Skip to main content

Življenje v luči evangelija pomeni za človeka pravo spremenjenje, v katerem spontano vzklika: Dobro je, da sem tukaj!(Anton Trstenjak)

Avtor: Marko

pismo meseca 02 2017

Preživljam starost ob možu in sem hvaležna, da sva vztrajala skupaj tudi v preizkušnjah

V evangeliju beremo o zakladu. Mene te besede zelo nagovarjajo: tudi jaz imam zaklad in to kar doma, to je moja družina. Kako se veselim z njimi, ko so ob meni. Ne potrebujem bogastva, kajti bogata sem v mojih domačih, v družinskih članih.
Sedaj ko so otroci že odrasli in ima vsak svojo družino in preživljam starost le ob možu, sem hvaležna, da sva tudi v preizkušnjah vztrajala skupaj. Ni bilo vedno vse idealno, ampak človek more prestopiti marsikatero stopnico, čeprav gre težko čeznjo. Hvaležna sem sama sebi, da nisem omagala, temveč sem vedno zaupala v Boga.
Nikoli nisem poslušala tistih, ki govorijo: če ne moreta biti skupaj, pojdita narazen, ali kakor pravijo: “če ni za biti, je za iti”. Vendar ne pomislijo, da tudi drugje ne bo vse idealno, še manj pa v ljubezni, saj je prva ljubezen najiskrenejša. Kjer ni prave ljubezni, posebej zveste, so velike razpoke med zakoncema, ki živita vsak po svoje, čeprav imajo veliko bogastvo. Bogastvo je v medsebojni ljubezni in ljubezni do bližnjega.
Danes je moderno hoditi vsak po svoji poti, vendar to ne vodi do skupne poti v starosti. Človek se ne zaveda, da mladost hitro mine in pridejo različne tegobe, posebej bolezen. Šele takrat opaziš, da je največ vredna pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti.
Zato vem, da sem našla zaklad kar doma ob možu in moji družini.
Tina

pismo meseca 02 2017Mesec februar je kratek, a ima na svojem začetku kar nekaj pomenljivih datumov. Prvi je svečnica, ko na poseben način praznujejo redovnice in redovniki, ki so svoje življenje z zaobljubami darovali Bogu, 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, obhajamo svetovni dan bolnikov, 14. pa sv. Valentina, danes zavetnika zaljubljencev, včasih pa bolj zavetnika za zdravje. Tisti, ki bodo tudi letos na god sv. Valentina tako poudarjali pomen zaljubljenosti, ne bodo enako poudarjali pomena zakona, čeprav je po legendi sv. Valentin mlad zaljubljen par poročil, kljub temu da so domači nasprotovali njuni odločitvi. Svetniku je bilo naravno, da je zaljubljenost prešla v trajno zvezo, posvečeno z zakramentom. Današnje praznovanje sv. Valentina pa poudarja samo zaljubljenost. Ni važno, koliko časa traja, ni važno, če z zaljubljenostjo raniš srca drugih … Morda pa je tudi takšno neodgovorno početje iskanje trajne in osrečujoče ljubezni … .
Vaše pismo potrjuje, kako zvesta ljubezen prinaša notranje zadovoljstvo in srečo. Hvala vam za to pričevanje! Zanimivo je, da tudi danes večina mladih hrepeni po taki ljubezni in razumevajoči družini. Morda tudi zato, ker mnogi ne odraščajo v takih družinah. Številne ankete kažejo, da je med mladimi vrednota družine na najvišjem mestu. To je lepo. Toda razumevajoča družina ne pride sama od sebe. Je sad priprave, prizadevanja in nemalokrat tudi trdega dela. Narobe je že, da številni stopajo v skupno življenje z mislijo: dokler bo šlo, bo pač šlo, ko ne bo šlo več, bova pa šla narazen. Zato ne sklenejo zakramenta svetega zakona. Pozabljajo, da je cerkveni zakon zakrament, ki nam naklanja milost, da moremo živeti stan, ki smo si ga po odgovornem premisleku izbrali. Če vstopimo v skupno življenje z dvomom, potem se kaj rado zgodi, da se ti dvomi pozneje tudi uresničijo.

Za zakon je potrebna priprava. Ta se v neki obliki (imenujemo jo daljna priprava) začne že v domači družini, kjer otroci pri starših vidijo zgled medsebojne ljubezni. Najbrž je odveč napisati, da ga premnogi ne morejo videti. Tudi otroci iz neurejenih ali ločenih družin ne morejo doživeti te medsebojne starševske ljubezni. Velikokrat zelo trpijo zaradi ločitve, zlasti v primerih, ko se kdo od zakoncev neodgovorno ali celo hudobno obnaša. Ta bridka izkušnja otroke zaznamuje za celo življenje. Morda bolj, kot si moremo priznati. Zvestoba zakoncev je najlepša podlaga za razumevajočo družino pa tudi dobra podlaga za lepo zakonsko življenje otrok iz take družine.
Lepo ste napisali, da bi se tisti, ki se ločujejo, morali zavedati, da tudi v novi zvezi ne bo vse idealno, da bodo tudi tam težave, da bo treba tudi tam potrpeti in se prilagajati. Ni pametno, da gresta zakonca narazen ob prvi krizi, saj so krize v življenju nekaj normalnega. Modri ljudje iz izkušnje svetujejo, da je treba krizo prebroditi in po njej more biti ljubezen še trdnejša. Prve žrtve neodgovornega ravnanja staršev so prav otroci.

Pomembna je tudi bližnja priprava na zakon. Danes opažamo, da stopajo številni mladi v zakon nepripravljeni in nezreli. To nezrelost lahko ‘podedujejo’ že v domači družini, k njej mnogo prispeva sodobna miselnost. Prav zato je Cerkev uvedla tečaj pred poroko, kjer zaročencem vsaj na kratko predstavi zakonsko življenje. Še bolje je, če zaročenca pred poroko obiskujeta šolo za zakon, ki jih je vse več v Sloveniji. Če zaročence seznanimo tudi s težavami in čermi zakonskega življenja ter jih opozorimo nanje, potem je zelo mogoče, da se jim pozneje laže izognejo. Za zakon velja pregovor: »Kakor si boš postlal, tako boš ležal«. Če se mladi odgovorno pripravijo na skupno življenje v zakonu, potem je večja verjetnost, da bo tudi njihov zakon lepši in bolj razumevajoč.
Po pismu sodim, da vaš zakon spada med take. Prav ravnate, da vztrajate v zakonu, tudi v težavah, ki neizbežno pridejo. To se obrestuje prav v starosti. Takrat človek ob sebi potrebuje razumevajočega človeka, “pozornost zakonca, ki gre s teboj po poti starosti”, kakor ste lepo zapisali.

Že v začetku sem omenil praznik Gospodovega darovanja v templju ali svečnico. To je tudi praznik starejših. Starček Simeon in prerokinja Ana sta skromno živela v templju. Držala sta se božjih zapovedi in živela za Boga in njuno življenje je zorelo v smisel, ki ga je okronalo srečanje z novorojenim Odrešenikom. Ko je starček Simeon vzel v naročje dete Jezusa, je izrekel čudovito molitev, ki jo duhovniki molimo ob koncu dneva: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev« (Lk 2,29-31). Molitev izraža polnost bivanja in smisel življenja, ki se je rodilo iz zvestega odnosa z Bogom. Tudi vaše pismo je hvalospev lepoti v zakonu, ki je šel skozi preizkušnje, a mu daje lepoto in smisel zvestoba in odprtost za drugega in za Boga. To pride do izraza še posebej v starosti. Bog daj, da bi veliko zakoncev lahko doživelo tako osrečujoč zakonski odnos.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca Ognjišče (2017) 1, str. 6

zgodba1 02 2017

Če zmorejo drugi, zmorem tudi jaz

Ko je bila Nevenka stara okrog deset let, so se začele pojavljati zdravstvene težave. Po mnogih preiskavah je dobila diagnozo: distrofija mišic. Prav kmalu so ji začele pešati noge, postajale so vse slabotnejše in kmalu je morala v varstveni dom. Sprva je lahko delala še marsikaj in počutila se je koristno in sprejeto. Začela je risati in nekoč jo je priznan slikar pohvali, da je v njej skrit izjemen talent. S silno vnemo je risala in letela na krilih domišljije. Verjela je, da bo nekoč slavna slikarka. Te sanje so se razblinile, ko je ugotovila, da so ji začele odpovedovati tudi roke. Kmalu ni imela niti toliko moči, da bi v roki držala čopič.
Njena bolečina in žalost sta postali nepopisni. Ne samo zato, ker jo je vse bolelo, ampak predvsem zato, ker so vsi okoli nje delali, le ona je zmogla vsak dan manj.
zgodba1 02 2017V dolgih nočeh brez spanja je veliko razmišljala. Spomnila se je na babico, ki ji je govorila: »Če boš imela težave, če sama ne boš našla izhoda iz stiske, če ne boš uzrla lučke upanja, se obrni na našo ljubo Mater Marijo. Če jo boš v zaupni molitvi prosila pomoči, sem prepričana, da boš uslišana. Marija bo zate izprosila uslišanje še tako nemogoče prošnje, z njeno pomočjo boš zmogla vse.«
»Ja, zdaj imam res nemogočo prošnjo,« je zahlipala v blazino. »Kako naj bom vesela, ko vsi okrog mene nekaj delajo. Počutijo se koristne, del božjega stvarstva, ker vsak po svoje izpolnjuje božjo voljo.«
Takrat je začela še bolj goreče moliti in se zatekati k Materi Mariji. Ko se je nekega jutra zahvalila Bogu za preživeto noč, je tiho rekla: »Dragi nebeški Oče, ti najbolje veš, kaj je dobro zame. Naj se zgodi tvoja volja. Ti, Marija, pa mi pomagaj, da bom znala trpljenje osmisliti z globoko radostjo in bom del delavnih in marljivih ljudi.« Ko je rekla »amen«, se je spomnila na slikarja, o katerem je slišala, da slika z usti. Prešinilo jo je veselo spoznanje in skoraj bi glasno zakričala: »Če zmorejo drugi, potem zmorem tudi jaz!«
Komaj je dočakala, da jo je obiskala sestra. Naročila ji je, naj ji nakupi vse, kar potrebuje za slikanje. »Slikala bom z usti, zato ne pozabi na plutovinast zamašek!« je dodala.
Sestra jo je začudeno pogledala, a ji je prinesla vse, kar je naročila. Na njeno željo ji je čopič zapičila v zamašek in ji ga dala v usta. Začela je počasi, okorno, a z veliko volje in vztrajnosti. Kmalu je v njeni sobici že zažarela njena prva slika.
Zdaj slika z usti že več kot dvajset let. Njene slike so tako dovršene, da bi jih pri vsej nadarjenosti ne zmogli tisti, ko imajo zdrave roke in vse drugo, a malo volje in poguma.

KOBAL. Darinka. (zgodbe) Ognjišče (2017) 2, str. 19

zgodba2 02 2011

Ubogi so naša ljubezen

Nežna barva hiše prikriva sivino notranjosti. Lepo urejeno okolje ne naznanja resničnosti, ki obstaja v tej na zunaj prijetni stavbi. Bele zavese zakrivajo notranja dogajanja. Vse je urejeno, še posebej preddverje, ki s stoli iz bambusa daje vtis poletnega počivališča. Krasijo ga lepo gojene rože, zlasti tiste velike z bohotnimi listi in bujno rastjo. Tudi lestenci pripomorejo k domačnosti velike, dolge mize, ki jo krasi ročno izdelan prt.
Prijeten dan pozne jeseni. Sonce upira žarke v sobe in sence se poigravajo po stenah. Nasmeh blažene Matere Terezije, z obrazom, ovitim v belo ruto z modrimi trakovi, na veliki sliki pozdravlja z uresničljivimi besedami: »Ubogi so naša ljubezen.«
V tej stavbi v sožitju živita zdravje in betežnost, starost in mladost. Prepletata se vihravost in spokojnost, velika pričakovanja in le želja po mirni zadnji uri. To je dom poslednjih iskric življenj, ki počasi ugašajo pred očmi tistih, ki jim nesebično podarjajo svoje moči, pozornost in spoštovanje. Z nego ter s prijazno besedo lajšajo prihod Dvojčice življenja …
Obzirno je obiskovalka povprašala mlado dekle, s kom se lahko pogovori o gospe, ki ji ni vedela ne imena, ne odkod je. Mladenka jo je ljubeznivo popeljala v sobo k osebi, ki jo je želela videti.
Obiskovalka z nasmehom pristopi k postelji. Rjuha do vratu pokriva izmučeno telo, ki ne skriva premaganih desetletij. Bledi, skoraj voščeni prsti, čvrsto držijo z rožami poslikano rjuho. Stisnjeni členki prstov nemo govorijo o naporih, delu, trpljenju, ki se ga zdaj nihče več ne spominja. Redki, beli lasje komaj še pokrivajo glavo, ki že dneve in dneve nepremično počiva na obrabljenem vzglavniku.
Bleda, upadla lica potrjujejo dolgo in mučno pot, ki se bo zanesljivo končala tukaj, v tej sobi, ki ima samo en izhod in en odhod: tja,čez cesto, na blago vzpetino, ki jo dan in noč razsvetljujejo številne svečke in krasijo sveže pa tudi umetne rože. Le napis na plošči ali križu spominja na življenje, ki začasno ugasne, da bi ponovno zažarelo v večni luči Odrešenika.
zgodba2 02 2011Prijazno dekle, ki se predstavi kot negovalka, z nasmehom pokliče nekam v daljavo zagledano Elizabeto. Z blagim dotikom po licih jo želi priklicati v ta trenutek in ji povedati, da ima obisk, prihajajoči pa reče, da je gospa zelo stara in da včasih zaznava okolje, večkrat pa ga ne dojame. Povpraša, če sta kaj v sorodstvu. Odvrnila je, da ni in da je sploh ne pozna. Prišla pa je zaradi nenavadnega dogodka. Ko je že nekajkrat hodila mimo doma, je namreč opazila gospo, ki je bila takrat na vozičku, in je nepremično zrla v neko sliko, naslonjeno na okno. Pomislila je, da je kdo od njenih pokojnih ali pa živečih, ki jih morda želi videti.
Negovalka je vljudno dodala, da slika predstavlja nekega svetnika, in naj se kar pomenita, če bo gospa zmožna govoriti, ter je odhitela po opravkih.
Obiskovalka je pristopila h gospe, jo pozdravila in se predstavila, da bi jo rada spoznala in se o nečem pogovorila. Pobožala jo je po laseh, se nežno dotaknila obraza in vprašala, kako se počuti, ko je danes tako lep dan. Tudi za vnukinji, ki sta jo dolga leta negovali, je povprašala. Negovalka ji je namreč povedala, da ima gospa le vnukinji, ki skrbita zanjo.
Vse besede so odhitele nekam v neznano in se niso dotaknile babice. Nemo je ležala in oči niso gledale obiskovalke, ampak nekam daleč drugam. Da bi jo zdramila, jo je nežno prijela za roko, ki je mlahavo počivala v njeni. Rahlo jo je božala po licih in žalostna opazovala mir, ki se ni dal motiti.
Nekaj trenutkov je premišljevala, ali naj sploh vznemiri to spokojnost! Pa saj je prišla zaradi babičine nedopovedljive zamaknjenosti , ki jo je izražal njen obraz, ko je zrla v sliko. Ponovno je začela pogovor, a tokrat o podobi, ki je bila na okenski polici in je gledala naravnost vanjo. Nepričakovano je starka spregovorila jasno, brez dvomov, da je to sv. Anton, ki je velik svetnik in je storil veliko čudežev. Nadaljevala je, da so to sliko njenemu bratu ukradli hudobneži, tatovi, a ko so jo našli, so jo dali njej in zdaj je ves čas z njo.
Obiskovalka je pristavila, da je zraven svetega Antona tudi ena manjša slika, in še ni dokončala stavka, ko je babica pojasnila, da je to podoba Marije Pomagaj z Brezij.
Nedoumljiva moč je bila v Elizabetinih besedah. Čudovita milina, mir in spokojnost so prežarjali njena lica. Nepopisen je bil izraz oči, ki so tako zaupljivo zrle v sveti podobi. Kot da bi se zbudila iz trdnega spanca ali se vrnila iz daljav, je jasno, razumljivo in s popolno prisotnostjo duha izrazila vse svoje zaupanje v varstvo Božje Matere in svetega Antona.
Obiskovalka je skušala nadaljevati pogovor in je vprašala za njeno ime, čeprav ji je negovalka povedala, kako je babici ime. Elizabeta se je še enkrat ozrla v podobi, za hip zastala in na vprašanje jasno odgovorila: »Micka«.
Starko v sosednji postelji je negovalka pripravljala za večerjo in jo vzdignila v položaj, ki ji najbolj odgovarja. Pazljivo ji je nastavila brisačko pod brado, zravnala vzglavnik, lase poravnala nazaj, roke povlekla na rjuho in je z neverjetno nežnostjo in potrpežljivostjo žlico za žlico dajala že onemogli, pa vendar živi osebi, ki je bila popolnoma odvisna od drugih. Usihajoče življenje se je brez zadržkov predajalo živahnemu, mlademu bitju, ki je svoje moči in veselje vsak dan podarjalo drugim in se v viharnih letih soočalo s končnostjo, z vsem, kar prinaša iztekajoče se življenje.
Iz kuhinje je odmeval vesel pogovor deklet, ki so se pripravljale streči in blažiti trpljenje osamelih bitij, ki so v domu čakala na končno slovo.
Sonce se je počasi skrivalo in bledi žarek se je za hip ustavil na sveti podobi. Svečke na gričku so vse jasneje trepetale na vzglavjih svojih varovancev.
Ob slovesu od negovalke se je obiskovalka znova ozrla na napis, ki je pri vhodu v dom naznanjal ljubezen do onemoglih. S stiskom rok in hvaležnim pogledom na sliko blažene Matere Terezija iz Kalkute sta se poslovili tudi od doživetja, ki bogati in opominja.
DRAGAR, Milanka. (zgodbe). Ognjišče (2011) 2, str. 28

povejmo z zgodbo 02 2017a

Pripoved sveče

povejmo z zgodbo 02 2017aPrižgali ste me in gledate mojo svetlobo. Veselite se moje toplote. Vesela sem, da smem goreti za vas. Sicer bi ležala v kakšni stari škatli in bi bila brez vsakršne koristi. Svoj pomen dobivam šele s tem, ko gorim. Dobro vem: dlje ko gorim, manj me je in vse bližje je moj konec.
»Zgorela je,« boste rekli in kar bo ostalo od mene, boste zavrgli.
Imam dve možnosti: da ostanem v škatli, v temi, ali da gorim ter dajem vse, kar imam. Da bi svetila, izgorevam. Čutim, da je lepše in boljše, da se darujem, kakor da nerabna ležim v stari škatli.
Vidite, podobno je z vami, ljudje. Lahko se zaprete vase in ostanete sami. Toda vse ostane hladno in prazno. Lahko pa se odprete ljudem in jim darujete svojo toplino in ljubezen. Tako dobiva vaše življenje smisel in je življenje izpolnjeno.
Seveda je za to treba dati nekaj od sebe, nekaj svojega veselja, svoje srčnosti, svoje radosti, morda celo nekaj svoje žalosti!
Ni treba trepetaje razmišljati, kako se boste zavarovali. Moje veselje doživlja tisti, ki se razdaja.
Kdor postaja drugim svetloba, se mu bo svetloba podvojila. Bolj ko bo gorel za druge, več svetlobe bo v njem. Mnogi ljudje so žalostni in zamorjeni, ker se bojijo živeti za druge in jim prinašati svetlobo. Še vedno niso razumeli: plamenček, ki gori, velja več kot vsa tema sveta. Zato dopustite, da vas poučim jaz, preprosta sveča.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot, Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 63.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 86.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

povejmo z zgodbo 02 2017c

Razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo

povejmo z zgodbo 02 2017c

  • Ljubezen: Trezno preiskuje lastnosti značaja, tehta skupne vrednote in cilje.
  • Zaljubljenost: Rada sloni na nebistvenih stvareh in osebnih lastnostih.
  • Ljubezen: Ceni duhovne vrednote, ne samo telesno privlačnost.
  • Zaljubljenost: Hranita jo predvsem telesna privlačnost in bližina.
  • Ljubezen: Spodbuja osebno rast, samospoštovanje, ambicijo in željo po izpopolnjevanju.
  • Zaljubljenost: Zida gradove v oblakih in pozablja na življenjsko stvarnost.
  • Ljubezen: Upošteva čas, da se razvija in dozori.
  • Zaljubljenost: Pogosto hitro izgori.
  • Ljubezen: Odkriva pozitivne lastnost drugega, pa tudi tisto, kar je manj popolno.
  • Zaljubljenost: Pogosto idealizira drugega in ne vidi napak.
  • Ljubezen: Z naklonjenostjo jo sprejmejo starši in prijatelji.
  • Zaljubljenost: Povzroči pomisleke družine in prijateljev.
  • Ljubezen: Ostaja živa tudi na daljavo.
  • Zaljubljenost: Pogosto obvelja: »Daleč od oči, daleč od srca.«
  • Ljubezen: Omogoča iskren in odkrit pogovor.
  • Zaljubljenost: Zaznamujejo jo pogosti prepiri za prazne reči.
  • Ljubezen: Zagotavlja sproščenost in varnost.
  • Zaljubljenost: Išče, kakšno korist more izvleči iz zveze.
  • Ljubezen: Ustvarja medsebojno zaupanje.
  • Zaljubljenost: Ogrožajo jo pogosti občutki ljubosumja.
  • Ljubezen: Trezno upošteva resnično stanje.
  • Zaljubljenost: Muhasto se ukvarja s prejšnjimi zvezami.
  • Ljubezen: Značilna zanjo je urejenost in umirjenost.
  • Zaljubljenost: Pogosta so čustvena nihanja.
  • Ljubezen: Iz dneva v dan zori in se razvija.
  • Zaljubljenost: Pogosto ima poteze najstniške nezrelosti.
  • Ljubezen: Težko se razvije po prenehanju bivše zveze.
  • Zaljubljenost: Se lahko pojavi kmalu po prenehanju prejšnje zveze.
  • Ljubezen: Omogoča paru nežnost in trdnost.
  • Zaljubljenost: Ko preneha spolna privlačnost, postane dolgočasna.
  • Ljubezen: Vzbuja obojestransko zanimanje in željo po skupnih dejavnostih.
  • Zaljubljenost: Išče površne zunanje zabave in užitke.
  • Ljubezen: Ko se spreminja, postaja globlja.
  • Zaljubljenost: Sprememb je malo, čeprav sta zaljubljenca dolgo skupaj.
  • Ljubezen: Bolj ko se daje ljubljeni osebi, bogatejša je.
  • Zaljubljenost: Zaradi plitvih čustev se hitro vznemiri.
  • Ljubezen: V sebi nosi težnjo, da bi bila trajna.
  • Zaljubljenost: Pogosto kratko traja, ker nima globine.
  • Ljubezen: Osrečuje jo skrb za drugega.
  • Zaljubljenost: Pogosto išče svojo korist.
  • Ljubezen: Je kot skala – trden temelj za zakon.
  • Zaljubljenost: Je kot pesek – slab temelj za zakon.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 2 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 135-136.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

na kratko 02 2017c

Čast in dobro ime

na kratko 02 2017cPapež Frančišek je pogosto govoril o ‘terorizmu jezika’. V knjigi ‘Cerkev, hiša usmiljenja’ sem bral njegovo svarilo: »Vi ne veste, koliko hudega naredijo Cerkvi, župnijam, skupnostim govorice! Koliko hudega! Govorice zadajajo rane. Preden začne kristjan raznašati govorice, se mora ugrizniti v jezik, ne?« Kaj je to tako težek greh? (Miha)
Grehi jezika so grehi zoper osmo božjo zapoved ‘Ne pričaj po krivem’, ki obsega krivo pričevanje in krivo prisego, predrzne sodbe, opravljanje in obrekovanje ter laskanje, prilizovanje ali dobrikanje. Teža greha se meri po škodi, ki jo z njim povzročimo. Škodo smo dolžni popraviti, kolikor se da. Čast in dobro ime, ki ju (tudi) z grehi jezika ogrožamo in prizadenemo, sta moralni dobrini, ker sta izraz kreposti spoštovanja; sta tudi veliki socialni dobrini, kajti če člani neke družbe, ki drug drugega ne spoštujejo in si ne izkazujejo časti, družbo hromijo in razkrajajo. Čast in dobro ime sta važni vzgojni dobrini tako na področju naravnega kot nadnaravnega življenja. Vplivata na nas, da se varujemo slabega in tako ne zapravimo spoštovanja bližnjih. Vzgoja k prizadevanju za čast in varovanje časti (svoje in bližnjega) je važna naloga vzgojiteljev. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 2, str. 50

Ognjišče februar 2017

Februarska številka OGNJIŠČA, prinaša:

  • izpoved, kako najti zaklad doma ob zakoncu in svoji družini …
  • profesorica Maruša Zorec nas vodi v svet arhitekture, v njeno zaznavanje prostora, na srečanje z mojstrom Plečnikom …
  • zakonska skupina iz Ivančne Gorice o tem, ali je v zakonu prostor za osebne želje
  • kako učiti otroka opravičevanja, ki je del osnovnega sporazumevanja in nujno za lepe odnose
  • družini Ličen je rojstvo drugega otroka sprostilo družinski sistem
  • vera in delo sta pri Poškruhovi Zofki iz okolice Gornjega Grada ob desetih otrocih na prvem mestu
  • kako prilagoditi domače okolje potrebam starostnika
  • poznavanje veščin retorike nam je lahko v pomoč pri vsakdanjem življenju
  • presenetljiva življenjska zgodba Jožeta iz Podrage, ki bi moral pri vojakih vohuniti za škofom …

og 02 2017 3D

Naročnina na versko revijo je odlično darilo. Tako ‘darilo’ bo razveselilo vašega obdarovanca kar dvanajst krat v letu!
V začetku novega letnika vam kličemo: ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite tudi drugim.
pismo 02 2017a

Pred samomorom je napisal, da noče imeti nič s Cerkvijo. Je pogubljen?

Sem vaša redna bralka. Že nekaj časa se sprašujem, kaj pomeni če narediš vse potrebno za popolni odpustek, za nekoga, ki je pogubljen? Ali ima lahko pogubljena duša bližnjega še poseben vpliv nate. V smislu: če je šel moj prijatelj v pekel, se bo on še posebej potrudil, da se še jaz pogubim?
Kaj pomeni z vidika vic in pekla za nekoga, ki je naredil samomor. Pred tem pa napisal v poslovilnem pismu, da pri pogrebu ne želi imeti nič, kar je povezano s Cerkvijo. Obtožil je punco, da je ona v veliki meri kriva za njegovo odločitev. Pred tem je izgubil službo, se začel vdajati pijači, z očetom se nista razumela, starša sta bila ločena. Bil je zelo vase zaprt, nikoli ni nikomur zaupal osebnih stvari. Imel je minimalno versko vzgojo. Pri pogrebu je bil kljub vsemu prisoten duhovnik.
Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem za odgovor.
Božena
pismo 02 2017aPoskušal bom na kratko odgovoriti na vaša vprašanja, ki nikakor niso preprosta. Še posebej je nemogoče kaj zelo jasnega reči glede konkretnih oseb, ker ne poznamo njihove resnične situacije v trenutku smrti.
Kako je torej s popolnim odpustkom, pridobljenim za pogubljenega človeka? Najprej naj poudarim, da za nobenega konkretnega človeka ne moremo z gotovostjo reči, da je pogubljen. Cerkev razglaša le svetnike, glede pogubljenosti ne daje svojih sodb. To pomeni, da je trenutek smrti zelo oseben in skrivnosten dogodek, ki ga poznata samo Bog in umrli. Kaj se v dogodku prehoda iz tega življenja v večno življenje zgodi, lahko mi, ki še živimo to zemeljsko življenje, le ugibamo. Ker pa je Bog usmiljeni Oče, kot smo v izteklem izrednem letu usmiljenja ponovno globlje dojeli, si moremo predstavljati, da stori prav vse, da bi v tem končnem dogajanju na tem svetu še osvojil tega svojega otroka in mu omogočil odrešenje. Če vzamemo teoretično, da je človek pogubljen, zanj seveda popolni odpustek nima prav nobenega učinka več. Vendar pa prizadevanje in zadoščevanje tistega, ki je odpustek pridobil, nikakor ne gre v nič, ampak postane del duhovnega zaklada Cerkve, iz katerega odpustki zajemajo odrešujočo moč.
Glede vpliva rajnih na nas ne vemo veliko. Z gotovostjo lahko pričakujemo, da tisti, ki so po smrti združeni z Bogom, svetniki torej, delujejo pozitivno za naše odrešenje. To je tudi splošno učenje Cerkve. Vendar pa tudi ta vpliv ni neomejen. Bog je vsekakor med nami in rajnimi postavil ločnico, ki je sami od sebe ne moremo prestopiti. Glede pogubljenih nikakor nimamo enakega poznavanja ali razodetja kot glede odrešenih. Ker hudobni duhovi lahko negativno delujejo na nas, kljub svoji pogubljenosti, lahko sklepamo, da bi neki določen vpliv lahko imeli tudi pogubljeni ljudje. Nikakor pa ta vpliv ne more biti tako močan, da se ga s svojo svobodo in duhovnim življenjem, torej s svojo povezanostjo z Bogom, ljudje ne bi mogli osvoboditi. V nobenem primeru pa to ne more biti kakšen direkten vpliv, marveč le posredno, največkrat je povezan s spomini na tega človeka ali z notranjimi ranami, negativnimi življenjskimi vzorci, ki jih je kdo ob tem človeku dobil in jih v svoji psihični strukturi nosi naprej in ga zato lahko tudi ovirajo na poti odrešenja.
Vaše vprašanje glede samomorilcev je za nas Slovence precej aktualno, saj smo na žalost še vedno narod, ki je glede samomorilnosti v svetovnem vrhu. S pomočjo psiholoških in psihiatričnih znanj smo prišli do spoznanja, da je samomorilec skoraj dosledno v zelo nesvobodnem stanju. V sebi nosi vrsto skrivnosti, bolečin, ran, ali ima zaradi drugih izkušenj zamegljen stvaren pogled na resnično situacijo. In vse to v veliki meri vpliva na njegovo odločitev. Če vzamemo vse to v obzir, potem lahko sklepamo, da sama odločitev za samomor ne vključuje vseh elementov, ki so potrebni za tako velik greh, ki bi popolnoma prekinil človekov odnos z Bogom – kar bi seveda pomenilo pekel. Če pa so ‘olajševalne’ okoliščine botrovale temu, da je to dejanje subjektivno le bolj ali manj težki greh, potem pa seveda takšnega človeka čaka očiščevanje v vicah, ki pa se vedno ‘dobro konča’.
Ko sprašujete v konkretnem primeru glede zapisanega v poslovilnem pismu določenega rajnega človeka, lahko rečem le to, da je načelno potrebno spoštovati zadnjo željo rajnega. Tudi če ni želel imeti nič cerkvenega na pogrebu, to še nič ne določuje, kako sta se z Bogom ‘pogovorila’ v resničnem dogodku prehoda. Tega ni mogel on ne vedeti ne določiti vnaprej. Že sam vaš opis tega fanta izraža, da je bil precej zaprta osebnost z veliko ranjenosti v svoji duši; kar nam daje še več možnosti za razmišljanje, da se je v trenutku prehoda, ko mu je Bog omogočil bolj jasen in resničen pogled nase in na svoje življenje, lahko odločil bolj pozitivno.
Dogajanje ob slovesu in pogrebu umrlih pa ni namenjeno samo umrlim, ampak v veliki meri tudi tistim, ki za njim še ostanejo v tem zemeljskem življenju. Zato je prav, da odločitve glede konkretnosti ob pogrebu vključujejo tudi potrebe in želje svojcev. Če so glede prisotnosti duhovnika na pogrebu želje pokojnika in svojcev različne, je v prvi vrsti treba upoštevati pokojnikovo željo; vendar pa se kdaj iz upravičenih razlogov, ki morajo biti jasno razpoznavni, lahko upošteva tudi želja svojcev, duhovnik pa lahko svojo prisotnost na pogrebu tudi kaj prilagodi razmeram.
TURNŠEK, Marjan. (pisma) Ognjišče (2017) 2, str. 46

beleznica bozo

Urednikova beležnica februar 2017

beleznica bozo

Februarsko številko zaznamujejo dnevi, ki jih obhajamo v začetku tega meseca. 8. februarja praznujemo kulturni praznik, zato je tokratni gost meseca arhitektka Maruša Zorec, ki se ukvarja tudi s sakralno arhitekturo. Med drugim je zasnovala oltar in prostor pred njim v narodnem svetišču na Brezjah. Prenavljala je hišo velikega arhitekta Plečnika, ki je svetniško živel, in čigar 60-letnice smrti smo se spominjali januarja.

1305-124B - plamen

Slovenska kultura se je razvijala skozi stoletja. Velik pomen za njen razvoj so imele tudi čitalnice, ki jih predstavljamo v tokratni prilogi. V zgodovini so dobre šole dale dobro izobražene ljudi, ki so gojili slovensko kulturo. Upamo, da bo bodo tudi v prihodnosti šole, zlasti cerkvene gimnazije vzgajale kulturne delavce. Svoj pogled na šolo in življenje nam je odstrl ravnatelj škofijske gimnazije v Vipavi Vladimir Anžel.

1305-124B - plamen

2. februarja obhajamo praznik Marijinega darovanja, ko praznujejo redovniki, 11. pa god Lurške Matere Božje, ko obhajamo svetovni dan bolnikov. Obeh dni smo se spomnili, ko smo povabili redovnico s. Magdaleno Cimerlajt, ki del svojega poslanstva namenja otrokom s posebnimi potrebami v kamniškem zavodu, kjer ima verouk na veliko veselje veroučencev in njihovih staršev.

1305-124B - plamen

Sredi letošnje zime, ki je pokazala zobe, dobivamo iz tiskarne kar nekaj knjig. Najprej so tu trije ponatisi: Prva je knjiga Misli in prigode zdaj že svete Terezije iz Kalkute. Prva izdaja je pošla v dobrih dveh mesecih. Preproste misli priljubljene sodobne svetnice lahko nagovorijo vsakega človeka. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130.

1305-124B - plamen

Druga je knjiga Kruh in vino smo prinesli. Izšla je že pred leti, a smo jo zaradi povpraševanja ponatisnili, saj vsebuje razlago bogoslužnih dejanj in znamenj, besedila in pomen znanih molitev ter odgovarja na številna pogosta vprašanja v zvezi z bogoslužjem.

1305 124B plamen

Tretji ponatis so knjižice Svetopisemske zgodbe za najmlajše. Gre za dva kompleta po 12 knjižic o osebnostih iz Svetega pisma. Imajo preproste ilustracije in malo besedila. Knjiga je v preteklosti že izšla, zadnji ponatis je bil leta 1988, vendar je zanjo vladalo stalno zanimanje in zato jo sedaj ponatiskujemo.

beleznica plamen

Med novostmi pa naj omenim izvirno knjigo za otroke Uredi živalsko zmešnjavo. Gre za knjigo, v kateri bo moral otrok obračati strani toliko časa, da bo dobil sliko prave živali. Otrok bo tako spoznaval najrazličnejše živali pa tudi veličino Boga Stvarnika, ki je ustvaril tako različna živa bitja. Več o knjigi si lahko preberete na str. 130.

beleznica plamen

Da bi se ohranilo bogastvo objavljenega v reviji Ognjišče, vsako leto damo v vezavo posamezne letnike Ognjišča. Celi letniki so dokument časa in zanimivo branje. Tako imamo že na voljo vezan letnik 2016 za 14 €. Na razpolago je še nekaj starejših vezanih letnikov. Ognjišča pa lahko vežete tudi sami v ovitke. Ovitek za posamezni letnik Ognjišča stane 11 €.

beleznica plamen

Naročniki, ki prejemate Ognjišče po pošti, boste dobili položnice konec januarja. Hvala vsem, ki redno poravnavate naročnino na našo revijo.

Božo Rustja, odgovorni urednik

cusin kolumna 2014

Še sem živ!

cusin kolumna 2014Mraz je.
Pasje mraz!
Vsake toliko zaskrbljen odprem kletna vrata in prisluhnem, če plinska peč še obratuje … če še diha … če še gori … Ali kaj pokašljuje? V preteklosti ji je nekajkrat že zmanjkalo moči ob nepravem času. Bili smo že na tem, da jo zamenjamo, pa jo je ljubeznivi in nadvse potrpežljivi serviser vsakič znova spravil v pogon. Jo tako rekoč obudil od mrtvih.
O, da bi ga vi videli …
Če bi bili pacienti deležni tako obzirne in pozorne obravnave s strani zdravnikov, ne bi poslušali takih kritik o našem zdravstvu!
In če bi možje tako spoštljivo in natančno poslušali svoje žene, kot ta možak vsakič znova prisluhne tej brezdušni mašini, bi ne bilo ločitev! Da o nežnem privijanju vijakov sploh ne izgubljam besed!
A peč ne bo zdržala več dolgo. Stara je. Dvajset let! Kar pomeni, da je v pasjih letih že častitljiva stoletnica! In v tem pasjem mrazu, pač moramo šteti pasja leta.
A nas še greje!
In sem hvaležen peči in seveda serviserju, da pošteno opravljata vsak svoje delo.
Zjutraj in zvečer pa odpiram kletna vrata … in prisluškujem …
Ker je mraz.
Pasje mraz!

Staram se.
Ne bom si prešteval pasjih let, pa čeprav znam biti kdaj prav pasji … Je pa dejstvo, da me ne bi več bilo, če bi bil pes. Kot tudi ni več mnogih mojih prijateljev, znancev in sorodnikov … in me zaradi tega kdaj prime, da bi začel psovati!
Pa me tudi mine … ker se še pravočasno spomnim, da nič ne koristi.
In se ne spodobi! Ker smo vsi v božjih rokah. In Bog že ve, kaj dela! Kdo bo pa vedel, če ne On!
A vsakič, ko omaga kdo od sovrstnikov, kar čutim piš kose … ki švistne blizu mene. Vedno bližje je!

Staram se.
Določeni opravki so postali počasnejši … in težji … Zaenkrat še ne nemogoči, hvala Bogu!… Težji pa!
In začneš ceniti, da kaj lahko še počneš! In zato to počneš z užitkom! In hvaležnostjo!
Ko se srečaš z vrstnikom, ki ima ob sebi bombo s kisikom in cevko na nosu, začneš ceniti sleherni vdih. In izdih. Dihanje, ki je tako samoumevno … in nujno … kar naenkrat postane tudi lépo!
Ko se srečaš z vrstnikom na berglah ali vozičku, začneš ceniti sleherni korak. Počep! Plesni obrat! Kar na lepem, je še pasti lepó!
Ko obiščeš vrstnika, ki je na postelji in ga hranijo in previjajo, začneš ceniti sleherni grižljaj, ki ga lahko sam neseš v usta. In obisk stranišča je kar na lepem praznik!

Staram se.
Zjutraj namesto “Tebe ljubim, Stvarnik moj …” dahnem: “Še sem živ!”.
In zvečer namesto “O, Jezus, blagoslovi me …” molim prav tako: “Še sem živ!”
In sem vesel. Čeprav vem, da pravzaprav odpiram kletna vrata svoje duše … in prisluškujem!
A ni strahu v tem prisluškovanju. Ni bojazni v tem poslušanju! Morda kanec prijetne grenkobe … saj je tako lepo živeti!
Nadvse potrpežljivi in ljubeznivi Serviser pa privija in odvija moje vijake … kuka pod pokrov … posluša … popiha … čisti … Skratka: skrbi, da plamen ne ugasne.
Zato grejem, čeprav sem že star. In pasji.
V zavedanju, da pride dan, ko bom odslužil svoje.
V zavedanju, da ne bom končal na odpadu!
In opravljam svoje delo v tihem upanju, da sem še pod garancijo.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)