Pustne maškare
»Ne, nočem biti tudi letos Pika Nogavička, to sem bila že lani, hočem biti Rdeča Kapica,« je trmarila mala Sara, ko jo je mama hotela našemiti za maškarado. »Pa boš spet Pika Nogavička, le kaj je to takega,« se ni dala mali upornici prepričati mama. »Ne, pa ne bom in ne bom!« je rekla mala že skoraj v joku. »No, pa jo našemi v Rdečo Kapico,« se je vmešal oče, ki ju je ves čas opazoval. »Saj pri tebi vse doseže,« se je pojezila še nanj. »No, no, Mojca, malo pa si že prestroga,« se je nasmehnil Tone svoji ženi ter jo nežno pobožal po roki. »Saj vem, da moram popustiti, tako kot vedno, ko gre za tvojo ljubljenko,« se je vdala. »Kaj pa naj bo, le ona nama je še ostala, ko so vsi trije fantje že na svojem,« je rekel in gledal ženo, ki je oblačila malo, da gredo na pustno predstavo.
Spomini so mu ušli več desetletij nazaj, ko sta se tudi onadva pripravljala na pustovanje. On je že doštudiral, ona pa je bila tik pred diplomo. Živela sta vsak pri svojih starših, a sta bila par, trdno odločena, da se, ko tudi Mojca doštudira, poročita.
Zabava se je zavlekla pozno v noč. Ves prepaden je bil, ko je opazil, da je Mojca opita. Skoraj nikoli ni pokusila alkohola, zato ni bil pozoren na to, kaj pije. Sedela je v družbi treh deklet, svojih sošolk, in se na ves glas smejala.
»Mojca, pridi, peljal te bom domov,« je stopil k njej. »Nikamor ne grem, sploh pa ne s teboj, saj nisi moj angel varuh,« je rekla in spet dvignila kozarec. Vzel ga ji je iz rok: »Dovolj je bilo,« je rekel in jo hotel dvigniti. »Jo bom že jaz peljal,« se je vmešal Matej in jo zaščitniško objel okrog ramen. »Ja, on me bo peljal, on je vsaj tak, ki ve, kako je treba z ženskami, in ni taka mevža kot ti,« mu je zabrusila. Zgroženo je strmel v dekle, ki mu je toliko pomenila in si je z njo želel ustvariti družino, in jo je varoval. Nič še ni bilo med njima, spoštoval jo je. Matej pa je bil veternjak, ki se je z dekleti le poigraval in strl marsikatero srce – in zdaj hoče streti še Mojčino.
»Jo bom jaz peljala,« se je ponudila ena izmed deklet, »ko boš trezna, pa naj te vozi tisti, za katerega se boš odločila, zdaj pa domov spat!« Hvaležno jo je pogledal in stopil ven. Počakal je, da so jo stlačile v avto, potem pa peljal za njimi.
Šele ko se je doma spravil v posteljo, se je strl. Ni mogel dojeti, kaj se mu je zgodilo nocoj, počutil se je ponižanega in užaljenega. Še nihče ga ni tako ponižal kot dekle, ki jo je imel tako rad.
Ves neprespan je stopil zjutraj v kuhinjo, kjer sta starša že sedela pri zajtrku. »Ste se imeli sinoči lepo?« ga je vprašal oče. »Ne, jaz ne. Mojca je preveč popila, me ozmerjala z mevžo in se hotela peljati z Matejem.« »Pa se je peljala?« sta ga vprašala oba hkrati. »Ne, jo je peljala sošolka Simona. Za njima sem vozil do Mojčinega doma,« je povedal.
»In kaj sedaj? Si ji zameril?« ga je vprašal oče. »Ne, nisem, sem pa zelo žalosten in ne vem, kaj naj naredim, naj prekinem z njo, ne vem, če ji bom še kdaj zaupal,« je povesil glavo.
»Naj ti nekaj poveva z očetom,« je spregovorila mati, »ali boš skušal naju ubogati, pa presodi sam, dovolj si star in pameten.« Gledal je in čakal – pričakoval je, da bosta rekla: »Pusti vse skupaj, to dekle te ni vredno.« Ostal je brez besed. »Midva bi ji na tvojem mestu pomagala. Dekle, nevajeno pijače, tudi družba, tiste njene prijateljice niso najboljše zanjo, pa jo je zaneslo in se je spozabila. Nama je bila vedno všeč, iz zelo dobre verne družine je, dobra žena bi ti bila, slaba družba je naredila svoje … Poskusi, morda pa le ni tako slabo mislila – bodi pa previden.« Hvaležno ju je pogledal. »Pogovoril se bom z njo, a obljubim nič zelo sem prizadet,« je skoraj trmasto dejal. »Odpuščanje dela človeka plemenitega, zamera je pa greh,« je blago rekla mati. Razumevajoče jo je pogledal in odšel v službo.
Še isti dan jo je počakal pred fakulteto. S sklonjeno glavo je sama stopala po stopnicah. Poklical jo je, ona pa je hotela mimo njega, kot da ne sliši. »Mojca, sedi v avto, pogovoriti se morava.« »S tabo se ne morem več pogovarjati, da ti rečem ‘oprosti’, je premalo, ker vem, da mi ne boš mogel oprostiti, preveč sem te prizadela,« ga je pogledala.
Oči je imela rdeče od joka in v njih je videl eno samo žalost in bolečino. Zasmilila se mu je. »Dobro premisli še enkrat sinočnje besede,« je rekel. »Iz tebe je govorila pijača in upam, da nisi mislila resno. Eno te prosim: te sošolke niso dobra družba zate, odloči se zanje ali zame. Jaz sem ti že odpustil, sem pa neizmerno žalosten.« Tiho je zaihtela in odšla.
Nekaj časa sta se kar malce izogibala drug drugega. Ona se je poglobila v študij, on pa je cele dneve čepel v pisarni, skoraj ni hodil ven. Ko sta se srečala, sta si izmenjala nekaj besed in odšla vsak zase. Od tiste noči se s kolegicami ni več družila, le s tisto, ki jo je bila takrat peljala domov in je bila res pošteno dekle.
Kar nekaj časa je preteklo in ko se je prepričal, da se tista noč ne bo ponovila, je čutil, da ji lahko zopet zaupa. Spet sta našla pot drug k drugemu. Poročila sta se in si ustvarila družino. Nikoli ni obžaloval, da je takrat poslušal nasvet svojih staršev, saj bi se sam najbrž odločil drugače.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 56
Dejal je, da so Prevčevi verna družina in povezana z župnijo: »Oče Božidar je cerkveni pevec, mama Julijana hodi redno k maši in je ‘taksist’ najmlajšima, Cene in Domen sta ministranta, sestra Nika obiskuje verouk v petem razredu in sodeluje pri otroškem pevskem zboru ter je sodelovala pri kolednikih, najmlajša Ema pa obiskuje verouk v prvem razredu.«
– Kolikšen del klicev in prošenj prihaja za molitev za zdravje, če to mogoče oceniti? Kličejo tudi mladi, ki se znajdejo v tej preizkušnji?
– Ko vstopite v sobo, kjer vas čaka mladostnik s težko boleznijo – kaj vas pričaka tam?
Kaj si mladi v takih trenutkih največkrat želijo?
Ti pa si vedno!
Lush Gjergi, življenjepisec blažene Matere Terezije, je leta 1989 to sveto ženo obiskal v Kalkuti. Bila je hudo bolna, priključena na aparate. Vprašala ga je, če ve, zakaj trpi. Ni ji znal odgovoriti. Ona pa je dejala: »Pripravljam Jezusovo vrnitev v Albanijo.« Dejansko se je 14. in 15. oktobra tega leta vrnila v Albanijo. Zanimivo je, da je obiskala najprej grob diktatorja Enverja Hodže, ki je albanskemu narodu in družini Matere Terezije storil toliko hudega. Pokleknila je in molila na grobu. Celo tolažila je diktatorjevo ženo! Nato je šla na grob svoje matere in sestre. S tem je dala lep zgled vsem Albancem, da je spravo mogoče doseči samo z ljubeznijo in odpuščanjem.
»Kaj pa če res ne bo nikogar?« je mož začel dvomiti, saj sva slišala, kako od mraza poka drevje v gozdu.
Vzemimo v roke Sveto pismo, odprimo peto poglavje Matejevega evangelija in se v duhu povzpnimo z Jezusom na grič ob obali Galilejskega jezera … Prisluhnimo ‘uverturi’ v njegov govor: Blagor ubogim … žalostnim, usmiljenim, čistim … Stopimo na pot, ki jo Jezus Kristus zarisuje kot odgovor na željo po sreči – po resnični sreči, ki je človeku prirojena. V teh besedah je obsežena vsa Postava, vseh Deset zapovedi, a izražajo jih na nov način, ki ga je prinesel Kristus.
… dopolnitev postave
Govor na gori nam zarisuje pot k resnični sreči, v osmerih blagrih postavlja kažipote, ki nas usmerjajo. Jezus jih je postavil na začetku svojega javnega delovanja kot temelj: ustavo ali ‘magno carto’ krščanstva. Današnji kristjan ničesar ne potrebuje bolj kakor veselje, ki ga črpa iz vere, in to mora izpričevati z vsem svojim življenjem. Trdno zaupanje, da moramo živeti iz evangelija z radostjo in s tem izpolnjevati njegove zahteve, je prvi pogoj verske prenove in evangelizacije sveta. Vprašajmo se, če v današnjem svetu res pričujemo za to, da je življenje blagrov pot k sreči in da daje našemu življenju in delovanju najgloblji smisel?
Blagri so pot, ki jo je Jezus prehodil od rojstva v Betlehemu do smrti na križu. Razkrivajo obraz Sina Božjega, križanega in vstalega, so njegova podoba. Na križu je uresničil prvi del blagrov: bil je ubog, krotak, trpeč, lačen, žejen pravice, čistega srca, miroljuben in preganjan. Vstali pa uresniči drugi del blagrov: njegovo je božje kraljestvo, je potolažen, podeduje zemljo, je nasičen, doseže usmiljenje, vidi Boga in je Božji Sin. Blagri razkrivajo tudi obrise skupnosti, v kateri živijo bratje in sestre enega srca in enega duha. Vabijo nas, da tudi mi delamo to, kar ‘smo’, se pravi, da živimo iz resničnosti, ki smo jo prejeli pri svetem krstu.
Približujemo se Gori blagrov, kjer se je začelo Jezusovo oznanjevanje in so množice, zbrane od vsepovsod, slišale ‘ustavo’ Božjega kraljestva. Jezus blagruje tiste, ki so slabotni, zatirani … na glavo postavlja človeško lestvico vrednot … Sedanja cerkev ne stoji prav na tistem kraju, kjer je Jezus govoril množici, bilo je bližje jezeru. Tam je nekdaj (4. stol.) stala cerkev in manjši samostan, ostanki zidov so še vidni – tam naj bi bilo spominsko mesto Govora na gori. Sedanjo cerkev so kasneje zgradili nekoliko višje, na bolj razglednem kraju. Čudovita okolica takoj navduši: pogled objema griče, ravnino pod nami, jezero, okoliške vasi in mesta … kljub veliki množici romarjev, je tu čutiti nekaj posebnega, nekaj, kar vabi k molitvi, zbranosti … Palme, cedre, evkalipti in drugo sredozemsko rastje … izredno lepo urejena okolica, cvetoča pobočja, ki se spuščajo proti jezeru, valovita gričevnata pokrajina … Stojimo v cerkvi: osmerokotni tloris spominja na blagre, na oknih pod kupolo so tudi izpisani. Odprt hodnik okrog in okrog, loki, ki usmerjajo k oltarju … skozi okna pa lahko občudujemo jezero … Za mašo se zberemo zunaj v parku, pod mogočnimi drevesi, s pogledom na cerkev in jezero v dolini. Maša v čast Kristusu kralju, pater nam prebira govor na gori (Mt 5–7 poglavje), ki ga drugače pri maši nikoli ne beremo v celoti. Naš glavni pridigar pa je Jezus sam, zato se prepustim njegovim besedam, ki dobivajo v tem čudovitem okolju prav poseben pomen: Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, … blagor krotkim … Najraje bi z gore proti jezeru odšel kar peš, da bi si današnje doživetje še bolj vtisnil v srce. (mč)
Dalj časa ko smo poročeni, bolj si lahko priznamo, da niti točno ne vemo, kako in predvsem zakaj sva si postala všeč, postala fant in punca, sanjala o prihodnosti, sedaj pa že toliko in toliko let živiva skupaj. Pogosto minejo leta in ob dnevnih obveznostih pozabiva nase in na najino skupno sobivanje. Hitrost zunanjega sveta nas drug od drugega še bolj odtujuje, pa vendar si z leti vsak zakonski par vztrajno in zagotovo gradi svojo t. i. zakonsko osebo, ki je zelo edinstvena in tako zelo samo njuna. Ta zakonska oseba, drugače rečeno njuno, skupaj izoblikovano vzdušje, se z leti tudi spreminja. Čeprav sta dve osebi (»moža in ženo ju je ustvaril«, (1Mz 1,27)), se zakonca z leti vedno bolj poznata in naj bi postajala eno. Tako na eni strani vsak zase hrepeni po samostojnem in notranje umirjenem življenju, hkrati pa si želi bližine, sočutja in razumevanja s strani sozakonca.