Avtor: Marko

Dar

Napisal Marko na 29. novembra 2016. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zgodba

Vojak, ki se je vrnil
Starši fanta, ki je padel v vojni, so prišli v krajevno dobrodelno društvo in namenili dar v spomin na sina.
Ko je druga mati videla njihovo plemenito dejanje, je predlagala svojemu možu, da bi tudi onadva storila nekaj podobnega.
»Toda najin sin se je vrnil iz vojske,« je rekel oče.
»Prav zato,« je vztrajala mati, »darujva zato, da bi pokazala hvaležnost za njegovo vrnitev.«

Misel

Brez dvoma je lepo in dobro, če darujemo, a pomembnejše od tega je razpoloženje, s katerim darujemo.
Za prejemnika ima vrednost dar sam po sebi, a ta vrednost se zmanjša, če tistega, ki daruje, ne osreči. Tudi darovalec pričakuje hvaležnost, ko komu kaj podari.
Plemenitost srca se kaže v tem, da znamo biti hvaležni za prejeti dar in da smo srečni, ko lahko darujemo. Glejmo bolj na srce, ki daruje, kot na sam dar.

Molitev

Gospod Bog,
iskreno se ti zahvaljujemo za veliki dar ljubezni,
ki nam ga naklanjaš,
predvsem pa za vse,
kar v tej ljubezni delaš za nas.
Moč, ki nam jo podeljuješ v življenju,
je pravzaprav nov velik dar,
ki nam ga podeljuješ
in za katerega smo ti iz srca hvaležni.
Vedno znova se ti zahvaljujemo za dragoceni dar,
ki nas dela sposobne,
da opravimo svoje dolžnosti,
da moremo delati v tvojo večjo slavo
in v korist svojih bližnjih.

Iskrica

Način, kako darujemo, je pomembnejši od daru samega.

Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca. (2 Kor 9,7)

Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce. (1 Sam 16,7)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2010), 118-119.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 143.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Simbol miru?

Napisal Marko na 28. novembra 2016. Objavljeno v Pisma.

Pišem v zvezi s simbolom, ki v naši družbi in tudi med mnogimi mojimi vrstniki velja za simbol miru (glej sliko). Bil sem na predavanju eksorcista Marjana Veternika, kjer je omenjal tudi ta simbol, vendar je rekel, da se ne uporablja na pravilen način, ker gre v resnici za zlomljeni križ. Torej gre za nasprotovanje Jezusu Kristusu, Knezu miru, ki edini prinaša pravi mir. To se mi zdi velik problem, saj ga nosijo tudi ljudje, o katerih vem, da so zavedni kristjani. Pravzaprav sem ga opazil pred kratkim tudi na mladinskih straneh revije Ognjišče. Lahko kaj več napišete v zvezi s tem simbolom – od kod izvira, kaj v resnici pomeni, kar izražamo z nošenjem tega simbola? Ali lahko tudi nošenje simbolov pomembno vpliva na človeka in njegovo življenje ter na njegovo okolico?
Sploh me vznemirja vprašanje, koliko novodobskih (new age) simbolov danes nosijo ljudje. Zakaj jih nosijo ljudje, tudi kristjani? Ali nimamo krščanskih simbolov? Je pametno te ljudi opozoriti, da ne delajo prav? Hvala in lep pozdrav
Mitja

Skupnost sv. Egidija pripravlja vsako leto mednarodno srečanje za mir (letošnje 30. je bilo v Assisiju – Duh Assisija – molitev za mir s papežem Frančiškom, prihodnje leto bo srečanje v Nemčiji). Ta skupnost, ki veliko dela za mir, uporablja na srečanju simbol, ki ima za podlago mavrico (prim. 1 Mz 9,13.14) in na njej golobico z oljčno vejico (prim. 1 Mz 8,11), torej starozavezno simboliko, ki jo uporabljajo tudi drugi . Motiv bele golobice z oljčno vejico predstavlja upanje za mir in je hkrati simbol ponujanja premirja. Papeža Janeza Pavla II. smo lahko večkrat videli, kako spušča belo golobico, simbol miru, da bi poletela, na podobni fotografiji z belo golobico, ki jo spušča, lahko vidimo tudi sedanjega papeža Frančiška.

V grški in rimski mitologiji so boginje Irene, Pax in Tranquillitas poosebljale željo po miru, varnosti in spokojnosti in tudi predstavljale simbol miru. V začetku 20. stoletja se je kot simbol pozivanja in hrepenenja po miru pojavila prelomljena puška, ki jo človek drži v rokah. Za svojo jo je vzela mednarodna organizacija nasprotnikov vojne (WRI), ki je bila leta 1921 ustanovljena na Nizozemskem, a simbol je še starejšega izvora. Simbol se je širil in se, podobo kot drugi simboli začel pojavljati na broškah, značkah, verižicah in pasovih.

Zanimiv je tudi pisni simbol ‘šalom’ in ‘salam’, dve besedi, napisani z različnimi barvami in različno pisavo. Hebrejska beseda šalom (mir) je napisana z modro barvo in jo uporabljajo Izraelci, arabska beseda salam (mir) je napisana z zeleno barvo in jo uporabljajo Palestinci oziroma Arabci. Dve besedi, ki vključujeta isto hrepenenje po miru pri obeh sprtih narodih.
Mavrico brez golobice so Italijani od leta 1961 uporabljali v podporo miru, od vdora ameriške vojske v Irak leta 2003 pa je tudi vse pogosteje upodobljena v mavričnem zaporedju sedmih barv na protivojnih protestih, balkonih in oblačilih mirovniških aktivistov. Na mavričnih zastavah pa je napis pace, kar pomeni mir v italijanščini, romunščini in esperantu.
Simbol miru je tudi ‘znak–V’, kretnja roke, pri kateri sta kazalec in sredinec iztegnjena in sestavljata ‘V’ (victoria = zmaga), drugi prsti pa so skrčeni. Najprej je ta simbol predstavljal samo znak za zmago, kot simbol miru pa se je uveljavil na demonstracijah proti vojni v Vietnamu in nato na splošno na protivojnih protestih, čeprav o tem simbolu poznamo različne razlage. Mnoga domorodna ameriška plemena imajo za simbol miru tudi obredno kajenje pipe miru.
Ti pa sprašuješ o drugem simbolu miru, ki je za marsikoga lahko zelo problematičen, ker ima zanj več negativnih asociacij, hkrati pa je zelo razširjen. Ta simbol miru je nastal pred 55 leti, leta 1958, v glavi grafičnega oblikovalca Geralda Holtoma (1914–1985) ob protestu proti jedrski bombi v Londonu. Simbol je kombinacija mornariških znakov za črki ‘N’ in ‘D’, torej N kot jedrska (nuclear) in D kot razorožitev (disarmament).
Pred kratkim je stekel na spletu rkc.si pogovor o nekrščanskih okultnih simbolih, ki so jih izdali kot zloženko na Hrvaškem, med njimi pa je tudi simbol, o katerem ti sprašuješ. Ena od predstavitev nekrščanskih okultnih simbolov ga imenuje Neronov križ. Cesar Neron (37–68), ki je preganjal kristjane, bi naj bil po legendi dal križati apostola Petra na obrnjenem križu (lat. crux inverna) in bi naj zato bil nekaj absolutno negativnega. Krščanska simbolika in ikonografija pa iz spoštovanja do apostola Petra imenujeta isti obrnjen križ Petrov križ. Po legendi bi si naj bil Peter sam izbral obrnjen križ, ker se mu ni zdelo primerno in vredno, da bi umrl na pokončnem križu kot njegov učitelj in Gospod Jezus Kristus. Nekateri krogi pa Holtomov križ imenujejo ‘prelomljen križ’, ‘čarovničino stopalo’, ‘simbol antikrista’ itd. Trdijo tudi, da bi naj bila obrnjen križ uporabljala stara germanska plemena kot simbol v črni magiji. Najbolj vprašljiv pa bi naj bil Holtomov simbol za mir zato, ker ga je Anton LaVey (1930–1997), ki je leta 1966 ustanovil Satanistično cerkev, poleg drugih simbolov izbral kot ozadje za svoj obred. Tudi številni satanisti nosijo Holtomov simbol miru na verižici, lahko pa ga vidimo tudi na platnicah albumov rock glasbenikov. Omenimo pa, da je Holtomov simbol miru nastal že leta 1958, Satanistična cerkev pa šele 8 let pozneje, leta 1966. Tako je dejansko LaVey zlorabil Holtomov simbol miru za svojo propagando. Do zavračanja glede tega simbola je prišlo tudi zato, ker so podoben simbol uporabljale nekatere Hitlerjeve enote in ga lahko vidimo na nekaterih grobovih Hitlerjevih privržencev.
Lahko se vprašamo: Ali zaradi tega, ker je bil simbol nekoč uporabljan v negativnem kontekstu, za vedno izgublja svojo veljavo? Spomnimo se, da je Hitler prav tako uporabljal enakostranični trikotnik in rumeno barvo, ki je tudi barva papeške države. Ali bomo prav tako odstranili te simbole iz skupne uporabe? V razpravah o simbolih moramo biti sicer previdni, toda tudi razumni. Simboli funkcionirajo v določeni družbi. Jasno, da obstajajo neki simboli, ki nas povezujejo z negativnimi in bolečimi spomini (npr. kljukasti križ, kladivo in srp itd.). Toda simbol miru, o katerem govoriva, je mednarodno zelo znan kot simbol miru in sam po sebi ni nastal iz sovraštva do krščanstva. Kakor niso vsi trikotniki na cerkvah skrivni prostozidarski simboli, saj trikotnik tudi pomeni Sveto Trojico, tako v obrnjenem križu nekateri vidijo simbol satanizma, drugi pa križ sv. Petra, pravzaprav simbol njegovega mučeništva. Tudi Vatikan ni zaradi Hitlerjeve rumene barve spremenil barve svoje zastave.
Zdi se, da ni zgodovinsko dokumentiranih dejstev, ki bi dokazovala, da je cesar Neron res uporabljal enako znamenje kot simbol za uničenje krščanstva. Znano je sicer, da so podoben simbol nekateri uporabljali kot simbol proti krščanstvu. Toda na tem primeru lahko hitro opazimo, na kateri način simboli funkcionirajo, ko je pri nekaterih obrnjeni križ simbol uničenja krščanstva, pri drugih pa je isti simbol, čeprav delno spremenjen simbol apostola Petra, na katerega je Kristus postavil svojo Cerkev. Ali ni bilo podobno z Jezusovim križem: »Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Kristusa, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost« (1 Kor 1,22–24). Številni znani simboli so skozi zgodovino spreminjali svoj pomen. Medtem, ko je za zgodnje kristjane prižiganje kadila pomenilo znamenje češčenja poganskih bogov, nam danes pomeni češčenje Boga in predstavlja molitev, ki se dviga k Bogu, podobno kot že prej pri Judih (prim. Ps 140, 2). Nobena skupina ne more imeti monopola nad simboli. Podobni so kot besede pri jeziku: nastajajo in prenehajo, spreminjajo pomen, se izgubljajo in spet vračajo. V vsakem času imajo glavni namen, da izrazijo miselnost ljudi, ki jih uporabljajo. Pomislimo samo, koliko različic ima danes beseda ljubezen.
Kljub zlorabi različnih simbolov pa ostane pomembno, da je dobro delati dobro in da je dobro delati za mir, kdorkoli to iskreno dela, je nekaj dobrega in dela po navdihu Svetega Duha, saj je vse dobro od Svetega Duha. To velja tako za kristjana kot za nekristjana, za vernika in nevernika, za Izraelca kot Palestinca, in zato lahko rečemo v luči Jezusovih besed: »Ne branite jim … Kdor ni proti nam, je za nas« (Mr 9,39.40; Lk 9,50). Zdi se mi, da je prav, da kristjani uporabljamo za simbol miru belo golobico z oljčno vejico, da nosijo Izraelci napis ‘šalom’ v hebrejščini, Palestinci napis ‘salam’ v arabščini, in da se veselimo tudi drugih današnjih in prihodnjih simbolov miru.
Seveda pa dandanes ljudje nosijo tudi številne čudne in večkrat za kristjana nesprejemljive simbole, od horoskopskih do novodobskih (new age), ki jih kupujejo za sebe in jih podarjajo drugim. Prav je, da smo pri izbiri simbolov kritični in izbirčni, ker je lahko v njih marsikaj praznovernega in tudi protikrščanskega. Toda o tem morda kdaj drugič.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče (2013) 11, str. 54

Kraljeva hči

Napisal Marko na 27. novembra 2016. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Nekoč je živel kralj, ki je imel izredno lepo in pametno hčer, toda mučila jo je nenavadna bolezen.
Ko je odraščala, so ji vse bolj slabele roke, noge, vid in sluh sta pešala. Številni zdravniki so jo poskušali ozdraviti, a brez uspeha. Nekega dne je na dvor prišel starec, o katerem so govorili, da pozna skrivnost življenja.
Dvorjani so ga obstopili in ga prosili, naj pomaga bolni kraljevi hčerki. Starec ji je dal zaprto košarico, spleteno iz vrbovega šibja, in rekel: »Kar je v njej, varuj, pa boš ozdravela.« Vesela in polna upanja je kraljeva hči odprla košaro. Ko je videla, kaj je v njej, je bila razočarana: v njej je bilo namreč jokajoče dete, še bolj ubogo kot ona sama. Kraljični se je zasmililo, vzela je otroka v naročje in ga začela tolažiti. Minili so meseci. Dekle je neprestano mislilo na otroka. Hranila ga je, tolažila, se mu smehljala in noč in dan bedela nad njim tudi za ceno velikih žrtev.
Čez sedem let se je zgodilo nekaj neverjetnega. Nekega jutra se je otrok začel smejati in hoditi. Ona ga je prijela za roke in je zaplesala z njim, se smejala in veselo prepevala. Bila je vesela, lepa in srečna kot še nikoli do takrat. Niti opazila ni, da je ozdravela.

Gospod, ko sem lačen, mi pošlji nekoga,
ki ga moram nahraniti.
Ko sem žejen, mi pošlji nekoga, ki išče vodo.
Ko mi je hladno, mi pošlji nekoga,
ki ga je treba ogreti.
Ko trpim, mi pošlji nekoga,
ki potrebuje tolažbo.
Ko moj križ postane pretežak, mi pošlji nekoga, ki mu moram olajšati trpljenje.
Ko sem ubog, mi pošlji nekoga,
ki nima ničesar.
Ko nimam časa, mi pošlji nekoga,
ki me tisti trenutek potrebuje.
Ko sem brez poguma, mi pošlji nekoga,
ki obupuje.
Ko iščem razumevanja, mi pošlji nekoga,
ki ga je treba razumeti.
Ko bi želel, da bi kdo skrbel zame,
mi pošlji nekoga, za kogar bom poskrbel.
Ko mislim nase, naravnaj moje misli k drugim.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 61.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Pri nas radi opravljajo tiste, ki hodijo k maši

Napisal Marko na 27. novembra 2016. Objavljeno v Pisma.

Rada bi vam nekaj napisala, ker mi je zelo težko. Sem iz krščanske družine. Mož in sin sta hodila k maši. Pred leti mi je umrl mož, ker je bil bolan, sin pa že nekaj let ne hodi več k maši, ne k spovedi v domači župniji. Ima več kot trideset let in pravi, da so v naši vasi opravljivi ljudje, zato hodi k maši drugam. Jaz ne vem, ali res hodi ali ne. Res pa je, da ljudje pri nas radi opravljajo tiste, ki hodijo k maši in k spovedi. In sicer prav tisti, ki hodijo redno v cerkev. Postavijo se pred cerkvena vrata in nekako kontrolirajo. Vem, da jih ne bomo spremenili, so opravljali in bodo. Ne vem, zakaj hodijo k maši? Ali ne gredo molit in poslušat božjo besedo? Kaj pravite vi na to?
Tončka

Mati mora skrbeti za svojega sina, tudi če ima več kot trideset let, posebno za njegovo versko življenje. Toliko bolj, če živita skupaj. Ne sme pa biti to neki pritisk, ki deluje prav nasprotno od tega, kar želimo doseči. Prav je pa, da se pogovarjata tudi o verskih stvareh. Pustite pa mu svobodo, ne ga siliti, sam se mora odločati o svoji veri, dovolj je star.
Na vasi se vsi poznajo in tudi vsi vedo vse o vseh. Če ne, si pa vsaj domišljajo, da vedo. »Kontrola« pri cerkvenih vratih je pa nekaj grdega. Včasih je to delala »udba«, zdaj pa je menda ni več. Kot kaže, pa je »domača udba« še vedno aktivna. Prav imaš, ko se sprašuješ, zakaj neki hodijo v cerkev. Jezus nam prav gotovo ni dal te pravice, vsaj v Svetem pismu ni zapisana. Morda je to tisto, kar imenujemo »ustno izročilo«? Ne, tudi to ne bo držalo. Sveti Jakob nas lepo poučuje: »Bratje, ne govorite drug proti drugemu! Kdor govori proti bratu ali svojega brata obsoja, obrekuje postavo in obsoja postavo. Če pa obsojaš postavo, nisi uresničevalec postave, ampak sodnik. Zakonodajalec in sodnik je eden, tisti, ki lahko reši in pogubi. Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?« (Jak 4,11-12).
Na žalost teh ljudi res ne bomo spremenili, morda pa se bo ob tvojih besedah kdo le zamislil in šel raje v klop molit in biti pobožno pri sveti maši in bo opustil »udbovske« naloge. Včasih so bile vsej plačane, dane pa še to niso.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2010) 11, str. 81

Zakaj mi tega niste povedali prej?

Napisal Marko na 26. novembra 2016. Objavljeno v zgodbe.

Utrujeno je sedel na že nekoliko potrgan sedež mestnega avtobusa. Sam ni vedel, zakaj mu je nocojšnje dežurstvo v tako breme. Pa še to hitenje na postajo. Skoraj vso pot je pretekel, pa bi mu vseeno avtobus skoraj odpeljal pred nosom. Redki potniki, ki so še ujeli zadnji avtobus, so tiho sedeli vsak na svojem koncu in večinoma gledali skozi okno, čeprav ni bilo kaj posebnega videti.
Zaprl je oči in misli so se umaknile neznano kam. In užival bi v trenutkih miru, če se ne bi na eni od naslednjih postaj pririnila po stopnicah fant in dekle. Morda jima je bilo komaj štirinajst, petnajst let. Fant se je oprijemal držala pri vratih in skušal stopiti na naslednjo stopnico in se nato nanjo bolj zavalil kot stopil. Spremljevalka mu je po svojih močeh pomagala, pri tem pa se glasno smejala.
»Ta se ga je pa pošteno nalezel,« je pomislil Stojan, »da niti ne ve zase.« Pa je kmalu spremenil svoje mnenje, ko je opazil, da je fant s kotičkom očesa pogledoval proti dekletu, da bi videl, kakšen učinek ima njegovo vedenje. Ta se je pa še kar naprej smejala in ga sem ter tja pobožala po laseh. Ko mu je nekaj zašepetala na uho, se je fant zarežal in ji odgovarjal v jeziku pijancev, da ga niti ni mogla dosti razumeti. Nato je dal noge na sosednji sedež in se pripravljal, da bi zaspal.
»Ubožec, kako si utrujen!« je rekla in se naslonila nanj.
»Dol morava!« je kriknila, ko je avtobus že skoraj speljal s postaje, in pograbila fantovo roko. Ta je za hip pozabil, da je pravzaprav pijan, in stopil za dekletom proti vratom. Nato pa se je zavalil po stopnicah in bolj padel kot stopil na pločnik. Vrata so se zaprla in avtobus je zopet zajela tišina, a je bila neprijetna, skoraj moreča.
+++
Vida je bila njuna znanka. V študentskih letih so se pogosto srečevali, ko pa se je kot mlada zdravnica zaposlila v manjšem kraju, nekaj desetin kilometrov oddaljenem od glavnega mesta, so se le poredko videvali. Vsakdanja vožnja v službo ji je vzela preveč časa, zato sta z možem začela zidati hišo. Povabila je Stojana in ženo kot prekaljena graditelja, naj prideta pogledat njuno gradnjo. Da bi dala kakšen pameten nasvet, je dejala. Hiša, še vsa polna vonja po apnu in cementu, je bila vkopana v breg in se z zadnje strani v treh nadstropjih vzpenjala skupaj z bregom. Očaral ju je razgled z gornje terase. Vsa dolina pod njimi je bila kot na dlani. Med njivami in travniki so rasla posamezna drevesa, sem pa tja so se združila v gozdičke, ki so poživljali pokrajino. Po sredi doline se je vila cesta, ki je povezovala hiše med seboj in z vasjo, ki je stala kot stražar na koncu doline.
»Kakšen razgled! Tu bosta pa uživala. Toliko lepote na enem mestu!« je bila navdušena Stojanova žena.
Vidin mož je prikimaval in našteval imena posameznih hiš, Vida je pa kar nekaj časa molčala.
»Včasih me stisne pri srcu, ko gledam navzdol,« je začela zamišljeno. »Kaj vse se skriva za zidovi teh hiš … Ko spoznaš ta svet, ko ti dovolijo vstopiti vanj, te zaboli.«
»Ja, bolezen je neizprosna.«
»Bolezen – ta pride in jo zdraviš. Vrag je pijača!«
»Je toliko tega?«
»Toliko in še več.«
Stojanu se je v spominu utrnil dogodek iz avtobusa. Povedal je, kaj je doživel in dodal še misel, da se mu tisto dekle, revica, že vnaprej smili.
Poznala sta Vido, da je ostra v sodbah in brez dlake na jeziku, pa ju je vseeno presenetila. »Trapa, ne pa revica!« je bruhnilo iz nje. »K meni prihajajo žene in matere in stokajo, kako težko je živeti s pijancem. Jaz pa jih vprašam: “Gospa, ali ste mu, ko je pred vas prvič prišel pijan, rekli, naj se pobere, in pride drugič trezen, ali pa naj ne pride več blizu? In kaj ste mu rekli, ko je vseeno spet prišel pijan? Ste bili tiho? Ste ga spodili? In ko je tak prišel tretjič, ste vedeli vi in on, da bo pijača stalni gost v vaši hiši.”«
»In če ga tretjič res ne bi bilo?« sta vprašala oba hkrati.
»Vidita, enako mi odgovarjajo tudi moje pacientke! Ne upajo si odločno presekati. Strah jih je osamljenosti, samote, čakanja … V tem je problem. Zato jim brez olepševanja rečem: “Same ste izbrale to breme, same ga nosite!”«
»Ti si pa kruta.«
»Življenje je še bolj. Ampak iz izkušnje lahko povem: večina teh, ki so bile odločne, se je rešila.
Bolje redke so bile njune besede, ko sta se vračala proti domu.
+++
Spomin na ta pogovor ga je kar nekaj časa žulil, vendar bi nanj skoraj pozabil, če ga ne bi na oba dogodka spomnilo srečanje s skupino srednješolk. V pogovoru so dekleta potožila, da je težko srečati fanta, ki ima razčiščen odnos do alkohola.
»Hja,« je dejal. »Tudi dekleta malo čudno gledate na vse to,« je pripomnil Stojan in povedal, kako se je vedlo tisto dekle na avtobusu. Potem je povzel še pogovor z zdravnico Vido. Še preden je končal, mu je ena od njih vpadla v besedo: »Kje pa ste bili s temi svojimi spoznanji pred pol leta?!« Spogledali so se. Stojan je dvignil roke češ, kako naj bi vedel, dekleta pa so molčala.
»Prepričan sem, da si dovolj pametna, da veš, kaj ti je storiti,« ji je po kratkem premoru odgovoril. Za hip sta se njuna pogleda srečala. V njenem je čutil tako jezo kot hvaležnost.

J. Jarc-Smiljan, zgodbe, Ognjišče (2013) 11, str. 50

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Kaj pravi Sveto pismo o stvarjenju človeka?

Napisal Marko na 25. novembra 2016. Objavljeno v Pisma.

V Svetem pismu sem bral tudi o stvarjenju človeka, o Adamu in Evi, in zdaj me moti to, kako naj uskladim to poročilo in nauk o razvoju, saj tudi v verskih knjigah in časopisih berem, da razvoja ne zanikajo.
Sem kristjan, redno hodim v cerkev in bi rad o tem prišel na čisto, da me ne bi motilo! Nobenega slabega namena nimam, le rad bi se rešil teh misli, dvomov, ali kako naj temu rečem. Sem se že skušal, a nisem prišel do zadovoljivega odgovora, zdaj se obračam na vas!
Iskreno vas prosim, če je mogoče, da mi odgovorite v Ognjišču. Saj verjamem, da bi to zanimalo še marsikoga drugega.
Lepo vas in vse pri Ognjišču pozdravljam in vam želim še veliko uspehov.
Teodor

O evoluciji sveta in človeka se je v šolah, zlasti takoj po vojni, govorilo kot »smrtnem udarcu« veri, ker da je znanost vse razložila, kako je nastal svet in človek in »pravljice« iz Svetega pisma so proti znanosti. Mnogi so dejansko verjeli tem trditvam in vero zavrgli. V resnici pa je tako učenje v šolah pomenilo samo nepoznavanje vere in tudi nepoznavanje znanosti in evolucije same.
Sveto pismo nima namena razlagati prirodoslovnih znanosti, zoologijo, biologijo ali astronomijo, uči verske resnice o Bitju, ki je ustvarilo svet in vanj položilo vse zakonitosti, ki ga urejajo, naravne zakone. Govori o Bogu in sicer na preprost način, ki so ga preprosti ljudje v tistih časih lahko razumeli. Bog je ustvaril svet, vsa živa bitja in tudi človeka. To postavlja v okvir sedmih dni, vendar to niso dnevi, dolgi 24 ur, saj je bilo sonce ustvarjeno šele četrti dan. Ko govori o prvem človeku in pravi, da ga je naredil iz prsti zemlje, ne pomeni, da je Adama lastnoročno »mesil«, saj iz Svetega pisma je jasno, da je Bog duh in nima rok. Pomeni samo, da je človek narejen iz iste snovi kot je zemlja. Takratnim ljudem Bog ni mogel in ni hotel razlagati, kako sta narejena zemlja in vesolje. Če bi rekel, da je zemlja okrogla, bi mu ne verjeli, ker oni so doživljali zemljo kot ploskev, ki plava na vodi in voda je tudi nad oblaki, ker sicer bi ne moglo deževati. Za zveličanje ni potrebno védenje vsega tega, ampak spoznanje, da je Bog gospodar vsega, najvišje bitje, Inženir, ki je načrtoval svet. Kako je to storil, pa odkrivamo ljudje postopoma po svojem razumu, ki nam ga je dal. Danes vemo veliko o vesolju, zemlji, živih bitjih na njej in zlasti o človeku. Vemo pa tudi, da je še toliko stvari, ki jih ne razumemo, jih nismo odkrili in jih ne obvladamo. Več ko vemo, več je novih vprašanj, na katera ne znamo odgovoriti. Tega ne bomo našli v Svetem pismu, ker ni pisano za to, da nam daje odgovore na taka vprašanja, ampak na mnogo bolj važna: od kod smo, kam smo namenjeni, kdo je Gospodar vsega in zakaj nas je ustvaril, kako moramo živeti, da dosežemo svoj cilj: srečno življenje pri Njem.
Posebno je važno, kaj nam Sveto pismu pove o človeku. Da mu je Bog vdihnil dušo, ki ni iz materije. Po tej duši smo postali ljudje, razumna bitja. To duhovno, ki je v nas, ni deljivo in zato tudi ne more razpasti, umreti. Duša se nam razodeva preko razuma, ki je tudi nekaj duhovnega. Z razumom spoznamo tudi, da ob vsem tem čudovitem svetu mora biti tudi vrhovni Inženir, ki je vse to zamislil, tu lahko rečemo, ustvaril.
Oče evolucije Charles Darwin (1809-1882), je zapisal na koncu svoje najbolj znamenite knjigi: O izvoru vrst z naravnim izborom: »Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno le v nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem, ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti«. Evolucija je obstajala in njene sledove lahko vidimo v naravi in v nas samih. Darwin, ki je na svojem petletnem potovanju okoli sveta z ladjo (Južna Amerika, Galapadski otoki, Avstralija, Madagaskar in Afrika), zbral obilo fosilov in primerkov flore in favne, je to doma proučeval in ugotovil veliko podobnosti in izdelal teorijo o evoluciji. To je bila genialna zamisel, ki pa je ni znal utemeljiti. Kako in zakaj se je skozi tisočletja odvijala ta evolucija. Njegova razlaga, da je bil motor evolucije boj za obstanek, ne zdrži kritike. Po njegovem so se pojavljale majhne spremembe, ki so nekaterim posameznikom dale prednost in jim omogočile preživetje v »boju za obstanek«. Če bi rekel, da so bile to večje spremembe, bi moral razložiti, zakaj so nastale. Toda majhne spremembe ne omogočijo preživetja posameznika, ki ima te majhne prednosti. V boju za obstanek je veliko dejavnikov. Če vzamemo na primer zajca, ki ima oblikovane zadnje noge tako, da lahko dela velike skoke. Prvi, ki je imel za nekaj milimetrov večje zadnje noge ni mogel zaradi tega preživeti pred napadalci. Če ga je na primer volk iznenadil od blizu, mu ta prednost ni veliko pomagala in se je rešil tisti zajec, ki te prednosti ni imel, pa je pravočasno zagledal volka.
Francoski naravoslovec Lamarck je v začetku devetnajstega stoletja postavili teorijo, da se je življenje na zemlji razvilo iz enega prvotnega bitja. Ni pa znal tega kolikor toliko zanesljivo dokazati. Dokazoval je, da živa bitja tiste organe, ki jih več rabijo, bolj razvijejo, kar je res. Da to prednost zapustijo svojim potomcem, pa ni res. Na primer dvigalec uteži si z vajo razvije določene mišice, toda njegov sin bo imel čisto povprečne mišice. Učil je, da pri živih bitjih obstaja težnja po razvoju, česar pa ni mogel dokazati. Tako je njegova teorija propadla in šla skoraj v pozabo. Darwin pa je imel obilico fosilov, in primerkov flore in favne, ki so potrjevale neko evolucijo. Kako pa so se te razlike razvile, ni mogel dokazati.
Danes je evolucija na splošno priznana, ker so povezave med posameznimi vrstami očitne. Tudi danes te evolucije še nihče ni zadovoljivo razložil. Manjkajo vmesni členi. Če predpostavimo, da je vrhovni Inženir postavil, kot pravi Darwin, v začetke razvoja zakonitosti, ki so ob določenem času sprožile nenadne spremembe v razvoju posameznih bitij ali vrst, bi stvar bila enostavna. Toda za to je potrebno priznati Inženirja sveta, česar pa mnogi iz ideoloških razlogov nočejo priznati.
Cerkev je v začetku bila proti evoluciji, tudi zato, ker so evolucijo zlorabljali za zanikanje Boga, češ, sedaj Bog ni več potreben, ker poznamo razvoj sveta in človeka. Pozneje so tudi teologi spoznali, da je Bog – Inženir z evolucijo še bolj potreben. Glede Boga evolucija ne reši ničesar. Pred seboj imamo čudovit ustroj živih in neživih bitij, ki razodeva vrhunsko smotrnost, naravnanost k cilju. Te pa ne more biti brez vrhovnega razumnega Bitja. Mi zakonitosti v naravo nismo dali, jih samo odkrivamo in še to zelo počasi. Ko smo odkrili DNK, to je spiralo z zapisom razvoja in sprememb skozi ta razvoj, smo lahko še bolj prepričani, da ni nič slučajno. Če je vse zapisano v našem DNK, kdo je vse to zapisal? Prav gotovo ne do nekaj tisočletij nazaj nepismeni človek.
Morda te je ta moja razlaga že nekoliko utrudila, naj ti pa da spoznanje, da znanost samo še bolj utrjuje naše spoznanje, da nam je Bog potreben in brez njega ne moremo razložiti sveta in tudi evolucije ne.

BOLE, Franc.(oče urednik) Ognjišče (2010) 11, str. 79

Življenje z diagnozo – rak

Napisal Marko na 24. novembra 2016. Objavljeno v Pismo meseca.

Sem vaša stalna bralka. Preberem vse strani in Ognjišče vedno težko pričakujem. Odločila sem se, da vas seznanim s svojo življenjsko izkušnjo. Lansko leto sem imela operacijo. Najprej je bilo rečeno, da gre za začetni rak. Po operaciji in pregledu tkiva pa je bilo ugotovljeno, da gre za papilom, torej nerakasto tvorbo. Po dobrem letu se je zopet pojavil rak. Moj zdravnik je ugotovil, da je šlo tudi prvič za raka, ki se je potem ponovno pojavil. Pri vsem tem se sprašujemo, koliko zaupanja imaš lahko še v zdravnike.
Prad kratkim sem bila na onkološki komisiji. Povedali so mi, da gre za redko obliko raka in nimam možnosti za ozdravljenje. Mislim, da bi bilo bolje, če bolniku ne bi povedali popolne resnice. Doma smo vsi obupani in samo jočemo. Pravijo, da mora bolnik imeti vedno upanje na ozdravitev. Vendar ko si enkrat sam na tem, te zlomi. Ves dan razmišljaš le najslabše. Ponoči ne spiš. Najbolj pa se bojiš trpljenja in bolečine, ki spremljajo bolezen. Tudi molitev ti ne pomaga več.
Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni. Koliko mladih ljudi izgubi življenje v nesrečah in koliko ljudi je nsrečnih zaradi izgube službe ali zaradi bolezni, ki jih doletijo. Pred letom sem dala za mašo za zdravje. In kaj imam od tega?
Imam majhne otroke. Sprašujem se, ali bom dočakala sinovo birmo? Živela sem pošteno, brez sovraštva do drugih. Otroke sem vzgajala v verskem duhu. Doma smo popravili hišo, na dopuste nismo nikoli hodili. Ko bi z družino lahko zaživeli srečno življenje, se je pojavila ta zahrbtna bolezen. Z možem se dobro razumeva, zato je za vse še težje.
Vsak teden grem na grob svojih pokojnih staršev in se sprašujem, koliko časa bo še tako. Kdaj se bo pojavil na našem spomeniku še moj napis? Ali bodo domači dali zame za maše, tako kot sem jaz dajala za moje pokojne starše, in ali bodo otroci hodili na moj grob in se me spominjali?
Olajšala sem si dušo in upam, da bom zdaj lažje prenašala trpljenje, ki me čaka pred koncem življenja. Do takrat pa se bom zahvaljevala Bogu za vsak podarjen dan življenja.
Sida

Dano nam je življenje in počasi se ga zavedamo. Spoznanje raste od otroških let, ko ne vemo, kaj je to, do zrelih let, ko se srečamo s tujo smrtjo, s spoznanjem, da naše življenje na tem svetu ni večno. Vedno bolj se sprašujemo: kaj je življenje, kaj je smrt. Nihče te ni vprašal, ali hočeš biti rojen. To je dar, božji dar, dan po naših starših. Največji dar, saj brez tega daru ne bi mogel sprejeti nobenega drugega. In vendar: kaj je življenje? Veš, da se to življenje enkrat neha, da je na koncu smrt. Nujno se nam postavi vprašanje: čemu živim? Kakšen je smisel mojega življenja? Danes ljudje o tem nočejo razmišljati. Ko si mlad misliš, da je še vse življenje pred teboj: študij, poklic, služba, poroka, otroci, hiša … »Ko bi z družino lahko zaživeli sečno življenje, se pojavi ta zahrbtna bolezen.« Res je, toliko lepega, prijetnega, dobrega, bi še lahko doživela v družini. Ločiti se od otrok, ki šele odraščajo, te potrebujejo. »Ali bom sploh doživela sinovo birmo?« se sprašuješ. Na to vprašanje ti ne morem odgovoriti, ne jaz ne nihče drug.
»Ali je Bog pravičen? Mislim, da ni!« In vendar je! Bog nas je postavil na to zemljo, da nas preizkusi, ali smo njega vredni. Prav ta naša želja, da bi vedno živeli, je dokaz, da je v nas hrepenenje po večnosti. Dva pogoja sta, da jo dosežemo: da verujemo v Boga, ki je ustvaril vse svet in zakone, po katerih se razvija, in da je ta Bog plačnik, da nam bo povrnil po naših delih. Ti si naredila toliko dobrega tvoji družini, domačim, prijateljem … Rekla boš, da ti prav zato Bog ne bi smel poslati raka. Bog ne plačuje sproti. Največ zla na svetu naredi človek sam. Nekaj takih že sama omenjaš. Koliko ljudi izgubi življenje v nesrečah, največ v prometnih. Misliš, da se ne bi večina teh nesreč lahko preprečila, če bi ne bilo alkohola, objestnosti voznikov, nespoštovanja predpisov? Izgube službe, to kar danes mnogi najbolj občutijo, so posledica pohlepnosti mnogih, ki jim gre samo za dobiček, pri nas in v tujini. Tudi mnogih bolezni bi se lahko obvarovali, če bi živeli bolj skromno. Rekla boš: kaj lahko jaz naredim, nisem jaz kriva. Zato pa mora biti nekdo, ki bo pravično razsodil in poplačala. Na tem svetu tega ni. Naša pamet zahteva, da se mora nekje vse to izenačiti, poravnati.
Bog nam po ustih preroka Izaija pravi: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi« (Iz 55,9). Bog se ne moti, mi se motimo. Trpljenje je težko razložiti. Tudi Jezus se ni trudil, da bi trpljenje razložil, on ga je sprejel nase. Iz ljubezni do nas je trpel največje bolečine in sprejel največje krivice, da bi nas odrešil, nam dal zgled, nam z zakramenti pomagal, da tudi mi živimo iz ljubezni, do njega, do bližnjega, do naših dragih. Razumem, da je v tvojih letih težko sprejeti, da je življenja konec, če Bog to hoče. Toda to ni oditi v »nič«, pomeni oditi k Očetu, kamor bodo prišli tudi tvoji dragi, tudi po tvoji priprošnji iz nebes, da jih boš od tam lahko sledila jim pomagala, da boste nekoč zopet skupaj. Rekla boš: lahko je govoriti vam, ki ste svoje življenje že dopolnili. Verjemi, da se nihče ne poslavlja od življenja brez trpljenja, ker bi lahko še marsikaj naredil, in tudi zato, ker smo ustvarjeni za življenje in je smrt nekaj nenaravnega. V nekaj zadnjih letih sem obiskoval kar nekaj mojih prijateljev duhovnikov, ki so umirali od raka. Veliko sem molil zanje, ker je bilo to največ, kar sem mogel storiti. Videl pa sem njihovo trpljenje. Tolažbo pa so našli v trdni veri in rekli so: »Pomeni, da sem končal nalogo, ki mi jo je Bog naložil.«
Na koncu ti svetujem, da vzameš v roke kako versko knjigo, življenje svetnikov, kar bo lahko dvignilo tvojega duha nad zemeljsko obzorje, lažje boš sprejela svojo bolezen, kakršna koli se bo pokazala.

urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2016) 11, str. 6

Gregorčičeva hiša

Napisal Marko na 23. novembra 2016. Objavljeno v Zanimivosti.

“Kar mož nebesa so poslala, * da večnih nas otmó grobov – * vse mati kmetska je zibala, * iz kmetskih so izšli domóv.« Tako je v svoji pesmi Kmetski hiši zapel ‘goriški slavček’ – Simon Gregorčič, ki se je rodil 15. oktobra 1844 Pri Pomolovih na Vrsnem pri Kobaridu. Hiša je bila takrat pritlična in krita s slamo. V vihri prve svetovne vojne je bila porušena; prvo obnovo je doživela leta 1922, leta 1951, ko so v njej še živeli pesnikovi sorodniki, je muzejsko društvo v njej uredilo spominsko sobo. Leta 1966 je Goriški muzej hišo odkupil, po načrtih arhitektov Janeza in Mime Suhadolc je bila prenovljena, da ‘diha’ kot v pesnikovih časih, ter odprta za obiskovalce.
Obnovljene so bile stopnice na gank in v nadstropje, kjer so odstranili strop vse do ostrešnih tramov. Leta 2002 je skrb za hišo prevzel Tolminski muzej, jo do stoletnice Gregorčičeve smrti (2006) temeljito prenovil in znova odprl za obiskovalce. Oba prostora v nadstropju sta posvečena pesnikovemu življenju in delu, rodu in času. V stekleni vitrini so razni pesnikovi predmeti in njegova posmrtna maska. Na stenah je ponazorjeno pesnikovo življenje in ustvarjanje. V sosednjem prostoru je pesnikova postelja, nočna omarica, počivalnik, omara za obleke. Na steni so pesnikove upodobitve, spodaj pa so razstavljene razne izdaje Poezij in prevodov. V pritličju največ prostora zavzema odprto ognjišče z napo, lončenimi in kovinskimi posodami ter kotličem. V kuhinji sta tudi mentrga in sklednik. Kuhinja je bila prehodni prostor na eni strani v hlev, na drugi pa v izbo, kjer sta pesnikova rodovnika po očetu Jerneju Gregorčiču na eni steni in po materi Katarini Gabršček na drugi.

Čuk S., Domače ognjišče, v: Ognjišče (2016) 11, str. 131 (foto Matej Erjavec)

Krščanstvo nobelovca in kantavtorja Boba Dylana

Napisal Marko na 22. novembra 2016. Objavljeno v Zanimivosti.

Znani slovenski duhovnik Branko Cestnik je na svojem blogu objavil zapis o krščanski razsežnosti letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost Boba Dylana. Njegov zapis temelji na študiji španskega duhovnika, ki je o znanem pevcu in njegovem odnosu do krščanstva napisal knjigo. Za znanega glasbenika je bil odločilni trenutek, ko mu je nekdo izmed oboževalcev med koncertom leta 1978 na oder vrgel križec. Prav v tem času se je Bob znašel sredi družinskih prepirov, polpraznih scen in nakopičene utrujenosti. Sredi potrtosti zaradi ločitve od žene in skrbi za njunih pet otrok ga je ta križec spremljal vso turnejo. Prav tiste dni je v nekem hotelu doživel nekaj, kar nekateri imenujejo razodetje, sam pa je o tem dejal: »Jezus je položil svojo roko name.«
S tem dogodkom se je začelo pevčevo spreobrnjenje. Med letoma 1979 in 1981 je izdal svojo krščansko trilogijo in sicer albume: Slow Train Coming (Počasni vlak prihaja) – absolutni uspeh, zaradi katerega je pesem Gotta Serve Somebody (Nekomu moraš služiti) prejela nagrado Grammy, prvo za Dylana. Sledi album Saved (Rešen) in na koncu, kot sklep trilogije, album Shot of Love (Ljubezenski strel), na katerem se nahaja biser Every Grain of Sand (Vsako zrno peska).
Cestnik pravi, da v teh albumih Dylan izrazi svojo gorečo vero v Jezusa Kristusa, kateremu posveti vrsto pesmi. Njegova vera se najpogosteje naslanja na Knjigo razodetja in Pavlovo Pismo Rimljanom. Svojo vero je zaživel v evangeličanski skupnosti Vinograd, v kateri posebej poudarjajo vlogo milosti, pa tudi vlogo greha, ki do konca skvari človekovo svobodo. Zato se ne smemo čuditi, da je v tem času v pesmih stalnica naslanjanje na evangelij. Povzetek sporočila je jasen: radikalna vera v Kristusa. V pesmih naletimo tudi na kritiko verske hinavščine – kritiko, ki po njegovem mnenju izhaja iz evangelija – pri njegovih sodržavljanih, zlasti pri njegovih znancih in ‘prijateljih’. Ta kritika je združena s prikrito grožnjo z Božjo sodbo, ki je že na delu in se približuje. Zanimivo, da v pesmi Shot of Love prepeva: “sem Jezusova last” (Property of Jesus).
Zapis še poudarja, da se versko iskanje pri Dylanu ne začne šele v teh treh albumih, ampak ga srečamo že prej. Že v njegovem prvem albumu iz leta 1962 z naslovom Bob Dylan naletimo na sledi evangelija. Najprej v pesmi In my time of Dyin’ (Ob uri moje smrti) ali v Gospel Plow (Oznanjevalec), nato v pesmih kot Masters of War (Gospodarji vojne) iz leta 1963 ali v With God on our Side (Z Bogom na naši strani) iz leta 1964 ter drugih. Tako je Dylan eden od sodobnih glasbenikov, pri katerem je krščansko izročilo navzoče od začetka do danes, čeprav zna biti tudi zelo sarkastičen – in pri tem uporablja evangelijska besedila – v odnosu do ljudske rabe in zlorabe evangelijskih določil ter kritičen, ko biča cinizem oblastnikov ali ko napada ameriški verski in politični puritanizem.
Bob Dylan v svojih pesmih pokaže, da dobro obvlada Sveto pismo, zlasti Staro zavezo. Ne smemo pozabiti na njegovo judovsko poreklo. Leta 2009 je izdal album, ki je na pol poti med country in blues in na katerem je izbor božičnih pesmi. Naslov albuma je Christmas in the Heart (Božič v srcu), na njegovi zadnji strani pa je slika sv. treh kraljev.
Avtor zapisa se ob sklepu nekako že vnaprej zavaruje pred očitki ‘pokristjanjenja’ tega sodobnega avtorja, saj pravi: »Če se hočemo z izkoristkom srečati z verskim in humanističnim sporočilom mojstra Boba Dylana, moramo počasi in študijsko iti skozi njegovo celotno diskografijo. Tako si bomo ustvarili idejo o resnični krščanski razsežnosti, ki je navzoča v mnogih njegovih pesmih in skozi vso njegovo več kot petdesetletno glasbeno pot.« (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 11, str. 124

Istospolna nagnjenja in spoved

Napisal Marko na 21. novembra 2016. Objavljeno v Pisma.

Rad bi vedel, ali mora oseba z istospolnimi nagnjenji pri spovedi povedati, da je bil nečisti greh, ki se ga spoveduje, homoseksualne narave. Moram namreč povedati, da je homoseksualnost edina spolnost, ki jo v sebi prepoznam in tudi grešim. To vprašanje postavljam, ker sem od mnogih spovednikov dobil različne odgovore. Še to me zanima, zakaj spovedniki nočejo o tem grehu (nečistovanju) veliko govoriti in pri spovedi svetovati: navadno gredo kar mimo tega greha in se ustavijo pri kakšnem drugem, ki jim očitno bolj leži. Tako človek dobi občutek, da nečisti greh ni nekaj, kar bi se bilo sploh vredno spovedati.
Jaka

Kljub temu, da spolnost po spolni ‘revoluciji’ v 20. stoletju ni več tabu tema, vendarle spolnost ostaja nekaj intimnega.
Zaradi tistih, ki jih zanima cerkvena presoja homoseksualnosti in morda vašo problematiko premalo poznajo, in ne zaradi vas, ki se s to stvarnostjo srečujete osebno in jo izkušate, naj na začetku svojega odgovora navedem Katekizem katoliške Cerkve za mlade (Youcat), ki na kratko in jasno razloži nauk katoliške Cerkve o homoseksualnosti: »Nekateri moški in ženske imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja. Tega si niso sami izbrali. Bog je ustvaril človeka kot moškega in žensko in ju tudi telesno namenil drug za drugega. Cerkev s sočutjem in brez pridržka sprejema osebe, ki se čutijo kot homoseksualne, in zavrača vsako obliko diskriminiranja. Hkrati pa pravi, da nobena oblika homoseksualnih spolnih stikov ni v skladu z redom stvarjenja. Homoseksualne osebe so prav tako poklicane k čistosti. S samoobvladovanjem, z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma bližati krščanski popolnosti« (Youcat 415).
Zdi se, da je katekizemsko besedilo dobro izhodišče za odgovor na vaš zelo osebni in intimni problem. Vaše vprašanje vključuje spoznanje in zavest, da je človek nedokončano bitje in pogosto greši. Tudi s spolnostjo se srečuje vsak človek in prav je, da se pozna, da bi to izjemno božjo danost živel tako, da bi ga plemenitila, mu pomagala k človeški zrelosti in krščanski svetosti. Skozi zgodovino človeštva je spolnost številnim ljudem pripomogla v zakonski skupnosti ali v posvečeni čistosti k pristnemu počlovečenju (humanizaciji), nekateri pa so doživljali ob njej večkrat osebne in morda tudi drugim povzročali hude travme. Zdi se, da je prišel čas, ko bo zaradi ovrednotene teologije telesa lahko postopno prihajalo tudi na področju telesnosti in tudi spolnosti do novih pozitivnih odkritij, čeprav vsak posameznik, kot z drugimi danostmi, začenja tudi s spolnostjo kot nepopisan list. Sicer pa tudi na spolnem področju otroka in mladostnika pozitivno in negativno zaznamujejo vzdušje in odnosi v lastni družini, šolarja in odraščajočega pa še vrstniki in odrasli ljudje, s katerimi se srečuje. Tudi tukaj velja pregovor: Povej mi, s kom se družiš, in povedal ti bom, kakšen si. Vse večjo vlogo pa ima tudi šola in mediji, ki večkrat propagirajo stvari, kot teorijo spola itd., ki so bodisi nedorečene, morda muhe enodnevnice ali celo nenaravne, ki pa lahko konkretnega otroka ali mladostnika zaznamujejo za vse življenje, predvsem če ločujejo spolnost od ljubezni. Vsak je navsezadnje sam s svojo spolnostjo, tako samski kot poročeni, večina s heteroseksualnimi kot oni s homoseksualnimi nagnjenji. Predzakonska, zakonska, vdovska in tudi samska spolnost spadajo med tiste danosti, ki jim ne moremo ubežati, lahko pa jih živimo ‘polnokrvno’ in s hvaležnostjo, ter z njo in zaradi urejene spolnosti lahko postajamo vedno bolj zrele osebnosti. To velja tudi za tiste, ki imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja, saj so tudi ti božji ljubljenci in podobno kot heteroseksualni lahko odkrivajo, kaj lahko dobrega naredijo za konkretnega bližnjega in za človeštvo.
Načelno je dobro in lahko zelo koristno, če katoliškemu kristjanu, tudi tistemu z homoseksualnimi nagnjenji uspe, da ima rednega spovednika in duhovnega spremljevalca, ki pozna njegova nagnjenja, ranjenost, uspehe in neuspehe, padce in dviganja, pa tudi njegovo dobro voljo po rasti v popolnosti. Prav redni spovednik, ki je tudi duhovni spremljevalec in zato lahko brez vsakokratnih dolgih razlag in razprav strokovno pomaga.
Nadalje tudi sprašujete, ali naj pri vsaki spovedi imenujete greh s ‘pravim imenom’. V vašem primeru je prav, da ga imenujete s pravim imenom, tudi zaradi nemira in občutka krivde, čeprav je še bolj nujno, da npr. prešuštnik imenuje greh s pravim imenom, saj gre pri njem za ‘dvojni’, včasih so temu rekli ‘kvalificirani’ greh, ker vključuje zraven nečistosti tudi nezvestobo.

Želim vam spovednika, ki bo tudi duhovni spremljevalec in vam bo s prijateljsko oporo pomagal, da se boste z zakramentalno milostjo postopno bližali krščanski popolnosti in svetosti.

Iz vaše spovedne izkušnje izhaja, da se nekateri spovedniki, pri katerih ste opravili spoved, niso prav znašli ali pa so se držali starega pravila, da je glede grehov pri spolnosti bolje manj kot preveč spraševati in govoriti. Zdi se mi, da je prav, če spovedanec moli za svojega spovednika in ga Bogu priporoča, da ga ne bi spraševal ne preveč in ne premalo, da bi se na najboljši možen način pogovarjal s svojimi spovedanci tudi, ko je treba ali je primerno o grehih pri spolnosti. Človek pogosto, kot vi v vašem vprašanju, potrebuje in išče nasvet, toliko bolj v našem zmedenem času, ki je pomešal lestvico vrednot ali nekaterih več sploh ne priznava. Na splošno je še vedno veljaven star latinski pregovor, ki trdi, da samega sebe ne moremo objektivno presojati (Nemo iudex idoneus in propria causa – Nihče ni primeren sodnik v lastni zadevi, pravdi) in zato vsi, vsaj občasno, potrebujemo duhovnega svetovalca, kot bolniki potrebujejo zdravnika in grešniki spovednika, ki bi pa naj bili v duhovnih rečeh tudi spremljevalci, svetovalci, ki bi pomagali pri razločevanju. Kvalitetni spovedniki so vsekakor velika milost za spovedance, tudi za spovedance grehov, ki jih vi omenjate. Tudi pri nas na Slovenskem lahko najdete zavzete ter dobre spovednike in zavzete duhovne spremljevalce.
Vaše pismo naj bo spodbuda spovedancem, da bi Gospoda prosili in molili za dobre spovednike, duhovnikom pa, da bi spovedancem prisluhnili, jih slišali in jim sporočali, da je Bog do vsakega človeka, ki greh prizna in se kesa, usmiljen, sočuten in ‘srečen’, kot oče v priliki o izgubljenem sinu. Vam, spoštovani Jaka, želim spovednika, ki bo tudi duhovni spremljevalec in vam bo s prijateljsko oporo pomagal, da se boste z zakramentalno milostjo postopno bližali krščanski popolnosti in svetosti. Prav tako vam želim, da bi v svojem življenju naredili veliko dobrega, saj smo vsi poklicani k temu, da bi delali dobro.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma) Ognjišče (2016) 11, str. 48

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing