovnik, ki pravi, da bi otrok lahko prejel sv. obhajilo. Jaz sem rekla, da bi raje še malo počakala. Ne vem, če imam prav? Naj otroka dam k sv. obhajilu brez spovedi in brez da bi mu mogla dopovedati, da prejema Boga? Otroku želim narediti dobro tako v telesnem, še bolj pa v duhovnem življenju. Vse svoje zdrave otroke sem vzgajala v veri. Hodili so k maši in verouku. Sedaj so že odrasli. Kako pa naj ravnam s tem? Vse se počasi obrača, tudi vprašanje vere, a meni je še vedno ostalo iz otroških let, da je prejem zakramenta, zlasti sv. obhajila, nekaj zelo svetega, ki ga nikakor ne smemo nevredno prejeti. Koliko vredno prejme ta zakrament duševno prizadet človek? Kaj naj naredim, da bo prav zanj pa tudi, da pred ljudmi ne jemljemo obhajilu njegove svetosti.
Gotovo nisem edina, ki bi si želela odgovora na vprašanje vere pri duševno prizadetih.
Zmotilo me je tudi, da je znanki, ki ima tudi prizadetega otroka, njen župnik dejal, da prizadet otrok ne more prejemati obhajila, čeprav je ta bila odločna in mu je dejala, da je videla škofe, ki obhajajo take osebe, in menda tudi papež.
Hvaležna sem vam za Ognjišče in za pisanje v njem pa tudi, da obiskujete in pišete o invalidih.
mama Krista

Spoštovana mama Krista, najprej vam čestitam, da tako skrbite za svojega otroka, ki je drugačen od večine. Čutim, koliko topline in nežnosti sije iz vašega pripovedovanja o sinu. Prav nič ne dvomim, da ga vi najbolj v globino poznate, zato tudi najgloblje čutite, kaj res doživlja, česa je sposoben in česa ne. Iz lastne izkušnje sodelovanja pri Veri in luči sem prepričan, da takšni otroci sicer ne dojemajo vsega z razumom kot drugi, a imajo marsikdaj veliko bolj razvite druge sposobnosti doživljanja in tudi izražanja. Sicer ne bi bili občasno sposobni tolike prisrčnosti in topline ter zlasti neposrednosti. Podobno kakor slep človek morda mnogo bolj razvije tip kot mi, ki vidimo. Ko sem maševal s skupino Vere in luči, sem večkrat prišel na misel, da so ti otroci ali že tudi odrasli morda kdaj na ‘svoj’ način globlje doživeli Kristusovo navzočnost kot jaz.
Omenil sem gibanje Vera in luč – združuje družine s člani, ki imajo motnje v telesnem in duševnem razvoju – in bi vam zelo svetoval, da se pridružite najbližji skupini (župnik vam bo gotovo z lahkoto pomagal ugotoviti, kje se srečuje). V njej več sodelavcev pripravi program za otroke in za starše. Tako se lahko tudi takšni otroci na njim primeren način srečujejo z verskim dogajanjem, se udeležijo njim primerno pripravljene svete maše in se po zmožnosti pripravijo tudi na druge zakramente. Če se ne morete ali ne želite pridružiti takšni skupini, pa si preko njih lahko pridobite primerno gradivo, da boste sami lažje uvajali svojega sina tudi v verske vsebine na njemu še dojemljiv način.
Konkretno glede prejemanja svetega obhajila, se mi zdi pomembno, da zaupate svojemu župniku, ki ga Cerkev pošilja k vam prav zato, da bi skupaj z vami ugotovil, ali je za vašega sina primerno, da prejema sveto obhajilo. Brez osebnega srečanja in izkušnje je težko reči ‘da’ ali ‘ne’. Zato le stopite k župniku, mu še enkrat zaupajte svoje želje in tudi bojazni ter se v pogovoru skupaj odločita.
Glede na vaš opis sinovega stanja, ko pravite, da hodi na oddelek za delovno usposabljanje, da se je celo naučil nekaj pesmic in molitvic, morda še kaj drugega, bi si upal, takole na daljavo, vsaj na tiho razmišljati, da bi vašega otroka le bilo mogoče pripraviti na prvo sveto obhajilo. Ker iz vašega zapisa zaznavam, da imate zelo spoštljiv odnos do Svetega Rešnjega Telesa, razumem tudi vašo skrb, da se s tem ne bi pregrešili proti svetosti tega zakramenta. Zaradi zaostalosti v razvoju vaš sin tudi grešiti ne more v vsej ‘polnosti’, saj je za greh potrebna svobodna odločitev in torej zavestno hoteti nekaj slabega. Kolikor je ta sposobnost pri njem zmanjšana, toliko je tudi zmanjšana njegova krivda pri slabih dejanjih. Če menite, da se zaradi svoje prizadetosti na noben način ne more spovedati, se verjetno tudi ne more zavestno odločati za greh. Tudi glede zakramenta svete spovedi prepustite odločitev župniku, ki bo presodil, koliko se je sposoben spovedati ali ne. V takšnem primeru spoved ni nujni pogoj za prejem svetega obhajila, saj kdaj tudi sicer zdravi ljudje se zaradi trenutnega bolezenskega stanja (npr. kapi) niso sposobni spovedati, lahko pa prejmejo sveto obhajilo.
Upam, da sem vsaj delno odgovoril na vašo dilemo. Povsem jasnega odgovora pa vam ne morem dati brez osebnega srečanja z vami in sinom. Naj vas in sina spremlja obilje Božjega blagoslova tudi v bodoče!
Marjan Turnšek, Ognjišče (2017) 4, str. 46