Avtor: marko

LETA 44 pred Kr. UMORJEN GAJ JULIJ CEZAR

60 zarotnikov pod vodstvom Bruta in Kasija umori rimskega državnika in vojskovodjo Gaja Julija Cezarja.

 

LETA 1820 UMRL KLEMEN MARIJA DVORŽAK

DUHOVNIK, TEOLOG, REDEMPTORIST NEMŠKO-ČEŠKEGA RODU, SVETNIK (* 1751)

Življenjsko geslo tega ‘pokoncilskega’ svetnika, apostola Dunaja in Varšave, buditelja verske pomladi v janzenistični in jožefinski zimi, je bilo: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!« V svojem razgibanem življenju, ki ni bilo posebno dolgo, je napravil ogromno dobrega kljub temu, da je na vsakem koraku naletel na ovire in nasprotovanja. Najprej se je moral boriti za svoj poklic, potem pa za svoje redovnike. Velikokrat je kazalo, da je bilo vse njegovo delo čisto zaman, vendar Klemen ni nikdar obupal.

več:
S. Čuk. sv. Klemen Dvoržak: Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 3 (2011), 27.
v knjigi Pekovski vajenec iz Znojma, ki smo jo izdali pri Ognjišču

njegova misel:

• Le pogum! Bog je Gospodar; on ureja vse v svojo čast in v naše dobro in nihče se mu ne more upirati. Vsi človeški načrti, naj bodo še tako spretno zasnovani, služijo samo spolnjevanju njegove svete volje.

 

LETA 1810 ROJEN JOŽEF VIRK

DUHOVNIK IN PESNIK († 1880)

Pred dvesto leti se je rodil na Podrečju pri Domžalah Jožef Virk, ki je kot duhovnik služboval po Koroškem in Štajerskem. Spadal je v Slomškov krog. Pisal je posvetne, nabožne in prigodne pesmi in mnoge so uglasbene. Od nabožnih je največ Marijinih, ki jih pojemo še danes (Srce moje naj Mariji slavo poje; Veš, o Marija; Spet kliče nas venčani maj). Od posvetnih je najbolj znana pesem Slovensko dekle.

 

LETA 1867 ROJEN JOŽE DEBEVEC

TEOLOG, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1938

Iz rodnih Begunj pri Cerk­ni­ci je odšel v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo in študij bogoslovja, zatem je na Dunaju dosegel doktorat iz teologije. Na Dunaju in v Gradcu je študiral klasične jezike. Večji del svojega življenja je bil profesor v Kranju in Ljubljani. Veliko je tudi pisal, zlasti za mladino, in v mladinskih vzgojnih povestih Ljubezen do mamice (1893) ter Vzori in boji opisuje v obliki pisem dogodke in ljudi iz gimnazijskih let v Ljubljani. Njegovo največje delo je prvi popolni slovenski prevod Dantejeve pesnitve Divina commedia (Božanska komedija, 1915–1925), ki ji je napisal tudi uvodno študijo.

več:
S. Čuk, Jože Debevec (1867-1938): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2018), 42-43.

o njem:

• Živo čuteč, estetsko izobražen človek, ki mu je umetnost, zlasti literarna, vir neprecenljivih duhovnih užitkov; nikoli si ne domišlja, da je prodrl v skrivnosti te umetnosti, … neugnano hrepeni po razodetju vse lepote v umetnosti, tako je hrepenel vse svoje življenje, in to mu je bila ena najpomembnejših osebnih zaslug: stotinam je pobudil in vzgojil čut za slovstveno in literarno delo. … Iz te želje, da bi nam Slovencem posredoval kar se da veliko literarnih vrednot, torej v osnovi vzgojne želje, je zraslo tudi največje in najtežje Debevčevo delo: prevod Dantejeve Divine comedie. Tudi ta prevod nam kaže pravega ljubitelja velike umetnine, tiste in take, ki se ji moraš približati s sveto spoštljivostjo, veliko izobrazbo in resno voljo do dela. (Jakob Šolar)

 

LETA 1883 ROJEN SAŠA ŠANTEL

SLIKAR, VIOLINIST, SKLADATELJ IN PEDAGOG († 1945)

Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega ‘pojava’ je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander). Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški ‘geni’ so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.

Mati Avgusta (1852-1935) se je uveljavila predvsem kot slikarka portretov; njena prvorojenka Henrika (1874-1940) je bila bolj vsestranska slikarka in je delala tudi nekaj za cerkve; druga hči Avgusta (1876-1968), ki je skoraj štirideset let (dočakala jih je 92) posvetila poučevanju, je najraje slikala pokrajine in tihožitja. Saša pa je bil slikar, grafik in knjižni ilustrator, uporabljal je različne tehnike in ustvarjal najrazličnejše motive. V njem je najbolj prišla na površje tudi glasbena nadarjenost Šantlovih. Uveljavil se je kot skladatelj, ustanavljal in vodil je pevske zbore, igral pri raznih orkestrih. Deloval pa je tudi s peresom: pisal je članke o slikarstvu in glasbi, poročila in razmišljanja o razstavah, življenjepise…

več:
S. Čuk, Saša Šantel: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1993), 44-45.

 

Leta 1897 umrl MATIJA VALJAVEC

pesnik, pripovednik, jezikoslovec, zbiralec ljudskega slovstva in prevajalec (* 1831)

Od vseh del pisatelja in pesnika Matija Valjavca se je bralcem najbolj priljubila pripovedna pravljica Pastir (1859), ki je doživela več prevodov in številne ponatise. Kot slikanica je prvič izšla leta 1944. Matija Valjavec je bil že v dijaških letih zapisovalec ljudskega izročila, predvsem pesmi, ki so izšle v Štrekljevi zbirki Slovenske narodne pesmi.

več:
S. Čuk, Matija Valjavec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1997), 28-29.

 

LETA 1936 PRVI ČLOVEK

PRELETI 100 M NA SMUČEH

Smučarski skoki so ‘paradna disciplina’ slovenskega zimskega športa in so neločljivo povezani s Planico. V dolini pod Poncami je bila po načrtih inženirja Stanka Bloudka zgrajena velika skakalnica, ki so jo preizkusili 4. februarja 1934, ko je s skokom, dolgim 60 metrov, zmagal domačin Franc Palme. Planica je postala znana po smučarskem svetu, ko je 15. marca 1936 avstrijski skakalec Sepp Bradl kot prvi človek na smučeh preletel prek sto metrov – 101 meter. Leta 1969 je bila v dolini Pod Poncami zgrajena nova velikanka bratov Lada in Janeza Goriška.

 

LETA 1944 ROJENA CECILIJA (JOŽA) KOBAL

REDOVNICA, GLASBENA PEDAGOGINJA († 1991)

Rodila se je v Vrhpolju pri Vipavi, v glasbeni svet jo je uvajal domači župnik Branko Rudež. Nižjo glasbeno šolo je kot gimnazijka obiskovala v Postojni, po maturi je vstopila v red uršulink. Glasbene študije je nadaljevala v Zagrebu in Ljubljani, po diplomi iz orgel pri prof. Hubertu Bergantu (1976) pa še v Gradcu. Kot vrhunska organistka je prirejala tudi samostojne orgelske koncerte. Na Orglarski šoli v Ljubljani je poučevala klavir in orgle in se uveljavila kot odlična glasbena pedagoginja.

 

LETA 1959 UMRL JULIJ NARDIN

SLOVENSKI FIZIK, IZUMITELJ (* 1877)

Rojen v Gorici, diplomiral iz matematike in fizike na Dunaju in bil od leta 1905 do 1913 profesor na prvi slovenski realki v Idriji, nato na ljubljanski klasični gimnaziji in tehniški srednji šoli in redni profesor na ljubljanski medicinski fakulteti. Ustanovil je fizikalni inštitut in postal njegov prvi vodja. Ukvarjal se je z novostmi v fiziki in tehniki, sodi med pionirje v letalstvu in elektrotehniki in začetnike kibernetske misli na Slovenskem. Ukvarjal se je tudi z vetrnimi napravami, h katerim se je vedno znova vračal. Kot teoretik je sodeloval z začetnikoma slovenskega letalstva Franjem Bratino in Edvardom Rusjanom ter leta 1911 tudi sam izdelal letalo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1804 ROJEN JOHANN STRAUSS STAREJŠI

AVSTRIJSKI VIOLINIST, DIRIGENT IN ROMANTIČNI SKLADATELJ († 1849)

Na Dunaju je zagledal luč sveta Johann Strauss starejši, ki velja za utemeljitelja dunajske plesne glasbe, zlasti znamenitega dunajskega valčka. “Kralj valčka” je postal njegov sin Johann (1825-1899).

 

LETA 1894 ROJEN ENGELBERT BESEDNJAK

POLITIK IN PUBLICIST, BOREC ZA PRAVICE NARODNIH MANJŠIN († 1968)

Politik, časnikar in publicist Engelbert Besednjak je med študijem prava na dunajski univerzi navezal stike s krogom krščansko-socialnih poslancev. Leta 1924 je bil izvoljen za poslanca v rimski parlament, kjer je zagovarjal pravice slovenske in hrvaške manjšine v Italiji. Kot član Kongresa evropskih narodnih manjšin je zahteval zaščito za vse evropske narodne manjšine. Leta 1954 je ustanovil Novi list in zagovarjal manjšinsko politiko, ki naj temelji na krepki narodni zavesti in v dobrih odnosih z domovino.

 

LETA 1924 UMRL FRANC KOS

SLOVENSKI ZGODOVINAR (* 1853)

Ko se začenja v zadnjih desetletjih 19. stoletja slovensko kritično zgodovinopisje (Franc Kos in njegova generacija, ki je začela sistematično zbirati vire in jih kritično pretresati ter tako postavila spoznavanje slovenske preteklosti na trdna tla), se je takoj vnovič uveljavila koncepcija skupne zgodovine slovenskega naroda, po kratkem posebnem zanimanju za politično zgodovino pa tudi vse močnejše usmerjanje v probleme gospodarske in družbene, posebej pa tudi kolonizacijske zgodovine na slovenskih tleh, zlasti za dobo od narodnega prebujenja naprej v povezanosti s kulturno in literarno zgodovino. (Bogo Grafenauer, Zgodovina Slovencev)

Pisatelj Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, kako se je rodila njegova zgodovinska povest Pod svobodnim soncem. “Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo, ki je izšlo tedaj. Takoj me je vprašal: ‘Fantič, ali si to prebral?’ – ‘Nisem je še.’ – ‘Beri in študiraj!’ Imel je odprto tam, kjer Sloven odgovarja: ‘Doklercajt (tako je rekel Krek) je kaj sonca in doklercajt je kaj mečev, se Sloven ne poda.’ Samo to mi je navedel. Nato je rekel: ‘Vidiš, v naši stari zgodovini je polno imenitne snovi za vas pismarje, kralje fantazije. Loti se kaj takega!”‘ Zbiratelj tistega gradiva, ki ga je imel pred sabo Krek, je bil zgodovinar Franc Kos, ki je umrl na današnji dan.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2003) 12

 

LETA 1954 UMRLA m. ELIZABETA KREMŽAR

REDOVNICA URŠULINKA, PESNICA (* 1878)

Mati Elizabeta Kremžar, redovnica uršulinka, velja za najboljšo slovensko religiozno pesnico. V svojih pesmih je izpovedovala predvsem svojo ljubezen do Jezusa v evharistiji, do nebeške matere Marije. Izšle so v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji, Cvetje na poti življenja.. Precej njenih pesmi je bilo uglasbenih . Pisatelj Ivan Tavčar je na smrtni postelji želel, da mu je žena Franja brala pesmi M. Elizabete.

več:
S. Čuk, mati Elizabeta Kremžar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2004), 70-71.

nekaj njenih razmišljanj, verzov:

• Naše mame nikoli nisem videla drugje kot pri molitvi in delu. Z najstrožjim opazovanjem nisem našla pri nji nobene napake, saj so bile njene misli vedno obrnjene na Boga. Preprosta, neuka žena je zajemala veliko vzgojno modrost iz vere. Vzgajala je bolj z zgledom kot z besedo. Ko sem ji nekoč, še otrok, pripovedovala nekaj ne ravno spodbudnega o neki osebi, mi ni nič odgovorila, kakor da je moje pripovedovanje preslišala. Njen molk je pri meni opravil več, kot bi bile dosegle besede. Spoznala sem, da se o slabostih bližnjega brez potrebe ne sme govoriti in bila sem ozdravljena.”
  
• Najlepši trenutki, o to so pač tisti, / ko z Jezusom vračam se sklenjenih rok, / ko gledam in molim in ljubim le Njega, / ko čutim le eno: da z mano je Bog.
  
• Tudi v tistih temnih dnevih, / ki veselja ne poznajo, / v tistih tesno bridkih urah, / ko v očeh solze igrajo, / ti si, Jezus moj.
  
• Poznam skrivnost: od jutra v noč / je On edini tvoja moč, / ki v hostiji te čaka.
  
• Pozdravljena, Mati dobrega sveta, / ti zvezda blesteča sredi noči, / na morju življenja v besnečih viharjih / čolnič ti vodi nam preko čeri.
  
• Ljubljena slovenska hiša, / tiha sredi tihih trat, / ali še spoštljivo hraniš / nad vse dragi tvoj zaklad? // Ali še visi pod križem / tvojih dedov blagoslov, / lepi hišni rožni venec, / priča tolikih rodov?
  
• Mati! / Katero morje je širje / ko tvoje srce? / Katero brezno je globlje / kot tvoje roke?
  
• V zvezdah je zapisano: / Mati z mano se raduje, / z mano moli in trpi, / nad menoj ljubeče čuje.
  
• Mati, svetuj nam na zemeljski poti, / strma je, težka, korak negotov; / preko nevarnosti naj nam pomaga / tvoja beseda in tvoj blagoslov.
  več:

 

LETA 1965 UMRL STANKO PREMRL

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG (* 1880)

“Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi,” je zapisal glasbeni zgodovinar Stanko Trobina v svoji knjigi Slovenski cerkveni skladatelji (Založba Obzorja, Maribor 1972). V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji.” Med njegovimi cerkvenimi pesmimi, ki so postale “ljudske”, naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ob slovesu so mu zapeli njegov čudovito lepi rekviem – latinsko mašo za rajne.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2005) 3

 

LETA 1983 UMRL ANTON SUHADOLC

»PLEČNIKOV INŽENIR« (* 1897)

Po osnovni in srednji šoli v rojstni Ljubljani je bil med prvo svetovno vojno vpoklican k vojakom. Po vojni se je vpisal na gradbeni oddelek ljubljanske Tehnike. Študij je nadaljeval in končal v Brnu na Moravskem. Leta 1923 se je seznanil z mojstrom Jožetom Plečnikom, in s svojim znanjem iz gradbeništva, zlasti statike, je postal eden najpomembnejših izvajalcev cele vrste Plečnikovih zamisli. Plečniku se je znal približati tudi kot človek – postal mu je najbližji prijatelj in pobratim.

njegova misel:

• Očividno sem bil Plečniku všeč in sva bila skupaj skoro vsak dan, če ne v šoli, pa pozneje na njegovem domu.

 

LETA 2008 UMRLA CHIARA LUBICH

VODITELJICA GIBANJA FOKOLAROV (* 1920)

“Če bi morala danes zapustiti to Zemljo in bi me prosili za besedo, za zadnjo besedo, ki izraža naš ideal, bi vam rekla – prepričana, da me boste prav razumeli -: “Bodite družina.” So med vami takšni, ki trpijo zaradi duhovnih in moralnih preizkušenj? Treba jih je razumeti, kakor jih razume mati in še bolj kot mati. Razsvetlite jih z besedo in z zgledom. Okrog njih naj nikoli ne zmanjka družinske topline, nasprotno, še povečajte jo. So med vami takšni, ki trpijo telesno? Ti naj bodo vaši najljubši bratje. Trpite z njimi in skušajte do dna razumeti njihove bolečine. Naj bodo deležni sadov vašega apostolskega življenja, da bodo vedeli, da so k njim prispevali več kot drugi.” To je del oporoke, ki jo je na božični praznik, 25. decembra 1973, napisala Chiara Lubich, ustanoviteljica Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. “To Zemljo” je zapustila 14. marca 2008. Pri pogrebni svečanosti v rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja so brali dolg odlomek iz Janezovega evangelija – Jezusovo oporoko, ki je Chiaro navdihovala pri njenem apostolskem delovanju.

… več o njej: pričevanje, v: Ognjišče (2008) 5

nekaj njenih razmišljanj:

• Morali bi razširiti srce, da bi dobilo mere Jezusovega srca. Koliko dela! Vendar je edino, ki je potrebno.
  
• Kristjan ne bo znal izražati Jezusa, če ne posluša Božjih besed in po njih ne živi.
  
• Če smo kristjani, je v nas milost, torej Kristusovo življenje, in z njim imamo brez dvoma Božjo luč in tudi ljubezen.
  
• Naša naloga je, da živimo (Božjo) besedo v sedanjem trenutku našega življenja.

 

iskalec in zbiiralec Marko Čuk

LETA 1753 ROJEN JOŽEF ŠKRINAR

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PREVAJALEC SP († 1825)

Sin ljubljanskega mestnega sodnika je po osnovni in srednji šoli študiral bogoslovje. Kot duhovnik (od leta 1776) je služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Zgornjih Gorjah pri Bledu. Dragoceno je bilo njegovo sodelovanje pri Japljevem prevodu Svetega pisma (1784–1802). Prevedel je modrostne knjige Stare zaveze in nekatere druge. Leta 1799 je za Japljem prevzel vodstvo izhajanja Svetega pisma, ker je pisal lepši jezik. Zaradi lepega jezika so ljudje veliko brali Škrinarjeve nabožne spise.

 

LETA 1832 ROJEN JOSIP MARN

LITERARNI ZGODOVINAR, ČASNIKAR IN ŠOLNIK († 1893)

Župnik v rodni Štangi ga je naučil pisati in brati, in ga poslal v ljubljanske šole (alojzijevišče), kjer je pomagal pri Slovenskem verskem časopisu in kmalu začel pisati krajše članke zabavne vsebine. Po posvečenju je bil kaplan v Horjulu, leta 1859 je postal stalen veroučitelj na ljubljanski nižji gimnaziji, pri Miklošiču na Dunaju opravil izpit iz slovenščine kot glavnega predmeta in bil 1863 imenovan za pravega gimnazijskega učitelja. Nekaj let je bil tudi predsednik Slovenske matice in častni kanonih ljubljanskega kapitlja. V gimnaziji je poučeval slovenščino brez knjig , šele po mnogih borbah je januarja 1860 slovenščina postala obvezen predmet za vse dijake slovenske narodnosti, ocena iz nje pa je bila enokopravna vsem ostalim.

Najpomembnejše Marnovo delo pa je 30 letnikov Jezičnika, kjer se kažejo vse njegove sposobnosti. Najprej je začel sodelovati pri Praprotnikovem Učiteljskem tovarišu, njegove prispevke (pomenki o slovenskem pisanju) pa so ponatisnili v posebni brošuri – Jezičniku. Le prvi osem let se je držal začrtane smeri (o jeziku), potem pa je začel pripravljati tematske številke, o svojem učitelju Metelku, Pohlinu, Vodniku, Bleiweisu… to so predvsem njihove biografske skice, nekatere pa dopolnjuje tudi z odlomki njihovih del…

 

LETA 1836 ROJEN JOŽEF ISKRAČ

PESNIK, KMET IN MLINAR († 1900)

Rodil se je v kmečki družini na Loki pri Vojniku. Po štirih letih gimnazije v Celju ni bilo več sredstev za šolanje, zato se je lotil najprej kmetovanja v Črešnjicah, zatem pa je postal mlinar v Špitaliču pri Konjicah, nazadnje pa posestnik in župan v Razdelju. Leta 1859 je začel zbirati narodne pravljice in pripovedke ter jih objavljal v raznih listih skupaj s svojimi pesmimi. Njegovo največje delo je epska pesnitev v 15 spevih Veronika Deseniška (1863), ki je izšla v Janežičevem Cvetju iz domačih in tujih logov.

 

LETA 1860 ROJEN HUGO WOLF

SLOVENSKO-AVSTRIJSKI SKLADATELJ († 1903)

Avstrijski skladatelj, rojen v Slovenjem Gradcu, je bil slab učenec, odlikoval se je le v glasbi. Glasbeni študij je začel na dunajskem konservatoriju, nadaljeval pa ga je sam. Velja za preroditelja nemškega samospeva, v katerega je vnesel nova dramatična obzorja. Duhovno je bil navezan na velike romantike. Leta 1897 se mu je omračil um, umrl je leta 1903 na Dunaju.

več:
S. Čuk, Tartinijevo in Wolfovo leto: Priloga, v: Ognjišče 3 (2020), 55-57.

 

LETA 1916 ROJEN ARNOLD TOVORNIK

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC, PRVAK MARIBORSKE DRAME († 1976)

Arnold Tovornik, doma iz Selnice ob Dravi, je bil pred vojno častnik, med vojno v nemškem ujetništvu, po vojni pa je nastopil igralsko pot v Drami SNG Maribor. Začel je z manjšimi, večinoma komičnimi vlogami, nato pa je oblikoval vedno zahtevnejše like; postal prvak mariborskega gledališča in eden najodličnejših slovenskih igralcev. Bil je zastaven silak, priljuden in poln humorja. Igral je tudi nežne, krhke in tragične osebnosti.

 

LETA 1917 ROJEN FRANCE LOKAR

DUHOVNIK IN PESNIK († 1994)

Rojen v Polju pri Višnji Gori, leta 1943 ga je škof Rožman posvetil v duhovnika, do leta 1959 je bil najprej kaplan in nato župnik v Kostanjevici na Krki, potem je enajst let služboval v Starem trgu in naslednjih enajst v Gornjem Logatcu, potem pa je odšel za župnika na Lipoglav. Po upokojitvi je živel v stiškem samostanu. Urejal je Družinsko pratiko (1969-1978) in izdal dvanajst pesniških zbirk (Posute ceste, Tiha srečanja, Kmet … V pesmih je izražal svojo vznemirjenost srca in duše. V okolju stiškega samostana se je še bolj razgledoval po globini svoje duševnosti in izostreno opazoval človeške tegobe, stiske in razočaranja. Čim več tistega, kar je doživljal v svoji občutljivi duši, je želel ubesediti in ohraniti za druge.

 

LETA 1935 ROJEN JOŽE MLINARIČ

KL. FILOLOG, ZGODOVINAR, ARHIVAR, AKADEMIK († 2021)

Po maturi na klasični gimnaziji v svojem Mariboru je na Univerzi v Ljubljani študiral najprej klasične jezike, nato pa diplomiral še na oddelku za zgodovino. Sprva je poučeval zgodovino na srednji šoli, po letu 1995 pa je bil profesor za zgodovino srednjega in novega veka na Univerzi v Mariboru. Posvečal se je zlasti raziskovanju naših samostanov starejših redov (cistercijanov, kartuzijanov, dominikancev). Sad tega je osem obsežnih monografij. Za njegovo delo mu je papež sv. Janez Pavel II. podelil naslov viteza sv. Gregorija Velikega.

 

LETA 1975 UMRL IVO ANDRIĆ

BOSANSKI KNJIŽEVNIK IN DIPLOMAT, NOBELOVEC 1961 (* 1892)

Doma blizu Travnika v Bosni, književnost je študiral na filozofski fakulteti v Zagrebu, v Gradcu in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil kot zagovornik osvoboditve južnih Slovanov izpod A-O nekaj časa zaprt. Zavzemal se je za povezovanje jug. narodov, po vojni pa je bil diplomat, najprej v Vatikanu, potem pa po nekaterih drugih prestolnicah Evrope. Ob začetku 2. svetovne vojne je bil predstavnik jug. vlade v Berlinu, vendar se je zaradi nestrinjanja z jug. oblastmi vrnil v Beograd in živel v osami. Deset let po vojni se je pridružil partiji in postane predsednik jug. zveze pisateljev. Prvo prozo je objavljal po letu 1911. Najbolj prepoznaven je bil v svojih pripovedkah, pisal je romane in novele, tudi feljtone, eseje … Motive je jemal iz razgibane bosanske zgodovine … Andrić je v svetu znan predvsem po svojih dveh romanih Most na Drini in Travniška kronika. Njegovo pripovedovanje se odlikuje po prepričljivem opisovanju okolice in obnašanja, ne pa tudi po psihološki obravnavi njegovih likov, v katerem bolj spominja na naturalizem 19. stoletja. Je edini dobitnik Nobelove nagrade za književnost, s področja Jugoslavije, ki jo je prejel leta 1961 za roman Most na Drini kakor tudi za celotno dotedanje delo na »zgodovini enega naroda«. Po razpadu Jugoslavije ga imajo Srbi za svojega, medtem, ko ga Hrvatje menijo, da je tudi hrvaški književnik.

nekaj njegovih misli:

• Čudno, kako malo je treba, da bi bili srečni; še bolj čudno je, da nam prav tista malenkost manjka.
• Kaj nam koristijo tudi najboljši vzori iz preteklosti, če z njihovo pomočjo ne gremo dlje od njih v iskanju in delovanju?
• Včasih sredi dejavnega življenja mahoma začutimo, kako vse odhaja, kako stvari zapuščajo svet in človek človeka. Tedaj se vrnem v svojo samoto, k pravemu domu svoje zavesti.
• Nič od tega, kar človek v življenjskem nagonu postavlja in gradi, ni v mojih očeh boljše in vrednejše kakor mostovi … Last so vsakogar, do vsakogar so enaki, koristni, postavljeni smiselno, na kraju, kjer se križa največ človeških potreb.
• Ni bedak, kdor ne zna brati. Bedak je, kdor misli, da je vse res, kar prebere.

 

LETA 1983 UMRL ANTON SLODNJAK

LITERARNI ZGODOVINAR, KRITIK, PISATELJ IN PREŠERNOSLOVEC (* 1899)

Trinajstega junija, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Anto­na Padovanskega, bi praznoval svoj stoti rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovi­narjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo.

več:
S. Čuk, Anton Slodnjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1999), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Kaj izločajo človeške duše, da se kopiči med nami sovraštvo, zavist in želja po trpljenju sočloveka kakor neprodoren dim, ki nam zastira pogled na krvaveča srca?
  
• Ali ni lepota sorodna ali celo istovetna s tisto močjo, ki vabi človeka najsilneje k Bogu?

 

LETA 1992 UMRL JOŽE PREŠEREN

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, VODITELJ SKAVTOV NA TRŽAŠKEM (*1909)

Po mašniškem posvečenju leta 1933 je postal tajnik ljubljanskega škofa Rožmana, med vojno je v Rimu končal študij cerkvenega prava, po vojni pa se je naselil v Trstu. Vrgel se je na delo za slovensko mladino kot katehet in voditelj mladinskih vzgojnih organizacij. Z vsem srcem se je posvetil skavtom in skavtinjam ter zanje pripravil dragoceno knjigo Skavtski priročnik (1963) in molitvenik Kažipot (1983). Za članice slovenske Marijine družbe v Trstu je postavil nov Marijin dom, kjer je zanje pripravljal razna srečanja.

 

LETA 2004 UMRL FRANZ KONIG

AVSTRIJSKI ŠKOF IN KARDINAL (* 1905)

Kardinal Franz Konig, dolgoletni dunajski nadškof (1956-1985), spada med velike osebnosti Cerkve dvajsetega stoletja. Vidno vlo­go je odigral na drugem vatikanskem koncilu, po koncilu pa je nad petnajst let vodil Tajništvo za neverujoče. Po “stažu” je bil najsta­rejši kardinal, saj ga je v kardinalski zbor poklical še papež Janez XXIII.

več:
S. Čuk, Franz König: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2000), 58-59.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Zakon pomeni najvišjo obliko ljubezni, ki jo lahko doživimo na svetu, ko oba sogovornika spoznata, da je ljubljeno bitje vredno več kot lastni jaz… Fant in dekle sta zrela za zakon, kadar se njuna ljubezen spremeni v predanost.
  
• Ljubezen je čudež popolne povezanosti. Pomeni, da je človek povezan z Bogom kakor mladika z vinsko trto, pomeni, da tisto, kar nas povezuje z ljudmi, črpamo v Bogu. Pomeni, da jih ljubimo, razumemo in spoznavamo v božjem imenu.
  
• Če ljubimo, doživljamo čudež – nekdo drug nam pomeni več kot mi sami. Njegovo življenje nam velja več kot naše, ki ga bomo z veseljem žrtvovali zanj. Do tistih, ki jih ljubimo, čutimo spoštovanje in odgovornost.
  
• Ljubezen do bližnjega pomeni človeško dobroto, prijaznost, dobro besedo; marsikaj slabega se je zgodilo zaradi slabih odnosov, ker ljudje živijo drug ob drugem, ne da bi poka­zali vsaj nekoliko medsebojnega razumevanja.
  
• Če bo odraščajoči otrok spoznal, da starši tudi sami ravnajo tako, kot učijo njega, jim bo še naprej verjel, spo­štoval njihova načela, jim zaupal probleme, s katerimi se bo sre­čeval, in tudi želel njihov nasvet.
  
• V vrednotah človeka spoznamo vrednote večnosti, ki so nam potrebne, da se ne ločimo od Boga.
  
• Vera nam omogoča; da vztrajamo na pragu Skrivnosti, obenem pa nam dovoli, da spoznamo tudi božjo moč, ki oplodi in preoblikuje vsako življenje.
  
• Predvsem potrebujemo zaupanje. Kajti prihodnost religij je prihodnost človeka. Morda se ne zavedamo vedno dovolj, da je Bog ustvaril človeka za prihodnost.
  
• Trpljenje je človekova usoda. Od svojega prvega do zadnjega dne trpi tisočere bolečine – skrb, strah, tesno­bo, bolezen, starost, smrt… Tako kot si sledita dan in noč, tudi mi doživljamo svetle in mračne trenutke.

 

LETA 2013 UMRL ERNEST SAKSIDA

DUHOVNIK, SALEZIJANEC IN MISIJONAR V BRAZILIJI (* 1919)

»Leta minevajo: ker smo ustvarjena bitja, se vračamo k Stvarniku. Vsak človek je posebna zgodba. Ta zgodba je čudovita v luči velike noči, če smo uspeli v sebi ohraniti božjo podobo. Oktobra sem dopolnil 91 let. Ves čas sem lahko sodeloval v zgodbi ljubezni, v katero je vključenih veliko ljudi, da bi uresničili svoje poslanstvo do bližnjega, ki nam ga je zaupal Gospod.« Tako je v svojem pismu proti koncu oktobra 2010 izpovedal salezijanski duhovnik Ernest Saksida, ki je deloval kot misijonar v Braziliji 78 let: od leta 1935, ko je v to prostrano deželo odšel kot mlad fant, do 13. marca 2013, ko se je vrnil k Stvarniku. ‘Zgodba ljubezni’, ki jo v pismu omenja, je bila dejavna pomoč množici ‘otrok ceste’. Zanje je v najrevnejšem predelu mesta Corumba v zvezni pokrajini Mato Grosso ustanovil Don Boskovo mesto (Cidade Dom Bosco). Začelo se je s skromno leseno barako, sčasoma pa so tam zrasle velike stavbe za šole in delavnice, kjer se šola in vzgaja okoli 2000 mladih. To čudovito ‘zgodbo’ je ob pripovedi in pismih očeta Ernesta zapisal Tone Ciglar v knjigi s pomenljivim naslovom Pustite otroke k meni (Salve, Ljubljana 1996).

več:
S. Čuk, Ernest Saksida: Pričavanje, v: Ognjišče 5 (2013), 14-15.

 

LETA 2013 ZA PAPEŽA IZVOLJEN KARDINAL JORGE MARIA BERGOGLIO – PAPEŽ FRANČIŠEK

ARGENTINSKI ŠKOF, KARDINAL (* 1936)

Rodil se je v argentinskem Buenos Airesu staršem italijanskih priseljencev. Najprej je študiral kemijo in študij končal z diplomo. V kraju Villa Devoto je vstopil v bogoslovje, leta 1958 pa je stopil v noviciat Družbe Jezusove (jezuiti). Humanistične študije je leta 1963 končal v Čilu. Ko se je vrnil v Buenos Aires, je študiral filozofijo. Potem se je zanj začela leta pestrih nalog in služb: med letom 1964 in 1965 je poučeval književnost in psihologijo na dveh ustanovah v Buenos Airesu. V letih med 1967 in 1970 je v San Miguelu študiral teologijo. Duhovniško posvečenje je prejel 13. decembra 1969. V letih 1970 in 1971 je bil na tretji probaciji v Španiji, večne zaobljube pa je opravil 22. aprila 1973. V letih 1972 in 1973 je bil vzgojitelj novincev v San Miguelu. Obenem je bil profesor na teološki fakulteti, svetovalec jezuitske province ter rektor zavoda.

Leta 1973 je bil izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov in to službo je opravljal šest let. 1980. leta je bil premeščen v San Miguel, kjer je bil šest let rektor semenišča, obenem pa še župnik bližnjega kraja. Marca 1986 je odšel na doktorski študij v Nemčijo. Po vrnitvi v domovino je bil v Cordobi duhovni voditelj in spovednik.

Papež Janez Pavel II. ga je 1992. leta imenoval za pomožnega škofa v Buenos Airesu. Čez pet let je bil imenovan za nadškofa pomočnika iste nadškofije. Ob smrti kardinala Quarracina (1998) je postal nadškof ordinarij. Hkrati je bil tudi ordinarij za vernike vzhodnega katoliškega obreda, ki so prebivali v Argentini in niso imeli stika s svojim škofom. Leta 2001 ga je blaženi Janez Pavel II. imenoval za kardinala. Med leti 2005 in 2011 je bil predsednik Argentinske škofovske konference.

več:
S. Čuk, Papež Frančišek pet let preseneča: Priloga, v: Ognjišče 3 (2018), 50-57.
B. Rustja, Moli zame po slovensko: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2014), 14-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš. Dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.
  
• Vera ni luč, ki prežene vsako našo temo, ampak je svetilka, ki vodi naše korake ponoči in to zadostuje za pot.
  
• Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe.
  
• Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh.
  
• Milost ni za to, da nam okrasi življenje,ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.
  
• Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša z vselej odprtimi vrati.
  
• Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje.
  
• Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.
  
• Ko človek misli, da najde samega sebe, ko se oddaljuje od Boga, tedaj izgubi svoje življenje.
  
• Bog se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.
  
• Jezus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, okrepil in osvobodil.
  
• Razvila se je globalizacija brezbrižnosti … Skoraj neopazno postajamo nezmožni občutiti sočutje spričo bolečega krika drugih.
  
• Blagodejno je, če gremo iz sebe, da bi se združili z drugimi. Zapiranje vase pomeni, da okusimo grenek strup brezizhodnosti.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 604 UMRL PAPEŽ GREGOR VELIKI

BENEDIKTINEC, CERKVENI UČITELJ, PAPEŽ IN SVETNIK (* OKROG 540) – GOD 3. SEPTEMBER

Sv. Gregor Veliki, ki je bil naslednik apostola Petra na papeškem sedežu v letih 590-604, je bil “velik” kot bogoslovni pisatelj in voditelj Cerkve. Izkazal se je tudi kot velik glasbenik. Uredil je bogoslužje in določil, kako in kje se morajo določeni spevi peti. Pelo se je enoglasno brez glasbene spremljave. Po besedi “corus” (zbor pevcev) je to petje dobilo ime koral; papežu Gregorju pa se imenuje gregorijanski koral, ki je še danes v rabi pri bogoslužju.

 

LETA 1682 KRŠČEN GREGOR MAČEK

STAVBAR IN ARHITEKT SLOVENSKIH BAROČNIH CERKVA († 1745)

Slovenski baročni arhitekt Gregor Maček (rojen leta 1682) je bil do leta 1706 delovodja (polir) pri gradnji sedanje ljubljanske stolnice. Kasneje so po njegovih načrtih sezidali vrsto čudovitih baročnih cerkva na slovenskih tleh (Nova Štifta pri Ribnici, Šmarna gora, Šmartin pri Kranju, Limbarska gora)

 

LETA 1759 UMRL VALENTIN METZINGER

FRANCOSKI BAROČNI SLIKAR, KI JE ŽIVEL IN DELAL NA KRANJSKEM (KRŠČEN 19. APRIL 1699)

Sloves največjega mojstra baročnega slikarstva na Slovenskem si je s svojimi deli pridobil Valentin Metzinger, ki je bil po rodu Francoz in je prišel v Ljubljano okoli leta 1727. Slikal je predvsem za cerkve in njegove svetniške podobe, zlasti oltarne, najdemo po neštetih slovenskih cerkvah. Njegov čopič je ustvaril tudi sliko Marije s Planinske gore pri Postojni; pod njen plašč se stiskajo zastopniki vseh stanov.

 

LETA 1869 ROJEN JANKO BARLE

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, PISEC IN ETNOBOTANIK († 1941)

Pisatelj, etnograf, etnolog, zgodovinar in glasbenik Janko Barle, rojen v učiteljski družini v Budanjah pri Vipavi, je mladost preživel v Podzemlju v Beli Krajini. Srednjo šolo in bogoslovje je študiral v Zagrebu, kjer so mu zaupali pomembne službe na škofiji. Deloval je na številnih področjih, tudi na glasbenem in velja za reformatorja cerkvenega petja na Hrvaškem.

 

LETA 1877 ROJEN JOSIP DEMŠAR

DUHOVNIK IN PEDAGOG († 1980)

“Boste videli: ta grob bodo ljudje dan za dnem obiskovali,” je dejal bogoslovni profesor in ugledni psiholog dr. Anton Trstenjak ob pogrebu dr. Josipa Demšarja, najstarejšega slovenskega duhovnika, na ljubljanskih Žalah 3. junija 1980. Njegovo žlahtno, svetniško srce, ki je bílo 103 leta in 81 dni, se je ustavilo zadnji dan maja tistega leta. “Ko je ležal na mrtvaškem odru v šempetrski cerkvi, so se kropilci spoštljivo dotikali njegovega telesa, kakor delajo ljudje ob smrti svetnikov.” Profesor Demšar je dejansko bil svetnik, če svetost razumemo (pravilno) kot brezmejno dobroto. Za vse, ki so se srečevali z njim ob oltarju, v spovednici, v vsakdanjem življenju, v šolskih klopeh in predavalnicah, je bil razodetje Božje dobrote. “Poleg njegove splošno priznane dobrote smo na teološki fakulteti posebno cenili njegovo brezprimerno spoštovanje človeka in njegov kristalni duhovniški lik,” je ob pogrebu dejal dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete.

… več o njem si preberite v pričevanju Ognjišče 06_2007

nekaj njegovih razmišljanj:

• Vse življenje naj vas spremlja zaupanje do Božje Matere Marije.
  
• Nedeljska maša osrečuje.
  
• Žrtve, kateremu komu naloži njegov poklic, dajejo poklicnemu delu obilen blagoslov.
  
• Duhovnikom iz vsega srca želim, da bi bili dobri, saj nam Bog to vedno poplača.
  
• Katekizem je, podobno kot Sveto pismo, vedno živa in vedno nova knjiga, potrebna vsak čas in vsakemu kristjanu.

 

LETA 1881 UMRL ANTON FISTER (FUSTER)

ŠOLNIK, POLITIK, ANIMATOR DUNAJSKE REVOLUCIJE (* 1808)

Rojen v Radovljici, študiral je v Ljubljani in bil 1832 posvečen v mašnika. Bil je Čopov in Prešernov znanec in Čopova smrt ga je globoko pretresla. Po triletnem službovanju v lj. škofiji je prestopil v trž.-koprsko in bil nemški pridigar pri Novem sv. Antonu (1835–39). Kot tržaški duhovnik se je preselil v Gorico, kjer je poučeval verstvo in pedagogiko na modroslovnem učilišču (VII. in VIII. gimnazija) in v bogoslovju (1835–1847), kjer so ga imeli zaradi njegovega zanimivega nastopa in govorniškega daru elo radi. Doktoriral je iz filozofije na dunajski univerzi in bil 1847 imenovan za profesorja verstva in pedagogike na filozofski fakulteti dunajske univerze in obenem še za univerzitetnega pridigarja. Dijake je navduševal za politični in kulturni preporod in v marčni revoluciji na Dunaju 1848 k oboroženemu odporu za zmago revolucionarnih zahtev. Postal je vojaški kaplan in z akademiki šel na barikade. Leta 1848 je bil izvoljen v prvi državni zbor, ko pa so ga 7. marca 1849 razgnali (pri Kromerižu), je pobegnil v Nemčijo in iz Anglije v Sev. Ameriko, kjer je v Philadelphiji učil moderne jezike. Ko so ga v Avstriji pomilostili, se je 1876 vrnil, in objavil več spisov politične vsebine; njegovi spomini so važen vir za zgodovino revolucionarnih dogodkov 1848. V goriških letih je bil v ožjih stikih z Valentinom Staničem, goriškim bogoslovcem je omogočil učinkovito dušno-pastirsko delovanje, zato je v bogoslovju uvedel pouk slovenščine, ki pa ga je kmalu moral prekiniti (zaradi premajhne vztrajnosti slušateljev). Fister je na Dunaju sprva podpiral slovenske zadeve in se udeležil zborovanja za ustanovitev »Slovenije«, a kmalu zatem je narodno odpadel in dokončno prešel v nemško-radikalni tabor, tako da so ga 9. avgusta 1848 javno »izbrisali iz slov. rodu«.

 

LETA 1915 ROJEN STANKO PREK

MOJSTER IN PROFESOR KITARE († 1999)

Iz rodnega Solkana se je s starši preselil v Kočevje. Po učiteljišču v Ljubljani je diplomiral iz kitare na glasbeni akademiji v Münchnu in je nastopal na samostojnih koncertih na kitari. Bil je profesor glasbe v Ljubljani, Mariboru in Zagrebu. Posvečal se je tudi komponiranju. Priredil je dela drugih avtorjev, predvsem za kitaro. Sestavil je več glasbenih učbenikov: Šola za kitaro (1966), Akordi za kitaro, dur-mol (1951), Slovenske narodne pesmi za glas in kitaro ali harmoniko (1951). Ukvarjal se je tudi z narodopisjem.

 

LETA 1910 UMRL ANTON MEDVED

DUHOVNIK, PESNIK, DRAMATIK (* 1869)

Elegija ali žalostinka je lirska pesniška oblika grškega izvora. Prvotno so bile to pesmi žalostne vsebine in spremljali so jih s sviranjem na piščali. Po sodbi literarne kritike med najlepše pesmi Antona Medveda, ki je bil po poklicu duhovnik, spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pesnik je podedoval njen čustveni značaj in ni mogel preboleti njene prezgodnje smrti.

… več o njem si preberite v obletnici meseca – Ognjišče 05_1999

nekaj njegovih razmišljanj:

• Če bi se v ogledali / zrcalilo srce, / bi tolikokrat stali / pred njim lepi ljudje?
  
• O koliko ljudi trpi na sveti, / ki svoj živ dan ne najdejo srca, / da mogli bi zaupno ga objeti / in reči mu: Pri tebi sem doma.
  
• Kaj je brez upanja življenje, / in upanje brez vere – kaj?
  
• Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Tem kot da si daleč kje, / a Ti si blizu mene, Ti si – v meni.
  
• Dokler ni človek v črno zemljo legel, / po sreči hrepeni, / le česar duh nemirni ni dosegel, / v tem sluti srečo in za njo hiti.
  
• Ne more biti čista struga, / če val se v njej vali nečist, / ne more drug ljubiti druga, / če vlada v srcu mu zavist.
  
• Popolne sreče zemlja ti ne da, / na,j tudi vsako željo ti izpolni. / Mej svojih hrepenenje ne pozna, / iz želj rode se želje duši bolni.
  več:
  

 

LETA 1912 ROJEN IVO BRNČIĆ

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, LITERARNI KRITIK, PUBLICIST IN ESEJIST († 1943)

Pesnik in pisatelj Ivo Brnčić se je najbolj uveljavil kot literarni kritik in esejist. Bil je eden slovstvenih učencev velikega hrvaškega pisatelja in dramatika Miroslava Krleža. V njegovem slogu je pisal pesmi, pripovedne spise, slovstvene eseje in ocene. Za življenja ni izdal nobene knjige, njegovo izbrano delo je izšlo šele po drugi svetovni vojni. Izbor njegovih esejev in kritik je izšel leta 1954 z naslovom Generacija pred zaprtimi vrati.

 

LETA 1920 ROJENA BERTA UKMAR

GLEDALIŠKA IGRALKA († 1999)

Doma v Koprivi na Krasu, končala gospodinjsko šolo in delala kot uradnica. Med vojno je bila dejavna na raznih mitingih in gledaliških predstavah. Leta 1944 je bila internirana v Auschwitzu, po vojni pa je obiskovala dramsko šolo v Trstu in nastopala za tržaško gledališče, igrala je tudi na Ptuju in v PDG Nova Gorica, kjer je odigrala nekaj zelo uspelih vlog (Dogodek v mestu Gogi, Vojvodinja Malfijska …)

 

LETA 1940 UMRL SV. LUIGI ORIONE

ITALIJANSKI DUHOVNIK (* 1872)

“Don Luigi Orione vstaja pred našimi očmi kot čudovit in neverjeten izraz krščanske ljubezni. Nemogoče je v nekaj stavkih povzeti razburkano in včasih dramatično življenje moža, ki je samega sebe ponižno, a tudi posrečeno imenoval ,božji fakin’. Lahko pa rečemo, da je prav gotovo bil ena najodličnejših osebnosti tega stoletja zaradi svoje krščanske vere, ki jo je izpovedoval s svojo herojsko ljubeznijo. Bil je Kristusov duhovnik z vsem srcem in z veseljem. Prepotoval je Italijo in Latinsko Ameriko in posvetil svoje življenje tistim, ki najbolj trpijo zaradi nesreč, revščine, človeške hudobije,” je dejal papež Janez Pavel II., ko je 26. oktobra 1980 razglasil za blaženega Don Orioneja. 16. maja 2004 ga je prištel med svetnike.

… več o njem si preberite v pričevanju – Ognjišče 06_2004

nekaj njegovih razmišljanj:

• Poslanstvo duhovnika je reševati duše in hiteti za njimi, zlasti za tistimi, ki so se oddaljile od Boga. Do njih moramo čutiti posebno naklonjenost – ne nežnosti; ampak očetovske tolažbe in pomoči, da se vrnejo. Če je nujno, pustimo druge, ki niso tako potrebne pomoči. Jezus ni prišel za pravične, ampak za grešnike.
  
• Nikoli ne smem pozabiti, da je služba, ki mi je bila zaupana, služba usmiljenja, in bratom grešnikom moram izkazovati nekaj tiste neutrudne ljubezni, ki si jo tolikokrat izkazal moji duši, o Bog.
  
• Gospod mi je dal milost veliko trpeti na tej zemlji, ki so jo napojile tolike solze.
  
• Mali, ubogi, slepi, stari, stiskani, sirote, bolni so moje sanje, božja pesem, ki že leta in leta zveni v moji duši, v moji glavi in me vsega prevzema. Zaradi njih je moje srce ranjeno.
  
• Lepo vas prosim, drage sestre, ne govorite, da ste utrujene od dela, kajti beseda “utrujen zaradi preobilnega dela” v slovarju svetnikov ne obstaja… Življenje je kratko, potem bomo šli v nebesa in tam se bodo odpočile naše utrujene kosti.
  
• Zakaj nimamo vedno moči, da bi prenavljali družbo? Zakaj nimamo vedno moči, da bi potegnili ljudi za seboj? Manjka nam vera, goreča vera. Premalo živimo iz Boga in preveč od sveta. Živimo jetično duhovno življenje.
  
• Samo po ljubezni Jezusa Kristusa se bo rešil svet! Z ljubeznijo moramo napolniti jarke, ki ločujejo ljudi, polne sovraštva in sebičnosti.
  
• Tudi zunanje oblike verskega življenja so potrebne in koristne, vendar se razblinijo v nič, če pobožnost ni goreča, če ni resničnega notranjega življenja, globoke vernosti, zares pravilno oblikovane vest, če ne uresničujemo Kristusa v sebi.
  
• Samo Kristus in edino on je živi vir vere in ljubezni, ki lahko okrepi in prenovi posameznike in družbo. Samo Kristus more iz vseh narodov napraviti eno srce in eno dušo…
  
• Skušajte vedno ljubiti Gospoda, hodite po poti, ki vam jo je začrtal Bog. Ne želite drugega, kakor živeti po božjih zapovedih v skladu z vašim poklicem.

 

LETA 1945 UMRLA ANNE FRANK

JUDOVSKO-NEMŠKO DEKLE, PISATELJICA DNEVNIKA(* 1929)

“Nimam prijateljice. To je seveda treba razložiti, saj si ne more nihče misliti, da je trinajstletna deklica sama na svetu. In to tudi ni res. Imam ljubeznive starše in šestnajstletno sestro in, če vse seštejem, vsaj trideset takih znank, ki jim ponavadi pravi­mo prijateljice, vendar nisem nikoli bolj zaupna z njimi. Da bi ta srčno zaželena prijateljica postala v moji domišljiji še bolj resnična, ne bom kot vsi drugi pisala v dnevnik le dogodkov. Ta dnevnik naj postane moja prijateljica in ime ji je Kitty.” Tako beremo na prvih straneh svetovno znane knjige Dnevnik Ane Frank, ki ga je trinajstletna Anna začela pisati leta 1941, ko se je s svojo judovsko družino morala pred gestapom zateči v skrivališče na podstrešju neke hiše v Amsterdamu. Ko so jih 4. avgusta 1944 odkrili, so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče, konec vojne pa je dočakal samo njen oče Otto, ki je po vojni objavil hčerkin dnevnik. Ta je preveden v več kot 60 jezikov …

več v pričevanju – Ognjišče 07_2002

nekaj njenih misli:

• Jok je lahko olajšanje, če imaš človeka, pri katerem se lahko razjočeš.
  
• Vsa vprašanja okoli naše vzgoje, razvajenosti, hrane in sploh vsega bi se odvijala drugače, če bi bili odkriti in prijazni in ne bi vedno gledali na vse s slabe strani.
  
• Če je te strah ali če si osamljen in nesrečen, je gotovo naj­boljše zdravilo, da greš v naravo, kjer si sam z njo, z nebom in Bogom. Takrat začutiš, da je vse tako, kot mora biti, in da si želi Bog srečne ljudi v preprosti, srečni naravi.
  
• Bogastvo, ugled, vse to lahko izgubiš, sreča v lastnem srcu pa lahko samo zbledi, ugasne pa nikoli, in osrečevala te bo, dokler boš živ… Dokler lahko brez strahu gledaš v nebo, si v sebi do­ber in to te bo vedno znova osrečevalo.
  
• Mislim, da se ljubezni ne da izraziti z besedami. Ljubezen je, če nekoga razumeš, ga imaš rad in deliš z njim dobro in hudo. Tudi telesna ljubezen vedno spada sem. Nekaj si podelil, nekaj dal in nekaj prejel.
  
• Le kdor je srečen, lahko osreči tudi druge. Kdor ima pogum in zaupanje, v nesreči ne bo propadel.
  
• Če opazujem nebo, oblake, mesec in zvezde, me to pomiri, napolni s pričakovanjem. Narava me naredi ponižno in mi pomaga, da bolje prenašam udarce. Narava je edina stvar, ki se ne da ponarediti.
  
• Eno mnogih vprašanj, ki mi ne dajo miru, je tudi: zakaj imajo ženske pri mnogih narodih toliko slabši položaj kot moški. Vsakdo mora priznati, da to ni pravično, toda zame to ni dovolj: rada bi poznala pravi vzrok za te krivice.
  
• Ženske so pogumnejši vojščaki, prenesejo več bolečin in se bolj borijo za obstanek človeštva. kot se širokoustijo mnogi borci za svobodo.
  
• Ljudje bi bili boljši in prijaznejši, če bi si vsak večer pri­klicali pred oči, kaj so čez dan počeli, in potem premislili, kaj je bilo prav in kaj narobe. Na ta način se skušaš nehote vsak da znova poboljšati in sčasoma boš že kaj dosegel.

 

LETA 1958 ROJENA IRENA BAAR

SLOVENSKA SOPRANISTKA († 2006)

Hče glasbenikov, skladatelja Sama Vremšaka in operne solistke Tatjane Kralj, vnukinja slikarjev Toneta in Mare Kralj. Klavir je študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Aciju Bertonclju in solo petje pri prof. Evi Novšak-Houška in leta 1983 diplomirala iz solopetja. Izpopolnjevala se je na Visoki šoli za glasbo v Gradcu in v Salzburgu. Z velikimi uspehi je nastopala doma in na tujem (z Bamberškimi simfoniki v Koreji) in prejela številna priznanja, ter posnela več zgoščenk. Bila je tudi članica Slovenskega baročnega tria in drugih komornih zasedb, spada med največje pevke resne glasbe, tudi samospeva. Njena zadnja operna vloga je bila Margaretta v Faustu. Poučevala je na Srednji glasbeni in baletni šoli, kasneje na Akademiji za glasbo … Za svoje delo je leta 1995 prejela Betettovo nagrado.

 

LETA 1967 UMRL ALBIN KJUDER

UPRAVITELJ SLOVENSKEGA DELA TRŽAŠKE ŠKOFIJE (* 1893)

Doma iz Dutovelj je po posvečenju služboval kot kaplan (Barkovlje, Trst…), leta 1924 pa ga je tržaški škof Fogar imenoval za župnika in dekana v Tomaju, kjer je ostal do smrti, 43 let. Jeseni 1955 je bil na predlog apostolskega administratorja dr. Mihaela Toroša imenovan za apostolskega delegata msgr. Torošu za del tržaško-koprske škofije, ki je bila tedaj pod upravo lj. škofa. Kot prelat je dobil tudi vse škofovske pravice. 13. nov. 1955 je bil slovesno ustoličen v koprski stolnici in tako poleg župnije in obširne tomajske dekanije skrbel še za več kot 46 župnij tržaško-koprske škofije. Šest let je hodil po župnijah in birmoval – leta 1961 ga je papež Janez XXIII. imenoval za apostolskega administratorja slov. dela tržaško-koprske škofije in slov. dela reške škofije. Tako je bilo do leta 1964, ko je sv sedež imenoval za apostolskega administratorja za Slovensko Primorje Janeza Jenka .. Kjuder je bil mož globoke vere, dober govornik, zaveden Slovenec, glasbeno nadarjen, zgod. raziskovalec, knjižničar in dober organizator. Veliko časa je posvečal duhovnemu vodstvu velikega tomajskega samostana šolskih sester ter pouku deklet v gospodinjski šoli. Nudil je zatočišče slovenskim dijakom, zelo je skrbel za kulturno dogajanje na Krasu: povabil Virgila Ščeka, slikarja Toneta Kralja (poslikal tomajsko cerkev) veliko časa je posvetil knjižnici, ki je postala prava študijska knjižnica za širše področje. O tem uglednem kraškem duhovniku, je Marko Tavčar, tržaški pesnik in esejist, tudi Kjudrov pranečak napisal tudi knjigo Albin Kjuder Tomajski, ki jo je izdala celjska Mohorjeva družba.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1476 ROJEN KRIŠTOF pl. RAVBAR

drugi ljubljanski škof († 1536)

Krištof se je rodil v Trstu (kjer je bil njegov oče Nikolaj nekaj časa glavar) in tam tudi začel šolanje. Na prošnjo očeta, ga je cesar Friderik III., ustanovitelj ljubljanske škofije (1461), po smrti prvega škofa Lamberga leta 1488, imenoval za njegovega naslednika. Takrat je bilo Krištofu šele dvanajst let. Na potrditev iz Rima je bilo treba počakati do leta 1494 (s pogojem, da bo Krištof duhovniško posvečenje prejel šele z dopolnjenimi 22 leti, škofovsko posvečenje pa s 27.). To se je v resnici zgodilo šele po končanem študiju v Padovi, kjer je doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava (1501). Škofijo je tako dejansko vodil od leta 1502, do svoje smrti leta 1536. (v letih 1488–1497 ga je nadomeščal škof iz Pićna v Istri). Bil je odličen govornik, govoril je več jezikov, podprl je zidavo prezbiterija cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, poskrbel je za načrte novega škofijskega dvorca, ter mogočen renesančni dvorec v Gornjem Gradu (kjer je tudi pokopan). Vidno vlogo je škof Ravbar odigral kot državnik – svetovalec treh vladarjev. Za svoje zasluge je prejel naslov kneza, ki je ljubljanskim škofom pripadal do leta 1918. V vojnah proti Turkom in Benečanom je tudi sam sodeloval in se odlikoval s svojim pogumom.

 

LETA 1544 ROJEN TORQUATO TASSO

ITALIJANSKI PESNIK († 1595)

Eden največjih italijanskih renesančnih pesnikov je bil doma v Sorrentu na J Italije. V Padovi je študiral pravo, v Bologni pa filozofijo. Od leta 1565 je bil v službi kardinala d’Este v Ferrari in kronist družine. Je eden največjih italijanskih pesnikov. Bil je razklan med versko strogostjo in čutnostjo, zanj je značilna ljubezenska lirika, v verzih je opisoval človekovo razpetost med ideali in stvarnostjo, med dobrim in zlim. Ustvaril je versko-zgodovinski junaški ep Osvobojeni Jeruzalem v 20 spevih in pastirske igre.

 

LETA 1866 ROJEN ALOJZIJ REPIČ

KIPAR, UČITELJ ŠTEVILNIH UMETNIKOV († 1941)

Prvi učitelj kiparja Alojzija Repiča je bil duhovnik Henrik Dejak, župnik v njegovem rojstnem kraju Vrhpolje pri Vipavi. Zatem se je dve leti šolal v Ljubljani, v letih 1892-1896 pa na Dunaju. Ko se je vrnil z Dunaja, je veliko delal za razne cerkve po Vipavski dolini. Leta 1907 je postal profesor na šoli za umetno obrt v Ljubljani. Iz njegove šole so izšli ugledni slovenski kiparji: Dolinar, Gorše, brata Kalin, Fr. Kralj, Tine Kos in slikarji: Justin, Maleš, Sedej.

 

LETA 1883 ROJEN BORIS ZARNIK

BIOLOG († 1945)

Boris Zarnik, sin pisatelja Valentina Zarnika ((1837-1888) iz kroga Vajevcev, je po študiju na nemških univerzah postal mednarodno priznan biolog in embriolog. Od leta 1918 je predaval na zagrebški univerzi. Bil je navdušen darvinist. Zagovarjal je misel, da se vse živo poraja iz neživega, Bog ni potreben. V svoji nedokončani knjigi Moj pogled na svet pa je izpovedal: »Študij razvoja živih bitij me je privedel nazaj k veri v Boga.«

 

LETA 1908 UMRL EDMONDO DE AMICIS

ITALIJANSKI PISATELJ IN PEDAGOG (*1846)

Italijanski pisatelj Edmondo de Amicis je zaslovel z romani, povestmi in novelami iz vojaškega, meščanskega in kmečkega življenja. Najbolj znano njegovo delo je povest Srce (Il cuore). Knjiga je napisana kot dnevnik dečka; iz nje izžarevata človeška plemenitost in dobrota, ki bralcu nemalokrat privabil solze v oči.

 

LETA 1921 UMRL IVAN ORAŽEN

ZDRAVNIK IN DOBROTNIK (* 1869)

Rojen v Kostanjevici na Krki kot nezakonski otrok, zelo nadarjen učenec, v gimnazijskih letih v Ljubljani se je moral preživljati sam, saj mu revna mati ni mogla veliko pomagati. Maturiral je v Novem mestu, odločil se je za študij medicine na Dunaju, ki ga je leta 1900 tudi uspešno končal. Zaposlil se je v Deželni bolnici v Ljubljani, hitro napredoval in bil zelo cenjen kirurg in porodničar. Ukvarjal se je tudi s politiko, bil je član Narodne napredne stranke (zato je imel težave z avstro-ogrsko oblastjo). Bil je tudi pomemben član Sokola in tako je leta 1919 ustanovil Jugoslovansko sokolsko zvezo, skupaj z zdravnikoma Lojzom Kraigherjem in Alojzom Zalokarjem pa je bil med pobudniki za ustanovitev Medicinske fakultete v Ljubljani. Večino svoje lastnine je zapustil v upravljanje Medicinski fakulteti , ki je na njegovo željo ustanovila Oražnov dijaški dom, kjer naj dobe »prosto stanovanje v prvi vrsti nezakonski, ubogi medicinci slovenskega, srbskega in hrvaškega plemena, ki študirajo v Ljubljani« …

 

LETA 1955 UMRL ALEXANDER FLEMING

ŠKOTSKI BIOLOG IN FARMAKOLOG (* 1881)

Penicilin je eden najpomembnejših antibiotikov, brez katerih si ne moremo zamišljati sodobne medicine. Odkril ga je angleški zdravnik Alexander Fleming in med drugo svetovno vojno so ga prvič uporabili v Angliji. Do odkritja je prišel, ko je iz gobe Penicillium notatum izoliral antibiotično snov penicilin. Leta 1945 je za to revolucionarno odkritje dobil Nobelovo nagrado za medicino.

 

LETA 1959 UMRL JOSIP BRINAR

SLOVENSKI PISATELJ IN UČITELJ (* 1874)

Učitelj Josip Brinar je sestavljal učbenike za osnovne šole in pisal strokovne članke o šoli, toda bolj je znan po svojih spisih za otroke in mladino, za katere je zajemal snov iz živalskega sveta. Ena od junakinj njegovih “basni v prozi” je lisica Zvitorepka. Oglašajo pa se tudi nočni kralj čuk, volk Sivor, medved Kosmatin in še druge živali.

 

LETA 1962 UMRL VLADIMIR LAMUT

SLOVENSKI SLIKAR, GRAFIK (* 1915)

Učiteljska družina se je leta 1922 s Čateža ob Savi, kjer je bil Vladimir 19. avgusta 1915 rojen, preselila v Novo mesto. Tam je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Po maturi se je odločil za študij slikarstva in leta 1941 je diplomiral na likovni akademiji v Zagrebu. Med vojno so ga fašisti odvedli v taborišče Gonars, kjer je risal sotrpine. Po vojni se je slikarsko izpopolnjeval. Veliko je upodabljal dolenjsko podeželje, še posebej Krko in svet ob njej. Opremil je tudi nekaj knjižnih del.

 

LETA 1968 UMRLA BREDA ŠČEK

UČITELJICA in SKLADATELJICA (* 1893)

Skladateljica Breda Šček je že v dijaških letih orglala po cerkvah na Goriškem in učila pevske zbore. Ves čas se je glasbeno izobraževala. Kot učiteljica je službovala na Tržaškem in v Istri. Leta 1930 je bila odpuščena iz službe, ker ni sprejela premestitve v južno Italijo. Nekaj let je preživela pri bratu Virgilu, župniku v Avberju, kjer je učila verouk, petje in pridno komponirala v glavnem kratke vokalne skladbe, ki razodevajo mehko domačnost. Napisala je dve maši in 19 zbirk cerkvenih pesmi.

 

LETA 1973 UMRL JURIJ TRUNK

DUHOVNIK, PISATELJ IN PUBLICIST (* 1870)

Naš koroški rojak Jurij Trunk, ki mu je Bog naklonil 103 leta življenja, je “šolski primer” duhovnika, ki je dočakal vse možne jubileje: 50 let duhovništva ali zlato mašo, 60 let – biserno ma­šo, 65 let – diamantno mašo, 70 let – železno mašo. Ob obletni­ci njegove smrti ga predstavljamo ne toliko zaradi teh jubi­lejev, ampak zaradi njegovega duhovniškega in narodnega delovanja med Slovenci na Koroškem in v Ameriki.

več:
S. Čuk, Jurij Trunk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2000), 20-21.

 

LETA 1992 UMRL ANTON INGOLIČ

DRAMATIK, PISATELJ, PROFESOR IN UREDNIK (* 1907)

Na predvečer praznika Svetih treh kraljev, ki je za verne slovenske ljudi “tretji sveti večer” božičnega praznovanja, se spominjamo obletnice rojstva pisatelja Antona Ingoliča, ki je med slovenske bralce – od otrok, mladih in odraslih – “poslal” blizu petdeset svojih knjig. “Bilanco” svojega knjižnega ustvarjanja je podal leta 1980 v knjigi Moje pisateljevanje: v prvem delu pripoveduje o svojem pisateljskem “rojstvu” in rasti, v drugem pa pod naslovom Kaj sem napisal in kaj so napisali o mojem delu predstavi svojo bibliografijo. Pri tem se je opiral na svoje zapiske. “Teh zapiskov si najbrž ne bi bil delal, da me ni moja mama že od zgodnjih let naučila reda in da nisem videl, kako si je sproti zapisovala ne samo izdatke in dohodke naše mizarske delavnice, marveč je med številkami zapisovala tudi najvažnejše dogodke iz življenja naše družine in naše hiše.”

več:
S. Čuk, Anton Ingolič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2007), 32-33.

njegova misel:

• V roman (Gimnazijka) sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, …

 

LETA 2002 UMRL FRANJO KUHARIČ

HRVAŠKI DUHOVNIK, ŠKOF IN KARDINAL (* 1919)

“Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojst­va za večnost.” Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki je umrl na današnji dan.

… več o njem si preberite v pričevanju – Ognjišče 05_2002

… nekaj njegovih razmišljanj:

• Brez duhovnih vrednot ni mogoče graditi zdrave družine! Od dru­žine je veliko odvisno, kakšen bo človek, od tega pa je odvisno, kakšna bo družba oziroma narod. Zato mora družina živeti z Bogom in tedaj bo uresničevala svojo polno vrednost in dostojanstvo.
  
• Vest mora imeti vertikalo (odgovornost pred Bogom). Če ne pri­zna vertikale, izgubi temelj. Potem se obnašamo brezvestno.
  
• Indiferentizem je sodobna oblika ateizma. Ni to izrečno zani­kanje Boga, temveč je ravnodušnost do Boga: “Bog, ti se mene ne tičeš! kar bodi, toda jaz sem samemu sebi bog!” To je tisto, kar je satan rekel Adamu in Evi: “Bosta kakor Bog!”
  
• Kaj je naredila televizija, ta čudoviti dosežek tehnike? Kristjan ne more biti kristjan brez molitve, ker brez nje zapira svoje srce Svetemu Duhu. Televizor pa je, če ga ne uporabljamo disciplinirano, izključil molitev iz družin.
  
• Zavedamo se, da je človek vreden ljubezni in pozornosti zaradi Jezusa, ki nam govori: “Kar ste storili kateremu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.” Bog se je učlovečil zato, da bi se poistovetil s slehernim človekom.
  
• Mladim je treba nuditi možnost in priložnost, da delajo dobro. Če jih zaposlite z opravljanjem dobrih del, jih bo to plemeniti­lo in bo v njih ustvarjalo razpoloženje, da vedno delajo dobro. Kadar kdo naredi kaj dobrega, se vselej počuti bolj polnega, srečnega in zadovoljnega.
  
• Krščanstvo ni filozofija ali neka ideologije, temveč je živ­ljenje z Bogom. Z Bogom pa živijo tisti, ki molijo, ki prejemajo zakramente in ki uresničejejo božjo ljubezen do vseh.
  
• Starost je preddverje prehoda, čas, ko nam Bog daje možnost, da si prikličemo v spomin, da nismo potovali v smrt in v grob, ampak da potujemo v življenje.
  
• Križ je najbolj globoko pričevanje ljubezni. Rana sveta in rana vsakega človeka je sebičnost. Da bi človeka ozdravil te se­bičnosti, je Bog izbral pot popolne nesebičnosti, in to je križ.
  
• Jezus nas ni zdravil samo z besedami: “Ljubim vas!”, temveč je to ljubezen zapečatil s križem, da nam je zagotovil: “Umiram za vas!” In rekel je, da ni večje ljubezni, kot dati življenje za svoje prijatelje.

 

LETA 2011 UMRL JOŽKO ŠAVLI

PROFESOR , PUBLICIST, RAZISKOVALEC (* 1943)

Rojen v Tolminu, študiral v Ljubljani in na Dunaju (diplomiral iz socialnih in gospodarskih ved), poučeval v Kopru (ekonomska) in Gorici. Že med študijem se je zanimal za kulturno in politično zgodovino Slovencev. Predvsem ga je zanimala simbolika: pisal je o grboslovju (Karantanski klobuk, najpristnejši slovenski simbol in Črni panter, najstarejši karantanski grb). Začel se je zanimati za Venete (lipa, drevo življenja, je razširjena povsod, kjer je ime Veneti in slovenska imena). Njegovim tezam, da so bili Slovenci staroselci na svojem ozemlju, in potomci Venetov, ne pa potomci Slovanov, ki so se naselili na Balkanskem polotoku šele v 6. stoletju, so slovenski zgodovinarji nasprotovali. Šavliju se je pri raziskovanju zgodovine Slovencev pridružil Matej Bor, s katerim sta izdala nemško izdajo o Venetih, ki je z dodatkom Ivana Tomažiča izšla leta 1989 tudi v slovenščini. Objavljal je v številnih revijah in časopisih, za Ognjišče je leta 1990 napisal prilogi: Slovenska znamenja (7/8_1990) in Grbi slovenskih dežel (10_1990), leta 1991(4) pa še Vladarska znamenja krščanske Evrope.

 

LETA 2019 UMRL IVAN MALAVAŠIČ

Pesnik, pisatelj, pisec besedil, slikar samouk, pritrkovalec, organist … in sodelavec Ognjišča (* 1927)

Rodil se je v Rovtah, kot najstarejši otrok petčlanski družini. Večino časa je živel v Podlipi pri Vrhniki, kjer se je tudi poročil in ustvaril družino. Pisati je začel pri štiridesetih letih, najprej kratke zgodbe za tovarniško glasilo Usnjar, kasneje za Kmečki glas in za Ognjišče. Ko se je upokojil, se je lotil pisanja daljših besedil: povesti in tudi romanov. V svojih delih se je loteval izključno tem s podeželja. Rad je tudi slikal (tudi naslovnice njegovih knjig so njegovo delo), velika pa je bila tudi njegova ljubezen do zvonov in bil je navdušpen pritrkovalec (v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s SAZU kje nastal tudi priročnik za pritrkovanje Pesmi slovenskih zvonov) … Pisal je tudi pesmi, najbolj plodovit je bil pri pisanju besedil za domače ansamble in skupine. Ocenjujejo, da je napisal okrog 1.800 besedil (prvo – Domači vasici – že leta 1964 za ansambel Lojzeta Slaka). . Leta 1997 je bil Ivan Malavašič nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil, bil je tudi častnbi občan Vrhnike (2016). V svojem tako ustvarjalnem življenju je napisal je okrog 93 daljših zgodb (povesti, romanov) 17 jih je izšlo v knjižnih izdajah – nekaj jih je ostalo v tipkopisu), več kot sto krajših zgodb (črtic) … več kot trideset jih je bilo objavljenih v Ognjišču.

več o njegovem delu in sodelovanju z Ognjiščem preberite v spominskem zapisu na naši spletni strani

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1738 UMRL JERNEJ BASAR

DUHOVNIK, PRIDIGAR in PISATELJ (* 1683)

Škofjeločan Jernej Basar, ki je bil najprej škofijski duhovnik, potem jezuit, je deloval kot pridigar v Ljubljani in nekaj časa na Koroškem. Leta 1734 je objavil zbirko 52 slovenskih pridig po predlogi Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega. To je bil pridigarski pripomoček. Njegovi govori so bolj razumski, brez baročne bujnosti, pisal jih je, kakor jih je govoril, ne oziraje se na tedaj zapisana jezikovna pravila. Jezik je mešanica pisne dolenjščine in pisateljevega gorenjskega narečja.

 

LETA 1805 UMRL BLAŽ KUMERDEJ

ŠOLNIK, JEZIKOSLOVEC IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1738)

Avstrijska cesarica Marija Terezija je leta 1772 izdala odlok za izboljšanje šolstva v vseh njenih deželah. Šolske razmere v svoji kranjski deželi je želel izboljšati Blaž Kumerdej, ki je leta 173 v svoji poslanici dunajski vladi poslanico, v kateri je izrazil potrebo, da se osnuje osnovnošolski pouk na podlagi materinščine. Po njegovi zaslugi je bila istega leta v Ljubljani ustanovljena normalka, za njenega ravnatelja je bil imenovan Kumerdej. Kot jezikoslovec je sodeloval pri prevajanju Japljevega Svetega pisma (1784–1802). “Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti.” Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej.

več:
S. Čuk, Blaž Kumerdej: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1995), 28-29.

 

LETA 1853 ROJEN GREGOR EINSPIELER

DUHOVNIK, POLITIK, IZGNANEC IZ RODNE KOROŠKE († 1942)

Izšel je iz rodbine Einspieler iz Sveč pri Bistrici v Rožu, ki je v 19. stol. dala šest zavednih slovenskih duhovnikov. Najbolj znan je Andrej (1813–1888), soustanovitelj Mohorjeve družbe. Njegov nečak Gregor je kot duhovnik služboval v različnih koroških farah. Od leta 1906 do 1919 je bil prošt v Tinjah, od koder se je moral umakniti pred napadi nemškutarjev. Po smrti strica Andreja je nadaljeval njegovo delo. Po plebiscitu je bil iz Koroške izgnan, in prevzel je župnijo Sv. Jurij v Slovenskih goricah.

 

LETA 1856 ROJEN FERDO SEIDL

SLOVENSKI NARAVOSLOVEC († 1942)

Po šolanju v Novem mestu in Gradcu je postal učitelj v Krškem, potem pa po smrti Frana Erjavca 1887 v Gorici. Leta 1915 se je vrnil v Novo mesto, učil na gimnaziji, bil član JAZU. Ukvarjal se je z meteorologijo, klimatologijo in geologijo. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in njih lice.

 

LETA 1861 UMRL TARAS ŠEVČENKO

UKRAJINSKI PESNIK, SLIKAR IN HUMANIST (* 1814)

Taras Ševčenko je največji ukrajinski pesnik in ena osrednjih osebnosti ukrajinske književnosti. Sprva je bil izrazit romantik, pozneje pa se je približal realizmu. Slovenci smo ga spoznali leta 1907 po njegovi knjigi balad z naslovom Kobzar v prevodu primorskega duhovnika Jožeta Abrama. Izbor njegovih prevedenih pesmi je izšel v knjigi Ševčenko v zbirki Lirika leta 1976.

nekaj njegovih verzov:

• Mineva dan za njim noči. / Mineva leto. Šeleste / usehli listi. – Ugašajo oči/ zaspale misli, čustva spe, / zaspalo vse je… Sam ne vem, / Kaj životarim, kam naj grem, / Kaj prav za prav na svetu hočem. / Ko se ne smejem več, ne jočem.
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
• Ne dopusti da bi upalo, / živo srce spalo, / da bi kakor gnila klada / v prsih mi ležalo. / Daj živeti srcu, peti/ tvojo moč slaviti / ter tvoj čudoviti svet / in ljudi ljubiti.
• Težko je trohneti v ječi / in v okovih mreti, / a še huje spati, spati / brez sadu živeti, / dokler ne zaspiš za vedno / brez sledu izgineš, / kot bi ne bilo vseeno, / če takoj pogineš.
• Kaj si mi namenil, Bože! / Kakšno usodo izbral! / Če že dobre sreče nočeš, / Vsaj slabo bi mi dal.
• Kaj mi bojo črne obrvi, / temni lesk v očeh. / Kaj mi bojo mlada leta In dekliški smeh, / sreča mojih mladih let / je zamrla v kali / in obrvi, črne obrvi / stepni veter pali. / Srce vene na samoti / kakor ptiček v ječi, / kaj pomaga mi lepota / v žalosti, nesreči. / Težko, težko je siroti / med ljudmi živeti, / če med svojci kakor tuja, / sama je na sveti. / Nihče je ne izprašuje, / Kaj ponoči joče, / nihče ne poizveduje, / Kaj srce ji hoče; / kaj srce kot golobica / noč in dan vzdihuje. / Nihče ga nikdar ne vpraša, / nihče ga ne čuje. / Tujci ne izprašujejo, / kaj mladost greni. / Naj izjoče se sirota / naj se pogubi! / Le izplakajte oči / kar srce žaluje, / še glasneje, žalostneje, / da vas veter čuje / in odnese sporočilo / do sinjega morja, / črnemu nezvestemu. / naj se on kesa?

 

LETA 1877 UMRL IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC (* 1835)

V šolskem letu 1854/55 je bila na ljubljanski gimnaziji skupina nadarjenih osmošolcev. Vaclav Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik so skupno prebirali in ocenjevali svoje spise ter tiste, ki so jih odobrili, objavili v svojem rokopisnem listu Vaje. Ivan Tušek, ki je po maturi študiral fiziko in prirodopis na Dunaju, je v Vajah objavil nekaj krajših spisov. Kasneje je, v podobnem slogu kot Fran Erjavec, napisal več prirodopisnih črtic.

 

LETA 1899 ROJEN JOKA ŽIGON

LIT. ZGODOVINAR, DRAMATIK, ARHIVAR († 1983)

Škofjeločan Joka (Jožef) Žigon je po gimnaziji v Kranju in tirolski fronti študiral slavistiko v Zagrebu in Ljubljani. Precej let je bil v raznih priložnostnih službah, od leta 1940 do 1964 je bil knjižničar v Narodnem muzeju v Ljubljani. Javnosti se je najprej predstavil kot pesnik, napisal je tudi nekaj dramskih del. Posvečal se je raziskovanju literarnih in kulturno zgodovinskih vprašanj. Pomembno je dopolnil številne podatke o Prešernu in njegovem delu in tudi o slovstvu iz Trubarjevih časov.

 

LETA 1907 ROJEN FRANCE DOBROVOLJC

BIBLIOGRAF IN LITERARNI ZGODOVINAR († 1995)

Bibliograf in literarni zgodovinar France Dobrovoljc je bil po diplomi iz romanistike in slavistike gimnazijski profesor, zatem pa ravnatelj Slovanske knjižnice in tajnik Slovenske matice. Temeljito je raziskoval življenje in delo Ivana Cankarja, sodeloval pri izdaji njegovih Zbranih spisov in uredil Cankarjev album (1972).

 

LETA 1910 ROJEN MAVRICIJ ZGONIK

GEOGRAF IN ZGODOVINAR († 2002)

Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz geografije in zgodovine s sociologijo. Oba predmeta je poučeval na raznih srednjih šolah, nazadnje je predaval metodiko geografije na FF v Ljubljani in Pedagoški akademiji v Mariboru. Kot pisec osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov ter didaktičnih pripomočkov za regionalno geografijo je odločilno vplival na modernizacijo pouka geografije v šoli. Proučeval je tudi novejšo zgodovino slovenske Štajerske.

 

LETA 1940 UMRL MIHAIL AFANASJEVIČ BULGAKOV

RUSKI PISATELJ, DRAMATIK (* 1891)

Rojen v Kijevu ruskim staršem, delal je kot zdravnik in novinar na Kavkazu. Kmalu je začel pisati in njegov prvi pomemben roman je Bela garda (1924), realistični opis ruske državljanske vojne. Tudi v satirični povesti Vražji ples je bil kritičen do sovjetske stvarnosti, zato ga je ta kot pisatelja povsem onemogočila … Za časa življenja je bil Bulgakov najbolj znan po svojih igrah, ki jih je pisal za moskovsko Umetniško gledališče Konstantina Stanislavskega. V tridesetih pa je nastala mojstrovina Mojster in Margareta, roman, ki ga je pisal do smrti in je groteskna freska o dobrem in zlu v človeku, z očitnimi namigi na rusko stvarnost, zato je v celoti izšel šele leta 1974. Bulgakov velja za enega največjih satirikov ruske književnosti.

nekaj njegovih misli:

• Žalitev je navadno nagrada za dobroto.
• Dejstva so najtrdovratnejše stvari na svetu.
• Človek kot tak ni zanimiv, če v svoji notranji skrinjici ne skriva presenečenja.
• Pametni ljudje so zato pametni, da bi se znašli v zapletenih rečeh.
• Če ni dokumenta, ni človeka.
• Česar ne vemo, tudi ne moremo povedati.

 

LETA 1943 USTRELJEN IZIDOR ZAVRŠNIK

DUHOVNIK, SLOVENSKI MAKSIMILIJAN KOLBE (* 1917)

Rodil se je 4. aprila 1917 v župniji Sv. Jurij ob Taboru, mladost je preživel na Gomilskem. V Mariboru je končal klasično gimnazijo in že kot dijak je kazal izredno nadarjenost. V njegovih risbah in slikah so slutili bodočega umetnika (za časopise je ilustriral Jurčičevega Jurija Kozjaka in Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem). Uspešen je bil tudi kot študent teologije na Visoki teološki šoli v Mariboru (1936-1941). Zaradi bližajoče se vojne so bili diakoni leta 1941 posvečeni predčasno, na cvetno nedeljo 6. aprila 1941, Izidor pa je bil operiran na slepiču in je bil posvečen sam 11. maja, novo mašo je imel brez zunanje slovesnosti. Deloval je v domači in okolioških župnijah, saj so bili duhovniki izgnani. Izidor je v tem času mnogim pomagal, da so pravočasno pobegnili pred Nemci v od Italijanov zasedeno Ljubljansko pokrajino. Spretno je ponarejal dovolilnice, da so bile kar »veljavne«. Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1942, pa so ga gestapovci po maši aretirali in zanj in domače se je začel križev pot. V celjskem starem piskru so ga mučili, po nekaj mesecih pa nenadoma izpustili (pogojno, če bo “priden” in »prihajal poročat« = ovajat). Ker na to ni pristal, so ga spet zaprli in vsak dan mučili, visel je obešen za roke, trske so mu zabijali pod nohte, toda nič jim ni uspelo izvleči iz njega. Po končanem zasliševanju so ga zaprli v mariborskih zaporih. Le mladost je zmagala, da si je po tako strahotnem mučenju in ubijanju opomogel. 9. marca 1943 sta ga v mariborski jetnišnici lahko obiskala oče in sestra Anica. Prosil je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, 10. marca 1943, ko je bila pepelnična sreda, pa so v Mariboru ustrelili 25 talcev. Na mesto Franca Žvana, ki je bil med izbranimi za streljanje, je stopil Izidor na njegovo mesto in dal življenje za človeka, ki ga ni niti poznal – kot sv. Maksimilijan Kolbe v Auschwitzu dve leti prej (14. avgusta 1941).

več:
S. Čuk, Izidor Završnik: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2017), 52-53.
knjiga: K. Gržan, Zmagovita ljubezen: Ognjišče, Koper, 2017.

• Ob 100-letnici rojstva našega mladega duhovnika in pričevalca Izidorja Završnika smo veseli, da smo dobili »Zmagovito ljubezen«, še eno biografijo tega znamenitega duhovnika, tokrat izpod peresa našega znanega duhovnega pisatelja in zgodovinarja duhovnika dr. Karla Gržana. Nova biografija se ne odlikuje le po živahnem slogu in bogati duhovni vsebini, ampak nas je avtor obogatil tudi z mnogimi novimi dokumentiranimi dogodki in preverjenimi okoliščinami iz življenja Izidorja Završnika, kar bo še močneje približalo in osvetlilo njegovo življenjsko daritev in njegovo svetniško podobo.
  V hvalospevu pri mašah v čast svetnikom se zahvaljujemo Gospodu, “da nam je njihovo življenje zgled, občestvo z njimi vir upanja, njihova priprošnja pomoč”. Zato vzemimo v roke Zmagovito ljubezen in hvalimo Gospoda za našega Izidorja Završnika, da nam bo v še večji meri zgled, vir upanja, pomoč, tolažba in rešitev. (škof dr. Stanislav Lipovšek v Spremni besedi)

njegova misel:

• Če je Bog naredil prvo potezo, ker je začetnik vsega, ali je lahko na koncu kaj drugega, kot da je zmaga njegova? Četudi je zlo še tako močno in se zdi, da je zmagovito, bo v igri z dobrim izgubilo .

 

LETA 1944 USTRELJEN STANKO VUK

PESNIK, PISATELJ (* 1912)

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem, če njegova življenjska pot ne bi bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

več:
S. Čuk, Stanko Vuk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (1992), 24-25.

nekaj njegovih verzov:

• Vlažna svetloba / trpko lega v vrbovje. // V ravnini breze, / srebrne vode. // Veter skozi borovje / mornarske pesmi gode. // Od jarkov dehti, / od pomladanskega snega. // Po grapah /prva trava zeleni. // Pastirčki z bosimi nogami / se igrajo z ovčicami. (Pomlad)
• Hiša modrosti prazna stoji / Na trdem kolu pred njo / z žeblji prebodeno, ranjeno / je Kristusovo telo. // O kristjan, ne pljuni nikar! / Nocoj je žalostna vsaka stvar. (Sveti križev pot – uvodna)
• Srečal je lastno mater: / ves v ranah, ves bled, ves krvav – / da bi tudi nas po robu močvirja / z laterno nekoč poiskal! // Nekdo za bori tih večer brede, / Jezus Kristus med bratovščino sede. (Sveti križev pot – Četrta postaja)
• Stopi, uporni Gost / v stan naš tako preprost! // Žebljev, jermenov in kisa / ni več nocoj: Dver ti odpremo, okna zastremo. / Prišel bo žegen tvoj. // Žegen nam zdravja da, / milost – ljubav srca. (Sveti križev pot – Sklep)

 

LETA 1951 UMRL IVAN VOUK

PISATELJ, PREVAJALEC, GLEDALIŠČNIK (* 1886)

Šolnik, pisatelj in prevajalec Ivan Vouk je v rojstnem Kopru obiskoval osnovno šolo in učiteljišče. V letih 1907–1911 je poučeval na vadnici v Kopru. Ustanovil je dramsko društvo Istra, ki je z zložljivim odrom gostovalo po istrskih krajih. Kasneje je v Trstu sodeloval pri obnovi kulturnega življenja: Ljudski oder, Slovensko gledališče, ki mu je bil zadnji intendant pred fašističnim požigom Narodnega doma (13. julija 1920). Ivan Vouk je tudi veliko prevajal, predvsem iz ruščine.

 

LETA 1970 UMRL PAVEL PERKO

SLIKAR ŽIVLJENJA KMEČKIH LJUDI (* 1877)

Pavel Perko je bil sin Poljanske doline. Kot duhovnik je deloval v raznih župnijah, od leta 1936 pa do smrti (v 94. letu starosti) je živel na Jurčičevi Muljavi. Bil je nadarjen pripovednik in pisati je začel že kot bogoslovec. V svojih povestih in črticah je slikal življenje kmečkih ljudi, njihovo skrito trpljenje in premagovanje. S posebno ljubeznijo je opisoval izjemne like, posebneže in bolnike, ki so bili telesno ali duševno prizadeti. Leta 1961 je Mohorjeva družba v Celju izdala izbor njegovih Novel in črtic.

iskalec in zbiralec Marko Čuk