Midva kot zakonca
Dalj časa ko smo poročeni, bolj si lahko priznamo, da niti točno ne vemo, kako in predvsem zakaj sva si postala všeč, postala fant in punca, sanjala o prihodnosti, sedaj pa že toliko in toliko let živiva skupaj. Pogosto minejo leta in ob dnevnih obveznostih pozabiva nase in na najino skupno sobivanje. Hitrost zunanjega sveta nas drug od drugega še bolj odtujuje, pa vendar si z leti vsak zakonski par vztrajno in zagotovo gradi svojo t. i. zakonsko osebo, ki je zelo edinstvena in tako zelo samo njuna. Ta zakonska oseba, drugače rečeno njuno, skupaj izoblikovano vzdušje, se z leti tudi spreminja. Čeprav sta dve osebi (»moža in ženo ju je ustvaril«, (1Mz 1,27)), se zakonca z leti vedno bolj poznata in naj bi postajala eno. Tako na eni strani vsak zase hrepeni po samostojnem in notranje umirjenem življenju, hkrati pa si želi bližine, sočutja in razumevanja s strani sozakonca.
Eden od ciljev zakonskega življenja je lahko (če se zakonca tako odločita) lastno in hkrati skupno zorenje v smeri vedno boljšega človeka. V sebi lahko s pomočjo našega duhovnega sveta uresničujemo graditev Novega Jeruzalema (Raz 21), ki se v zakonskem življenju kaže v medsebojnem spoštovanju in podpiranju, sprejemanju sebe in sozakonca, prijaznosti, zaupanju, seveda tudi v skupnemu trudu pri vzgoji otrok in skupnem zagotavljanju materialnih dobrin.
Žal pa se nam pogosto zatakne pri medsebojnem približevanju in medsebojnem trudu za razumevanje so‑zakonca. Ko mine zaljubljenost, zakon lahko postane rutinsko sobivanje z nekom, ki ga niti ne poznam, lahko pa se zakonca odločita, da bosta stopila na pot doživljenjskega spoznavanja samega sebe in sozakonca. To je velika zavestna odločitev, ki nam skupno življenje lahko drugače osmisli. Škoda je, kadar so glavna vez med zakonci le še skrbi za otroke, za materialno preživetje in skupni dopusti. Še slabše je, ko večino skupnega časa preživimo pred televizijo ali računalnikom ali v pogovorih o politiki in sosedih. Ni egoistično, če v zakonu damo na prvo mesto sebe – s tem mislim, da zberemo pogum in sozakoncu pričnemo govoriti o svojem notranjem svetu.
Vsak od naju je v zakonski odnos prinesel svojo zgodovino in svoj način vedenja, mišljenja in čustvovanja. Normalno je, da smo si različni. Sprejetje te različnosti in delitev mojega notranjega sveta s tabo, draga žena/dragi mož, bo sicer povečalo mojo ranljivost. Prosim te le, da me poslušaš in ne deliš nasvetov. Včasih sem tako na tleh, da niti ne najdem besed. Želim ti le povedati, da sem občasno preplavljen s čudnimi strahovi in vzdušji. Še najtežje pa je, da sem v tem sam. No, ni nam treba biti sami. Obljubili smo si, da bomo skupaj v dobrem in slabem, in k tej obljubi pritiče, da si bova stala ob strani, ko bo lepo in ko bo težko. Vsak od naju se lahko odloči, da bo o tem tudi spregovoril in govoril. Tako bo najina sreča podvojena in nesreča razpolovljena.
Delitev najine zgodbe v zakonskih skupinah nama da moč skozi zavedanje, da nisva sama. Skupna molitev naju opogumlja, ko veva, da je z nama Duh božji. (www.toplina.net)
Janez Logar, zakonski in družinski terapevt
Ognjišče (2016) 01, str. 19
»Boš nama pomagala okrasiti božično drevesce,« sta me povabili mama Marička in Trezka. Kar zavriskala sem od veselja, saj mi doma niso pustili, da ne bi strla kakšne steklene kroglice. »Ga bomo prej postavili, da ne bo treba pri petrolejki,« je rekla mama Marička. Z vso vnemo sem se lotila dela. Hitela sem obešat papirnate okraske, vse, kar je bilo kaj bolj vredno, je bilo nekaj v poseben papir zavitih bombonov, ki so že nekaj let romali na drevešček in jih nihče ni pojedel, da bi bili za naslednji božič.
Po kratkem sprehodu ob reki zavijem spet v središče mesta, kičasto okrašenega, porabniško nasilnega. Počasi grem mimo farne cerkve. Bilo bi grdo, če ne bi vstopil vsaj za hip in sklenil svoja premišljevanja. Sam si ne morem pomagati prav dosti.
Da bi dobili nazaj življenjsko energijo, moramo ob vsaki zarji izkoristiti nov dan. Bog v vsakem izmed nas pripravlja nekaj čisto novega.
Kot otrok je v četrtem letu prebolela klopov meningitis in kronično vnetje srednjega ušesa. Oglušela je na obe ušesi. Hoteli so ji pomagati z operacijo, ki pa ni uspela. S sluhom je izgubljala tudi govor. Obiskovala je posebno osnovno šolo, kjer so jo učili govoriti. Naučili so jo branja z ust. Takrat še niso poznali znakovnega jezika – jezika s kretnjami. Bila je bistra deklica. Ko je dobila slušni aparat za eno uho, se je izboljšal tudi govor. Do drugega letnika poklicne šole je uporabljala ta aparat. Potem je dobila zaušesni aparat. Sluh pa se je slabšal, Vrstile so se močne vrtoglavice z bruhanjem, težave z ravnotežjem, bolečine. Slušni živec je odmrl, aparat ni več pomagal.
Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) v poglavju o molitvi piše tudi o »molitvenem boju«, kajti »kdor moli, se bojuje zoper samega sebe, zoper okolje in zlati zoper skušnjavca, ki stori vse, da bi človeka odvrnil od molitve«. Našteva tudi težave pri molitvi. »Raztresenost je pogostna težava pri naši molitvi. Odvrača pozornost od Boga in nam more odkriti tisto, na kar smo navezani. Tedaj se mora naše srce spet ponižno vrniti h Gospodu. Molitev ogroža tudi suhota. Kdor premaga suhoto, se more v veri oklepati Gospoda tudi brez občutene tolažbe. Naveličanost je oblika duhovne lenobe, ki nastane zaradi popuščanja v čuječnosti in zaradi malomarnosti srca.« Izkušeni duhovni voditelj p. Tomaš Špidlik modro svetuje: »Danes se ljudje ne zberejo lahko. Psihološko ustrezen se zdi nasvet: moliti kratko, toda pogosto. Posvečati delo z dobrimi nameni in t.i. ‘zdihljaji’. Tako bo molitev nehala biti obremenjujoča dolžnost, začeli bomo moliti tudi brez besede.« (sč)
Celovška Mohorjeva družba je izdala zajeten zbornik, posvečen dr. Valentinu Inzku (1923–2002), neutrudnemu vsestranskemu delavcu za Slovence in za njihovo ohranitev na avstrijskem Koroškem. Ko je ta plemeniti mož pred leti razmišljal o svojem življenju, je zapisal: »Če pregledam svoje 27-letno poklicno in javno delovanje, potem z mirnim srcem lahko rečem, da so bila izpolnjena ta leta z doslednim delom za narod. Vse to pa je bilo možno zaradi opore, ki sem pri tem delu našel v družini.« Devet let je vodil Narodni svet koroških Slovencev, potem pa so ga njegovi nasprotniki zvijačno ‘odžagali’. To ga je prizadelo, ne pa potrlo. »Kdor stoji v javnem življenju sredi odločitev, mora računati tudi z razočaranji. Vendar me taki trenutki v mojem življenju nikdar niso potrli, temveč sem se po vsaki težji življenjski preizkušnji vprašal, kako bom zastavil v bodoče svoje sile še bolj v prid slovenske narodne skupnosti na Koroškem.« Na njegovem grobu v rojstnih Svečah je napis: »Služil je Rodu in Gospodu,« ki povzema vsebino njegovega življenja in dela.
Rodil se je 22. januarja v kmečki hiši pri Pregleju v Svečah, na domu Einspielerjev, ki je dal slovenskemu narodu vrsto požrtvovalnih in za duhovni razvoj na Koroškem zaslužnih mož; šest duhovnikov med njimi Andreja (1813–1888), ki je bil skupaj s Slomškom in Antonom Janežičem ustanovitelj Mohorjeve družbe. Mati je bila učiteljica Marija Einspieler, oče Valentin Inzko pa orožnik. Mali Foltej je obiskoval najprej dvojezično šolo v Svečah, gimnazijo v Celovcu, nadaljeval pa na glavni šoli v Borovljah. Vpisal se je na učiteljišče, leta 1942 je moral k vojakom; konec vojne je dočakal v ujetništvu,od koder se je vrnil marca 1946. Na univerz v Gradcu je študij slavistike končal z doktoratom leta 1949. Leto prej, 30. marca 1948 se je pri Gospe Sveti poročil z učiteljico Marijo Ziherl, begunko iz Vodic nad Ljubljano, sorodnico Einspielerjevih. 
Njuno, čez zlato poroko segajočo ljubezen so obogatili štirje otroci: Zdravko (1949), Marija (1951), Zala (1952) in Alenka (1956). »Svoji ženi Marinki sem hvaležen za njeno razumevanje v vseh letih najinega skupnega življenja,« je povedal v pogovoru za Ognjišče ob 75-letnici. »Bila je najmočnejša opora pri vseh mojih dejavnostih ter v mnogih zadevah najzanesljivejša svetovalka.« Najprej je poučeval slovenščino, zgodovino in zemljepisna klasični in realni gimnaziji v Celovcu, zatem pa na celovškem učiteljišču, dokler ni bil (1963) imenovan za strokovnega nadzornika za Državno gimnazijo za Slovence v Celovcu. Kot profesor je pri pouku ustvarjal družinsko vzdušje, veliko so tudi prepevali. Poleg šolske dejavnosti je sodeloval na domala vseh področjih življenja koroških Slovencev. Veliko je pisal: bil je odbornik Mohorjeve, sodeloval je pri verskem listu Nedelja, pri slovenskih oddajah celovškega radia. 
V domači župniji je bil organist pri svitnah (adventnih zornicah). Ustanovil je Katoliško prosveto, Zvezo slovenskih katoliških izobražencev. Leta 1960 je bil izvoljen za predsednika novoustanovljenega Narodnega sveta koroških Slovencev, ki ga je vodil devet let in v tem času je bil tudi urednik Našega tednika. Odmeven je bil njegov delež na sinodi krške/celovške škofije; na njej je Nemce na Koroškem prosil odpuščanja za vse, kar so jim Slovenci slabega storili. Ko mu je sin Zdravko dejal, da je bila to “odlična taktična poteza”, je oče Inzko odgovoril, da je to storil “iz čisto krščanskih nagibov”. Izvoljen je bil v osrednjo komisijo sinode ter skupaj z dr. Ernestom Waldsteinom pomagal pripraviti nemško-slovenski sinodalni dokument Sožitje Nemcev in Slovencev v koroški Cerkvi. Plod sinode je bila tudi publikacija Das gemeinsame Karnten-Skupna Koroška, ki sta jo omenjena moža skoraj dvajset let. V spominskem zapisu, ki ga je škof Egon Kapellari pripravil za omenjeni zbornik, pove, da je ob svojem škofovskem posvečenju v celovški stolnici 21. januarja 1982 navajal besedilo te sinode, ki vabi k sodelovanju “v duhu krščanske ljubezni”.
Proti koncu avgusta 2002 ga je na domu v Svečah zadela kap in nekaj mesecev kasneje, 6. novembra je za vedno zaprl oči. Sin Zdravko se spominja: »Še malo pred smrtjo mi je rekel: Ti si en fajn pub. Nekaj podobnega je rekel tudi sestrama (Zali in Alenki, Marija je namreč leta 1995 umrla za rakom in to je bil za starše boleč udarec). Smrt je sprejel vdano in je mirno zaspal. S sestrama smo bili v bolnišnici, tudi mama. Tiho smo pomolili in ga še pobožali. Na mrtvaški oder smo ga položili v njegovi domači hiši pri Pregleju v Svečah, v tisti šiši, kjer se je rodil, in ogromna množica ga je spremljala k zadnjemu počitku.« Škof Egon Kapellari piše, da se je kot celovški škof s profesorjem Inzkom pogosto pogovarjal in da mu je mnogokrat dobro svetoval. »Ko je umrl, sem bil že dve leti graško-sekovski škof. Rad sem na željo njegove družine vodil mašo zadušnico v Svečah.« V svojem zapisu pričuje: »V krščanski veri je bil doktor Inzko po nauku katoliške Cerkve vse življenje globoko zakoreninjen. Pogosto izrečena tridelna formula za slovensko katoliško identiteto Bog, mati, domovina je bilo navdihujoče obzorje tudi tega zvestega sina Cerkve.«
Iz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.« Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.
V letih po končani 2. svetovni vojni so bili pri nas učbeniki za zgodovino pisani po sovjetskem vzoru. V pregledu zgodovine starega veka je pri rimskem obdobju prvega stoletja ‘našega štetja’ pisalo tudi tole: »V tistem času je v Judeji baje živel neki Kristus.« Danes so zelo redki strokovnjaki v našem svetu, ki bi dvomili o zgodovinskem obstoju Jezusa iz Nazareta. Ne glede na to ali je zgodovinar veren ali ateist. Tudi vedno bolj temeljito poznavanje judovstva in helenizma v 1. stoletju potrjuje pristnost tako novozaveznih podatkov, kot zapisov o Kristusu, ki so se ohranili v delih judovskih in poganskih rimskih kronistov tistega časa. Posebno prepričljive so tiste poteze v ravnanju in govorjenju Jezusa iz Nazareta, kjer se Jezus na avtentičnem ozadju mišljenjskih in duhovnih gibanj svojega judovskega okolja izpostavi s popolnoma nepričakovanimi izjavami.
Jasno je torej, da so pisci, ki so svoje delo opravili trideset, štirideset ali petdeset let po dogodkih, bili ljudje, ki so o Jezusu vedeli in verjeli veliko več, kot more ugotoviti zgodovinska stroka. Za stroko tudi ne bo zmanjkalo vprašanj, zakaj se ‘poročila’ evangelistov tako razlikujejo in jih pogosto ni mogoče uskladiti med seboj. Celo to ni jasno, kako je potekal sodni proces pred judovskim in pred rimskim sodiščem in kakšna je bila prava osnova za smrtno obsodbo. A verniki se kot verniki zanašamo na pričevanje tistih, ki so se z njim srečali po vstajenju. Apostol Peter pravi v svojem govoru v Cezareji: »Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih« (Apd 10,40-41). Kristjani nismo zato, ker verjamemo, da je Jezus iz Nazareta zgodovinska oseba, ampak zato, ker verujemo tem pričam in verujemo, da smo sami vstopili v kontinuiteto z njihovim pričevanjem. Da smo zdaj tudi mi priče, da je vstal in je rešitelj za celotno človeštvo. Kaj pa more tu reči zgodovinar? Charles Dodd takole piše v svojem delu Začetnik krščanstva: »Te ljudi je nekaj spremenilo. (…) Tu imamo resničen ‘zgodovinski dogodek’. V življenju teh ljudi je to vrh prejšnjih dogodkov, ki so jih ohranili v svojih spominih na Jezusa, in ustvarjalno izhodišče za nove vrste dogodkov; te je svet kmalu spoznal. To je iz njih napravilo nove ljudi, toda pomenilo je tudi rojstvo novega občestva« (str. 132 sl.).