Avtor: Marko

LETA 322 pr. KR. UMRL ARISTOTEL

GRŠKI FILOZOF (* 384 pr. KR.)

Sin zdravnika Nikomaha iz Stagire (Makedonija), s sedemnajstimi leti je prišel v Atene in postal Platonov učenec in kasneje učitelj in vzgojitelj izbranih sinov, njegov učenec je bil tudi Aleksander Makedonski, ki mu je kasneje pošiljal razne redke zbirke in dragocene starine – ustanovil je prvo knjižnico in prvi botanični vrt v Evropi, … Iznašel je strokovni jezik, ki ga posamezne znanstvene panoge uporabljajo še danes, bil je izredno velik sistematik, ukvarjal se je z biologijo, filozofijo, matematiko, logiko, astronomijo, etiko, politiko,… S petdesetimi leti je ustanovil samostojno filozofsko šolo Peripatos (odprto sprehajališče) v Liceju (blizu Aten). Dopoldne je imel predavanja za učence, zvečer pa je predaval na javnih nastopih. Obsodili so ga brezbožništva, zato je zbežal in umrl na otoku Evboja … Po Platonu, največji mislec starega veka: njegova filozofija je večplastna; glede na Platonov idealizem je realist (zavrača nedokazljive domneve), hkrati pa je z bogom kot čisto formo stopil tudi v platonistične vode. Znana je njegova razdelitev filozofije na teoretično, praktično in poetično … Z besedo fizika (tudi naslov njegovega dela), označuje znanost o naravi in bi jo danes prevedli kot naravoslovje. Zanimati se moramo za svet tukaj (materialni svet, ki nas obdaja). Zanima nas konkreten človek. Po Aristotelu ideja kot bistvo stvari ne more biti ločena od tega, česar bistvo je. To je temeljna in hkrati izhodiščna točka vsake kritike takšnega idealizma, ki ločuje bistvo od stvari. Po njegovem mnenju ima vsaka posamezna stvar neskončno veliko plati, torej bi morala biti deležna neskončnega števila idej. Prva filozofija zajema ontologijo in teologijo. Kritiziral je svet idej: »preveč onostranski (nadzemeljski, abstrakten).«

nekaj njegovih misli:

• Platon je moj prijatelj, še večja prijateljica je resnica.
  
• Človek sam je velika globina.
  
• Vsi ljudje po naravi težijo k vedenju …
  
• Tisti ki vedo, naredijo; tisti, ki razumejo, učijo.
  
• Prijateljstvo je ena duša v dveh telesih.
  
• Korenine izobrazbe so grenke, a sadovi so sladki.
  
• Sreča je odvisna od nas samih.
  
• Vsi hočemo biti srečni. Če nismo, hočemo postati in ostati srečni. Srce imamo tam, kjer pričakujemo srečo.
  
• Prava pot in prava krepost sta na sredini. Recimo, drznost je ena skrajnost, strahopetnost pa druga. Na sredini je krepost, ki ji pravimo pogum …
  
• Ljudje se srečujemo zato, da bi se pogovarjali, ne pa, da bi se pasli.
  
• Ne dela pravičnost pravičnih ljudi, ampak delajo pravični ljudje pravičnost.

 

LETA 1274 UMRL SV. TOMAŽ AKVINSKI

CERKVENI UČITELJ, FILOZOF, TEOLOG (* 1225)

»Tomaž Akvinski se med sholastičnimi učeniki najbolj odlikuje; on je knez in mojster vseh. Ker je tako spoštoval stare svete učenike, je tako rekoč povzel učenosti njih vseh. Tomaž je njihove nauke kakor raztresene ude enega telesa zbral in združil, jih v čudovitem redu sestavil in z obilnimi podatki tako pomnožil, da po vsej pravici velja za posebno oporo in okras katoliške Cerkve.« Tako je leta 1880 zapisal papež Leon XIII. v svoji okrožnici, s katero je ukazal naj vse bogoslovne šole poučujejo filozofijo v duhu Tomaža Akvinskega in po njegovih spisih, med katerimi je najpomembnejša Summa Theologica (Vse o teologiji). Za štirimi cerkvenimi očeti prvih krščanskih stoletij je bil Tomaž prvi, ki ga je Cerkev leta 1567 razglasila za cerkvenega učitelja. Papež Leon XIII. ga je leta 1880 postavil za zavetnika cerkvenih šol, zlasti bogoslovnih (teoloških) fakultet.

več:
S. Čuk, Sv. Tomaž Akvinski (1225-1274): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 1 (2012), 24.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Sprejmem te (Jezus), ti cena mojega odrešenja. Iz ljubezni do tebe sem študiral in delal; tebe sem oznanjal in učil.
  
• Bolje je šepati na poti za Kristusom, kakor izven te poti krepko hoditi. Saj tisti, ki na poti šepa, se približuje cilju, čeprav počasi. Tisti pa, ki hodi izven poti, se tem bolj oddaljuje od cilja, čim hitreje teče.
  
• Boga častimo z molkom; ne zato, ker o njem ne bi mogli ničesar vedeti ali ničesar povedati, temveč zato, ker uvidimo, da smo neznansko daleč od tega, da bi ga doumeli.
  
• Najmanjše spoznanje, ki ga je mogoče doseči o najvišjih stvareh, je bolj zaželeno kakor najširše spoznanje o manjših rečeh.
  
• Katero koli dejanje ljubezni zasluži večno življenje.
  
• Velika skrivnost svetosti je v tem, da veliko ljubimo.
  
• Ni večje usluge, kakor voditi ljudi od zmote k resnici.
  
• Razumnost nima naloge obravnavati najvišje stvari, ki so predmet modrosti, ampak narekuje poti, po katerih naj človek pride do modrosti.
  
• Gospod, naredi red v mojem življenju: daj, da spoznam, kaj želiš, da storim; daj mi, da to dovršim, kakor je treba in kakor je koristno napredovanju moje duše.

 

LETA 1785 ROJEN ALESSANDRO MANZONI

ITALIJANSKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 1873)

Po razburkani mladosti se je ta mož umiril in leta 1827 je izšel njegov znameniti roman Zaročenca, v katerem izpoveduje svojo vero v božje vodstvo, ki bedi nad malimi in velikimi ter zmeraj dosega svoje cilje, naj ljudje delajo zanje ali zoper nje.

več:
S. Čuk, Pred dvesto leti se je rodil Alessandro Manzoni, pisatelj “Zaročencev” in “Svetih himen”: Obletnica, v: Ognjišče 3 (1985), 24-25.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Življenju ni usojeno, da bi bilo mnogim breme, redkim pa praznik, temveč vsem naloga, ki jo je treba izpolniti in bomo zanjo nekoč da­jali odgovor.
  
• Če bi ljudje bolj kot na to, da se počutijo dobro, mislili na to, da delajo dobro, bi se nazadnje vsi počutili dobro.
  
• Bog ne skali veselja svojim otrokom, razen če jim hoče pripraviti še večje in zanesljivejše veselje.

 

LETA 1861 ROJEN JOŽEF PETKOVŠEK

SLIKAR (* 1898)

Umetnostni zgodovinar France Mesesnel je v svoji knjižici Jožef Petkovšek, slovenski slikar (1940) zapisal: “O slovenskih umetnikih, ki so živeli, ustvarjali in umirali v 19. stoletju, je naš narod bore malo vedel … Toda tako malo, kot so vedeli o slikarju Jožefu Petkovšku, niso napisali niti o privandranih slikarjih tujih narodnosti, ki so pri nas za dober kruh opravljali malo pomembna dela; o smrti tega moža noben slovenski list ni zabeležil najmanjšega podatka … Njegova dela, ki so prišla leta 1908 v roke Rihardu Jakopiču, ko je pripravljal retrospektivno razstavo slovenske umetnosti, so tedaj prvič doživela posmrtno umetnostno oceno in so pričala o posebnem razvoju, ki je bil močno različen od umetnostnega tipa Petkovškovih sodobnikov.” Petkovškova najbolj znana slika je Doma (1889), s katero je izpovedal občutek samote in odtujenosti. Ivan Cankar je podobo mojstrsko opisal v črtici Petkovškov obraz (1914).

več:
S. Čuk, Jožef Petkovšek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2011), 48-49.

 

LETA 1875 ROJEN MILAN KLEMENČIČ

UTEMELJITELJ LUTKARSTVA NA SLOVENSKEM, SLIKAR, FOTOGRAF († 1957)

Rojen v Solkanu, pri sedmih postal sirota. V Gorici se je kot otrok srečal z marionetnim gledališčem in za odrom je pomagal pri delu z lutkami. To je bilo odločilno za njegovo nadaljnjo pot. Po končani gimnaziji je študiral na beneški slikarski akademiji, na akademiji Breri v Milanu in na Kraljevski bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Münchnu. Leta 1903 se je z družino preselil v Šturje (Ajdovščina) in tu je preživel najlepše obdobje svojega življenja. Ukvarjal se je s slikarstvom (portreti, številne razstave), fotografijo (pionir slovenske barvne fotografije) in prav tu (kar na svojem domu) je 22. decembra 2010 tudi pripravil prvo lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču (spominsko obeležje so postavili leta 2010). Pri tem mu je pomagal tudi Veno Pilon. Po prvi svetovni vojni se je preselil v Ljubljano, kjer se je ukvarjal samo še z lutkarstvom – ustanovil je Slovensko marionetno gledališče in od leta 1930 je bil tudi častni predsednik Jug. lutkovne zveze …

 

LETA 1875 ROJEN MAURICE RAVEL

FRANCOSKI SKLADATELJ († 1937)

Maurice Ravel je že s sedmimi leti kazal nadarjenost za glasbo. S štirinajstimi se je vpisal na konservatorij (klavir in kompozicija), med osemnajstim in dvajsetim letom je napisal Antični menuet s katerim je vzbujal občudovanje tedanjih glasbenikov. Odzivi kritikov so bili negativni, toda Vodne igre so jih prepričale o bolj pristnem Ravelu, ki je leta 1902 napisal še Godalni kvartet v F-duru, po tem mojstrskem poskusu v komorni glasbi, pa se je lotil klasičnih oblik (Trio, Sonata za violino in violončelo). Po Habaneri se je vračal k španskim temam (Burkeževa podoknica, Španska rapsodija), to tematiko pa je uporabil tudi v najbolj slavnem Boleru. Pomembna je tudi njegova opera Španska ura, med baleti pa poleg Bolera še Dafnis in Hloa, Valček in Čarovna beseda Za njegova dela sta značilna ritem in instrumentalna barvitost.

 

LETA 1876 GRAHAM BELL

IZUMIL TELEFON

Naprava, ki omogoča pogovor na daljavo in brez katere si danes življenja skoraj ne moremo zamisliti, se imenuje telefon (gr. tele – daleč + phone – glas). Za izumitelja telefona velja Američan Alexander Graham Bell, za “rojstni dan” te iznajdbe pa uradno velja 7. marec 1876, ko je Bell svoj izum patentiral – pred drugimi izumitelji.

 

LETA 1880 ROJEN IVAN GRAFENAUER

LITERARNI ZGODOVINAR, ETNOLOG († 1964)

“Vse moje delo je živ dokaz, da se zavedam odgovornosti pred Bogom, da mi je živa vera s harmonijo naravne in razodete resnice najtrdnejše zaupanje, da, dokler pri svojem znanstvenem delu po svoji vesti služim resnici in samo resnici, najsibo včasih tudi neprijetna, ne bom prišel v nasprotje z razodeto resnico,” je leta 1917 zapisal v reviji Dom in svet Ivan Grafenauer, jezikoslovec, literarni zgodovinar in etnolog. Njegovo življenje, napolnjeno z znanstvenim delom se je začelo na današnji dan. Če hočemo tega velikega moža bolje spoznati, bomo vzeli v roke njegovo knjigo Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva (Mohorjeva družba, Celje 1973), kajti v njenem drugem delu najdemo izčrpen Grafenauerjev življenjepis “iz prve roke”: napisal ga je namreč njegov sin Bogo, priznan zgodovinar in akademik.

več:
S. Čuk, Ivan Grafenauer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (1994), 20-21.

 

LETA 1891 UMRL FRANC MIKLOŠIČ

FILOLOG, JEZIKOSLOVEC IN SLAVIST (* 1813)

Prlekija (po narečni besedi ‘prle’, t.j. ‘prej’), slovenska pokrajina, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje, si po pravici lasti posebno mesto v kulturnem življenju našega naroda. Iz te deželice so namreč izšli Številni možje, ki so s svojim ustvarjalnim delom prispevali pomemben delež na raznih področjih: npr. pisatelji in pesniki Ksaver Meško, Stanko Cajnkar in Edvard Kocbek, dramatik Bratko Kreft, literarni zgodovinar Anton Slodnjak ter priznani psiholog in bogoslovni pisatelj Anton Trstenjak. Med vsemi Prleki pa se je najvišje povzpel Franc Miklošič, ki si je s svojimi temeljitimi znanstvenimi spisi prislužil naslov največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Dosegel je tudi visoke akademske časti: bil je profesor na dunajski univerzi, večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. 7. marca 1891 je na Dunaju končal svoje plodovito življenje.

več:
S. Čuk, Franc Miklošič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1991), 67-68.

 

LETA 1897 UMRL SIMON ROBIČ

DUHOVNIK, PRIRODOSLOVEC (* 1824)

Doma iz Kranjske Gore, leta 1850 je bil posvečen v duhovnika in služboval v različnih krajih, nazadnje je bil župnik v Šenturški gori, kjer je tudi umrl. Med šolanjem na ljubljanski gimnaziji ga je botanik Franc Hladnik navdušil za prirodopis. Zbiral in opisoval je rastline, žuželke in druge členonožce, polže ter kamnine, ki jih je pošiljal tudi drugim raziskovalcem in objavljal svoja odkritja v različnih strokovnih publikacijah.

o njem:

• Bil je mož posebne sorte. (…) Vse ga je zanimalo: cvetlice, živalce tudi najmanjše in najneznatnejše, dejal bi, najbolj skrite. In nabiral je razne, posebno redkejše vrste, celo po strmih gorah in nevarnih prepadih in jamah svoje domovine. Imel je velike zbirke: največjo je oddal deželnemu muzeju kranjskemu … (Frančišek Lampe v Domu in svetu)

 

LETA 1904 ROJEN EDO DERŽAJ

PLANINSKI IN MLADINSKI PISATELJ († 1980)

Ljubljančan Edo Deržaj je končal učiteljišče in služboval po raznih slovenskih krajih. Študiral je tudi slikarstvo. V tridesetih letih je bil samostojen slikar in književnik. Uveljavil se je tudi kot ugleden alpinist. Njegovi literarni področji sta bili mladinska in planinska književnost. Vse svoje knjige je sam ilustriral. Posebnost njegove planinske književnosti je satiričnost (Gruh), posebnost njegove mladinske književnosti pa slikanica brez besedila (Življenje hudobne kavke Katke).

 

LETA 1907 ROJEN PATER PLACIDO CORTESE

MINORITSKI REDOVNIK, BOŽJI SLUŽABNIK († 1964)

V Rižarni v Trstu, kjer so bili od jeseni 1943 do konca vojne nacistični zapori in kjer je bilo v krematoriju sežganih več tisoč žrtev, tudi mnogo Slovencev, je bil 15. novembra 2003 sklepni obred škofijskega dela postopka za razglasitev za blaženega p. Placida Corteseja. Ta mladi minoritski redovnik, doma z otoka Cres, je v letih 1942 -1944 z nadčloveškim pogumom reševal življenje mnogim slovenskim in hrvaškim jetnikom v koncentracijskem taborišču Chiesanuova pri Padovi. 8. oktobra 1944 sta ga ugrabila dva esesovska agenta. Odpeljali so ga v Trst, kjer ga je gestapo v bunkerju na Oberdankovem trgu strahovito mučil. Po mučeniški smrti 15. novembra 1944 so njegovo telo sežgali v krematoriju Rižarne.

več:
S. Čuk, p. Placido Cortese. “Pomagal sem trpećemu Kristusu”: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2004), 38-39.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kristus je moral trpeti, preden je stopil kot zmagovalec smrti v svoje kraljestvo. Njegova pot je naša pot, če se hočemo v vsem zgledovati po Njem. On je trpel in prenašal bolečine za nas, ker ni hotel, da bi naše življenje vodila slepila in prazni upi.
  
• Ko je božja ljubezen pregnana s tega sveta, zavlada sovraštvo: sovraštvo, ki uničuje, sovraštvo, ki tepta vsak zakon, tudi najsvetejšega.
  
• Danes moramo biti orodje v božjih rokah, da bi s svojimi deli ljubezni in s svojimi molitvami omogočili vrnitev miru na svet.
  
• Vse moje življenje naj bo ljubo Gospodu, kajti v preskušnji se spozna resnična vrlina vojaka. Mar naj se jaz, ki sem bil izbran za Kristusovega vojaka, ustrašim nevarnosti? Nikdar! Da bi mogel tej obljubi ostati zvest, mi je potrebna Gospodova milost, zato vas prosim: molite zame.
  
• Težko je breme, toda še večja je nagrada, ki jo Gospod pripravlja svojim služabnikom, ki pustijo vse, da bi vse dni svojega življenja hodili za njim in nosili svoj križ.
  
• Vera je breme, ki se ga nikoli ne naveličaš nositi, temveč dušo vnema za vse večje žrtve, celo do te, da daš življenje v obrambo vere, da umreš v mukah kot krščanski mučenci.
  
• Kristusovo vstajenje nam govori o našem prihodnje vstajenju in o vstajenju naših dragih, ki so šli pred nami v večnost in obhajajo veliko noč tam gori.
  
• Popolnost je zelo daleč od nas: priznavamo, da smo polni pomanjkljivosti in bede, imamo pa tako veliko zaupanje v božjo dobroto, da v tej luči najdemo moč za nove dobre sklepe.
  
• Ko se bomo vrnili k Bogu, bomo našli vse izgubljene dobrine, predvsem pa bomo znali gledati na dogodke, ki pretresajo svet, s tistim čutom krščanskega optimizma, ki veruje, da se tudi iz slabega rodi dobro. In dobro mora slaviti zmago na svetu.

 

LETA 1919 ROJEN JANEZ BOLE

GLASBENI PEDAGOG IN ZBOROVODJA († 2007)

Glasbeni pedagog in zborovodja Janez Bole, rojen pod varstvom Marije Pomagaj na Brezjah, je v svojem dolgem umetniškem delovanju ustanovil ali na novo oblikoval in vodil enaindvajset zborov, med njimi Slovenski oktet, Akademski pevski zbor Tone Tomšič, zbor Slovenske filharmonije in Slovenske madrigaliste. S slednjimi je leta 1968 posnel prvo ploščo Gallusovih motetov in madrigalov ter z njimi večkrat gostoval na uglednih festivalih komorne glasbe v več državah.

 

LETA 1925 UMRL ANTON GREGORČIČ

duhovnik in politik (* 1852)

Rojen je bil na Vrsnem, po končanem študiju (dr. bogoslovja) pa kot duhovnik služboval na Barbani in kasneje na Travniku v Gorici. Vstopil je tudi v politično življenje (društvo Sloga), v goriškem deželnem zboru je zastopal gospodarske in narodnostne interese goriških Slovencev … bil je tudi predsednik novo ustanovljene stranke SLS. Prizadeval si je, da bi združeval različne politične interese, pa tudi Slovence in Italijane. Dal je tudi pobudo slovenski otroški vrtec, zasebno slovenski dekliško šolo. Ustanovil je tudi šolsko društvo Šolski dom, ki je skrbelo za organizacijo pouka in nove prostore. Ustanovil je tudi Narodno tiskarno, Goriško matico in Narodno knjigarno.

 

LETA 1958 UMRLA LILI NOVY

PESNICA IN PREVAJALKA POEZIJE (* 1885)

“Živeti – umreti – živeti- / saj konca nikoli ne bo,” je svojo vero v življenje po smrti v pesmi Hodim izpovedala slovenska pesnica in odlična prevajalka Lili Novy. Pisala je tudi pesmi za otroke, ki so po njeni smrti izšle v dveh zbirkah: Pikapoka (1968) in Majhni ste na tem velikem svetu (1973). Obiskovala je šole in otrokom brala svoje pesmi.

več:
S. Čuk, Lili Novy: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1998), 20-21.

nekaj njenih verzov:

• Vsak jo nosi, neko rano, / ki jo vsakemu zastira, / materi celo prikriva. / Z lastno jo krvjo izpira, / z lastno solzo jo umiva / sam.
  
• Hodim in dvigam glavô / preganjam pretečo prikazen / in strah, ki je jalov in prazen. / Živeti – umreti – Živeti – / saj konca nikoli ne bo.
  
• Slovo je vse. Ni rojstvo že slovo / od matere, ljubezen od zasnutka / ljubezni? Ni življenje vse zato / tako lepo, / ker je slovo od vsakega trenutka?
  
• Jesen. Znova slutim vso višino / in čutim vso globino kot drevo, / ki mu razklala strela je sredino / in ki odmira in mu je lepo.

 

LETA 1965 UMRL pater ANTON PREŠEREN

DUHOVNIK, TEOLOG, EKUMENSKI DELAVEC (* 1883)

“Bog nam je v preteklosti pošiljal velike može, ki so kot svetilniki vodili naše korake,” je zapisal Marko Benedik v svoji knjigi Ambasador Cerkve na Slovenskem, v kateri lepo prikaže življenje in delo p. Antona Prešerna, ki je bil več kot tri desetletja (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu, središču katoliške Cerkve. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Neki visok vatikanski prelat je dejal o njem: “Pater Prešeren ima ključ do srca papeža Pija XII.” V hudih časih med drugo svetovno vojno in takoj po njej so mnogi Slovenci pribežali v Rim in v p. Antonu Prešernu našli iskrenega prijatelja, ki jih je reševal iz njihovih stisk. Kot posrednik pri papežu in vatikanskih uradih je bil nepogrešljiv pomočnik svetniškemu nadškofu Antonu Vovku, ki osebno ni mogel iti v Rim. Z njegovim imenom je povezano še marsikaj, med drugim tudi Papeški zavod Slovenik v Rimu. Ta naš veliki rojak, ki pa je pri nas skoraj nepoznan, je bil leta 1908 v večnem mestu posvečen v duhovnika.

več:
S. Čuk, Pater Anton Prešeren. Imel je ključ do papeževega srca: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2008), 34-35.
S. Čuk, Pater Anton Prešeren (1883-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2015), 48-49.

 

LETA 2007 UMRLA s. ANGELA KOTNIK

USTANOVITELJICA DRUŽINe KRISTUSA ODREŠENIKA (* 1921)

Že od otroških let je globoko čutila s Cerkvijo kot z mističnim Kristusom, zlasti v letih po vojni, ko je bila Cerkev pri nas preganjana. Po navdihnjenju je spoznala, da je rešitev v doslednem življenju po evangeliju in služenju ubogim. Iz tega spoznanja se je rodila skupnost posvečenega življenja Družina Kristusa Odrešenika (DKO), ki je bila leta 2000 povzdignjena v svetni inštitut in dobila pravila. Sestre DKO z zaobljubami evangeljskih svetov darujejo Kristusu Odrešeniku sebe, svoje življenje in delo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1475 ROJEN MICHELANGELO BUONARROTI

ITALIJANSKI KIPAR, ARHITEKT, SLIKAR IN PESNIK ( † 1564)

Ta vsestranski genij – slikar, kipar in pesnik – se je navdihoval iz Svetega pisma. Ob petstoletnici njegovega rojstva je papež Pavel VI. dejal, da je “klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha”. Ena njegovih največjih umetnin je kip Pieta v baziliki sv. Petra v Rimu.

več:
S. Čuk, Michelangelo Buonarroti, navdih vere in Svetega pisma, ob 500-letnici rojstva: Ljudje in diogiodki naših dni, v: Ognjišče 4 (1975), 10-13.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Življenja mojega nemirni tok / na trhlem brodu skoz vihar morja / prispel v pristan je, kjer za dela zla / in dobra kliče nas k računu Bog.
  
• Kar hočem, rad bi hotel, o Gospod! / Od srca loči žar tančica leda, / ki žar gasi, zategadelj beseda / nasprotna delom mojim je povsod.
  
• Kakor ti delovni dan, ki si ga koristno preživel, naklanja prijeten spanec, tako se lepo življenje izteka v spokojno smrt.
  
• Všeč mi je: ker pred smrtjo sem spoznal, / kako je kratko vsako radovanje. / Boli me: ker za milost, odpuščanje / v poslednji uri mnogo je težav.
  
• Vso krivdo naj izpere tvoja kri, / bolj ko se staram, bolj podpri otroka / in prizanesi vse mi čez in čez.
  
• Umetnost mi je bila boginja in gospodarica. Ah, kako sem se motil! Resnične lepote ni brez večnosti, kakor ne toplote brez ognja. Kar je minljivo, modrega človeka ne more umiriti.
  
• Ljubezen so perutnice, ki jih je Bog dal človeku, da bi mogel poleteti k njemu.
  
• Življenje je vredno več kot premoženje. Bodite mirni, ne delajte si sovražnikov, ne zaupajte nikomur razen Bogu in ne govorite o nikomer ne dobro ne slabo, ker ne vemo, kako bo na koncu.

 

LETA 1818 ROJENA IN 1901 UMRLA MARGARETA PUHAR

USTANOVITELJICA IN PRVA VRHOVNA PREDSTOJNICA REDOVNE SKUPNOSTI ŠOLSKIH SESTER SV. FRANČIŠKA KRISTUSA KRALJA

Marija Puhar se je rodila kot druga v družini sedmih hčera na Velikem Janževem vrhu v župniji Kapela pri Radencih. Pri stricu, pivovarju v Deutschlandsbergu, je postala skrbna in vestna gospodinja. Hodila je tudi v šolo, bolehna teta, pomožna učiteljica ročnih del, pa jo je zaposlila tudi z vezenjem, stricu je pomagala z vodenjem knjig … Ko ji je bilo 24 let je odšla v samostan v Algersdorf pri Gradcu in dobila redovno ime s. Margareta. Kot sposobno, razumno, požrtvovalno sestro jo je vodstvo samostana v Algersdorfu imenovalo za predstojnico nove redovne podružnice sirotišča Društva katoliških gospa v Mariboru. Odločila se je za življenje skupnosti v Frančiškovem duhu in utemeljila duhovnost nove mariborske kongregacije. Ob njeni smrti 6. marca 1901 je bilo v kongregaciji 168 sester. Bila je prva Slovenka, ki je ustanovila kakšno redovno skupnost. Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki pri nas danes delujejo v Ljubljani (dve skupnosti), na Gorenjskem imajo hišo v Repnjah, na Brezjah, v Kranju in v Radovljici; na Dolenjskem v Trebnjem, na Primorskem pa v Šturjah pri Ajdovščini, v Mariboru pa so sestre v treh skupnostih. Njihova ključna poudarka sta: živeti za Boga in delati dobro za mladino., Že desetletja so znane po kuharskih tečajih (s. Nikolina, s. Felicita Kalinšek …), z nastankom kongregacije je povezano ustanavljanje šol in vrtcev … od vsega začetka pa se ukvarjajo tudi z veziljstvom.

več:
S. Čuk, mati Margareta Puhar (1818-1901): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2018), 42-43.

nekaj njenih misli:

• Če želite od Boga sprositi uslišanje svojih prošenj, nikar ne molite z obremenjeno vestjo in prekrški zoper ljubezen do bližnjega.
  
• Prosim, ostanite molitvene, ponižne in skromne ter po svojih večnih zaobljubah Bogu in svojim predstojnikom zveste redovnice tretjega reda svetega očeta Frančiška Asiškega, tega ponižnega, skromnega, pokornega posnemovalca križanega Kristusa.
  
• Ta ponižni, pokorni, ubogi Kristus, Frančiškov in naš učlovečeni Bog, ki je po volji nebeškega očeta in iz ljubezni do nas grešnikov dal svoje sveto telo v trpljenje in smrt na križu, je edini vreden, da postane: “Moj Bog in moje vse!”

 

LETA 1836 ROJEN JOSIP STRITAR

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, KRITIK IN PREVAJALEC († 1923)

Stritar je bil literarni vzgojitelj, pesnik, pripovednik in dramatik. Rodil se je v Podsmreki pri Velikih Laščah. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, tam se je tudi spoprijateljil z Levstikom. Na Dunaju je študiral klasično jezikoslovje in sodil med najboljše študente. Uvrščamo ga v obdobje med romantiko in realizmom. Starost je preživljal v Rogaški Slatini in tam leta 1923 umrl. Josip je pisal že od nižje šole, javno pa šele 1866, ko je skupaj z Levstikom in Jurčičem izdal V klasju Prešernove pesmi. V Kritičnih pismih je razložil kako se pesni. 1870 je začel na Dunaju izdajati leposlovni list Zvon, a ga je moral zaradi nasprotovanja Bleiwasa ustaviti. Njegovo najbolj borbeno delo pa so Dunajski soneti. Pesnil je tudi lirske in epske pesmi, ko pa je bil star pa je začel pisati pesmi za otroke.

več:
obletnici meseca 11_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Lahko živi, lahko umira, / kdor vero, upanje ima; / to ga tolaži, ga podpira. / Gorje človeku brez Boga!
  
• Če češ skusiti koga, / zanj stori kaj… / Hvaležnost kaže ti moža, / a čednost ta je bela vrana.
  
• Trpljenja morje krije vse prostore, / v bregovih tesnih je veselja reka; / oh, koliko trpljenja užiti more, / a malo radosti srce človeško.
  
• Stvarem, kar Stvarnik jih na svet postavi, / odmerjen vsaki je svoj del trpljenja.
  
• Pot ravna, vedi, prava je edina, / nje v vsem dejanju drži se zvesto; / hinavstvo, laž je grehu korenina, resnica naj nad vse ti sveta bo! / Kar misliš v srcu, to v dejanju kaži, / ne sebi se, ne drugim se ne laži!
  
• Če češ skusiti koga, / zanj stori kaj… / Hvaležnost kaže ti moža, / a čednost ta je bela vrana.
  
• Sovraštva poln je svet in poln prepira, / v temo zavita sveta je resnica. / Kdo v bran se bo postavil sili jezni, / kdo luč prinesel bratovske ljubezni?
  
• Narava zveri je, da zver sovraži, / stvari so neprijazne si in tuje; / ljubezen, človek ti, človeku kaži, / nad vse stvari ljubezen te dviguje!
  
• Življenje je trpljenje, sreča / mladost, a kratko le trpi, / na veji kapljica viseča, / potegne veter, pa je ni.
  več:

 

LETA 1879 ROJEN BLAŽ FARČNIK

FRANČIŠKAN, AKAD. SLIKAR († 1945)

Ljubljančan Blaž Farčnik je kot srednješolec stopil v frančiškanski red in bil leta 1902 posvečen duhovnika. Od leta 1911 je na likovni akademiji v Firencah študiral slikarstvo. Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v domovino, je bilo njegovo prvo večje delo poslikava kupole romarske cerkve pri Novi Štifti na Dolenjskem s skrivnostmi serafinskega rožnega venca. V letih 1930–1935 je poslikal tudi Plečnikovo cerkev sv. Frančiška v Šiški. Njegova je tudi oltarna slika Marije Snežne na Veliki planini.

 

LETA 1883 UMRL JOŽEF HAŠNIK

DUHOVNIK, PESNIK (* 1811)

V ljudsko šolo je hodil v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu, po gimnaziji v Mariboru je študiral bogoslovje v Celovcu, kjer je imel Slomška za spirituala. Kot duhovnik je služboval po raznih krajih na Štajerskem, nazadnje v Šentjurju pri Celju. V mladosti je pisal nemške pesmi, zaveden Slovenec je postal in v slovenskem jeziku začel pesniti šele na pobudo Slomška. Postal je njegov zvest učenec in sodelavec. Pisal je pesmi za petje, priložnostne, domovinske, nabožne. Samostojno je izdal drobno zbirko Dobrovoljke (1854).

 

LETA 1966 UMRL ALFONZ LEVIČNIK

DUHOVNIK, KATEHET IN NABOŽNI PISATELJ (* 1867)

Šolal se je v Logatcu, Kranju in Ljubljani, leta 1892 je bil posvečen v duhovnika in kmalu nato v Gradcu postal doktor teologije. Nekaj časa je bil škofijski tajnik, nato katehet na gimnaziji v Kranju, na realki v Idriji in v Ljubljani. Pisal je nabožne, vzgojne in tudi prosvetne članke. Pomembni sta njegovi učni knjigi za verouk: Zgodbe sv. pisma novega zakona za srednje šole, (Ljubljana, 1924) in Zgodbe sv. pisma starega zakona za srednje šole (Ljubljana, 1926).

 

LETA 1967 UMRL ZOLTAN KODALY

MADŽARSKI SKLADATELJ, KI SE JE NAVDIHOVAL OB LJUDSKI GLASBI (* 1882)

Zoltan Kodaly velja za enega vodilnih madžarskih skladateljev. Najprej so se v njegovi glasbi kazali vplivi Brahmsa in Debussyja; tesna povezanost z madžarsko ljudsko glasbo (ki sta jo z Bartokom pomagala zbirati in izdajati), je v njegov slog prinesla osebne poteze. Kot dolgoletni profesor na glasbeni akademiji v Budimpešti je vzgojil številne mlade ustvarjalce. Med njegova najbolj znana dela spada Psalmus Hungaricus za zbor in orkester (1923), ob 50-letnici združitve Budima in Pešte.

 

LETA 1973 UMRLA PEARL S. BUCK

AMERIŠKA PISATELJICA (* 1892)

Pearl Buck, ki je več let živela na Kitajskem, je leta 1938 prejela Nobelovo nagrado za književnost “za bogate in resnične epske opise kmečkega življenja na Kitajskem”. V svoji zahvali je rekla, da nagrado prejema tudi za svojo domovino, Združene države Amerike. Številni romani te pisateljice so prevedeni v slovenščino in so zaradi plemenitosti, ki diha iz njih, med bralci zelo priljubljeni.

nekaj njenih misli:

• Najboljša lastnost denarja je v tem, da ti omogoča drugim napraviti veselje. Vendar pa to dela le malo tistih, ki ga imajo.
  
• Še zmeraj ne služimo človeku tako, kakor bi morali; kako neki moremo potlej sploh vedeti, kako naj služimo Bogu.
  
• Če je žena zvesta, družine ne zadene nobeno zlo. Žena je korenina in mož je drevo. Drevo pa zraste le toliko, kot so močne njegove korenine.
  
• Govorica izdaja človeka, ne obleka. Lahko se napravi še tako gizdalinsko, ga bodo izdale besede, ki mu bodo prišle iz ust.
  
• Med starši in otroki mora vladati tesno razmerje, srce mora biti zbližano s srcem, kajti če se otrok ne nauči odkrito ljubiti svojih staršev, po mojem mnenju ne bo tudi nikogar drugega odkrito ljubil in brez ljubezni zgubi življenje svoj pomen in svojo izpolnitev.
  
• Prišla sem do spoznanja, da je človeško srce po naravi dobro, in prepričala sem se, da je vsepovsod mogoče najti srčno dobroto … Že samo zaradi človeške dobrote nam še ni treba obupati nad svetom.
  
• Marsikdo zamudi majhno srečo, medtem ko zaman čaka na veliko.
  
• Velike kreposti naredijo človeka vrednega občudovanja, majhne napake pa ga napravijo vrednega ljubezni.
  
• Prizadevanje za popolnost naredi mnoge ljudi popolnoma nemogoče.
  
• Ko bi ljudje mogli srečo kupiti, bi gotovo izbrali za eno številko večjo.

 

LETA 1999 UMRLA BRANKA JURCA

MLADINSKA PISATELJICA IN UREDNICA (*1914)

Doma v Koprivi na Krasu, od koder se je družina po prvi svetovni vojni preselila v Maribor. Končala je učiteljišče in učila v Slovenskih Goricah (Sv. Jakob). Po drugi vojni je živela v Ljubljani, bila urednica Cicibana in revije Otrok in družina, največ časa pa je posvetila pisateljevanju za otroke in mladino. Opisovala je predvsem svoja doživetja iz mladosti in iz obdobja učiteljevanja, znala pa je prisluhniti tudi mladim novega časa … (Ko zorijo jagode, Rodiš se samo enkrat).

 

LETA 2011 UMRL EDI ŠELHAUS

FOTOGRAF, FOTOREPORTER, PISATELJ (* 1919)

Fotografu, fotoreporterju in pisatelju Ediju Šelhausu, rojenem v Podkraju nad Vipavo, je bil poklic ‘položen v zibelko’, saj sta bila že njegova starša fotografa. Med drugo svetovno vojno je postal vojni fotoreporter in številni njegovi posnetki so ohranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Po vojni je ustvarjal kot snemalec, z mojstrskimi fotografijami je sodeloval pri raznih časopisih. Z njimi je obogatil tudi svoje knjige, zlasti tiste, povezane z živalmi. Ko so ga upokojili, je ostal ‘fotoreporter v copatah’.

LETA 2014 UMRL BOGDAN ŽORŽ

psiholog, terapevt, predavatelj, pisatelj (* 1948)

Bogdan Žorž se je rodil v kraju Tabor nad Dornberkom. Po novogoriški gimnaziji je študiral psihologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1971. Več let je delal v Centru za socialno delo občine Nova Gorica, pozneje pa ga je tudi vodil. – Kot psiholog se ukvarja v glavnem z vzgojnim svetovanjem, mladinskim prestopništvom in obrobnimi psihološkimi pojavi v družbi. V to problematiko se je poglabljal tudi na podiplomskem študiju. Usposabljanje je končal iz ene od znanih humanističnih smeri psihoterapije, »geštalt psihoterapijo«. Ima evropsko diplomo iz ‘geštalt psihoterapije’ ter splošno evropsko diplomo iz psihoterapije.- Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom. Od leta 1998 je v Čepovanu nad Novo Gorico skupaj z ženo vodil zasebni zavod, ki se ukvarjal z otroki, mladostniki in družinami v stiski. »Taka usmeritev je v meni tlela že dolgo prej, le da je družbene razmere niso dovoljevale. Potrebe po tem pa sem prepoznaval pri svojem delu z otroki in mladostniki na centru za socialno delo v Novi Gorici,« pravi o tem svojem podvigu.

Bogdan Žorž je bil priljubljen predavatelj in pisec strokovnih in poljudnih člankov. Napisal je več knjig, med njimi zelo odmevno Razvajenost. Leta 2002 se je začelo tudi njegovo sodelovanje z Ognjiščem, ki je trajalo dobrih deset let in obrodilo lepe sadove.  Dve leti (2003 in 2004) je za revijo Ognjišče odgovarjal na vprašanja, povezana z vzgojo. Članki na to temo so leta 2005 (s ponatisom leta 2006) izšli v knjigi S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. – Od leta 2005-08 je pisal mladim prijateljem (članki so izšli tudi v knjigi – Pisma mojim mladim prijateljem). Leta 2007 je pisal o sodobnih zasvojenostih, in članki so izšli naslednje leto v knjigi Sodobno suženjstvo. Leta 2010 je začel pisati za naš čas prepotrebno rubriko Vzgoja za vrednote. Leta 2012 so članki izšli v knjigi z enakim naslovom. Leta 2008 smo ob njegovi 60-letnici izdali izbor člankov in pogovorov, knjiga Vzgoja za svobodo – vzgoja za odrekanje je izšla dve leti kasneje. Leta 2012 je začel objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ v rubriki Pot do Boga – preko gora. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Tudi iz teh razmišljanj je nastala knjiga – Nauk gora. Odgovarjal je tudi na Pisma bralcev in zbrani članki so izšli v znamenje hvaležnosti v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu.

Bogdan nam je zapustil lepo število knjig in spisov, predvsem pa nam je zapoustil zgled svojega življenja in svojo pripravljenost, da kot psihoterapevt in globoko čuteč mož priskoči na pomoč človeku v stiski. Naj svetloba njegove osebnosti osvetljuje poti našega življenja.

več o Bogdanu Žoržu:
B. Rustja, Hvala za vse, dragi Bogdan: Pot do Boga, v: Ognjišče 4 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Zakonca Žorž na njunih poteh … Kompostela, gore: Pot do Boga, v: Ognjišče 6 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Žorževo iskanje vzgojnih poti … za otroke v Čepovanu: Pot do Boga, v: Ognjišče 7 (2014), 40-41.
J. Ramovš, Pot vere je prevozna čez mejo življenja: Pot do Boga, v: Ognjišče 8 (2014), 40-41.
M. Turk, Bogdan Žorž: Moj pogled, v: Ognjišče 12 (2011), 54-56.
B. Rustja, Psihoterapevt Bogdan Žorž: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (2005), 8-12.

nekaj njegovih misli:

• Našim prednikom je bilo pri vzgoji lažje: vzgajali so pač tako, kot so njih vzgajali njihovi starši. Življenje se je spreminjalo tako počasi, da je bil tak pristop večinoma ustrezen.
  
• Oče je ključnega pomena za oblikovanje občutka varnosti. Očetova vloga je nadvse važna pri oblikovanju občutka lastne vrednosti, samospoštovanja.
  
• Vera je vrednota, ker je vera eno izmed vodil, ki človeka usmerjajo, vodijo skozi življenje, mu kažejo pot.
  
• Eden od temeljnih ciljev vzgoje mora biti, da se otrok osamosvoji, da sprejme odgovornost zase. Tega pa nikakor na more doseči, če mu starši ne omogočijo, da pride do primerne izkušnje.
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1696 ROJEN GIOVANNI BATTISTA TIEPOLO

SLIKAR, ZADNJI MOJSTER BENEŠKE UMETNOSTI († 1770)

Najmlajši iz premožne družine šestih otrok je bil v mladosti vajenec v steklarski delavnici. V njegovem času Benetke doživljajo politični in ekonomski padec (po stoletjih izobilja), znašle so se na obrobju dogajanja, krepil se je srednji sloj ljudi in čutiti je bilo propad plemstva, ki je bilo daleč od realnosti, vzore so iskali v klasični Grčiji … Tiepolo je bil slikar neba, oblakov, angelov in sestavljenih skupin ljudi, rad je imel zgodovinske in mitološke podobe, s katerimi je skušal pobegniti od vzvišenosti … . Njegove freske so dramatično razgibane polne svetlih barv (Tiepolova modra barva). Slikal je v nadškofijski palači v Vidmu, rezidenci v Würzbrugu in kraljevi palači v Madridu.

 

LETA 1825 ROJEN dr. IVAN NAVRATIL

SLOVENSKI JEZIKOSLOVEC, NARODOPISEC IN UREDNIK († 1896)

Po očetu je bil češkega rodu, mati je bila Belokranjka iz Rosalnic. V Ljubljani je ustanovil in urejal mladinski poučni in leposlovni tednik Vedež (1848-1850), na Dunaju je sodeloval s M. Cigaletom in F. Miklošičem pri prevajanju pravne terminologije, Miklošiču je pomagal tudi pri sestavljanju slovenskih beril za višje razrede gimnazije. Nabiral je jezikovno in etnološko gradivo, posebej iz Bele krajine ter svoja spoznanja primerjal in razlagal s pojavi od drugod. Pisal je o šegah in navadah Belokranjcev ter Srbov in Črnogorce. Sad dolgoletnega zbiranja je bila monografija Slovenske narodne vraže in prazne vere 1885–88). Bil je tudi urednik in izdajatelj prvega slovenskega mladinskega časopisa Vedež (1848–1850). Posebno znan pa je njegov spis o življenju in delu J. Kopitarja. Ves čas pa si je tudi prizadeval za uveljavitev slovenskega knjižnega jezika v 2. polovici 19. stoletja.

 

LETA 1827 UMRL ALESSANDRO VOLTA

ITALIJANSKI PLEMIČ IN FIZIK (* 1745)

Profesor fizike v Paviji (kjer je ostal 20 let) je bil eden prvih pionirjev raziskovanja električnih pojavov. Napoleon ga je zaradi njegovih dosežkov povzdignil v grofa. Ta bistri mož je tudi izumitelj električne baterije (galvanskega člena). Izdelal je tudi prvi kondenzator. Po njem se imenuje fizikalna enota za merjenje napetosti električnega toka (V) in instrument za merjenje električne napetosti (voltmeter).

 

LETA 1887 ROJEN JOSIP KRIŽAJ

OPERNI PEVEC, BASIST († 1968)

Petje je študiral pri Mateju Hubadu in v Münchnu, leta 1907 pa je začel peti na odru ljubljanske Opere. Drugo polovico svoje kariere (od leta 1932) je preživel v Zagrebu, kjer je postal prvi basist. Nastopal je tudi na drugih odrih: v Osijeku, Beogradu in Ljubljani, Dresdenu, Bratislavi, Frankfurtu, Benetkah, Firencah, Rimu in na Dunaju … Odlikoval se je v basovskih vlogah Wagnerjevih oper. Skladatelj Richard Strauss ga je označil za enega najboljših interpretov vloge barona Ochsa v njegovi operi Kavalir z rožo. V svoji pevski karieri je upodobil 125 likov in leta 1964 prejel nagrado Vladimir Nazor za življenjsko delo.

 

LETA 1893 ROJEN JOŽE ČAMPA

pisatelj, poštni uradnik, bloški Valvasor († 1989)

Doma na Blokah (iz Strmice – Benete), gimnazijo končal v Novem mestu, med prvo vojno na fronti, po razpadu A-O pa je bil poštni uradnik na ljubljanski pošti, urejal je tudi njihovo glasilo. Že v mladosti pa je rad opisoval preproste kmečke ljudi, simboliko njihovih običajev in njihovo navezanosti na domačo zemljo. Revnega kmeta opisuje realistično, kot človeka, ki je nagnjen k materialnim dobrinam in mu vera pomeni tradicijo, pribeželišče pred udarci življenja in nadomestilo za višje duhovne vrednote, ki jih kmečki človek ni mogel uresničiti. Pogosto je uporabljal folklorne prvine (narečne besede, pregovore , reke, verske praznike, maše, procesije itd.) in opisoval naravo. Tako je nastalo obširno delo Na mrtvi straži (prvotni naslov Ljudje in zemlja), roman Bloške planote, ki ni v celoti izdan (v treh knjigah je izšel pri založbi Math v letih 2012-13 (tudi e-knjiga), v knjižni obliki je tudi izbor besedil Osu ni, kozu ni, kakšna brna si pa ti?), je pa pomemben vir za kulturno dediščino Notranjske in njenega kmeta v začetku 20. stol.

 

LETA 1900 ROJEN JOSIP GOSTIČ

SLOVENSKI OPERNI PEVEC († 1963)

“Josip Gostič je bil velik umetnik in velik človek, dober kolega in sodelavec ter vzor in voditelj mladih. Bil je pojem opernega pevca najvišjih umetniških kvalitet,” piše Marija Barbieri v veliki monografiji o Josipu Gostiču, ki je izšla leta 2000 ob stoletnici umetnikovega rojstva. “Krščen je bil kot Jožef Gostič, vendar se v vseh nadaljnjih dokumentih navaja kot Josip Gostič in tega sem se držala.” V zadnjem delu knjige so objavljeni spomini nekaterih glasbenikov, ki so z Gostičem delali ali ga poznali. Znani slovenski dirigent Samo Hubad je zapisal: “Kot človek je bil Gostič silno prijeten, skromen, duhovit, dobrohoten, kot pač večina velikih umetnikov. Samohvale ni poznal.” Mirko Cuderman, dolgoletni dirigent in ravnatelj stolnega kora v Ljubljani, pričuje, da je Gostič “hodil enkrat na leto pet v stolnico k majniški ljudski pobožnosti – šmarnicam. Vedno je zapel pesem za tenor solo in zbor … Bil je srčno dober, prijazen in neskončno preprost.”

… več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2010

 

LETA 1900 ROJEN JOŽE LIKOVIČ

PESNIK, poet Ljubljanskega barja

V Ljubljani je končal osnovno šolo in gimnazijo, v letih 1921–1926 je študiral pravo. Bil je odličen pravnik. Že v gimnazijskih letih se je ukvarjal z glasbo in petjem. Bil je član Akademskega pevskega zbora. Kot pevec je rad pel pri bogoslužju v ljubljanski stolnici in frančiškanski cerkvi. Pisateljevati je začel s sedemnajstimi leti, svoje pesmi in črtice je objavljal v katoliških revijah. V svojih črticah je opisoval Ljubljansko barje z njegovimi lepotami in skrivnostmi. Izbor črtic je izšel v knjigi Svetinje nad Barjem (1942).

 

LETA 1903 ROJEN FRANCE VODNIK

PESNIK, ESEJIST, GLEDALIŠKI IN LITERARNI KRITIK TER PREVAJALEC († 1986)

Na današnji dan je bil rojen publicist in prevajalec France Vodnik. Njegova knjiga Od obzorja do obzorja je izšla v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe za leto 1972. Ta knjiga je prva v zbirki Mladinska knjižnica, katere urednik je bil njen pisec. Ta izredno razgledani mož, ki so ga zaradi njegove duhovne širine vsi spoštovali, je to, kar je zapisal mladim, sam živel. Vsak dan ga je pot vodila v cerkev, kjer je pred Najsvetejšim krepil in vedril svoje “duhovno vesolje”.Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2003

… nekaj njegovih razmišljanj:

• Umrl bom nocoj, ako ne srečam Jezusa. / O, sestre in bratje, pridite vsi, pridite vsi, / jokajmo, molimo, odpustimo si! / Saj ne živi, kdor nima v srcu Jezusa.
  
• To je prvo znamenje mladosti: biti v srcu lep in svetál. Kdor tega globoko ne občuti, kdor tega močno ne doživlja sam, ta ni resnično mlad.
  
• Duhovno vesolje? To je svet vere in milosti, to je življenje po veri iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.
  
• Drug drugemu sva muka lahko, / drug drugemu sva radost lahko.
  
• Biti človek je več kakor biti samo umetnik, izumitelj, znanstvenik ali imperator. Biti človek se pravi, biti zvezda na ščitu Večnega, cvet v Njegovih dlaneh, pesem v srcu Nevidnega.
  
• Kolikor več je v knjigi misli, s katerimi se moremo strinjati, in lepot, ki ogrejejo in oplemenitijo naše srce, toliko ljubša, toliko bližja, toliko dražja nam je.
  
• Materin jezik nam odkriva svet v nas samih in zunaj nas, lahko bi rekli, da je posrednik med človekom in človekom, pa tudi med človekom in svetom.
  
• Knjige nam ne smejo biti samo pot do izobrazbe v smislu bogve kakšne “učenosti”, marveč je važnejše, da se ob njih poglabljamo vase, da duhovno rastemo in da postajamo boljši ljudje.
  
• Knjige nam razodevajo to, kar je v človeku najbolj bistvenega, vsem prirojenega, vsem skupnega, in zato vsak izmed nas pravzaprav išče in najde v njih vedno tudi samega sebe.
  
• Žal je veliko takih, ki je v njih že skoraj popolnoma zamrl čut za vrednote, za človeka, za naravo, za lepoto, za kulturo.
  
• Če boš v sebi resničen, boš tudi prost; če pa boš prost, boš svoji mladosti tudi zvest, boš veren njenim razodetjem.
  
• Kaj bi bila Evropa, kaj bi bil svet, če bi noben narod ne ostal sebi zvest? Le kdor veruje vase, le kdor ohrani sebe, more koristiti tudi celotni skupnosti.
  
• Vsak zaveden človek spoštuje in ljubi svoj jezik in ga je, ako je v nevarnosti, pripravljen braniti.
  
• Duhovno vesolje: to je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.

 

LETA 1904 ROJEN KARL RAHNER

NEMŠKI KATOLIŠKI TEOLOG († 1984)

Ko mu je bilo osemnajst let je vstopil v Družbo Jezusovo. Predaval je dogmatiko na Dunaju, v Pullachu pri Münchnu in v Münstru. Bil je eden najplodovitejših sodobnih bogoslovnih pisateljev: izdaj je nad 30 zajetnih knjig s področja katoliške dogmatike, po raznih bogoslovnih revijah je posejanih okoli 4000 njegovih člankov in razprav. Sodeloval je tudi na drugem vatikanskem cerkvenem zboru in sicer kot teološki strokovnjak dunajskega kardinala Königa. Od leta 1969 je bil član papeške teološke komisije. Za svoje delo je prejel številne mednarodna mednarodna priznanja – kar 14 častnih doktoratov raznih univerz v Evropi in Ameriki.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Drugim ljudem moremo na poti k Bogu pomagati samo tako, če jim pomagamo na poteh sveta, kajti po teh pelje pot v večno življenje.
  
• Kdor hoče Boga zares ljubiti, ta ga že ljubi, saj ne bi hrepenel po ljubezni, če se božja milost ne bi dotaknila njegovega srca.
  
• Vsakdanjost naj nam bo molitev! Prosimo za to veliko umetnost krščanskega življenja, ki je zaradi tega tako težka, ker je tako preprosta.
  
• Molitev je nekaj vzvišenega. Beseda iz srca je. In kaj je na svetu bolj vzvišeno od preprostega, vernega, ljubečega srca?
  
• Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.
  
• Vera Cerkve ne pozna nobenega človeškega življenja, ki ne bi bilo vredno, da postane dokončno vredno.
  
• Tisto neskončno oddaljeno, po katerem resnična ljubezen nemo kliče, je mogoče označiti samo z enim imenom: Bog. On je porok večne ljubezni. On je varuh dostojanstva osebe, ki se v ljubezni daruje in predaja drugemu človeku, zmotljivemu in omejenemu.
  
• Pred križem padejo na tla tisti, ki ljubijo. Kajti pri njem je vsa moč ljubezni – in vsa moč, ki razočaranje ljubezni spreminja v tisto ljubezen, ki je močnejša kakor smrt, v tisto edino Kristusovo ljubezen, ki se more hraniti od lastnega ognja in ki ostane.
  
• Vsako zaslužno dejanje ima odnos do Boga, je torej resnična molitev. Vendar zaradi tega izrečna molitev, zavestno povzdigovanje duha k Bogu, nikakor ne postane nekoristna.
  več:
  

 

LETA 1919 ROJEN JOŽKO KRAMAR

SALEZIJANSKI BRAT, MISIJONAR († 2007)

Iz rojstne Šmarce pri Kamniku ga je življenjska pot vodila v misijone na Daljni vzhod. Kot salezijanski brat je deloval najprej v Bengaliji, zatem v Burmi in pokazal svoje talente v mizarstvu, gradbeništvu, še posebej pa v katehezi. Nazadnje je misijonaril na Papui Novi Gvineji med ljudstvom Kearu, ki je šele izstopalo iz kamene dobe. Zanj je gradil šole, ter zapisal prve besede v njihovem jeziku ter natisnil prvo in doslej edino knjigo v njihovem jeziku – katoliški katekizem.

 

LETA 1969 UMRL JANEZ ŽURGA

FRANČIŠKAN, UNIVERZITETNI ASISTENT (* 1885)

Rojen leta 1885 v Dolenjem Gradišču pri Dolenjskih Toplicah je leta 1905 vstopil v frančiškanski red in po študiju bogoslovja leta 1911 prejel mašniško posvečenje. Predstojniki so ga odločili za študij na univerzi, da bi se usposobil za profesorja naravoslovnih ved na frančiškanski gimnaziji v Kamniku. Njegov profesor je želel, da bi pri njem prevzel delo asistenta in pater Janez Žurga je bil od leta 1926 do 1945 asistent pri inštitutu za mineralogijo in petrografijo tehniške fakultete univerze v Ljubljani.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1678 ROJEN ANTONIO VIVALDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ, VIOLINIST, DIRIGENT IN MOJSTER ITAL.GLASBE ZA GODALA († 1741)

Rojen v Benetkah kot sin violinista, leta 1703 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je bil učitelj violine, potem dirigent šolskega orkestra in skladatelj. Potoval je po Evropi in umrl na Dunaju, kjer je tudi pokopan. Bil je najvidnejši italijanski skladatelj baročne glasbe za orkester, tudi velik inovator v glasbi, saj je utemeljil moderno obliko solističnega koncerta. Ustvaril je 344 koncertov za instrument in orkester, napisal 61 simfonij in godalnih orkestrov … Med koncerti so najbolj znani njegovi Štirje letni časi, ohranjenih je tudi 46 oper in več oratorijev …

 

LETA 1844 ROJEN JOSIP JURČIČ

MOJSTER NAŠE POLJUDNE POVESTI IN ZAČETNIK SLOVENSKEGA ROMANA († 1881)

Vsak povprečno razgledan Slovenec, ki mu knjiga ni tuja, bo vedel, da je prvi slovenski roman Deseti brat, ki ga je leta 1866 napisal Josip Jurčič, doma z Muljave pri Krki na Dolenjskem. Dasi je dočakal komaj 37 let, je zapustil prav lepo število povesti, ki jih še danes z veseljem vzamemo v roke. Najbolj sta priljubljeni povesti Jurij Kozjak; njegov knjižni prvenec (1864), Sosedov sin (1868).

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2014) 3

nekaj njegovih razmišljanj:

• Tudi človeško srce je kakor nebo. Gibljaji so v našem srcu, ki pridejo in zginejo kakor blisk. Kadar jih čutimo, ne moremo oči odprtih imeti, slepe nas; kadar preidejo, puste le sled za seboj, njih samih ne moremo gledati. Doma so iz višjega, nam tujega sveta.
  
• Ime nič ne velja; vprašanje je, kakšen je človek, ki ga ima.
  
• Krvna vez je vendar še vedno najtrdnejša na svetu za človeka, ki ima srce. Prva ljubezen, ki blaži človeka, je gotovo ljubezen do matere, do očeta in do tistih, ki so z nami vred iz enega vira dobili življenje.
  
• Lepa je narava, lepša in višja pa je njena krona – človek. In če ji ostane zvest, če se more ohraniti v soglasju z njo, ima vse, ker ima mir.
  
• Govori, kar ti srce da na jezik, / in s tem ne moreš govoriti krivo!
  
• Človek brez srca malokdaj pozna svojega bližnjega in njegovo no­tranjo vrednost. Vajen je soditi po sebi in blažjih čutov nese­bične ljubezni, prizanesljive potrpežljivosti in dobrohotnosti, ki so njemu samemu tuji, tudi pri drugih ne išče in ne najde.

 

LETA 1852 UMRL NIKOLJ VASILJEVIČ GOGOLJ

RUSKI PISATELJ (* 1809)

Ob imenu ruskega pisatelja Nikolaja Gogolja nam najprej pride na misel njegov roman Mrtve duše (1842), satirično-groteskna podoba razmer v takratni plemiško-tlačanski Rusiji. Zelo znana je njegova satirična drama Revizor. Mnogim bralcem pa se je priljubil s svojo zgodovinsko povestjo Taras Buljba, ki smo jo v slovenskem prevodu dobili že leta 1910.

nekaj njegovih misli:

• Najsrečnejši je vedno človek, ki vedno in pošteno izvršuje svojo dolžnost, pa naj bo kjerkoli in karkoli … Neizmerno srečen je tisti, ki sprejema svojo srečo od Boga, pa naj bo na kateremkoli mestu in v kateremkoli poklicu.
  
• Razlog mojega srečanja s Kristusom vidim v njegovi razlagi človeške duše, kakršne nihče drug ni sposoben.

 

LETA 1872 ROJEN JOSIP TOMINŠEK

ŠOLNIK, SLAVIST IN PLANINEC († 1954)

Že kot šolar v Gornjem Gradu in dijak v Celju je veljal za nekaj izrednega. Po maturi je v Gradcu študiral celo vrsto predmetov: slavistiko, klasično filologijo, primerjalno jezikoslovje, pedagogiko in arheologijo, za povrh se je usposobil še za pouk telovadbe. Deloval je v raznih krajih kot profesor, sestavljal je učbenike, od otroških let je bil zapisan planinstvu. Preplezal je vse alpske vrhove, o planinstvu je veliko pisal. Do pozne starosti je aktivno gojil vrsto športov.

 

LETA 1879 ROJEN JOSIP MURN ALEKSANDROV

PESNIK »ŠKRJANČKOV, POLJA, CVETOV« († 1901)

»Aleksandrov je bil rojen lirik. V večini svojih pesmi se je še iskal, v svojih kmetiških se je našel. V njih je njegova pesniška fiziognomija… Polje!… Da, tu je doma njegova pesem kakor škrjančkov klic nove pomladi, ki bo prišla v naše kraje. Odmev življenja ljudi in prirode, kakor ga sliši človek z odprtim pesniškim srcem,” je zapisal Ivan Prijatelj, sošolec Josipa Murna, kasneje ugleden literarni zgodovinar, ob koncu svojega človeško toplega uvoda v njegovo zbirko Pesmi in romance, ki jo na željo svojega umirajočega prijatelja on uredil in je izšla leta 1903. V njem je prikazal bridko življenje tega najmlajšega člana slovenske moderne, osvetlil pa je tudi notranje silnice njegove umetnosti. Prezgodaj umrlemu pesniku, ki so ga celo mnogi njegovi prijatelji razumeli in cenili šele po njegovi smrti, je najlepši spomenik prijateljstva postavil Oton Župančič s ciklom Manom Josipa Murna Aleksandrova.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2009) 3

nekaj njegovih verzov:

• Če tepe te usoda, skloni tilnik više! / Ne beži ko deseti brat iz rojstne hiše, / obup, brezdelica in mrak s teboj – / a sam najhujši si sovražnik svoj.
  
• Ali rojen sem si v blagor, / srečen bil spočetek moj? / Sebi, soljudem koristen /tek skončam kedaj jaz svoj?
  
• Magari bodi berač, vladaš pa lahko ko kralj, samo da se kralja v resnici tudi čutiš!
  
• Enaka sva, veter! Kot tebe, tako / življenje drvi me brez meje, / vsake dveri zaprte, nanje trkam s prošnjo, / a nikjer se srce ne ogreje.
  
• Največja umetnost je pač le umetnost življenja in ravno tukaj pokažeš lahko, kaj si in kdo da si. Velik človek je predvsem gotovo tudi velik umetnik…
  
• Pravo umetnost imenujem najvišjo in najčistejšo – nečistega umetnika si niti misliti ne morem.
  
• Glej, v srcu je mojem noč zla, / noben žarek v njem ne vztrepeta, / in jezero misli prečrnih / v njem prostora ima. // Ah, čuj me, Devica Marija, / usliši mi prošnjo to: / v tem srcu tak temnem presvetla / naj luč zopet bo.

 

LETA 1895 ROJEN FRANCE MAGAJNA

SADJAR, PISEC HUMORESK IN UREDNIK († 1971)

Pri Magajnovih v Gornjih Vremah so imeli kmetijo in trgovino, zato se je France, starejši brat pisatelja Bogomira, v Trstu izučil za trgovca, v Novem mestu pa za naprednega kmeta. V letih 1913–1922 je bil v Ameriki, kjer se je preživljal s težaškimi deli in tudi s pisanjem. Po vrnitvi domov je prevzel kmetijo. Objavljal je članke strokovne vsebine (predvsem o sadjarstvu). Pridno je prevajal in tudi pisal. Večinoma je dajal literarno obliko ljudskim anekdotam v knjigi Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (1952).

 

LETA 1901 ROJEN JANEZ JANŽEKOVIČ

DUHOVNIK, PROFESOR FILOZOFIJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI, PISATELJ († 1988)

Številni slovenski krščanski izobraženci so v svinčenih časih komunizma svojo vero poglabljali na teoloških tečajih za laike, ki so bili v Ljubljani vsako jesen od leta 1967. Kadar je predaval dr. Janez Janžekovič, profesor filozofije na teološki fakulteti, je bila dvorana nabito polna. Ta prodorni mislec, ki se ga spominjamo ob obletnici smrti, je mlade nagovoril s svojo izklesano besedo in še bolj s svojo pokončno osebnostjo. Glavna dela dr. Janeza Janžekoviča, so izšla v šestih knjigah Izbranih spisov (Mohorjeva družba, Celje 1976-1985). Za svoje najboljše delo pa je imel knjigo Smisel življenja, ki je izšla v redni zbirki Mohorjeve družbe za leto 1966. V njej ta duhovnik in modrijan poudarja: smisel življenja je postati res dober človek.

… več o njem si preberite v članku iz Ognjišča 3_2001

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kdor sune Boga od sebe, zavrže vse in se usmeri proti grozljivemu, votlemu niču.
  
• Nebeški Oče ima mnogo otrok. Vsi ljudje smo njegovi. Ali se zavedam ta velike resnice? Tudi tisti ali tista, ki ju ne morem videti, sta božja otroka, prav kakor jaz.
  
• Bog nas je ustvaril iz ljubezni, da bi nas osrečil. Toda povsem podarjena in vsiljena sreča ni popolna sreča. Kako vse drugačno zadoščenje imamo, kadar smo pri svoji sreči sami sodelovali.
  
• Pred vsako daritvijo, posebej še pred obhajilom, si pokličimo v spomin Jezusove besede: »Goreče sem hrepenel po trenutku, ko bom večerjal s teboj.«
  
• Človek ima pamet in je dolžan premisliti, čemu je na svetu. Komu to dolguje? Če nikomur drugemu, vsaj samemu sebi. Od tega premisleka je namreč odvisno, kako si bo uredil življenje.
  
• Beseda Bog ni nikakršna čarobna beseda, ki bi sama od sebe imela zveličaven učinek. Odločilno je, kaj komu ta izraz pomeni in kako vpliva na vernikovo življenje.
  
• Kaj pomaga pri oceni človeka, če je kdo velik učenjak, velik umetnik, velik državnik, pa slab značaj! In obratno, naj igra kdo v življenju še tako neznatno vlogo, če je vseskozi dober človek, nam je vsem vzor.
  
• Dober človek je vzor, ki se mu je mogoče samo vedno bolj bližati, ki ga pa ni mogoče nikoli povsem doseči. Kar je končno, in taki smo skoz in skoz, to je mogoče izpopolnjevati brez konca.
  
• Vsako leto moramo postati nekaj boljši. Naši znanci, ki nas dalje časa niso videli, naj bodo prisiljeni reči si ob ponovnem srečanju: Kaj vse je v teh letih iz sebe naredil! To je čisto drug človek!
  
• Marsikak vernik tako razseka svoje življenje na dvoje: en del posveti verskemu življenju v ožjem pomenu, ostali čas pa preživi, kakor da ni Boga.
  več:
  

 

LETA 1925 ROJEN MIRKO ZUPANČIČ

PROFESOR, PISATELJ, DRAMATIK, LIT. KRITIK, IGRALEC († 2014)

Dramatik in literarni zgodovinar je po maturi najprej študiral medicino, nato pa svetovno književnost, doktoriral je s študijem zgodnjih del A. T. Linharta. Bil je igralec v MGL-ju, nazadnje profesor za zgodovino gledališča na AGRTF-ju v Ljubljani. Posvečal se je dramatiki: kot avtor dram ali kot kritik, kot znanstveni raziskovalec in esejist. Med njegovimi dramami so najpomembnejše ibsenovska družinska drama Hiša na robu mesta, tragedija Elektrino maščevanje po znani grški temi ter farsa Dolina neštetih radosti, ki izhaja iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski.

 

LETA 1928 UMRL FRANJO VILHAR

SKLADATELJ, PIANIST, ORGLAR IN ZBOROVODJA (* 1852)

Franjo Serafin Vilhar je osnovno izobrazbo dobil na gradu Kalec pri Knežaku, kjer ga je učil Fran Levstik. Proti volji očeta Miroslava se je vpisal na orglarsko šolo v Pragi. Kot glasbenik je deloval v raznih mestih v Vojvodini in na Hrvaškem, nazadnje v Zagrebu, kjer je vodil zbor v cerkvi sv. Marka. Uveljavil se je tudi kot skladatelj. Njegov opus, ki spada v glavnem v hrvaško glasbo, presega 300 skladb, v katerih je uporabil ljudske napeve, ki jih je nabiral v krajih svojega službovanja.

 

LETA 1938 ROJEN dr.TONE WRABER

BOTANIK IN PROFESOR († 2010)

Sin znanega botanika Maksa Wraberja je botanične gene podedoval. Oče pa je bil tudi sicer razgledan človek in doma zlasti v klasičnih jezikih. Podobno je bilo s sinom Tonetom, ki je poudarjal, da je tudi ljubezen do klasičnih jezikov podedoval, saj je bila mama profesorica latinščine in grščine. Po klasični gimnaziji je diplomiral na Biotehnični fakulteti v Ljubljani (1961), doktoriral pa na univerzi v Trstu (1972) ter se izpopolnjeval na Mednarodni postaji za sredozemsko in alpsko geobotaniko v Montpellieru. Po različnih službah je od leta 1968 deloval na Biotehnični fakulteti, in je bil od leta 1990 redni profesor za sistematsko botaniko. Napisal je okoli 160 znanstvenih člankov ter veliko poljudnoznanstvenih člankov in knjig. Kar triintrideset let je bil v uredniškem odboru prirodoslovne revije Proteus in osem let njen urednik, s članki je sodeloval tudi pri njem in pri Planinskem vestniku. Vedno mu je predstavljalo izziv, da strokovna spoznanja posreduje v poljudnih člankih in knjigah širši javnosti.

… več o njem: gost meseca, v: Ognjišče (2008) 5

njegove misli:

• Večkrat razmišljam, da je neverjetno, da bi se raznovrstnost, ki je v naravi, razvijala po izboru, po poskusu. Nekako naključno. Preprosto se mi zdi, da to ni verjetno.
  
• Gotovo človek prispeva k poslabšanju okoljskih razmer, vendar jaz mislim, da so glavni vzrok teh sprememb kozmični, ne pa samo CO2.
  
• Slovenija ima 20 tisoč kvadratnih kilometrov in na tej površini je število rastlinskih vrst večje kot kje drugje.
  
• Ena umetniška razstava velja z prvovrstno kulturo. Pa ni samo to kultura! Tudi dejstvo, da se človek ukvarja z rastlinami in živalmi je kultura.

 

LETA 1976 UMRL JOŽE PETERLIN

PROFESOR, IGRALEC, KRITIK, DRAMATURG IN UREDNIK (* 1911)

Doma na Vinjem Vrhu pri Beli Cerkvi, gimnazijo obiskoval v Novem mestu in maturiral na klasični gimnaziji v Ljubljani. Leta 1941 je tam diplomiral iz slavistike, bil nekaj časa knjižničar v NUK-u in tajnik teološke fakultete. Zelo ga je zanimalo gledališče, in ker je bil tudi zelo nadarjen amaterski igralec, je nadaljeval s šolanjem na igralski šoli in postal član radijske igralske skupine v Ljubljani. Ob koncu vojne je preko Koroške prišel v Italijo in v Trstu na Radiu Trst A nekaj časa vodil spored in dramatiko, kasneje pa poučeval na slovenskem učiteljišču in znanstvenem liceju. Radijska igralska skupina, ki jo je ustanovil, je pripravila številna izvirna slovenska dramska besedila, na novo je dramatiziral slovenska literarna dela ter prevajal, sam je tudi pisal dramska besedila in neutrudno vodil kulturno dogajanje v Trstu in okolici. Pomagal je pri oblikovanju Ljudskega odra v okviru Slovenske prosvete, bil urednik pri Mladi setvi in nazadnje pri Mladiki. Leta 2012 so 47. študijske dneve Draga posvetili njegovemu spominu (ob 100 letnici rojstva) in prvič podelili Peterlinovo nagrado zaslužni osebnosti, ki se za svoje prostovoljno delo na področjih kulture, gledališča, vzgoje mladih in/ali publicistike opira na vrednote slovenstva, krščanstva in demokracije.

 

LETA 1989 UMRLA MICA (MARIJA) LOGAR

VODJA DRUŽINSKE HIŠE, DOMA REDOVNIC (* 1904)

Sloves rodbine Logar, po kateri je dobila ime čudovita dolina, so nadaljevale sestre Elizabeta, Neža, Ljudmila in Magdalena z Mico, najstarejšo, na čelu. Po očetovi smrti (1936) so na začetku doline postavile sodoben hotel, ki je poleti 1938 sprejel prve goste. Leta 1942 so ga Nemci požgali, sestre pa odpeljali v Auschwitz, kjer je Magdalena umrla. Preživele sestre Logar so po vojni hotel obnovile. Leta 1984 je prešel v last reda Družina Kristusa Odrešenika, ki mu pripada dr. Štefka Logar, nečakinja sester. Velika hiša je tudi dom duhovnih vaj.

iskalec in zbiralec Marko Čuk