Avtor: Marko

Večkrat se pogovarjamo o modernem ateizmu. Tudi v Ognjišču kdaj kakšen vaš gost iskreno pove (npr. rubrika Moj pogled), da ne veruje, da je ateist. Zdi se mi, da se o ateizmu premalo piše. Kaj sploh je ateizem in kakšen je nazor človeka, ki trdi, da je ateist? Nekoč sem slišal mnenje, da čistih ateistov ni. Kaj to pomeni? Kakšno je stališče Cerkve do ateistov (nevernikov)?
Lojze
Gospod Lojze, kako obsežno vprašanje ste postavili, lahko osvetli podatek, da je Georges Minois okoli leta 2000 napisal knjigo Zgodovina ateizma od začetkov do sodobnosti, ki obsega okoli 700 strani. Kaj vse kdaj pomeni ateizem, je težko določiti, saj vemo, da so tudi kristjane v rimskem cesarstvu imenovali ateiste, ker niso častili cesarja in drugih rimskih božanstev; tudi Sokratu so očitali ateizem, ker se mu je zdel smešen svet grških bogov in je po filozofski poti prihajal do prepričanja o enem Bogu – in nazadnje umrl pod obtožbo ateizma.
V novejšem času se je pojem ateizma prijel predvsem splošnega zanikanja krščanskega pojma Boga, torej Stvarnika zemlje in neba, ki še naprej vzdržuje v bivanju vse stvarstvo; naprej njega, ki se je učlovečil, da bi človeka odrešil; končno pa ob koncu sveta z vesoljno sodbo razrešil vsa vprašanja našega bivanja in omogočil večno življenje.
V grobem bi lahko pojav ateizma ločili na teoretični in praktični ateizem. Prvi ima za svoje naziranje tudi določene razloge; pristaši pa ga tudi navzven izpovedujejo. To obliko smo in še poznamo tudi pri nas. Praktični ateist pa lahko teoretično pripada katerikoli ideji, a živi tako, kot da Boga ni. Takšne lahko najdemo tudi med deklariranimi kristjani. Dolgotrajno življenje “kot da Boga ni”, lahko zelo otrdi človekovo notranjost, tudi otopi njegovo vest in privede tudi do tega, da prične teoretično zavračati idejo o osebnem Bogu in izpovedovati ateizem, ki pa je največkrat le opravičevanje svojega početja v življenju.
Ateisti pogosto v resnici zavračajo razne podobe o Bogu, ki jih srečajo v svoji okolici, ali jih imajo sami, ne pa v resnici dejstva Boga samega. Ko se kdaj pogovarjam s kakšnim takšnim ‘ateistom’ in mi razlaga, da pač v takšnega Boga, ki dela takšne hude stvari (kot npr. v stari zavezi, ko zapove poboje nedolžnih; ali dopusti hudo bolezen in smrt otroka), ne more verovati, mu z veseljem pritrdim. Začudi se, ko mu zaupam, da sem po tej ‘definiciji’ tudi jaz ateist: da v takšnega boga tudi jaz ne verjamem. A verujem v Boga še naprej, ker verjamem, da Bog za te stranpoti ni kriv, marveč celo vse stori, da bi jih preprečil, le prisile pri tem ne uporablja, ker pušča človeku svobodo še naprej. Vzrokov za to, da se nekdo razglasi za ateista, je torej veliko; vsi pa so drugotni, kar pomeni, da ateizem ni nekaj prvobitnega v človeku. Cerkev se zaveda tudi odgovornosti svojih članov pri pojavu ateizma in je na drugem vatikanskem zboru tudi priznala, “da zaradi zanemarjanja verske vzgoje, zaradi takega razlaganja verskega nauka, ki zbuja nesporazume ali pa s pomanjkljivostmi svojega religioznega, moralnega in socialnega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo kakor pa odkrivajo” (CS 19,3).
Pravzaprav je res težko biti ateist v pravem pomenu besede, kajti potem bi moral zavračati tudi vse, česar ni mogoče prijeti z roko. Torej tudi ljubezen, ki je ni mogoče prijeti, a jo vseeno doživljamo in vanjo ne dvomimo. In še veliko podobnih izkušenj imamo. Vendar je prav, da te ljudi jemljemo enako resno kot vse druge. Bog jim je dal svobodo in s tem pravico, da se opredeljujejo do vsega in tudi do njega. Cerkev je do njih spoštljiva, jim priznava pravico do lastnega mnenja in svobodne opredelitve. Tudi z njimi ostaja in želi biti v dialogu. Cerkev se trudi dojeti vzroke za takšno miselnost in v duhu ljubezni odgovoriti nanje. »Naloga Cerkve je namreč, da Boga Očeta in njegovega učlovečenega Sina napravlja navzočega in tako rekoč vidnega s tem, da se ob vodstvu Svetega Duha neprestano prenavlja in očiščuje« (CS 21,5). Ob tem smo prepričani, da je Kristus umrl za vse ljudi, tudi za ateiste; zato tudi v moči Svetega Duha stori vse, da bi prodrl do njihovih src in bi se mu svobodno odprla in bi jim mogel, čeprav na nam neznan način, dati možnost, da se pridružijo njegovi velikonočni skrivnosti.
Življenjske zgodbe ateistov so zelo različne. Eni ostajajo v svojem prepričanju do konca življenja. Mnogi pa se v nekem trenutku srečajo z živim Bogom in postanejo goreči verniki. Naj omenim vsaj enega. André Frossard, francoski novinar in esejist, je bil sin soustanovitelja francoske komunistične partije in bil ateistično vzgojen. Pri dvajsetih se je spreobrnil, ko je za hip stopil v Parizu v cerkev, v kateri so prepevale redovnice. Po nekaj minutah je iz cerkve izstopil kot vernik. Napisal je knjižico Bog biva, srečal sem ga, ki je prevedena tudi v slovenščino. Seveda pa so tudi primeri, ko vernik po določenem dogodku izgubi vero. Tudi s tega vidika lahko vidimo, da je meja med vernikom in nevernikom zelo tanka. Končno Boga ni mogoče ‘znanstveno’ dokazati, a tudi ne, da ga ni. Vera je namreč povsem osebna kategorija, ki predpostavlja ljubezen in svobodo.
Zanimiva je tudi Pascalova misel, imenovana ‘Pascalova stava’. Ob vprašanju, ali je boljše biti veren ali neveren, je takole razmišljal: bolje je, da veruješ; v tem primeru, če ob koncu življenja ugotoviš, da Bog resnično je, vse pridobiš; če pa ugotoviš, da ga ni, nisi ničesar izgubil; če pa ne veruješ, potem si v primeru, da Boga ni, na istem kot vernik; če pa odkriješ, da je, si izgubil vse.
Glede mnenja, da čistih ateistov ni, je treba reči, da je odgovor nekoliko odvisen od tega, kako opredelimo ateizem. Iz krščanskega pogleda na človeka, kot ustvarjenega po Božji podobi in podobnosti, lahko sklepamo, da je že po stvarjenju vsak človek naravnan na Boga in globoko v svojem jedru zato ne more biti ateist. Nedvomno pa lahko bolj na površju zgradi svojo podobo sveta in človeka, v kateri pa za Boga ni prostora. V tem duhu je zanimivo razmišljal veliki teolog 20. stoletja Karl Rahner in razvijal misel o ‘anonimnih kristjanih’ – torej tistih, ki sicer živijo po evangeljskem nauku, deklarativno pa ne izpovedujejo vere v Jezusa Kristusa. Kakor lahko danes slišimo tudi kakšno misel o ‘krščenih ateistih’ – po krstu torej kristjanih, ki pa praktično živijo neevangeljski način življenja. Na ateistično odločitev pogosto vplivajo določene osebne izkušnje in doživetja iz otroštva ali iz kasnejšega obdobja. Očitno pa je Bog tudi želel imeti tako svobodnega človeka, da bo tudi v osebni odnos z Bogom stopal svobodno in na Božjo ljubezen odgovoril z ljubeznijo ali pa tudi ne, kajti brez te možnosti ne bi bil svoboden.
Skleniti želim z mislijo, da ni naša naloga, da tiste, ki se razglašajo za ateiste, sodimo ali še manj obsojamo, marveč da z njimi sredi življenja sodelujemo, smo se sposobni z njimi argumentirano pogovarjati, jim njim primerno razlagati razloge za svojo vero ter z živeto vero kazati lepoto našega odnosa z Bogom in to v občestvo vernih, ki se imenuje Cerkev. Saj nas v to smer spodbujajo že Apostolska dela, »Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje« (Apd 2,47).
TURNŠEK, Marjan. (Pisma) Ognjišče (2017) 3, str. 46

Rada bi izvedela kaj več o molitvah sv. Brigite Švedske. Prijateljice so mi namreč svetovale, naj bi začela moliti molitve te svetnice, o kateri je veliko govoril tudi prejšnji papež Benedikt XVI., sv. Janez Pavel II. pa jo je imenoval za sozavetnico Evrope. Povedale so mi, da obstaja Petnajst molitev sv. Brigite Švedske, ki jih je treba moliti dnevno dvanajst let. Sprašujem vas, na koga naj se obrnem, da bi mi povedal kaj več o teh molitvah, ali imate morda kakšnega strokovnjaka, ki bi lahko napisal kaj več o tem?
Špela
Hvala za vaše vprašanje, ki se nanaša na molitve sozavetnice Evrope sv. Brigite Švedske, ki je leta 1373 umrla v Rimu in je opravila izredno vlogo v enem od najtežjih obdobij krščanske zgodovine. Katoliški in protestantski teologi so napisali več pomembnih del o tej ‘največji ženi Švedske’, ki je deležna izredne časti, saj jo tudi protestanti priznajo in častijo kot narodno svetnico. V Vadsteni, kjer je pokopana, se vsako leto zbirajo tudi slovenski katoliški izseljenci na Švedskem. Zelo znano je Brigitino monumentalno delo Razodetja ali Nebeška razodetja. Z Brigitinimi Razodetji se lahko podrobno seznanite v knjigi Nebeška razodetja, ki je izšla v slovenščini pred dvema letoma (Sv. Brigita Švedska, Nebeška razodetja, Družina, Ljubljana 2015). Toda vaše vprašanje je bolj konkretno, saj ne sprašujete o življenju sv. Brigite in Brigitinih Razodetjih, marveč o Petnajstih molitvah sv. Brigite, ki naj bi jih bilo treba moliti dvanajst let. Druga različica Brigitinih molitev ima sedem molitev, ki naj bi jih molili prav tako dvanajst let itd. Na spletu lahko najdete marsikaj o sv. Brigiti in tudi o omenjenih molitvah. Zanimivo, da so bile že v 18. stoletju tudi na Slovenskem znane Brigitine besede iz privatnih Razodetij, ki so bile tiskane v različnih drobnih tiskih in so z njimi širili njene prerokbe ter ‘odpustke’.
V pobožnosti poznega srednjega veka prevladuje čustveno doživljanje in ne toliko razumsko dojemanje. Posebna značilnost srednjeveške pobožnosti je težnja h količinskemu (kvantitavnemu). Za ljudi je pomembno število opravljenih romanj, molitev, število svetih maš za rajne, da bi manj bili v vicah itn. Zato strokovnjaki govorijo o pobožnosti in tudi o mistiki v tistem času kot o ‘količinski pobožnosti’, kar velja v nekem smislu tudi za sv. Brigito Švedsko in tudi za Petnajst molitev sv. Brigite.
Druga značilnost srednjeveške pobožnosti je, da se osredini na Kristusovo trpljenje, kar se lepo vidi v umetnosti, ko opazujemo preobrazbo romanskega Kristusa v gotskega. V krščanstvu antične dobe in zgodnjega srednjega veka, predvsem na Vzhodu, je bil v ospredju Kristus v slavi ali kot kralj s kraljevsko krono na glavi. V 13. stoletju pa zmagovitega oz. poveličanega Kristusa zamenja podoba trpečega Kristusa ali ‘moža bolečin’. Ljudje so se poskušali poistovetiti s trpečim Kristusom in trpljenje je postalo najpopolnejše sredstvo za zedinjenje z njim. Gre za mistiko trpljenja in sočutja. Čutiti s Trpečim in se z njim zediniti. Pri sv. Brigiti, tudi v njeni mistiki, je bilo videnje Kristusovega trpljenja ‘vpisano’ v Brigitino zavest od otroštva do njene smrti, kar je zanjo pomenilo predvsem Kristusovo ljubezen. To je seveda v Brigiti vzbujalo nenehno hvaležnost in jo spominjalo na njeno odrešenje (Robert Kralj).
Sv. Brigita omenja, da naj bi ji Kristus zaupal, da je v času trpljenja prejel 5480 udarcev. Tako je prišla do trditve, kar je sicer matematično točno, da je ob češčenju Jezusovih udarcev treba izmoliti 15 očenašev in 15 zdravamarij z molitvami, ki naj bi jih Brigito naučil Kristus. Tako bi v enem letu počastili vsako od Jezusovih ran (365 dni x 15 molitev je 5475 in če dodamo še pet, dobimo 5480). V tem računanju prihaja do izraza tako količina kot osredinjenost na Kristusovo trpljenje.
Izhajajoč iz teh predpostavk lažje osvetlimo odgovor na vaše vprašanje. Iz povedanega lahko ugotovite, da je bila sv. Brigita kljub svoji izjemni svetosti otrok svojega časa. Prav v tej luči moramo gledati na Petnajst molitev, o katerih sprašujete, predvsem ko gre za število. Zaradi ‘kvantitativne pobožnosti’ so v tistem času tudi nekateri duhovniki pretiravali s številom maš, imeli so celo tim. ‘suhe maše’ brez darovanja in posvečevanja. Zaupanje v število je lahko vodilo v neke vrste praznoverja. Spominjam se, da je prišel mož ob prazniku treh kraljev po blagoslovljeno vodo v sosednjo župnijo, češ, da mora imeti blagoslovljeno vodo iz treh župnij. Tudi dobra in pobožna cerkvena predmolivka je na neki način razmišljala količinsko, ko me je prišla vprašat pred mašo: »Ali bo blagoslov z Najsvetejšim pred mašo? To moram vedeti, da vem, kako naj z molitvijo hitim.«
Verjamem, da vam je jasno, da ne odrešuje število molitev ampak Jezus Kristus, ki je naš edini odrešenik. Že tridentinski cerkveni zbor je v 16. stoletju, kot je zapisal oče moderne moralne teologije Bernhard Häring, določil, da naj se iz cerkva “odstranijo zlorabe določenega števila maš in sveč, kar je bolj iznajdba praznovernega kot pravega bogočastja”. Sicer pa je katoliška Cerkev na koncilih večkrat presojala tudi bogoslužna besedila in njene oblike. Konstitucija o svetem bogoslužju, ki je prvi dokument 2. vatikanskega cerkvenega zbora, je zahtevala prenovo svetega bogoslužja: »Liturgija je namreč sestavljena iz nespremenljivega dela, ki je Božje delo, ter iz spremenljivih delov, ki se v teku časa morejo ali celo morajo spremeniti, če se je morda vanje prikradlo kaj takega, kar manj ustreza samemu bistvu liturgije ali pa je postalo manj primerno« (B 21). Za mašo je rečeno, da naj se pri maši opusti vse tisto, “kar je sčasoma nastalo kot dvojnice ali pa je bilo dodano brez posebne koristi” (B 50). Koncil daje navodilo tudi glede sprememb molitvenega bogoslužja: »Himnam naj se vrne, kolikor se bo zdelo primerno, prvotna oblika, pri tem naj se odstrani ali spremeni tisto, kar diši po mitologiji ali kar se slabo sklada s krščansko pobožnostjo« (B 93).
Koncilske dokumente navajam zato, da vidite, da Cerkev občasno pregleda svoje obrednike in molitvenike ter v njih spremeni, kar je mogoče spremeniti, pa tudi prilagaja razmeram in času. Po 2. vatikanskem koncilu smo dobili prenovljena tako bogoslužna zakramentalna besedila kot tudi molitvenike. Prvič smo dobili v slovenskem prevodu Bogoslužni molitvenik (brevir), ki so ga prej uporabljali za dnevno molitev samo duhovniki in redovniki, saj je bil napisan v latinščini, in prav tako uradni Cerkveni molitvenik (Ljubljana 2007), ki ga je potrdila Slovenska škofovska konferenca. Oba molitvenika sta odlična priročnika za bogoslužno molitev in za ljudske pobožnosti, ki jim v postnem času tudi v cerkvah dodajamo še različne molitve križevega pota.
In kaj naj na koncu rečem glede Petnajstih molitev sv. Brigite Švedske? Molitve so nastale v drugačnem času in so, lahko upamo, mnogi tudi s pomočjo teh molitev postali zvesti molivci, čeprav poudarek na številkah ostaja problematičen. Kljub temu so lahko te molitve tudi danes, predvsem v postnem času, primerne za meditacijo in za razmišljanje o Jezusovem trpljenju. Tiste, ki si pomagajo pri molitvi z Brigitinimi besedili, bomo seveda spoštovali. Različna privatna razodetja, tudi Brigitino, pa ne obvezujejo nobenega kristjana, tudi vas ne, da bi jih molili, predvsem danes, ko imamo zakramentalno in tudi molitveno bogoslužje (Bogoslužni molitvenik) v domačem slovenskem jeziku pa tudi zelo uporaben Cerkveni molitvenik in druge sodobne molitvenike, ki nas vabijo k občestveni in zasebni molitvi.
Seveda pa nas Cerkev vse, posebno še v postnem, času tako v mašnih bogoslužjih kot v molitvenem bogoslužju, s pobožnostjo križevega pota in z molitvijo rožnega venca, predvsem žalostnega dela, vabi, da bi radi razmišljali o Jezusovem trpljenju, ki je bilo sv. Brigiti pogosta snov za premišljevanje.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče (2017) 3, str. 49