Avtor: Marko

Mnogo lepega in spodbudnega sem že prebrala v Ognjišču, pa sem se odločila, da vam tudi jaz kaj napišem, čeprav nisem več mlada, zato pa imam veliko življenjskih izkušenj. Rada bi povedala, kako lahko z odpuščanjem presežemo sovraštvo in težo greha. Prepričala sem se, da moraš moč za odpuščanje pridobiti z molitvijo, z zahvalami in prošnjami k Bogu in, kakor je učil Jezus, nastaviti še drugo lice, če te udarijo po enem. Toda ali mi navadni ljudje to zmoremo? Težko, vendar z božjo pomočjo gre.
Verujem v Boga, ki mi je že neštetokrat pomagal iz duševne ali kakšne druge stiske. Pomoči nisem vedno prejela takoj, vendar sem upala in uresničilo se je čez nekaj časa, včasih je bilo treba čakati kar dolgo časa, včasih pa se je olajšanje trpljenja pojavilo presenetljivo hitro. Izkusila sem, zakaj je Jezus pri svojih »učnih urah« omenil, da naj nastavimo še drugo lice in naj ljubimo svoje sovražnike. Naj navedem primer: Mož, ki mi je že dolgo nezvest, je doživel infarkt. Kdo ga bo negoval in tolažil? Jaz, ki sem mu žena. Mogoče se bo zaradi tega spreobrnil in spoznal, kdo mu je ves čas najinega zakona stal ob strani in z njim doživljal lepe in slabe čase. S takšno ugotovitvijo se bo tudi on rešil teže svojega greha.
Ali pa drug primer: Jezna sem bila na sosedo, ki me je ves čas napadala zaradi steze, ki prečka njeno posest, pa hodimo tudi mi po njej, kot se je že od nekdaj hodilo. Ona se je priselila pozneje, ker so prejšnji lastniki hišo in zemljo okrog nje prodali njej. Z njimi smo bili v dobrih odnosih in so nam pustili hoditi po tej stezi. Nekoč se je tej sosedi zgodila nesreča, da je padla s kolesom in se hudo poškodovala. Bog je hotel, da sem se ravno tedaj pripeljala in jo zagledala. Ni se mogla dvigniti na noge in bila je vsa krvava. Bili sva sami na cesti med njivami. Poskrbela sem za hiter prihod zdravnika. Pozabila sem na vse sovraštvo in, ko si je opomogla, sem jo obiskala v bolnišnici. Imela je zlomljen kolk in pretres možganov. Pozdravila sem jo, kot da sva najboljši prijateljici in, glej, začela se je prijazno pogovarjati z mano. Iz oči so se ji ulile solze in prosila me je, naj ji odpustim vse, kar je bilo hudega med nama. Tedaj sva postali veliki prijateljici, od takrat sva si pomagali in se nisva nikoli več sprli.
Vem pa tudi, kako je hudo, če ne moreš odpustiti. Težak kamen leži na duši in človek postaja počasi duševni in telesni bolnik.
Anika

“Nastavi drugo lice« je slikovito povedana resnica, da se ne smeš maščevati. Ti si lepo razumela Jezusov nauk in njegovo učinkovitost odkrivaš v svojem življenju ali življenju tistih, ki jih poznaš.
Če prav premislimo, vse majhne in velike vojne nastanejo zato, ker ne znamo odpuščati, ker smo užaljeni, ker nas je nekdo prizadel, bil krivičen do nas. Ni lahko odpustiti, kot sama ugotavljaš. Včasih je treba nekaj časa, da se jeza ohladi. Mi pa takoj vzkipimo in še bolj »dvignemo temperaturo«. Vsaka akcija sproži reakcijo, zato je stanje vedno težje. Duhovni vzgojitelji priporočajo, da se v takih trenutkih zaustavimo, zajamemo sapo, se umirimo, štejemo do deset, preden odgovorimo, ali, tisti bolj duhoviti, da damo za deset minut vodo v usta.
Predvsem pa se moramo naučiti obvladati sami sebe. Prvič morda ne bo šlo, poskusimo drugič. Sčasoma postanemo spretni in nam ni več težko premagati se. To velja že za čisto navadne okoliščine. Ne osorno odgovoriti staršem ali soprogu, prijatelju. Sami se bomo čudili, kako nas imajo ljudje bolj radi. Ne velja za vse enako pravilo. Tisti, ki je bolj nagnjen k hitrim reakcijam, se mora bolj potruditi. Kdor pa je po naravi bolj miren, mu to lažje uspeva.
To pa ne pomeni, da postanemo neobčutljivi ali da ne smemo mirno ugovarjati zaradi krivic, ki se nam godijo. Vemo, da je Jezus sam »protestiral«, ko so ga zasliševali pred velikim duhovnikom. »Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je mirno odgovoril: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« (Jn 18,21-24).
Kako bi bilo lepo živeti z ljudmi, ki ne vračajo udarca. Takega niti ne moreš napadati, razoroži te. In če bi se to dogajalo na višji ravni, v mednarodni politiki, bi ne bilo več vojn. Tako pa se z vračanjem udarca za udarec sovraštva s sovraštvom, gorje samo stopnjuje.
oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2008) 12, str. 74

Pred nekaj leti so nama zdravniki povedali, da sva neplodna in ne bova mogla imeti svojih otrok. Neplodnost naju je zaznamovala in korenito spremenila najino življenje. Hvala Bogu sva tudi v takšni preizkušnji ostala skupaj in pogumno zreva v prihodnost. Vsako leto pa naju še posebej božični prazniki navdajo z veliko žalostjo. Pogled na jaslice, Jožefa, Marijo in majhnega Jezusa naju spominja na tisto, česar najbolj pogrešava – to je na najinega otroka, ki ga nimava. Kaj lahko narediva, da bodo bližnji božični prazniki vir veselja tudi za naju oz. nas, ki ne moremo imeti svojih otrok?

Za zakonce je ena največjih preizkušenj tista, ko spoznata, da ne moreta imeti svojih otrok. Takšna preizkušnja se ne kaže samo v tem, da ne bosta postala biološka starša, temveč se dotika njunih najglobljih odnosov, samopodob in odnosov do najbližjih. Stalna vprašanja, ali bo žena vendarle zanosila in ali je problem pri njem ali pri njej, se prepletajo z vprašanji staršev in prijateljev, kdaj bodo otroci. Takšna in podobna vprašanja predstavljajo stisko, ki je številni zakonci ne morejo rešiti. Zato ni redko, da zakonci zaradi takšne preizkušnje preprosto obupajo in se celo razidejo.
V »katoliških krogih« se velikokrat poudarjata vrednoti družine in otrok. V ta namen se ustanavljajo in oblikujejo zakonske skupine ter se organizirajo različne oblike predavanj in srečanj. Pogostokrat pa se ob tem nehote spregleda številne zakonce, ki iz različnih razlogov ne morejo imeti svojih otrok. Besede duhovnikov in drugih pastoralnih delavcev o otrocih v srcih neplodnih zakoncev pogostokrat odmevajo kot bolečina in spomin na njihovo veliko preizkušnjo. Še več. Vsakoletni božični prazniki jih s svojo pozitivno zgodbo – presenetljivo – navdajajo z bolečino in občutkom, da so sami in da jima manjka otrok. Prav tako si ob tem nekateri zastavljajo tudi vprašanje, ali sta sploh še družina, ker nimata otrok? Ali naj sploh postavita jaslice in majhnega Jezusa, ki ju spominja na tistega otroka, ki si ga želita in ga pogrešata? S takšnimi vprašanji in dilemami se v Sloveniji sooča vedno več zakoncev. Po javno dostopnih podatkih se z začasno ali trajno neplodnostjo sooča že vsak peti par in število narašča. Razlogi so zelo različni, od telesnih pa vse do psiholoških in duhovnih. Na splošno velja, da so takšni zakonci povabljeni, da odkrijejo vzroke svoje neplodnosti, prav tako pa se lahko odločijo za tiste oblike zdravljenja, ki so etično sprejemljive. Ob tem velja, da ima neplodnost svoj vzrok tudi v duševnem in duhovnem življenju. Zato številni strokovnjaki vedno bolj poudarjajo pomen srečanj, kjer neplodni zakonci premišljujejo Božjo besedo, molijo in ubesedijo svoje bolečine ter preizkušnje. Takšna srečanja jim pomagajo osmisliti svoje skupno življenje brez otrok, nekaterim pa pomaga, da se osvobodijo tistih nezavednih napetosti, ki so glavni vzrok njihove neplodnosti.
Božični prazniki so zato priložnost, da se spomnimo vseh tistih zakoncev in družin, ki svoje starševstvo živijo brez svojih otrok. Njihove zakonske zveze so odprte za t.i. »socialno« in »duhovno« starševstvo, ko se lahko podarjajo v korist širše župnijske skupnosti in družbe. V tem so podobni številnim svetopisemskim osebam, ki sicer niso imele svojih telesnih otrok, imele pa so številne duhovne otroke. Svetopisemski zakonci kot npr. Abraham in Sara, Izak in Rebeka, Elizabeta in Zaharija, dolga desetletja niso mogli imeti svojih otrok ter so svojo neplodnost v molitvi in v služenju bližnjim prinašali pred Božji oltar. Prav tako pa so neplodni zakonci podobni osebam npr. Janezu Krstniku, preroku Jeremiji in ne nazadnje Jezusu, ki so bili in so še duhovni očetje številnim generacijam kristjanov. Sveti adventni čas in božični prazniki so zato dnevi, ko še posebej slavimo vrednoti družine in starševstva, pa naj bo to v telesnem ali pa v duhovnega pomenu. V božjih očeh so vsi zakonci enako dragoceni in poklicani k istemu večnemu cilju.
dr. Tadej Strehovec

Kaj je res, Ognjišče (2010) 12, str. 35

Postala bom mama, ob tem sem bila neizmerno vesela.
Ljubila sem te od prvega trenutka. Skrbela sem zate po svojih najboljših močeh, vsaj mislila sem tako. Borila sem se skupaj s tabo in tu pa tam prestajala težke minute. Ni mi bilo težko, vedela sem, da je vse to zaradi tebe – tebe, ki te imam rada. Tebe, ki sem ti podarila življenje in te hotela popeljati skozi njegovo lepoto. A žal nama to ni bilo dano. Čeprav sva si že od začetka podarila najino veliko srce, se tvoje ni izoblikovalo. Nikoli ne bom slišala bitja tvojega srca.
Veš, hudo mi je zate. Zelo hudo. Ne vem, če me je v življenju že kaj bolj prizadelo kot to, da tebe, ki si bil v meni, ne bom rodila.
Ob vsem tem jočem … jočem … Predlagali smo mi, naj se izjočem. To je proces žalovanja. To so trenutki, ki jih podarjam samo tebi, ki si osem tednov živel pod mojim srcem, v slovo. Le še enkrat ti lahko zašepetam, ne, ne bom šepetala, na ves glas ti vpijem: »Rada te imam!« In čeprav sem rekla, da je to zadnjič, vedi, tega, da si bil v meni, ne bom nikoli pozabila. Čeprav so te umetno odstranili, je tvoja sled ostala trajna. Sled, ki me na svoj način še vedno greje. Sled, ki mi daje upanje, da je ta toplota, ki je ostala po tebi, le še dodaten vir ljubezni, da bomo vsi skupaj naslednjič zmagali.
… in da bom nekega srečnega dne spet jokala, jokala od veselja, ker bo poleg mene utripalo novo srce.
Zala

Koliko tisoč otrok, ki bi jim lahko srce bílo, se ne rodi, ker mati in oče tega nista hotela. Ti pa si izgubila svojega otroka, ki si ga tako želela. Življenje je za nekatere največji zaklad, za druge pa ovira za udobno življenje. Vsak spočet otrok, tudi če je še čisto na začetku, ima dušo, ki jo je Bog ustvaril in ne bo umrla – živela bo večno. Naj bo to tvoj, tako zaželeni in ljubljeni že od prvega trenutka, ali eden od tistih neštetih, ki jim niso pustili, da bi se rodili.
Včasih so teologi razpravljali in pisali debele knjige o tem, kaj bo z spočetimi in nedonošenimi otroki. Da bi jih Bog pogubil, si niso mogli predstavljati. Razlagali so, da jih bo Bog poslal v »limb«, poseben kraj, kjer so starozavezni očaki in drugi pravični čakali, da jih Jezus odreši in vzame k sebi v svojo slavo. Nekateri so razlagali, da jih bo Bog ob koncu sveta, dal na posebno preizkušnjo, da si pridobijo nebesa. Danes so vsi, s papežem vred, prepričani, da bo Jezus nedolžna bitja vzel k sebi, ker je zanje trpel in umrl, kot so pri njem betlehemski otroci, ki jih je Herod dal umoriti in jih Cerkev časti kot prve mučence, ker so dali svoje življenje za Jezusa, tudi če ga niso poznali. Spominjamo se jih v teh božičnih dneh (28. decembra).
Prav je, da svojemu nerojenemu otroku na ves glas zagotavljaš: »Rada te imam«, ker te ima tudi on rad. Ne samo, da bo »njegova sled ostala trajna«, on živi pri Bogu in se k njemu lahko zatekaš kot priprošnjiku. Po smrti pa se bosta lahko združila v božji ljubezni. Jaz imam tudi starejšega bratca v nebesih, ki mi pomaga. Umrl je kot dojenček. Velikokrat se mu priporočam in on mi pomaga pri Bogu s svojo priprošnjo, saj je moj brat.
Ob božičnih praznikih nehaj žalovati. Veseli se tega angelčka, ki bo vedno bedel nad teboj in tvojo družino. In ta tvoj otrok, ki je v nebesih, naj prosi za vašo družino, da se uresniči tvoja želja, da boš »nekega dne spet jokala, jokala od veselja, ker bo poleg mene utripalo novo srce«.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 12, str. 76