Avtor: Marko

LETA 1843 ROJEN P. ANGELIK HRIBAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN ZBOROVODJA († 1907)

Slovenski cerkveni skladatelj p. Angelik Hribar, frančiškan, je v svojih skladbah zadel pravi ljudski ton ter naravno lepoto v melodiji in harmoniji, ki ustreza ljudski duši. Med številnimi njegovimi pesmimi, ki jih verni ljudje radi zapojejo še danes, velja omeniti prisrčno in mogočno melodijo pesmi Ti, o Marija.

več:
S. Čuk, p. Angelik Hribar (1843-1907): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2013), 48-49.

 

LETA 1846 ROJEN ALOJZIJ CARLI

DUHOVNIK, PRVI GORIŠKI PRIPOVEDNIK († 1891)

Šolal se je v Gorici, kjer je bil po končanem bogoslovju leta 1870 posvečen v duhovnika, čeprav ga je vleklo, da bi študiral jezikoslovje, ker je bil izredno nadarjen za jezike (poznal jih je 18). Služboval je v raznih krajih, od leta 1877 do smrti je bil župnik pri Sv. Luciji (Most na Soči). Ves čas je veliko pisal. Kot leposlovec je ustvaril dve izvirni deli: povest iz 1. stoletja krščanstva Evfemija (1874) in roman iz 5. stoletja Zadnji dnevi v Ogleju (1876) in se uveljavil kot prvi goriški pripovednik.

 

LETA 1847 ROJEN ALEKSANDER GRAHAM BELL

ŠKOTSKO-AMERIŠKI IZUMITELJ PRVEGA UPORABNEGA TELEFONA († 1922)

Naprava, ki omogoča pogovor na daljavo in brez katere si danes življenja skoraj ne moremo zamisliti, se imenuje telefon (gr. tele – daleč + phone – glas). Za izumitelja telefona velja Američan Alexander Graham Bell. Za prenos zvokov človeškega glasu se je začel zanimati, ko je vadil z učitelji za slušno prizadete in je raziskoval mehaniko govora. Za prenos zvoka človeškega glasu je bilo potrebno izumiti še mikrofon in sprejemnik. Prvi telefon mu je uspelo sestaviti leta 1876 in 7. marca je svoj izum patentiral – pred drugimi izumitelji.

 

LETA 1876 UMRL DR. KAREL LAVRIČ

PRAVNIK, POLITIK IN VODITELJ TABOROV (* 1818)

Za narodno prebujenje Slovencev so bili velikega pomena narodni shodi pod milim nebom, imenovani tabori. Vodstvo slovenskega narodnega gibanja jih je v letih 1868-1871 pripravilo 18. Sedem jih je bilo na Primorskem. Organizator štirih (Šempas, Biljana, Tolmin, Sežana) je bil goriški odvetnik dr. Karel Lavrič.

 

LETA 1879 ROJEN JOŽEF KLEKL ml.

DUHOVNIK, PISATELJ in ZGODOVINAR († 1936)

Luč sveta je zagledal v vasici Krajna nad Radenci, šolal se je na Tišini in v Sombotelu, kjer je bil po končanem bogoslovju leta 1902 posvečen v duhovnika. Služboval je v raznih župnijah v Prekmurju, najdlje v Dolencih. Veliko je pisal in objavljal prispevke ne le nabožne, temveč tudi zgodovinske, etnološke, gospodarske in leposlovne vsebine. Največ je pisal za Kalendar Srca Jezušovoga, ki ga je v letih 1906–1919 tudi urejal, in v Marijin list.

več:
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65.
knjiga Tebi Slovenska krajina, Ognjišče – SZ, Koper 2019

 

LETA 1880 ROJEN ALOJZIJ MIHELČIČ

SKLADATELJ, MOJSTER CERKVENIH IN SVETNIH SKLADB († 1975)

Iz Harij, kjer se je rodil, je hodil v šolo v bližnjo Ilirsko Bistrico, kjer je vstopil v svet glasbe. Po orglarski šoli v Ljubljani je služboval kot organist in pomožni učitelj v Štangi pri Litiji. Ko je odslužil vojaški rok, se je naselil v Metliki, bil tam organist in župan, nato je imel v Celju veletrgovino z vinom. Povsod je ustanavljal in vodil odlične pevske zbore. Že v zgodnji mladosti je začel pisati predvsem cerkvene skladbe, med njegovimi svetnimi skladbami je najbolj znana Nebo žari, kjer slika prizore iz prve svetovne vojne.

 

LETA 1922 ROJEN VIKTOR SNOJ

RESTAVRATOR, SLIKAR ISTRSKIH MOTIVOV († 2011)

Po osnovni šoli v rojstni Ljubljani je želel postati grafik, toda šele leta 1950 se mu je želja uresničila: začel je študij na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Že med študijem je sodeloval pri različnih restavratorskih projektih. Ko so začeli restavrirati znamenite freske v Hrastovljah, ki jih je leta 1949 odkril domačin slikar in kipar Jože Pohlen, je bil tudi on med restavratorji. V vasi se je naselil in uredil svoj atelje, kjer so ga navdihovale te freske in kraški svet.

 

LETA 2000 JE UMRLA MILA KAČIČ

GLEDALIŠKA IGRALKA IN PESNICA (* 1912)

Rojena v Ljubljani je po osnovni šoli hodila v meščansko šolo in s počitniškim delom služila za knjige, da je lahko študirala solo petje in dramsko igro. Z igranjem na gledaliških odrih je začela že s šestnajstimi leti, bila je tudi članica opernega zbora v ljubljanski operi, po vojni pa je bila članica Drame SNG Ljubljana, v kateri je dala življenje številnim likom (več kot 120). Veljala je za komedijantko, vendar je dobila le malo vlog, ki si jih je res želela. Igrala je tudi v številnih naših filmih. Bila pa je tudi pesnica ljubezenske lirike, ki je »odsev njenega notranjega doživljanja, izpovedanega na čist in iskren način«.

več:
P. Krečič, Mila Kačičeva, Slovenka leta: Iz našega sveta, v: Ognjišče 3 (1995), 44-45.

nekaj njenih misli in verzov:

• Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje. Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga poklanja.
  
• Če je še tako hudo, poskušam jemati vse s humorjem, to je edini način, da se izkoplješ iz težav in odpreš v upanje. Humor je zelo velik dar in blagor tistemu, ki ga ima.
• Za vsako moško kariero stoji še bolj sposobna ženska. Ženske so navadno tisti svedri, ki dajejo moškemu potrebno samozavest, pogum.
• Moje pesmi so zrasle iz mojega čustvovanja … zdelo se mi je “za malo”, da se za ženska čustva zavzemajo moški, zakaj tega ne napiše ženska. Pa se takrat nobena ni lotila ljubezni in erosa, ki je z njo povezan.
• Če se mi čez dan kaj lepega zgodi, se zvečer, ko grem v posteljo, pogovarjam z Bogom in mu rečem, da je dober, … povem mu, kar mislim in se mu zahvalim, saj on ne potrebuje časti in hvale, vedno si ga predstavljam kot dobrega človeka, ki posluša … in če je dobro zame … me tudi usliši …
• Trdno sem prepričana, da mora po smrti nekaj biti in da bom ljudi, ki sem jih v življenju ljubila, tam ponovno srečala. Da bom imela z njimi novo življenje.
• Kaj puščaš za sabo? / / Je brazda v rodovitni njivi / ali le izginula sled roke, / ki je skušala zadržati / nemirno reko? / Je plamen, / izpuhteli v dim? / Bela črta, / ki za nekaj trenutkov / ukradenih večnosti / preseka nebo? / / Kaj daš, / ko vstopaš v njihova življenja? / Kaj vzameš?/ (Skozi življenje mnogih ljudi greš)
  
• Šla bom gola skozi pomladni dež. / Naj izpere z mene vso navlako / prešlih dni. / / Pajčevino že v zametku trhlih / in izprijenih vezi. / Željâ upepeljenih saje / in ugaslih bolečin, / prah razočaranj in spoznanj, / vso rjo dvomov / in sumničenj bednih, / obljub gnilobo, / iz strahopetnosti zlaganih, / in vse blato premišljenih prevar. / / Šla bom bosa skoz pomladni dež. / Da mi izmije nôge, / utrujene od blódenja / in od iskanj brezplodnih. / / Skoz pomladni dež bom šla. / Morda me prav na koncu póti / le kdo čaka. / / Stopiti hočem predenj čista, / s srcem dekletca, / ki še véruje v bajke. (Prebujenje)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1824 ROJEN BEDRICH SMETANA

ČEŠKI SKLADATELJ († 1884)

Najbolj znano delo češkega skladatelja Bedřicha Smetane je Prodana nevesta, komična opera v treh dejanjih, v katero je skladatelj položil češko dušo. Osvojila je svet, ker je vse dogajanje en sam slovesen prizor s petjem in plesom. Velika mojstrovina je tudi njegov ciklus šestih simfoničnih pesnitev s skupnim naslovom Má vlast (Moja domovina), s katero se je svoji ljubljeni Češki. Naslovi posameznih simfonij so: Vyšehrad, Vltava, Šárka, Iz čeških logov in gajev, Tábor, Blaník.

 

LETA 1890 ROJEN dr. JOŽA LOVRENČIČ

SLOVENSKI PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK († 1952)

“Šestdeset let – brez zlata in bogastva prešla so, a srečna, / da sem jih kajkrat vesel v pesmi veličal in pel / in se še zdaj kot za rešto nebeških kolačev presladkih / ti zahvaljujem, o Bog, v srcu in duši otrok?” To zahvalno pesem je zapel pred več kot šestdesetimi leti dr. Joža Lovrenčič, slovenski pesnik in pripovednik, ki ga mlajši rod ne pozna, ker je bil dolgo zamolčan. Poučeval je najprej na go­riški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Po­tem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške. Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Pari­zu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gim­naziji in na učiteljišču. … Kot mlad profesor je leta 1915 izdal svojo prvo pesniško zbirko … Že z njo, še bolj pa z drugo zbirko Deveta dežela (1917), ki pome­ni vrh njegovega izpovednega pesništva, se je uveljavil kot začet­nik ekspresionizma pri nas. To je bila umetnostna smer, ki je ob­jektivnost popolnoma podrejala subjektivnemu doživljanju in je zelo poudarjala izrazno plat. Lovrenčič je uporabljal svobodni verz, vsebinsko pa je prešel k iskanju duhovnega, religioznega. V pesmih te svoje druge zbirke Lovrenčič razmišlja o času in več­nosti, o smislu življenja; samoti in ogroženosti postavlja naspro­ti hrepenenje po širjavi in brezmejnosti …

več:
S. Čuk, Joža Lovrenčič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2000), 20-21.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Zastonj po slepi sreči je iskanje, / dobi jo, kdor v odpovedi zasluti / in preko nje življenje išče zvanje.
  
• Dokler komu se srce / spominja matere v ljubezni moči, / v življenja še tako viharni noči / se dneva belega zave / in pot njegova k Soncu gre.
  
• Je vročih sto in sto želja / Marija Mati uslišala, / na Brezjah poveličana… / O Mati, še v današnji čas / poslušaj naš proseči glas: / “Kraljica naša, varuj nas!”
  
• Iz časa smo in romamo na sveto goro večnosti / vse dni in noči in od vseh strani / romarji, romarji, romarji…

 

LETA 1903 ROJEN BORIS OREL

ETNOLOG, MUZEALEC († 1962)

Zibelka mu je tekla na Brnici pri Beljaku, ljudsko šolo je obiskoval v Bohinju, srednjo ter trgovsko akademijo v Ljubljani. Ob uradniškem delu je začel študij umetnostne zgodovine, ki ga je po nekaj letih prekinil, študij etnologije pa je nadaljeval kot samouk in se tako izobrazil, da je lahko sodeloval s poklicnimi etnologi in etnografi. V letih 1945 do 1962 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani. Formalni študij etnologije je zaključil leta 1960 z doktoratom o bloških smučeh.

 

LETA 1907 ROJEN PINO MLAKAR

SLOVENSKI BALETNIK, KOREOGRAF IN PEDAGOG († 2006)

“Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo… Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu.” Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta “korakala v dvoje” (Pas de deux) – na plesnem odru in v življenju – od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno “poskušal peljati po svoji vesti”, izteklo.

več:
S. Čuk, Pino Mlakar. Pravi ples je tudi prava molitev: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Umetnost istovetim z religioznostjo. Obema je skupna skrivnostna moč, ki jo imata nad človekom… Žitje in bitje v celoti je izhodišče in princip skrivnostne moči nad človekom. Religioznost ta princip upošteva do kraja, umetnost ga vedno znova spoštljivo odkriva.
  
• Svetopisemski izrek, da je duh volja, meso pa šibko, drži. A tudi to meso je dobro, če ga imamo v oblasti. Prav tako kot je nagon praktično nepremagljiva sila, je taka tudi duhovna sila, želja po svobodi, želja, da ne bi bili sužnji nagonov.
  
• Vest ni nekaj priučenega, je kot nekakšen radar, čudovita zadeva. Če bi mu sledili, bi nam bilo jasno, da se je za svobodo treba vedno znova boriti.
  
• V Svetem pismu je zapisano: blagor ljudem, ki so dobre volje, ki so blage volje, ki iščejo pot v skladu s svojo vestjo.
  
• Življenje, bivanje je nekaj čudovitega. Ampak rastlinam in živalim je to podarjeno, človek pa je tragično bitje, ker se mora za nekaj še boriti. Izgnan je iz raja. A imamo Kristusa, ki je pravi Rešenik.
  
• Ljubezen je ogromna ustvarjalna sila, pripravljena se je žrtvovati in ne sprašuje. Erotika pa sprašuje, kaj se bolj splača.
  
• Otroka, ki je nasilen, moraš kaznovati, moraš mu določene stvari prepovedati in mu reči ne… Saj otrok ne ve, kaj je zanj dobro. On hoče le videti, kako daleč lahko gre.
  
• Stvarstvo ne teče tjavdan. Obstaja Nekdo, ki ga vodi. Največja človekova domišljavost pa je, da se noče pustiti voditi božji volji.
  
• Vidim, da je važna stvar za človeka, da poskuša peljati življenje po svoji vesti. Če ga od mladosti peljete po vesti, potem, se mi zdi, so na stara leta misli zbrane. To je nagrada človeku, če je v življenju pošten.
  
• Evangelij je velik, ker ohranja voljo do veselja, do samega konca. Seveda lahko veselje razumemo na več načinov, a pomanjkanje verovanja lahko pripelje do varljivega konca, da je veselje biti nahranjen, naspan, bogat…
  
• Naravnani smo v večnost. Vse stvarstvo, pa čeprav propada, je naravnano v večnost. Vedno znova se rodi, pade, pa zopet pride in to je tudi naša vera vstajenja.

 

LETA 1937 ROJEN MIHAIL GORBAČOV

ZADNJI PREDSEDNIK VELIKE SOVJETSKE ZVEZE († 2022)

Od 11. marca 1985 je bil generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze, od leta 1990 pa njen predsednik. Od začetka svojega predsedovanja je bil s svojo glasnostjo in perestrojko pobudnik sprememb v Sovjetski zvezi, zlasti demokratizacije družbe z uvajanjem večstrankarskega sistema, gospodarskih reform in svobode tiska. 1. decembra 1989 je zgodovinski dan, ko se je v Rimu srečal s papežem Janezom Pavlom II. o čemur smo v Ognjišču obširneje poročali (01_1990). Takrat je dejal: »Zavedamo se, da se pogovarjamo z najvišjo versko avtoriteto na svetu, ki je tudi Slovan.« Papež pa je z nasmehom odgovoril: »Da, da, prvi papež Slovan in mislim, da je Previdnost pripravila pot za to najino srečanje.« Med pogovorom sta govorila tudi o obisku papeža v Sovjetski zvezi. Leta 1990 je Gorbačov prejel Nobelovo nagrado za mir z razlago, da je »odločilno prispeval h koncu hladne vojne« – spremembe na evropskem Vzhodu so konec leta 1989 dosegle višek s padcem berlinskega zidu, simbolom ločitve med V in Z.

 

LETA 1988 UMRLA ANA PRAČEK KRASNA

PISATELJICA in PUBLICISTKA (* 1900)

Pesnica, pisateljica in urednica Ana Praček se je iz rojstne Dolge Poljane po razdejanju prve svetovne vojne leta 1920 izselila v ZDA, med slovenske rudarje v Pennsylvaniji. Do izobrazbe je prišla v glavnem kot samouk. Leta 1929 se je z možem preselila v New York, kjer je nadaljevala kulturno prosvetno delo med ameriškimi Slovenci. Pisala je pesmi in bila urednica lista Glas naroda. Leta 1972 se je vrnila v domače vipavske kraje. Svojo življenjsko pot je opisala v knjigah Med dvema domovinama (1978) in Moja ameriška leta (1980).

 

ZANIMIVOST: 2. marec DAN PAPEŽEV

1459 – rojen papež Hadrijan VI. († 1523)

1730 – umrl Vincenzo Marco Orsini – papež Benedikt XIII. (* 1649)

1810 – rojen Gioacchino Pecci – papež Leon XIII. († 1903)

Svojo dolgo službo (25 let) na Petrovem sedežu je v glavnem “opra­vil” v 19. stoletju, za 20. stoletje mu je ostal le “košček”: dob­ri dve leti in pol. Ime mu je bilo Gioacchino Pecci. Doma je bil blizu mesta Anagni v južni Italiji, kjer se je rodil leta 1810. Du­hovnik je postal leta 1837. Tri leta je deloval kot papeški nuncij v Belgiji in tam se je seznanil s problemi industrijske družbe in z delavskim vprašanjem. Ko je leta 1878 nasledil Pija IX., papeža z najdaljšim “stažem” v zgodovini Cerkve (32 let), je zaslovel zlasti s svojo socialno okrožnico Rerum novarum (1891), v kateri je razvil katoliški nauk o socialnem vprašanju, ki vidi rešitve na temelju evangeljskih načel. Prizadeval si je za zbližanje Cerk­ve s kulturo in vsestranskim razvojem sodobnega sveta. Ob svetem letu 1900 je sprožil številne pobude za poglobitev verskega življenja. Umrl je 20. julija 1903, v 94.letu starosti.

1876 – rojen Eugenio Pacelli – papež Pij XII. († 1958)
1939 – na svoj 63. rojstni dan – izvoljen za papeža

“Aristokratski” Eugenio Pacelli se je rodil 2. marca 1876 v Rimu. Odlikovala ga je velika naravna inteligenca in otroška pobožnost. Duhovnik je postal leta 1899 in prav kmalu je bil sprejet v diplo­matsko službo, v kateri je odlično opravljal raznovrstne naloge in poslanstva. Leta 1929 je postal kardinal in leto zatem vatikanski državni tajnik. Tudi kot državni tajnik je osebno vodil vse zade­ve, ki so se nanašale na (nacistično) Nemčijo. Sodeloval je tudi pri okrožnici Mit brennender Sorge, s katero je Pij XI. leta 1937 obsodil nacizem. Za papeža je bil izvoljen 2. marca 1939, na svoj 63. rojstni dan. Proti koncu avgusta, teden dni pred nemškim vdo­rom na Poljsko, s katerim se je pričela druga svetovna vojna, je še enkrat ves svet pozval k ohranitvi miru. Ko se je začela vojna, se je Piju XII. zdelo še posebej pomembno, da ohranja nevtralno politiko. “Nikoli ni pokazal nobenega znamenja naklonjenosti naci­stičnemu režimu, bal pa se je, da bi prekinitev teh stikov močno škodila Cerkvi na Nemškem” (M. Benedik). Čeprav je prav tako kot v nacizmu videl veliko nevarnost za svet tudi v komunizmu, se je med vojno vzdržal vsakršne obsodbe komunizma. To je storil šele z odlokom svetega oficija 1. junija 1949. “Treba pa je poudariti, da komunizem za Pija XII. ni bil političen problem, ampak izključ­no verski” (M. Benedik). Pij XII. je v svetem letu 1950 razglasil versko resnico o Marijinem vnebovzetju. Napisal je številne okrož­nice, znamenite so bile njegove božične poslanice. Pripravljal je tudi pot za posodobitev bogoslužja, kar je kasneje uveljavil dru­gi vatikanski koncil. Pij XII. je umrl 9. oktobra 1958.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1444 ROJEN SANDRO BOTTICELLI

ITALIJANSKI SLIKAR, ILUSTRATOR “BOŽANSKE KOMEDIJE” († 1510)

Italijanski renesančni slikar, rojen v Firencah, je slikal religiozne in alegorične motive. Znane so njegove lirične in razgibane upodobitve Matere Božje z Jezuščkom. Med njegovimi alegoričnimi podobami sta najbolj znani Pomlad in Rojstvo Venere. Zaslovel je tudi kot ilustrator Dantejeve Božanske komedije.

 

LETA 1740 UMRL FRANC MIHAEL STRAUSS

SLOVENJGRAŠKI SLIKAR (* 1674)

Izšel je iz slikarske družine, katere delavnica je bila pomembna ne le za slovenjgraško območje, ampak je v baroku z oltarnimi slikami oskrbovala naročnike po vsej Štajerski in na Koroškem. Janez Strauss oče Franca Mihaela, se je v Slovenj Gradec priselil najbrž iz Celovca. Najboljše delo Franca Mihaela je slika sv. Elizabete, ki deli revežem miloščino, in krasi glavni oltar župnijske cerkve v Slovenj Gradcu.

 

LETA 1796 ROJEN GREGOR RIHAR

SKLADATELJ IN ORGANIST († 1863)

Postnemu času bi nekaj manjkalo brez pesmi O pridite, stvari, ki jo pojemo pri pobožnosti križevega pota; pesem Zveličar naš je vstal iz groba je nepogrešljivi del slovenskega vstajenja in velikonočne procesije. Obe pesmi sta zelo stari, saj ju je zložil skladatelj Gregor Rihar. Čeprav je bil glasbeni samouk, si je s svojim delom prislužil naslov obnovitelja slovenske cerkvene glasbe. Številne njegove pesmi so “ponarodele”, ker je s svojimi napevi zadel pravo struno ljudskega čutenja.

več:
S. Čuk, Gregor Rihar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1996), 28-29.

 

LETA 1810 ROJEN FREDERIC CHOPIN

POLJSKI SKLADATELJ IN PIANIST († 1849)

Chopin je priznan kot največji poljski skladatelj in eden izmed največjih skladateljev za klavir, za katerega je napisal veliko večino svojih del. Njegov prvi učitelj je bil Wojciech Żywny, pod mentorstvom katerega je Chopin že z osmimi leti igral na koncertu. Študiral je klavir in kompozicijo pri Josefu Elsnerju. Leta 1829 je z velikim uspehom nastopil na Dunaju, leta 1831 pa se je odselil v Pariz, kjer se je družil z Berliozom, Lisztom, Mendelssohnom in drugimi umetniki. Kot skladatelj je bil predstavnik romantike. Zelo znane so tri Chopinove sonate. Njegova prva sonata je bila napisana leta 1827 in je v C molu, njegovo drugo sonato v B molu je napisal leta 1837, njegovo tretjo sonato v H molu pa leta 1844. Chopin je zelo znan tudi po svojih etudah. Napisal je 24 etud, ki veljajo za ene izmed najtežjih …

več:
S. Čuk, Frederik Chopin živi že 200 let: Priloga, v: Ognjišče 3 (2010), 26-33.

o njem:

• Ploskanje je trajalo neskončno dolgo, a ni moglo zmanjšati naše osuplosti spričo njegovega genija in umetnosti, ki je s popolnoma novim izrazom razodel toliko poetičnih čustev. (Franz Liszt ob koncertu leta 1832 v dvorani Pleyel)
• Klobuk dol, gospodje – genij! Priklanjam se Chopinovi samorasli genialnosti, njegovemu mojstrstvu! (Robert Schumann)
• Chopin je za klavirsko glasbo tako pomemben kot Beethoven za simfonijo, Mozart za opero, Händel za oratorij in Schubert za samospev (…) z njim se je rodila sodobna klavirska glasba (David Ewen)

 

LETA 1885 UMRL JOSIP PAGLIARUZZI

SLOVENSKI PRAVNIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1859)

V Kobaridu rojeni Josip Pagliaruzzi s pesniškim imenom Krilan, je v svojem kratkem življenju (umrl je v 26. letu) napisal nad 300 pesmi, sam pa jih je objavil le kakih 20. Po smrti so prijatelji, med katerimi je bil tudi Simon Gregorčič, izdali njegovo zbrani delo v treh knjigah. Pesem mu je bila kakor dnevnik: vsak zunanji dogodek in notranje doživetje je prelil v verze, ki niso bili za javnost.

 

LETA 1991 UMRLA BARA REMEC

SLIKARKA IN ILUSTRATORKA ( * 1910)

Diplomirala je na likovni akademiji v Zagrebu, prvo razstavo oljnih slik in grafik je imela v Jakopičevem paviljonu maja 1939. Kot ilustratorka je sprva sledila smeri, ki jo je razvijal Miha Maleš, sodelovala je pri Domu in svetu ter ilustrirala nekaj prevodov Tineta Debeljaka. 5. maja 1945 se je najprej znašla na Vetrinjskem polju, obiskovala begunska taborišča (Lienz in Peggez), nato pa odšla v Italijo, živela v Trstu , rodnem mestu svojega očeta, kjer je nekaj časa poučevala risanje na slovenski gimnaziji. Usoda begunstva, tragika taboriščnega življenja in Kalvarija za tisoče domobrancev in drugih žrtev je zaznamovala njeno ustvarjanje tega časa. Kot kronist je “zapisovala” prizore iz taboriščnega življenja… Iz Rima je leta 1948 odšla v Argentino. Kljub široki odprtosti za novi svet je ostala zvesta slovenski koloniji, ki je v kratkem oblikovala vse najpomembnejše ustanove, potrebne za preživetje naroda, vendar se ni predala umetnosti, ki bi živela v nostalgičnih spominih. Najprej je nadaljevala z upodobitvijo Črne maše Tineta Debeljaka, ki je začela nastajati že v taboriščih v Avstriji in Italiji. Ilustrirala je vrsto izdaj Slovenske kulturne akcije, prvo celotno izdajo Balantičevih del … Gore okrog Bariloč so jo prevzele in postale prvi navdih za njeno ustvarjanje. Temu je sledilo še odkrivanje sledov starih indijanskih kultur. Ta kraj je postal njen dom, v katerem je najlažje ustvarjala in v katerega se je vselej rada vračala z dolgih poti po argentinskih prostranstvih.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1683 ROJEN RENE-ANTOINE DE REAMUR

FRANCOSKI FIZIK IN NARAVOSLOVEC († 1757)

Termometer ali toplomer je naprava, s katero merimo temperature. Navadno je to zaprta steklena cevka, v kateri je živo srebro ali obarvan alkohol, nad njim je vakuum. Celzijev ima skalo 0-100 stopinj. Francoski fizik in naravoslovec Rene Reamur je izdelal po njem imenovani termometer, katerega skala med lediščem in vreliščem vode je razdeljena na 80 delcev.

 

LETA 1683 UMRL JOŽEF RABATTA

DVANAJSTI LJUBLJANSKI ŠKOF, GROF (* 1620)

Izhaja iz furlanske plemiške rodovine, ki se je priselila iz Toskane. Oče Anton je bil gospod kanalski, od 1622 baron dornberški, od 1634 grof. Mlad je stopil v red malteških vitezov, bil na vojni s Turki, potoval po evropskih državah in se ustalil na Dunaju (poveljnik telesne straže, vzgojitelj …) toda leta 1664 se je odločil, da postane duhovnik in še isto leto ga je cesar Leopold I imenoval za ljubljanskega knezoškofa, papež Aleksander VII. pa je njegovo imenovanje potrdil 23. junija 1664. Rabatta je zahteval dosledno spoštovanje odlokov tridentinskega koncila, vodenje statusa animarum in temeljito pripravo dušnih pastirjev na pridigo in katehezo. Zavzel se je za slovensko pridigo pri ljubljanskih avguštincih in podpiral bratovščine, zlasti Bratovščino svetega Rešnjega telesa. To je posebej poudaril tudi v svojih poročilih v Rim. Čeprav je na letnih sinodah in pogostih vizitacijskih potovanjih odločno nastopal proti ostankom protestantizma, je svojim duhovnikom dovolil uporabo slovenskega prevoda Dalmatinove biblije. Leta 1665 je naročil Schönlebnu naj pripravi drugo izdajo slovenskega lekcionarja. V času vladanja škofa Rabatta so bile mnoge cerkve v ljubljanski škofiji barokizirane. Dokončal je letno rezidenco v Goričanah in leta 1674 prenovil ljubljansko stolnico. Bil je zbiralec geografskih kart in knjig. Leta 1679 je objavil nasvete za dušno pastirstvo in napisal pravila, kako ravnati v času kuge. Pokopan je v Scarlichijevi grobnici v ljubljanski stolnici.

 

LETA 1823 ROJEN JOŽEF JERIČ

DUHOVNIK; ČEBELAR, ČASNIKAR († 1888)

Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bil posvečen 1847. V letih 1859-73 je bil župnik v Dobovcu, kjer se je ukvarjal z umnim kmetovanjem, zlasti s čebelarstvom. Zatem je bival v Ljubljani bil med soustanovitelji in 1876-83 predsednik Čebelarskega društva na Kranjskem, urednik Slovenske Čebele, 1882-87 oz. 1888 je urejal in izdajal Slovenca in ga 1883 razširil v dnevnik, bil med pobudniki Katoliške bukvarne (1879), Katoliške tiskarne (1883) in Katoliškega tiskovnega društva (1887).

 

LETA 1823 ROJEN ERNEST RENAN

FRANCOSKI FILOZOF, PISATELJ, JEZIKOSLOVEC († 1892)

Doma v Bretaniji, v otroštvu izgubil očeta, mati in sestra sta ga vzgajali in mu omogočili odlično izobrazbo v semenišču. Toda leta 1945 je Renan zapustil Cerkev, diplomiral iz filozofije, dve leti potoval po Italiji, doktoriral in 1862 izdal roman Jezusovo življenje, ki je mnogim omajal vero v resničnost evangelija, saj je Renan v knjigi evangelij podal pozitivistično, kot roman. Jezusa je predstavil kot enkratno in neponovljivo zgodovinsko osebo, genialnega človeka, velikana duha, preroka, človeka z najvišjo zavestjo Boga … Renan je tudi trdil, da ne obstaja nikakršen nadnaravni svet, kar naj bi po njegovem dokazovala znanost … toda prav dogodki tistega časa so Renanove trditve najbolj zanikali. »Sredi te scientistične evforije so se namnožile manifestacije prav tega “neobstoječega” nadnaravnega sveta – od dogodkov (Lurd, Fatima, Medžugorje) do oseb (Mirjam Bauardy, Terezija Neumann, Marta Robin, pater Pij), je zapisal pisatelj Alojz Rebula. Istega leta, ko je izšla knjiga Jezusovo življenje, so bila namreč potrjena prikazanja v Lurdu … V pravem trenutku sta nam bila v lurški votlini dana obrambni ščit in močan protistrup, ki sta za nas danes prav tako ali še bolj dragocena kot takrat. Jezus Kristus je za kristjane veliko več kot glavni junak Renanove knjige: je Božji Sin, Mesija, naš Odrešenik, Jezus Kristus. Verovati moramo vanj, če se hočemo vsaj malo približati skrivnosti njegove človeške in Božje poti.

 

LETA 1860 ROJEN ANTON KOSOVEL

UČITELJ IN ZBOROVODJA, OČE PESNIKOV SREČKA IN STANA († 1933)

Kmečki sin iz Črnič na Vipavskem je po maturi na učiteljišču v Kopru (1881) služboval najprej v Šempasu, nato v Dutovljah na Krasu, v Sežani je postal vodja šole, tam se je tudi poročil. Tam sta se rodila sinova Stano (1895) in Srečko (1904), ki sta se uveljavila kot pesnika, predvsem genialni Srečko. Oče Anton je v letih 1908–1925 deloval v Tomaju, kjer je leta 1925 zgradil družinsko hišo. V vseh službenih krajih je vodil pevske in deloma cerkvene zbore. Hči Karmela (1899–1990) je bila glasbena umetnica.

 

LETA 1915 ROJEN bl. KARL LEISNER

DUHOVNIK IN MUČENEC, BLAŽENI († 1945)

V zloglasnem nacističnem taborišču Dachau, ki je začelo ‘delovati’ že leta 1933, je bilo med množico jetnikov tudi 2720 duhovnikov iz vse Evrope, med njimi tudi okoli 30 iz Slovenije. Duhovniki-taboriščniki so bili v posebnih barakah, ločenih za duhovnike nemške in poljske narodnosti, bila pa je še skupna ‘baraka narodov’. Duhovnike so ločili od drugih zapornikov zato, da niso mogli vršiti svojega poslanstva in sotrpinom vlivati poguma ali jih pripravljati na smrt. V eni od barak za duhovnike so na posredovanje papeža Pija XII. smeli imeti kapelo, kjer je en duhovnik ob nedeljah maševal, drugi pa so bili pri maši. Decembra 1944 se je v tisti kapeli zgodilo nekaj izrednega: 29-letni nemški diakon Karl Leisner, ki je bil v Dachauu od leta 1940 in je bil hudo bolan, je v največji tajnosti prejel mašniško posvečenje in daroval svojo prvo sveto mašo, ki je bila zanj tudi edina v življenju. Tega pričevalca je papež Janez Pavel II. med mašo na olimpijskem stadionu v Berlinu 23. junija 1996 kot mučenca razglasil za blaženega. Med duhovniki, ki so pri tem slavju sodelovali, je bil tudi Maks Ledinek, ki je bil v Dachauu od aprila 1943 do 29. aprila 1945, ko so ameriški vojaki osvobodili Dachau, in je umrl kot upokojeni župnik v Zrečah 23. decembra 1982. V pogovoru za Ognjišče julija 1975 je dejal, da je bilo to doživetje zanje kot sončni žarek božje bližine v mrazu in temi sovraštva. Duhovniki so peli v ‘mednarodnem zboru’.

več:
S. Čuk, Blaženi Karl Leisner: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2012), 16-17.

njegova zahvala za rešitev iz Dachaua

• O znova pridobljena ljubezen in človeško dostojanstvo! Mi ubogi taboriščniki. Hoteli so nam ubiti dušo. O Bog, kako se ti zahvaljujem za rešitev v kraljestvo ljubezni in človeškega dostojanstva. Da, tudi v Dachau je bilo izkazano veliko pristne preizkušane ljubezni in dostjanstva v trpljenju, pa vendar, kako revne so bile naše zunanje možnosti. – In kako grdo sovraštvo in otopelost, ki je človeka obdajalo proti volji. Gospod, daj, da te bom vedno bolj ljubil. Ljubezen in zadoščevanje! Zahvaljujem se ti za vse, odpusti mi moje slabosti!
  
  
• Tako sem vesel, da smem blagoslavljati. Bog, kmalu me spet popelji k svojemu oltarju, da bom smel tebi, preljubi Oče, darovati tvojega ljubljenega Sina. O, kako hrepenim po tem! Spet hočem ozdraveti za Kristusa in njegovo kraljestvo, njegova srčno ljubljena Mati mi bo pomagala…

o njem:

• Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mladim ljudem, ki živijo v okolju, zaznamovanem z nevero in brezbrižnostjo, bila spodbuda in vzor (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženega, 1996)

 

LETA 1915 ROJEN KAZIMIR HUMAR

DUHOVNIK , ORGANIZATOR, PUBLICIST, NEUTRUDEN DELAVEC NA BOŽJI NJIVI († 2001)

Duhovnik dr. Kazimir Humar, doma iz Vrtojbe, je bil vsestranski delavec slovenskega vernega občestva na Goriškem. Bil je pobudnik za ustanovitev slovenske skavtske organizacije, na goriških slovenskih srednjih šolah je poučeval različne predmete in bil katehet. Pripravil je tudi nekaj učbenikov. Bil je med ustanovitelji mladinske revije Pastirček, sodeloval je pri tedniku Slovenski Primorec, ki se je leta 1949 preimenoval v Katoliški glas. Dajal mu je jasen in odločen ‘glas’ s svojim uredniškim delom in s svojimi zapisi.

več:
F. Bole, Zlatomašnik dr. Kazimir Humar – petdeset let pobudnik duhovnega in kulturnega življenja med goriškimi Slovenci: Gost meseca, v: Ognjišče 7-8 (1990), 6-10.

njegove misli:

• V petdesetih letih je bilo v domovini hudo: duhovnike so zapirali, cerkve so spreminjali v muzeje, skladišča, … tega si ni upal nihče zapisati. Mi smo pa lahko o tem poročali in se marsikomu zamerili. Imeli pa smo o srečo, da smo bili finančno neodvisni, naš časopis je živel le od darov za naročnino in od prostovoljnega dela sodelavcev. In tako smo si lahjko privoščili povedati vso resnico.
  
• Vse moje zadolžitve in dejavnosti so prišle čisto slučajno: Katoliški glas, Pastirček, Goriška Mohorjeva, tisk, Katoliški dom, skavti, telovadnica, poučevanje na raznih šolah, misijoni … vedno sem bil na razpolago in kjer sem videl potrebo, tam sem pomagal …
• Ne smemo pozabiti, da je svoboda lahko tudi nevarna, saj je svoboda za dobro in svoboda za zlo, tudi tisto zlo, ki ga prinaša potrošniška miselnost.

 

LETA 1928 ROJEN JOŽE TISNIKAR

SLIKAR († 1998)

Rojen v Mislinji je moral po očetovi smrti v tovarno. Pri vojakih je bil bolničar in po končanem služenju se je preselil v Slovenj Gradec, kjer je delal v bolnišnici (pomoč pacientom), kasneje pa je delal v secirnici (do upokojitve). Iz tega delovnega okolja je tudi črpal umetniški navdih za svoje umetnine, ki so sprva zbujjale nelagodje in grozo, toda če razumemo slikarjevo povezavo življenja in smrti, ki si podajata roki, si jih lahko razlagamo tudi drugače. Tisnikar je bil slikar samouk, ki je v začetku delal pod mentorstvom ak. slikarja Karla Pečka. V Slovenj Gradcu se je takrat odvijalo bogato likovno dogajanje, sem so prihajali tudi tuji umetniki in Tisnikar je vse to opazoval in delal primerjave. Najprej je skušal kopirati stare mojstre, toda s tem ni bil zadovoljen, skušal je odkriti svoj izraz in prepoznaven je postal prav po tem. Vodilo ga je njegovo tragično občutje življenja, v likovn izpoved, ki bi ji težko našli primerjavo v slovenskem likovnem prostoru. Likovna izpoved mu je res postala azil, se je zatekal v trenutkih krize. Spoznanje o človeški minljivosti in eksistencialno razmišljanje je Tisnikarja vodilo, da se je izpovedoval … Leta 1970 je prejel Nagrado Prešernovega sklada za slikarska dela, razstavljena v letu 1969. Priznan in cenjen je bil tudi v tujini. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in po temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Je eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev, karizmatična osebnost, a še vedno samoten »potnik« in s komerkoli neprimerljiv. Nima vzornikov in ne posnemovalcev, kajti polje njegove ustvarjalnosti – smrt kot ikonografska tema – je za mnoge tabu, ki se mu niti ne morejo niti nočejo približati, vsaj ne na način, kakršnega je osvojil Tisnikar. Likovna kritika ga je umestila v temni modernizem.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk