Avtor: Marko

LETA 1737 ROJEN JOŽEF AMBROŽIČ

UČITELJ, ORGANIST IN SKLADATELJ († PO 1793)

Ambrožič se je šolal doma v Šmarjah Sap pri očetu, ki je bil organist in učitelj in je sina izšolal ter pripravil za svojega naslednika. Jožef je bil nekaj časa tudi organist v Dobrepolju in v Preserjih v rojstnem  zlagal je narodne cerkvene pesmi, ki so se ohranile v njegovih rokopisnih pesmaricah .

 

LETA 1793 UMRL CARLO GOLDONI

ITALIJANSKI KOMEDIOGRAF (* 1707)

Doma iz Benetk, je dolgo časa deloval v Parizu, kjer je tudi umrl. Ob naslonitvi na Moliera je ustvaril nov tip italijanske komedije. Namesto mask je vpeljal žive, polnokrvne like, snov je črpal iz sodobnega življenja. Še danes igrajo njegovo komedijo Krčmarica Mirandolina. Njegovo komedijo Le baruffe chiozzotte je Mirko Rupel prelil v slikovito primorsko narečje in prevodu dal naslov Primorske zdrahe.

nekaj njegovih:

• Brati in ne razumeti je kakor loviti in ničesar ne ujeti.
  
• Laži so tako plodne, da zadostuje samo ena, pa jih je že na tisoče.
  
• Ženske se ne uredijo toliko za moške, bolj proti ženskam.
  
• Bodite previdni, ko izbirate prijatelja, še bolj pa, ko ga menjate.

 

LETA 1852 UMRL JAKOB ZUPAN

TARČA PREŠERNOVE ‘STRELICE’ (* 1785)

»Brez cetov teče vir mu Hipokrene / in esov v pesmih njega najti ni!« / »Zatorej nimajo nobene cene, / zato so pesmi tiste brez soli.« To ‘strelico’ je France Prešeren izstrelil proti učenemu, a čudaškemu duhovniku Jakobu Zupanu, ki se je navduševal za slavistiko in je pisal tudi pesmi, vendar brez c in s. Vse, kar je ustvarjal, nosi pečat njegovih čudaških osebnostnih potez.

 

LETA 1853 ROJEN IGNACIJ KLEMENČIČ

FIZIK († 1901)

Doma iz Kamnega Potoka pri Trebnjem, študiral je na Dunaju, in bil med študijem asistent Stefanovega učenca Ludwiga Boltzmanna. Doktoriral je iz mehanične histereze stekla. Predaval je fiziko na univerzi v Innsbrucku, dunajska akademija znanosti mu je podelila Baumgartnerjevo nagrado . Raziskoval je tudi na področju elektrike in magnetizma, predvsem pa so ga zanimala natančna merjenja svetlobne hitrosti in med prvimi je s poskusi obvladal valovno enačbo. Sodi med najpomembnejše slovenske fizike ob koncu prejšnjega stoletja v Avstro-Ogrski.

 

LETA 1887 ROJEN VALO (VALENTIN) BRATINA

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER, SCENOGRAF († 1954)

Iz rojstne Idrije je odšel v Ljubljano, kjer se je vpisal lesarsko šolo in se spogledoval z gledališčem. Dragocene izkušnje je nabral na potovanju po Nemčiji, kjer je dobil trdne osnove za režijsko delo. Zaslovel je kot eden najboljših igralcev in režiserjev. Igral je zlasti karakterne vloge, najboljši je bil v oblikovanju kmečkih tipov. Zelo so mu bile pri srcu Cankarjeve drame. Večkrat je izjavil, da je naloga igralca ponesti gledališko umetnost v zadnjo vas. Njegov načrt je bil sestaviti manjšo igralsko skupino, s katero bi gostoval po deželi.

 

LETA 1910 UMRL JANEZ PODBOJ

DUHOVNIK IN LJUDSKI PISATELJ – CENETOV GOSPOD (* 1848)

V duhovnika posvečen leta 1872, bil kaplan v Vipavi, Logatcu … in župnik v Planini, Dol. Toplicah, Sp. Tuhinju … Pisal prigodnice in igre. Leta 1890 je objavil življenjepis svojega očeta »Oče Cene, uzor dobrega gospodarja in možaka poštenjaka«, materi v spomin pa izdal knjižico »Cenetova mati«. Podboj se je kot duhovnik in poljudni pisatelj vseskozi počutil vnetega Slovenca – v besedi in dejanju. Njegova zasluga je, da je zapisal ribniško himno S’m Ribn’čan Urban.

njegova znana:

• S’m Ribn’čan Urban, / po cajl’m svajt’ znan; / j’st brihtne s’m glavé, / pa žlice imám nové. // J’st dajlam žlice vsake suorte, / kar si jih ranku zmis’lt muorte, / ribežne in škatl’ce / pa tüd kühav’nce. // J’st dajlam škafe in rešiéta, / rajte, briente, vs’ga šienta, / s’m mojst’r j’st od žlic, / č’ebrù, k’blù, k’blic.

 

LETA 1932 ROJEN VITAL KLABUS

UREDNIK, KRITIK († 2016)

Po osnovni in srednji šoli v Škofji Loki je v Ljubljani študiral književnost in že v študijskih letih veliko prevajal. Bil je med pripadniki kritične generacije in med ustanovitelji Revije 57, po njeni ukinitvi je sodeloval pri Perspektivah in drugih revijah. Uveljavil se je kot odličen prevajalec. Največ je prevajal iz francoščine, veliko tudi iz nemščine in angleščine. Njegov prevajalski opus obsega več kot 90 naslovov knjižnih del. Za svoje prevajalsko delo je dvakrat prejel Sovretovo nagrado.

 

LETA 1940 ROJENA DUBRAVKA TOMŠIČ SREBOTNJAK

SLOVENSKA PIANISTKA HRVAŠKEGA RODU

Rojena v Dubrovniku, pri petih je prvič nastopala, prišla je v Ljubljano kot čudežni otrok  in pri devetih je končala srednjo glasbeno pri profesorici Zori Zarnik. Z dvanajstimi leti je po nasvetu pianista Claudia Arraua odšla v ZDA in tam leta 1957 diplomirala na newyorški najbolj znani Juilliard School of Music. Izpopolnjevala se je pri Alexandru Uninskem, bila izbrana za največji glasbeni talent v ZDA in debitirala z newyorškimi filharmoniki. Po diplomi se je izpopolnjevala pri legendarnem Arthurju Rubinsteinu. Njen mož je bil skladatelj Alojz Srebotnjak. V svoji karieri je imela več kot štiri tisoč nastopov po vsem svetu in s svetovno znanimi orkestri in dirigenti. Od leta 1967 je poučevala klavir tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo in postala leta 1975 profesorica za klavir in med njenimi učenci so številni uspešni slovenski pianisti in pedagogi. Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade (Prešernovo, Župančičevo, Grand Prix Lizstove družbe v Budimpešti za najboljšo ploščo z deli Lizsta, zlato medaljo na Mozartovem tekmovanju v Bruslju …) , je častna članica Slovenske Filharmonije, o njej je leta 2007 za RTV Slovenijo nastal dokumentarni portret Posnetek od blizu, ki ga je režiral njen sin Martin.

njeno razmišljanje:

• Če bi se sedaj rodila, bi se pri štirih letih začela učiti klavir. To je instrument, ki ga obožujem, je moj zvesti črni prijatelj.
  
• Ko si mlad, imaš veliko želja, veliko poskušaš, se zanimaš za več stvari. Kajti človek mora biti razgledan … tega danes manjka.

 

LETA 1945 ROJEN BOB MARLEY

Robert Nesta, jamajški pevec rock reggaeja († 1981)

Kitarist, pevec in skladatelj, Jamajčan Bob Marley je na svetovno glasbeno sceno postavil reggae glasbo. Ta glasbeni slog je nastal na Jamajki konec šestdesetih let iz afrokaribske in ameriške ritem in blues glasbe. Je avtor številnih uspešnic, najbolj znane so njegove: I shot the Sheriff, No woman, no cry, Could you be loved …

nekaj njegovih misli:

• Najbolj bistri ljudje so revni ljudje.
  
• Denar ne more kupiti življenja.
  
• Razsvetlimo temo!
  
• Resnica je, da te bodo vsi prizadeli. Ugotoviti moraš le, kdo je vreden trpljenja.
  
• Nekateri ljudje čutijo dež. Drugi se le zmočijo.
  
• Prebudi se in živi.
  
• Ne zavedaš se kako si močen, dokler ni ‘biti močen’ tvoja edina možnost.”
  
• Tvoj največji sovražnik lahko postane tvoj najboljši prijatelj in tvoj najboljši prijatelj lahko postane tvoj največji sovražnik.

 

LETA 1955 UMRL FRANCE KOTNIK

PROFESOR, NARODOPISEC, OČE MOHORJEVE DRUŽINE (* 1882)

Dr. Franc Kotnik je bil dolgoletni ravnatelj Družbe sv. Mohorja, najstarejše slovenske knjižne založbe, katere pobudnik je bil bl. škof Anton Martin Slomšek. Družba ima svoje “ude”, katerim vsako leto pošilja “knjižni dar” (koledar ter 3-4 knjige). Njihovo število je bilo največje tik pred prvo svetovno vojno – 90.512. Pred drugo svetovno vojno je padlo na nekaj več kot 60.000, po drugi svetovni vojni pa je zraslo na presenetljivih 66.000. Glasnik Družbe sv. Mohorja v koledarju za leto 1946 je napovedal, da bo Družba “spet lahko dosegla 100.000 udov”, ko bomo vsi Slovenci združeni v eni državi. Žal se ta napoved ni uresničila.

več:
S. Čuk, Franc Kotnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2005), 34-35.

dijaki o njem:

• Kotnik je bil prava koroška dobričina. Če je študenta kaznoval, mu je bilo žal še prej, ko je kazen izrekel, pa čeprav je bila ta zaslužena.
  
• V družbi je bil redkobeseden. Bal se je, da bo dolgočasen. Ko pa je beseda prišla na stare šege, pripovedke ali na koroške bukovnike, se je razživel. Povpraševal je, pojasnjeval. Davna preteklost je postala sedanjost. Čas se je zanj ustavil.” (Matej Močilnik)
  
• Bil je mož velike avtoritete in človek dobrega, zlatega srca, ki je v slehernem videl in spoštoval človeka z vsem njegovim veseljem in težavami. Prav ta očetovski odnos je rodil v nas topli in prijetni občutek, da smo velika družina, ne le uslužbenci in njihov ravnatelj, temveč tudi vsi udje in bralci Mohorjeve. (Janko Moder)

 

LETA 1975 UMRLA DORA VODNIK-PEGAM

PREVAJALKA, PEDAGOGINJA IN GERMANISTKA (* 1898)

Za profesorico Doro Pegam-Vodnik, ki je napisala vrsto učbenikov nemščine, je bilo značilno njeno globoko religiozno prepričanje. Po vojni je bila tri leta (1945–1948) ravnateljica bežigrajske gimnazije. Kljub veri nasprotnemu ozračju je ostala zvesta svojemu prepričanju, ki ga tudi ni skrivala. Izšla je iz križarskega gibanja, katerega idejni voditelj v Ljubljani je bil njen mož, pesnik Anton Vodnik. To je bilo predvsem gibanje katoliške študentske mladine, ki se je rodilo okoli leta 1924.

več o njej in njenem soprogu, pesniku Antonu Vodniku:
S. Čuk, Anton Vodnik (1901-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2015), 48-49.

nekaj njenih razmišljanj:

• Mati, ali veš, da iz tebe raste narod – narod zvestih ali nezvestih, dobrih ali slabih, premočrtnih ali izkrivljenih, jasnih, samozavestnih ali pa spačenih, mračnih in ponižanih ljudi?
  
• Nikar se ne boj (verna žena): tvoje krščanstvo se bo uveljavilo predvsem s tvojim neutrudljivim in nesebičnim delom za sočloveka, ki ne bo ločilo med našimi in onimi, temveč bo zajemalo svoje sile v prepričanju, da je vsak pošten človek upravičen do srečnega življenja, h kateremu tudi ti moraš pomagati…
  
• Le dobronamerno sodelovanje z vsemi naprednimi graditeljskimi silami v novi domovini bo prepričalo tako imenovane nasprotnike, da resnično krščanstvo ni ovira družbenega napredka, temveč njegova krepka opora ...

o njej:

• Odkrivala si nam, da je krščanstvo izrazita vera ljubezni, da eros ni nekaj profanega, ampak krščansko temeljnega. Odkrivala si nam, da je treba v krščanstvu okrepiti prav ljubezensko totalnost in tako združevati ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjika in sebe (Edvard Kocbek ob grobu)

 

LETA 1993 UMRL JOŽKO BENEDETIČ

DUHOVNIK, DUHOVNI VODITELJ, VZGOJITELJ (* 1927)

Rojen v Vipolžah v Goriških Brdih, bogoslovje je začel v Gorici, nadaljeval in končal pa na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika in bil prvih enajst let župnik v Šmartnem v Goriških Brdih, župnijo je duhovno prenovil in obnovil cerkev. Potem je bil štirinajst let spiritual (duhovni voditelj) v Malem semenišču v Vipavi. V tem času je doživel razcvet duhovnih poklicev in več sto fantom pomagal odkriti in preveriti duhovni poklic. Leta 1977 je prišel za župnika v Solkan, kjer je devet let gradil duhovno cerkev, iskal in vzgajal nove sodelavce. Leta 1986 je postal duhovni voditelj bogoslovcev v Ljubljani in z veliko ljubeznijo in predanostjo oblikoval duhovno podobo mlajših duhovnikov. Veliko je tudi pisal, predvsem članke duhovne in pastoralne vsebine v reviji Božje okolje in Cerkev v sedanjem času …

njegove misli:

• Knjiga je moja njiva in moj vinograd.
• Semenišče je najlepši vrt naših škofij, z vseh delov naše domovine je tu zbran najlepši cvet mladosti. To je dvorana zadnje večerje, kjer se izbrani pripravljate na premagovanje samega sebe, na kraljevo službo.

o njem:

• Bil je odličen duhovnik, zvest Bogu, Cerkvi in našim ljudem. Celo življenje se je z neprestanim branjem in študijem izpopolnjeval v teologiji. Trdno je bil zasidrav v veri svojih prednikov … s pomočjo bogatega duhovnega življenja je iskal dušnopastirske rešitve za sedanjost, v vsej odprtosti za prihodnost. (škof Metod Pirih)

 

LETA 2005 UMRL ZORAN JERIN

ČASNIKAR, UREDNIK, KRONIST SLOVENSKE HIMALAJSKE ODPRAVE (* 1925)

Iz rojstnega Celja je odšel v Ljubljano, kjer je študiral na Fakulteti za strojništvo, kmalu pa se je posvetil novinarstvu, najprej pri Poletu, nato pri Slovenskem poročevalcu in pri Delu. Bil je urednik revije Tedenska tribuna (TT). Od leta 1963 je bil pri Planinski zvezi Slovenije član komisije za odprave v tuja gorstva. Bil je spremljevalec in kronist prve slovenske himalajske odprave marca 1960. S popotovanj po Himalaji je napisal knjigi Vzhodno od Katmanduja (1965) in Himalaja, rad te imam (1978). Sodeloval je še pri nekaterih drugih knjigah.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1840 ROJEN JOHN BOYD DUNLOP

ŠKOTSKI IZUMITELJ († 1921)

Do njegovega največjega izuma je prišlo po naključju, ko se je sin, ki se je vozil s triciklom s polnimi kolesi, pritoževal, da ga preveč premetava in trese … Tako je 31. oktobra 1888 patentiral gumijasto zračnico, ki je bila na kolo pritrjena z usnjenimi trakovi in je blažila tresljaje. Izum je pomagal pri uveljavitvi kolesa, tedaj najbolj uporabljenega prevoznega sredstva, pa tudi motorja in pri hitrejšem razvoju avtomobilizma.

 

LETA 1852 ODPREJO MUZEJ ERMITAŽ

Enega največjih in najbogatejših muzejev so slovesno odprli na današnji dan v St. Peterburgu. Osnova zanj je bila zbirka ruske carice Katarine Velike, ki je leta 1764 svojim ambasadorjem naročila, naj v deželah njenega imperija nakupijo vrhunske umetnine. Tako je nastala osnovna zbirka več kot 200 platen, ki so jo dopolnjevali z antičnimi zbirkami, nakitom… Sovjetska oblast je to bogastvo nacionalizirala, Stalin je nekatere zbirke ukazal razprodati, nekaj zbirk so prevzeli drugi muzeji … Toda v nekdanji cesarski palači je še vedno veliko bogastvo (galerija slik z okoli 5000 deli evropskih mojstrov) in umetniška vrednost, tako da je še danes Ermitaž eden najzanimivejših in najbogatejših muzejev na svetu.

 

LETA 1884 ROJEN LJUDMIL HAUPTMANN

SLOVENSKI ZGODOVINAR, PREDAVATELJ IN AKADEMIK († 1968)

Rojen v Gradcu, kjer je tudi končal gimnazijo in študiral zgodovino in geografijo. Najprej je bil gimnazijski profesor v Gradcu, pozneje na Dunaju. Po razpadu AO je prišel v Ljubljano, kjer je bil profesor na realni gimnaziji leta 1920 pa je postal profesorja zgodovine srednjega veka in starejše slovenske zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Nekaj časa je predaval zgodovino srednjega veka tudi na zagrebški filozofski fakulteti. Bil je tudi član JAZU in SAZU.

 

LETA 1944 UMRL JULIUS KUGY

SLOVENSKI PRAVNIK, GORNIK, PLANINSKI PISATELJ IN HUMANIST, OČE ALPINIZMA V JULIJSKIH ALPAH  (* 1858)

“Dr. Julij Kugy je med našimi turisti najbolj znana, a tudi najzanimivejša oseba. Okrog 50 let ima mož na plečih, a čim bolj stari, tem bolj ljubi visoke ture in drzno plezanje. Menda ga sploh ni v Avstriji vztrajnejšega turista od njega! Prehodil je Bog ve kajkrat vse vrhe Julijskih Alp in vse gorovje, kar se ga zazna raz Triglav.” Tako je o znamenitem tržaškem planincu in planinskem pisatelju, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici njegove smrti, zapisal Josip Abram-Trentar. S Kugyjem se je seznanil kot vikar v Trenti (1901-1904). Oba sta bila velika ljubitelja gora in med njima se je skovalo dosmrtno prijateljstvo.

več:
S. Čuk, Julius Kugy,Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2004), 42-43.

njegove misli:

• Imejte na široko odprta vsa vrata, vratca in okna pa tudi srce, da bi lahko vselej in neovirano prišlo k vam srečno prijateljstvo in resnična, prava, topla človeška ljubezen:
  
• Srečen mož, ki mu ob zamirajočem večeru na koncu dolge poti visoko nad vsemi zemskimi sencami zasijejo pisane rožnate luči’ njegovih idealov v prav takšnem siju kot nekoč, ko je začel svojo pot!
  
• Človek mora biti zadovoljen s tem, kar je dosegel in kar je dosegljivo. Ukloniti se življenju, kakršno je, biti hvaležen za to, kar mu je dalo, in namesto da bi visokoleteče pričakovali in terjali, raje biti potrpežljiv, skromen, zaupati in se zadovoljiti v nezahtevni preproščini.
  
• Ne moreš vsega plačati. Kar je največ vredno, ostane neporavnano. Le iz vsega srca se lahko zahvališ, seveda pa je treba za kaj takega pravih ljudi.
  
• Ni potrebno, da v gorah vsakič dosežeš kak vrh, naučiti se moraš tudi, da te premagajo in se skromno zadovoljiš z dosegljivim.
  
• Delo bodi čvrsta osnova in podlaga, s katere se dvigamo ojekleneli, trdni, močni in veseli v višine naših idealov.
  Tišina gora tke v mirni sreči pobožno prisluškujoče duše. V višavah je vendar zmeraj nedelja ali kakor je po svojih željah lepo dejal neki srečnež, ki je razumel in vedel: “Vsak dan nedelja, sredi tedna pa praznik!”
  
• Znamenje v gorah. Pomudi se tu! Zbrano in pobožno dvigni svojo dušo in se zahvali za to priprošnjo znamenje Stvarniku vsega tega gorskega veličastja.
  
  
• Triglav je bil idealna gora mojih mladih let, prav kakor je Trenta bila njihova idealna visokogorska dolina. Najvišji je v Julijcih. Iz Zlatorogove čarobne dežele se je tihotapil v moje sanje in jih prevzemal leta in leta. Nobeni drugi gori nisem postavil toliko oltarjev kot njemu. Kako mi je drhtelo srce in mu v vročem koprnenju hitelo naproti, da je le zazvenelo njegovo s starodavnostjo posvečeno, z bajkami ovito, božjo bližino oznanjajoče ime! Ali niso tiho stopale mirno mene rojenice in me blagoslavljale, ko sem že v davno minulih svetih triglavskih nočeh ves spokojen dremal ob svojem tabornem ognju? (Julius Kugy, Julijske alpe v podobah, 1934)

 

LETA 1947 UMRL HANS FALLADA

NEMŠKI PISATELJ (* 1893)

Nemškega pisatelja Hansa Fallado zadnja leta v svetovni književnosti na novo odkrivajo. V svojih delih je opisoval težko življenje malih ljudi in moralni propad osebnosti pod nacističnim terorjem. Pred nekaj leti je izšel pri Kondorju ponatis njegovega romana Vsakdo umre sam, ki je dramatična in presunljiva analiza totalitarizma in ga je napisal kmalu po porazu Tretjega rajha, v samo štirih tednih leta 1946, izida pa ni dočakal. Nastal je po resnični zgodbi iz nacističnih arhivov in je po mnenju nekaterih najboljša knjiga o nemškem odporu proti nacistom. Še nekaj drugih njegovih romanov: Mali človek, kam sedaj, Volk med volkovi …

 

LETA 1957 UMRL MILAN KLEMENČIČ

UTEMELJITELJ LUTKARSTVA NA SLOVENSKEM, SLIKAR, FOTOGRAF  (*1875)

Rojen v Solkanu, pri sedmih postal sirota. V Gorici se je kot otrok srečal z marionetnim gledališčem in za odrom je pomagal pri delu z lutkami. To je bilo odločilno za njegovo  nadaljnjo pot. Po končani gimnaziji je študiral na beneški slikarski akademiji, na akademiji Breri v Milanu in na Kraljevski bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Münchnu. Leta 1903 se je z družino preselil v Šturje (Ajdovščina) in tu je preživel najlepše obdobje svojega življenja. Ukvarjal se je s slikarstvom (portreti, številne razstave), fotografijo (pionir slovenske barvne fotografije) in prav tu (kar na svojem domu)  je 22. decembra 2010 tudi pripravil prvo lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču (spominsko obeležje so postavili leta 2010). Pri tem mu je pomagal tudi Veno Pilon. Po prvi svetovni vojni se je preselil v Ljubljano, kjer se je ukvarjal samo še z lutkarstvom – ustanovil je Slovensko marionetno gledališče in od leta 1930 je bil tudi častni predsednik Jug. lutkovne zveze …

 

LETA 1962 UMRL BORIS OREL

ETNOLOG, MUZEALEC (* 1903)

Zibelka mu je tekla na Brnici pri Beljaku, ljudsko šolo je obiskoval v Bohinju, srednjo ter trgovsko akademijo v Ljubljani. Ob uradniškem delu je začel študij umetnostne zgodovine, ki ga je po nekaj letih prekinil, študij etnologije pa je nadaljeval kot samouk in se tako izobrazil, da je lahko sodeloval s poklicnimi etnologi in etnografi. V letih 1945 do 1962 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani. Formalni študij etnologije je zaključil leta 1960 z doktoratom o bloških smučeh.

 

LETA 1991 UMRL p. PEDRO ARRUPE

MISIJONAR, 28. VRHOVNI PREDSTOJNIK DRUŽBE JEZUSOVE (* 1907)

“Vsak človek je drugačen. Vsak ima nekaj samoniklega, ima svojo življenjsko zgodbo, v kateri se ne ponavlja zgodba koga drugega in se tudi ne bo ponovila.” Tako je ob svojem petdesetletnem redovniškem jubileju (leta 1977) dejal pater Pedro Arrupe, 28. vrhovni predstojnik Družbe Jezusove. Njegova življenjska zgodba je bila silno razgibana. Po srednji šoli se je odločil za študij medicine; kot študent medicine je bil v Lurdu priča čudežnega ozdravljenja in to doživetje ga je tako pretreslo, da je vstopil v Družbo Jezusovo. Njegov življenjski sen se je uresničil, ko so ga predstojniki poslali na Japonsko, kjer je ostal do leta 1965, ko je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika reda. Družbo Jezusovo je modro vodil v viharnih časih pokoncilske pomladi. Zadnjih deset let je bil v Jezusovi družbi na križu: od možganske kapi zadet je bil priklenjen na bolniški voziček, na katerem je “delal” z gorečo molitvijo in vdanim trpljenjem.

več:
ČUK, Silvester. p. Pedro Arrupe. Od študenta medicine do trpina v Jezuzsovi družbi. (Pričevanje). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 2, str. 34-35

nekaj njegovih misli:

• Bolj ko za koga trpiš, bolj ga ljubiš.
  
• V globini duše išče človek odrešenika. Spoznati mora le to, da je edini Odrešenik Kristus.
  
• Pojdimo z zaupanjem tja, kamor nas Bog vodi.

 

LETA 2006 UMORJEN ANDREA SANTORO

ITALIJANSKI DUHOVNIK, GLASNIK MIRU IN LJUBEZNI V TURČIJI (* 1945)

“Jezus nam je rekel, da se moramo bati samo tega, da ne bi bili kristjani pričevalci,« je zapisal Benedikt XVI. v svojo poslanico za 44. svetovni dan miru – prvi dan novega leta 2011, ki ji je dal  naslov Verska svoboda – pot do miru. K temu ga je spodbudilo dejstvo, da se marsikje po svetu, zlasti v mnogih deželah Azije in Afrike z večinskim muslimanskim prebivalstvom stopnjuje preganjanje pripadnikov drugih verskih manjšin. Glavna tarča preganjanja so zadnje čase predvsem katoličani, “ki jim je prepovedano svobodno izpovedovati svojo vero ali jo spremeniti. To se dogaja z zastraševanjem in kršitvijo pravic, temeljnih svoboščin in življenjskih dobrin, vse do odvzema osebne svobode in samega življenja.” 5. februarja 2006, je bil kot žrtev muslimanskih skrajnežev v Turčiji umorjen italijanski duhovnik Andrea Santoro. Tja je odšel maja 2000 in pri svojem delovanju se je kmalu soočil z nasprotovanjem in grožnjami. Ni se ustrašil, temveč je mirno nadaljeval svoje poslanstvo glasnika miru in ljubezni.

Tudi danes z grozo spremljamo razmere v Iraku in neverjetne zločine, ki so jih zagrešili džihadisti ‘Islamske države’, nad kristjani, Jazidi in drugimi manjšinskimi verskimi skupnostmi v Iraku. Molimo za to, da bi verski voditelji, predvsem muslimanski, osebe, ki so vključene v medverski dialog ter vsi ljudje dobre volje, zavzele jasno in pogumno stališče. Vsi morajo enoglasno, brez kakršnekoli dvoumnosti, obsoditi te zločine ter razkriti zlorabo religije kot opravičilo za ta dejanja. Pridružimo se papežu Frančišku: »Bog miru, prebudi v vseh nas pristno željo po dialogu in spravi. Nasilja ne premagamo z nasiljem. Nasilje premagamo z mirom.«

več:
S. Čuk, Andrea Santoro, Jezus nam je rekel, da se moramo bati samo tega, da ne bi bili kristjani – pričevalci: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2011), 20-21.

njegove misli:

• Že kot dečku mi je Gospod podelil hrepenenje, da bi ljudi vodil k njemu in jim služil. Omogočil mi je, da to uresničim na številne načine … Po desetih letih duhovništva me je vodil na Bližnji Vzhod za šest mesecev zaradi neustavljive želje po tišini, po molitvi, po stiku z Božjo besedo v krajih, koder je hodil Jezus. Tam sem našel svežino vere in jasno podobo svojega duhovništva.”
  
• Jezus nam je rekel, da se ne smemo bati ničesar. Samo tega se moramo bati, da kristjani ne bi bili pričevalci, da ne bi postali pokvarjena sol in luč, ki ne sveti.”

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1801 UMRL OČE MARKO POHLIN

KATOLIŠKI DUHOVNIK IN JEZIKOSLOVEC (* 1735)

Ljubljančan Anton Pohlin, ki je kot član reda bosonogih avguštincev postal Marko, se je precej ukvarjal tudi z literarnim delom. Njegovo najbolj znano delo je nemško napisana slovnica Kraynska grammatika (1768), v kateri se odločno zavzema za pravice slovenskega jezika. “Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pesništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot ‘plemenit, koristen in svet jezik’. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja.” Tako sodi o slovnici literarni zgodovinar Anton Slodnjak.

več:
S. Čuk, Oče Marko Pohlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1995), 28-29.

njegovo razmišljanje:

• Učeče se mladine danes ne priganjajo več toliko k latinščini kakor k izbrani nemščini. O, ko bi se toliko oprijela tudi prave kranjščine, zakaj po končanih šolah bo morala v tem jeziku skrbeti za svojo in drugih blaginjo in korist. To smo zanemarili; zato ni čudnega, da nas tujci v naši deželi zasmehujejo in nas imenujejo jezikovne tatove, češ da nam manjka domačih besed in si jih moramo izposojati od drugod; zato ni čudno, da se v tujih krajih svojega jezika sramujemo, kadar pa se domov vrnemo, se kažemo, da smo svoje matere jezik popolnoma pozabili. Ne sramujmo se svojega materinega jezika, ljubi rojaki! Saj ni tako slab, kakor mislite. (Kranjska gramatika)

 

LETA 1815 ROJEN JOSIP JURAJ STROSSMAYER

HRVAŠKI ŠKOF IN POLITIK USTANOVITELJ JUGOSLOVANSKE AKADEMIJE († 1905)

Na današnji dan je začell svojo plodovito življenjsko pot Josip Juraj Strossmayer, rojen (leta 1815) v hrvatizirani nemški vojaški družini iz Osijeka. Leta 1849 je postal škof v Djakovu, kjer je dal zgraditi veličastno katedralo. Bil je velik kulturni delavec in odigral je pomembno vlogo pri ustanovitvi Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (1867).

misel:

• Prava ljubezen človeku ne dovoljuje, da se dotika tujih ran, samo v primeru, da jih hoče ozdraviti.

 

LETA 1900 ROJEN JACQUES-HENRI-MARIE PREVERT

FRANCOSKI PESNIK († 1977)

Prevert je začel pisati gledališke igre in filmske scenarije, šele nato je prešel na pesmi in v začetku skladal balade s socialno in ljubezensko vsebino. Prvo pesniško zbirko Besede je izdal takoj po vojni in z njo je postal zelo priljubljen in cenjen pesnik. Nekateri pravijo, da je eden največjih pesnikov 20. stoletja, res je, da je mojster besede, vendar so njegove pesmi težko prevedljive, ker se ni oziral na slovnico, ampak je pisal kot je govoril. Zato je preprosto povedal marsikaj o silno zapletenih rečeh: o življenju, ljubezni. V slovenščini je leta 1971 izšla zbirka Prevertove poezije (Janez Menart), izbor pesmi z naslovom Barbara je izšel leta 1986 in 1991 v prevodu Aleša Bergerja, ki je leta 1994 prevedel tudi izbor Ta ljubezen in Prevertova zbrana dela leta 2004, leta 2018 pa še zbirka Besede, prav tako tudi zbirki kratke proze Levič v kletki (1981) in Pismo s Potepuških otokov (1990) … Prevertova besedila so uporabili francoski skladatelji in iz njih je nastalo veliko znanih šansonov, ki sta jih pela Edith Piaf in Yves Montand in ameriška folkrokerica Joan Baez.
Nekaj Prevertovih verzov v prevodu Aleša Bergerja:

Spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest tisti dan / in ti si šla nasmejana / razigrana pokapljana oprana / po dežju / spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest / in srečal sem te na Siamski cesti / smejala si se / in tudi jaz sem se smejal / spomni se Barbara / nisem te poznal / nisi me poznala / spomni se / pod obokom je vedril mlad fant / in zaklical je tvoje ime / Barbara / in stekla si k njemu po dežju / pokapljana nasmejana razigrana / in se mu vrgla okrog vratu ... (Barbara)

Z glavo reče ne / a s srcem reče ja / ja reče vsemu kar ima rad / ne reče učitelju / stoji / prašan je / zasuje ga cel kup težav / na lepem ga popade grozen smeh / in zbriše vsevprek / črke in besede / imena in števila / izjeme in pravila / in čeprav mu učitelj grozi / in se mu piflarji smejijo / prime raznobarvne krede / in na črno tablo nesreče / nariše obraz sreče. (Zabušant)

 

LETA 1902 ROJEN CHARLES LINDBERGH

AMERIŠKI LETALEC, RAZISKOVALEC, IZUMITELJ  († 1974)

Svetovno slavo je dosegel, ko je maja leta 1927  z letalom Spirit of St. Louis brez postanka preletel razdaljo med Long Islandom v New Yorku in letališčem Le Bourget blizu Pariza. Nikakor pa ne drži trditev,  da je bil on prvi, ki je preletel Atlantik – tega sta že osem let prej (na pol krajši razdalji) opravila Britanca John Alcock in Arthur Whitten Brown. Slava je LIndberghu prinesla tudi nekaj grenkih trenutkov: ugrabili so mu sina, zanj zahtevali odkupnino, kasneje so ga našli mrtvega;  bil je tudi nasprotnik tega, da bi se ZDA vključile v vojno, zato je vrnil čine … Po vojni je zaslovel predvsem kot pisec (za knjigo o poletu prek Atlantika je bil tudi nagrajen)

 

LETA 1906 ROJEN DIETRICH BONHOEFFER

NEMŠKI EVANGELIČANSKI TEOLOG IN DUHOVNI PISATELJ († 1945)

Nemški protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer, mož globoke vere in neomajnega zaupanja v Boga, je bil odločen nasprotnik nacizma. Pridružil se je podtalni Izpovedujoči Cerkvi, ki je opozarjala na nekrščanske in nečloveške zablode nacizma v teoriji in praksi. Po neuspelem atentatu na Hitlerja, ga je gestapo aretiral. 9. aprila 1945, ko se je že bližal konec vojne, je bil s štirimi tovariši usmrčen. Malo pred tem je zapisal: »Bliža se konec – zame začetek življenja.« “Skozi napol odprta vrata taboriščne barake sem videl, kako je pastor Bonhoeffer, preden je slekel svoja zaporniška oblačila, pokleknil za zbran pogovor s svojim Gospodom. Tako pobožna in zaupna molitev tega izredno ljubeznivega moža me je globoko pre­tresla. V skoraj petdesetletni zdravniški dejavnosti še nisem videl človeka, ki bi umiral s takim zaupanjem v Boga.” To je pri­čevanje zdravnika, ki je bil navzoč pri izvršitvi smrtne obsodbe nasprotnikov Hitlerjevega rajha 9. aprila 1945.

več:
S. Čuk, Dietrich Bonhoeffer: “Konec je zame začetek življenja”,  Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2002), 82-83.

nekaj njegovih razmišljanj …

• Molimo na začetku dneva, kajti Bog mora imeti prvo besedo, in mo­limo, preden gremo spat, kajti Bogu pripada tudi zadnja beseda.
  
• Tistemu, ki ne zna biti sam, ne dopustite vstopiti v občestvo. Samo škodo bo povzročal sebi in občestvu. Sam si stal pred Bogom, ko te je klical, sam moraš odgovoriti na ta klic; sam se moraš boriti in moliti; in sam boš moral umreti in dajati odgovor Bogu.
  
• Ne moreš zbežati pred samim seboj, kajti za Boga si edinstven. Če nočeš biti sam, zavračaš Kristusov klic, namenjen tebi, in ne moreš imeti mesta v občestvu tistih, ki jih je poklical.
  
• Je res spomin bolj trden za prijetne vtise? Od česa je to odvis­no? Bolečina, ki smo jo doživeli, smo premagali; samo bolečine, ki jih nismo uspeli premagati (krivda, ki je nismo odpustili), so vedno žive in mučijo naš spomin. Premagamo jih z molitvijo.
  
• Tišina je znamenje samote, kot je govorjenje znamenje skupnosti. Tišina in govorjenje imata enako notranjo skladnost in različnost kot jo imata samota in skupnost. Eno ne obstaja brez drugega. Pra­vilno govorjenje izvira iz tišine in prava tišina izvira iz govor­jenja.
  
• Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva.
  
• Cenena milost je oznanjevanje odpuščanja, ne da bi zahtevali spokornost, krščevanje brez cerkvene discipline, obhajilo brez spovedi, odveza brez osebne izpovedi. Cenena milost je milost brez hoje za Kristusom, milost brez križa, milost brez živega in učlovečenega Jezusa Kristusa.
  
• Odraščali smo v izkušnji naši staršev in dedov, da človek more in mora načrtovati, graditi in oblikovati svoje življenje sam osebno, da bo življenje imelo neki cilj, za katerega se človek mora odločiti in ga potem mora in more z vsemi močmi doseči.
  
• Bog je tako velik, da zanj ni ničesar, kar bi bilo premajhno.
  
• Življenju dajeta pravo usmerjenost spoštovanje preteklosti in čut odgovornosti za prihodnost.
  več:
  

 

LETA 1909 ROJEN JOŽE PREŠEREN

DUHOVNIK, PUBLICIST, UREDNIK, VODITELJ SKAVTOV NA TRŽAŠKEM († 1992)

Po mašniškem posvečenju leta 1933 je postal tajnik ljubljanskega škofa Rožmana, med vojno je v Rimu končal študij cerkvenega prava, po vojni pa se je naselil v Trstu. Vrgel se je na delo za slovensko mladino kot katehet in voditelj mladinskih vzgojnih organizacij. Z vsem srcem se je posvetil skavtom in skavtinjam ter zanje pripravil dragoceno knjigo Skavtski priročnik (1963) in molitvenik Kažipot (1983). Za članice slovenske Marijine družbe v Trstu je postavil nov Marijin dom, kjer je zanje pripravljal razna srečanja.

 

LETA 1919 ROJEN JOŽKO KRAGELJ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, PUBLICIST († 2010)

Doma je iz Modrejc pri Mostu na Soči, kamor je hodil v šolo, potem pa obiskoval goriško gimnazijo in bogoslovje. Posvečen je bil 1942, bil je kaplan v Idriji in nato do leta 1948 župnijski upravitelj na Livku. V sodnih procesih proti duhovščini je bil decembra 1948 v Tolminu aretiran in zaprt. Obsodili so ga na smrt z ustrelitvijo, kasneje so sodbo spremenili v dvajset let prisilnega dela. V zaporih, tudi v samicah, bunkerjih in delovnih taboriščih, je ostal do julija 1956. Ves ta čas je opisal v knjigi Moje celice, enem prvih prikazov trpljenja duhovnikov v povojni Jugoslaviji. Po izpustitvi je bil župnik v Velikih Žabljah in Brjah, na Gočah, deset let na Marijinem Celju v Ligu, nato še v Vrtojbi, Podkraju in Batujah. Več kot polstoletno pisateljsko pot je začel s kratko prozo, ki sta jo objavljala koledarja Goriške in Celjske Mohorjeve družbe. Od tod zbirka črtic Moja Tolminska. Sledil je roman Simon iz Ruta. V sedemdesetih letih je prevedel več del italijanskega duhovnika Alessandra Pronzata. Uredil in za tisk pripravil je številne izdaje (knjige, prispevke za koledarje, revije, časopise). Tudi za Ognjišče, kamor je rad napisal kakšen članek o Tolminski ali Benečiji, v zbirki Graditelji slovenskega doma pa smo izdali knjige o Jožetu Abramu, Ivanu Trinku, Vinku Vodopivcu …, za katere je on zbral gradivo. Jožko je rad zahajal v Benečijo, ljubezen do teh krajev ga je spremljala do smrti, življenjsko modrost je črpal od Ivana Trinka Zamejskega in kasneje tudi urejal Trinkov koledar. O večini župnij, v katerih je deloval, je objavil publikacije o njihovi zgodovini in sodobnem položaju.

več:
B. Rustja,ʻZaporniškiʼ duhovnik in pisatelj Jožko Kragelj: »Osem mesecev sem čakal na smrtno kazen«, Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1999), 8-12.

njegova misel:

• Vzgajal sem otroke versko in narodno. Versko v prvi vrsti, ker vem: če vzgoja ne temelji na Kristusu, se vse drugo zruši, ker nima trdne podlage.

 

LETA 1921 ROJEN BERT SOTLAR

GLEDALIŠKI IN FILMSKI IGRALEC († 1992)

Rojen v Kočevju, študiral v Ljubljani na Akademiji za igralsko umetnost, sprva je nekaj časa nastopal v Beogradu, nato pa je postal član ljubljanske Drame. V gledališču je odigral več kot 60 vlog, predvsem realističnih mož, pa tudi junaške in komične like (grof Almaviva, Nikita, Henrik VIII., Andrej Brinar …. Za svoje ustvarjanje je prejel 1974 Prešernovo nagrado, leta 1982 pa Borštnikov prstan. Nastopil je tudi v številnih slovenskih in jug. filmih, najbolj so ostali v spominu: Ne joči, Peter, Tistega lepega dne, Deseti brat, Dobri stari pianino …

 

LETA 1922 ROJEN JAKOB SAVINŠEK

KIPAR MONUMENTALNIH SPOMENIKOV, RISAR IN PESNIK († 1961)

Kipar Jakob Savinšek je v svojem kratkem življenju – trajalo je le 39 let – ogromno ustvaril. Njegovi portreti nekaterih znanih Slovencev so psihološko poglobljeni. Po naši domovini so posejani njegovi monumentalni javni spomeniki: Otona Župančiča na Vinici, Juliusa Kugyja v Trenti, Simona Gregorčiča v Kobaridu, Ivana Tavčarja na Visokem. Uveljavil se je tudi kot grafik in knjižni ilustrator.

 

LETA 1934 PRIPRAVLJENA PRVA MEDNARODNA PLANICA

V dolini pod Poncami je bilo 4. februarja 1934 prvo mednarodno tekmovanje v smučarskih skokih na skakalnici, zgrajeni iz snega po načrtih inž. Stanka Bloudka (1932). Napravo, ki naj bi omogočala skoke do 70 m, so preizkusili z državnim prvenstvom, vendar vreme ni bilo naklonjeno, sneg so morali utrjevati s soljo in salmiakom in konstruktor Ivan Rožman je takrat (nevede) izumil snežni cement. Nastopili so vsi najboljši tekmovalci in dva gosta, Nemec Hunger in Norvežan Jahr … Franc Palme je zmagal z državnim rekordom (60 m). (…) Mesec dni pozneje (25. marca) pa so se na dokončno urejeni Bloudek-Rožmanovi velikanki že pomerili vsi največji mojstri skakanja iz Norveške, Avstrije in Slovenije. Nesla naj bi več kot 82,5 metra, kar je bil tedaj svetovni rekord. Na omenjenem tekmovanju pa je norveški skakalec Birger Ruud pristal pri 92 metrih in postavil nov svetovni rekord. Slovenski skakalec Albin Novšak pa je tega dne postavil državni rekord – 66 metrov.

 

LETA 1961 UMRLA MANICA KOMAN

PRIPOVEDNICA IN PESNICA (* 1880)

Slovenska pripovednica in pesnica Manica Komanova, rojena leta 1880 v Vižmarjah pod Šmarno Goro, je začela pisati kot kmečko dekle in prav zaradi pisanja so ji pomagali, da je bila vzeta za uradnico na ljubljanskem magistratu. Veliko je pisala za mladino, zaslovela je kot pravljičarka: pravljice je pisala in jih pripovedovala otrokom po radiu.

njen verz:

Vi, ki hodite na sveto / Šmarno goro, blagor vam! / častit mater v nebo vzeto. / A gorje odlašavcam, / ki tak dušo svojo črt’jo, / da it’ opuste pred smrtjo / roženkranc in litanije / molit, hvalo pet Marije … (Šmarna gora)

 

LETA 1985 UMRL SVETOZAR ILEŠIČ

GEOGRAF (* 1907)

Univerzitetni profesor in akademik Svetozar Ilešič je izdal številna dela in razprave s področja regionalne in gospodarske geografije. Napisal je več učbenikov geografije za srednje šole. Njegovi najpomembnejši deli sta Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem in Gospodarska in politična geografija sveta.

 

LETA 1998 UMRL LUDVIK CEGLAR

DUHOVNIK, MISIJONAR, PESNIK, PISATELJ (* 1917)

Doma iz Metlike, dolga leta živel in delal v Braziliji, in tam “odkril” našega rojaka Janeza Madona – kapucina očeta Serafina Goriškega, ki je v tej veliki državi Južne Amerike znan in spoštovan. Po letu 1960 je bil kaplan v bolnici v kraju São Roque od 1972 do 1978 pa župnik za Slovence v nadškofiji São Paulo. Veliko je pisal o slovenskih misijonarjih in izseljencih. Poleg knjige o že omenjenem Janezu Madonu, je objavil pesniško zbirko Mati, domovina, Bog in povest Slemeniški župnik (v dveh delih). Pri celovški Mohorjevi družbi je izšlo v štirih knjigah njegovo delo Nadškof Volk in njegov čas (zbrano gradivo o življenju in delu nadškofa Vovka).

 

LETA 2005 UMRL JANEZ BITENC

SKLADATELJ, PESNIK IN PEDAGOG (* 1925)

Rodil se je v Ljubljani. Večino svojih ustvarjalnih energij je posvetil otrokom. Od staršev, ki sta bila navdušena glasbenika, je podedoval ljubezen do te umetnosti. Po končani gimnaziji se je vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Na Radiu Ljubljana, kjer se je zaposlil že kot študent, je ustanovil radijski otroški zbor, leta 1956 pa postal urednik mladinskih in radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj glasbene šole in v njenem okviru je vodil glasbeni vrtec. Dirigiral je številnim zborom, številne otroke po vrtcih in šolah po vsej Sloveniji in zamejstvu pa je razveseljeval s svojimi nastopi, predvsem z glasbenimi pravljicami. Teh je napisal več kot petdeset, uglasbil pa je skoraj tristo pesmic. Za Ognjišče je Janez Bitenc v zbirki Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbil deset pesmic. “Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge,” je rekel o teh pesmicah. Še vedno lahko v naši spletni knjigarni naročite: Sveti Miklavž, Pastirica Urška, Škof Baraga, Oče Damijan

več:
B. Rustja. Janez Bitenc. Gost meseca, v: Ognjišče 1 (2001), 8-12.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je – še sedaj ga vidim – s težavo dvignil desnico – bil je prizadet od kapi – in dejal: “Janez, zapomni si: ti boš pa pisal simfonije za mamenke!” “V redu,” sem mu odgovoril. “Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?” “Mamenki so otroci, ki se držijo mam še za krilo. In simfonije ne bodo dolge – od osem do šestnajst taktov.” Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil :”In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!” “O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih!” Marolt je bil prerok. To se je zgodilo. V tistem času sem živel v neprijaznih razmerah in želel sem si poleg študija še kaj zaslužiti.
• Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Nobenega drila nisem uporabljal. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal: “Dajmo! Zapojmo! Sedaj pa vsi!” Pri meni pa so kar sami, spontano poprijemali.
  Otroci ne vedo, kdo je napisal pesmi Naša četica koraka, Zajček dolgoušček ali Metuljček cekinček, ker so te pesmi “ponarodele”. Poglejte, pesem Naša četica koraka, ki sem jo napisal za otroke, velikokrat pojejo maturanti, ki veselo korakajo po ulicah. Janez Bitenc se bo umaknil, Zajček dolgoušček, Jurček in Metuljček cekinček ter drugi pa bodo ostali.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1594 UMRL GIOVANNI PIERLUIGI PALESTRINA

NAJVEČJI GLASBENI UMETNIK SVOJEGA ČASA (* 1525)

Na tridentinskem koncilu (1545-1563) so obravnavali tudi cerkveno glasbo, ki je bila tedaj preveč posvetna. Hoteli so jo odstraniti iz cerkva. Ko pa so poslušali mojstrovino Missa papae Marcelli skladatelja Palestrine, so njegov slog razglasili za edini pravi izraz katoliške cerkvene glasbe. Palestrina je eden največjih glasbenih umetnikov vseh časov.

več:
E. Škulj, Giovanni Pierluigi da Palestrina: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 1 (1990), 62.-64.

 

LETA 1864 UMRLA JULIJA PRIMIC POR. PL. SCHEUCHENSTUEL

PESNIŠKA MUZA IN NEUSLIŠANA LJUBEZEN FRANCETA PREŠERNA (* 1816)

Julija Primic je bila hči uspešnega ljubljanskega trgovca Antona Primica, ki ga je pobrala jetika, ko je bila stara dva meseca. Z mamo Julijano, ki je naprej vodila trgovino, sta živeli v Gledališki ulici v Ljubljani (današnja Wolfova). Na veliko soboto (6. aprila 1833) je v trnovski cerkvi prvič srečala Prešerna, kar je pesnik obudil v sonetu Je od vesel’ga časa.  Mati pa je Juliji prepovedala srečanja s Prešernom, ki ga je imela za »gorenjskega kmetavzarja«. 2. februarja 1834, je France Prešeren objavil Sonetni venec kot zasebno prilogo k Ilirskemu listu. Z akrostihom PRIMICOVI JULJI je povedal, da je ta vzvišena pesnitev posvečena še ne osemnajstletni Juliji, hčerki bogate ljubljanske trgovske družine Primic. Mati Julijana je pregovorila sodnika Antona pl. Scheuchenstuela, nekdanjega Prešernovega predstojnika, da je njeno Julijo zasnubil za svojega sina Jožefa, ki ji je že ob zaroki dal vedeti, kdo bo pri njih ukazoval. Po slovesni poroki v ljubljanski stolnici (1839) je Julija Jožefu rodila pet otrok. Leta 1949 je mož dobil službo na okrožnem sodišču v Novem mestu in družina se je s taščo Julijano vred preselila v dolenjsko prestolnico, kjer je Jožef kupil lepo ohranjen gradič Neuhof. Spadali so pod župnijo Šmihel, toda k maši so hodili k frančiškanom v Novem mestu. Kmalu so spoznali, da ni hujšega sodnika na Kranjskem, prijateljev ni imel, za ženo ni imel časa, tudi z otroki se je redkokdaj ukvarjal. Julija je umrla 2. februarja 1864, vstajenja čaka na šmihelskem pokopališču. Po njeni smrti se je mož s četrto hčerko in sinom preselil v Gradec in tam leta 1873 umrl.

več:
S. Čuk, Julija Primic (1816–1864): Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2024), 28-29
knjiga: I. Sivec, Julija iz Sonetnega venca, Karantanija, Ljubljana (2006)

o srečanju Julije in Prešerna:

• Bil vel’ki teden je: v soboto sveto, / ko vabi molit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana, / v Trnovo, tje sem uro šel deseto. (Prešeren: Je od vesel’ga časa)
• Za Prešernovo poezijo nastopila nova doba, ko je pesniku iz ljubezni do Primičeve Julije vstalo novo življenjsko upanje … Iz ljubezni do Julije so vzrasle Prešernu najlepše in najgloblje poezije, a izrasla je iz nje tudi nesreča njegovega življenja. (Ivan Grafenauer)
• Ljubezen do Julije, ki je bila za Prešerna prvotno mogočna pobuda za ustvarjanje, je bila vedno večja ovira za pesnikovo življenje. (Anton Slodnjak)

 

LETA 1874 ROJEN JOŽEF SAKOVIČ

PREKMURSKI DUHOVNIK, PISEC NABOŽNIH ČLANKOV († 1930)

Rodil se je v Vadarcih pri Gradu (Gornji Lendavi) v Prekmurju. Po gimnaziji je končal bogoslovje v Sombotelu, kjer je bil leta 1899 posvečen v duhovnika. Deloval je v raznih župnijah v Prekmurju in na Gradiščanskem, nazadnje na Dolnjem Seniku v Porabju, kjer je 22. septembra 1930 umrl. Zgodaj je namočil svoje pero in na vseh svojih duhovniških postajah s svojimi nabožnimi in poučnimi članki sodeloval v Kalendarju Srca Jezušovoga, Marijinem listu in Novinah ter skrbel za nabožne knjige, ki so bile takrat v rabi med katoličani v Prekmurju in Porabju.

 

LETA 1875 ROJEN JOŽE ABRAM – TRENTAR

DUHOVNIK, LJUBITELJ GORA, PESNIK, PREVAJALEC († 1938)

Jože Abram, doma iz Štanjela na Krasu, je bil leta 1899 posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v Bovcu, od tam pa je odšel v Trento, kjer je ostal tri nepozabna leta. Med preprostimi ljudmi in v čudovitem gorskem svetu je postal Trentar in kot Trentar se je tudi podpisoval. Iskreno prijateljstvo ga je vezalo s slavnim tržaškim planincem Juliusom Kugyjem, poetičnim opisovalcem naših gora. Znan je tudi po tem, da je v slovenščino prevedel nekatera dela ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka.

več:
S. Čuk, Jože Abram: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1995), 28-29
knjiga: J. Kragelj, Jože Abram: Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper 2000. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli:

• Trenta! Kako naj izrazim svoja čustva ob tebi? Lepa, divje lepa, strašno lepa si! V tebi sem užil najlepše dneve svojega razburkanega življenja. V tebi počivajo moje misli, ti si magnet mojih želja. Moje srce se umiri in najde zadoščenje v tvojih globokih, ozkih dolinah in v vencu tvojih nebotičnih gora. In zopet in zopet se vračam v duhu vate ter vzletavam kot orel v tvoje vrhe. In srečnega se čutim v tvojem kraljestvu, ko da prihajam domov na svatbo in vsako leto te obiskujem ter se vzpenjam na tvoje in tvojih sosedov zračne velikane in ljubo mi je, tako milo, tako svečano, ko da bi prišel v mirno, ljubeče materino naročje, od koder si srce več ne želi …
  
• Stal sem na vrhu Triglava, zrl sem željno okrog, da bi uzrl vsaj košček lepe naše nesrečne domovine, da bi jo vzljubil tem bolj, a zaman, – povsod sem uzrl in zrl le tebe megla in tvoje sivo valovje, in mračno čustvo mi je ovilo duha: otožen sem začel postajati s tabo, megla; nemo si mi govorila v dušo in duša mi je kot brez volje slastno pila tvojo otožnost.
  
• Pozabil sem na svet, na doline, ljudi, na vse … Okrog mene je vse oživelo in z očmi, s katerimi nisem še nikoli gledal, sem uzrl v teh sončnih višinah nov svet, po katerem sem vedno hrepenel, ker mi je o njem ljubka pravljica govorila ko o deveti deželi in si mi ga ti zdaj odkril, ljubi planinski cvet …
  
• Dolinec bi ne verjel, da prebivalci gora mnogo bolj ljubijo svojo domovino kot dolinci. Kakor ne zapuste planinski orli svojih gora, tako je tudi planinec navezan nanje z dušo in s telesom.
  

 

LETA 1876 ROJEN JOSIP SREBRNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, ZGODOVINAR, FILOZOF († 1966)

Leta 1896 je postal škof na Krku Kraševec dr. Anton Mahnič. V skoraj 25 letih svojega škofovanja na Krku je “dajal ton” cerkvenemu življenju na Hrvaškem. Za svojega naslednika je predlagal dr. Josipa Srebrniča, svojega goriškega rojaka, tedaj profesorja cerkvene zgodovine na teološki fakulteti slovenske univerze. Škofijski sedež na Krku je Srebrnič zasedel pred božičem 1923 in škofijo je vzorno vodil 41 let. Novo službo je izvrševal po zgledu apostola Pavla, čigar besede “Stojte močni v veri!” si je izbral za svoje škofovsko geslo. Kot škofu mu ni bilo do časti; ostal je preprost, domač, prijazen in ljubezniv z vsakim človekom. Ta častitljivi božji pastir je zagledal luč sveta na svečnico leta 1876.

več:
S. Čuk, Josip Srebrnič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1996), 28-29.

 

LETA 1882 ROJEN JAMES JOYCE

IRSKI ROMANOPISEC IN PESNIK († 1941)

Šolal se je v jezuitskem kolegiju in na katoliški univerzi v Dublinu, potem pa je odšel v Pariz, kjer se je ukvarjal z simbolizmom in realizmom. Leta 1904 je dokončno zapustil Irsko in se v Trstu, Pulju, Parizu in Zürichu preživljal kot časnikar in učitelj jezikov. Je eden največjih in najizvirnejših piscev 20. stoletja, njegova dela zapis notranjega monologa in toka zavesti. Uporabljal je tudi različne jezike in narečja, uporabljal enciklopedično zna nje, simbolizem, psihoanalizo … V zgodovino se je zapisal predvsem z modernim romanom Ulikses, ki je izšel leta 1922. Skupaj z Marcelom Proustom in Virginio Wolf velja za začetnika moderne književnosti. Njegova dela so Ljudje iz Dublina (1914), Umetnikov mladostni portret (1916) in Finneganovo prebujenje (1939).

nekaj njegovih misli:

• Človekova dejanja so najboljši razlagalci njegovih misli.
  
• Genij nikoli ne dela napak. Njegove napake so zavestne in hotene in zato vrata velikih odkritij.
  
• Če hočemo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.”
  
• Dokler nekaj imamo, nam to lahko vzamejo … Toda ko to damo, nam tega noben tat ne more več vzeti. Za vedno postane naše.”
  
• Bojim se velikih reči, ki nas delajo nesrečne.
  
• Življenje posnema umetnost.
  
• Moja usta so polna gnilih zob in moja duša nagnitih ambicij.
  
• Misliš da bežiš, toda v resnici vedno naletiš le nase. Najdaljša pot naokrog je dejansko najkrajša pot domov.

 

LETA 1892 ROJEN FILIP TERČELJ

DUHOVNIK, PROSVETNI DELAVEC, ORGANIZATOR, PESNIK IN PISATELJ  († 1947)

Filip Terčelj je kot goreč duhovnik in zavzet kulturni delavec deloval med goriškimi Slovenci.  Pomagal je ustanoviti Prosvetno zvezo, ki se je razširila po primorskih vaseh, zanje je izdajal Naš čolnič, bil je v odboru Goriške Mohorjeve družbe; poudarjal, da se mora narod naslanjati predvsem na družino … izdal katekizem za najmlajše, z Vinkom Vodopivcem cerkvene pesmarice … zato je bil trn v peti fašistom, zato so ga za pet let poslali v konfinacijo v Italijo … po vrnitvi se je umaknil v Jugoslavijo, tam pa so ga preganjali komunisti … zatekel se je v Sorico k prijatelju, župniku Francu Krašni, in 7. januarja 1947 sta ju na poti v Ljubljano v gozdu pod Sorico prestregla terenca-partijca in ju v Štulcovi grapi izročila knojevcem, obmejnim stražarjem. Ti so ju brez razloga ustrelili in zagrebli, potem pa razširili glas, da sta pobegnila čez mejo. Toda domačini so tam našli brevir in kmalu odkrili grob. Po nekaj mesecih sta zahrbtno umorjena duhovnika našla zadnje počivališče na božji njivi v Davči. Leta 2011 so mu v rojstni župniji Šturje pri Ajdovščini odkrili spomenik. Istega leta se je začel tudi postopek za njegovo beatifikacijo.  Postulator Primož Krečič poudarja, da je Terčelj vedno vztrajal na poti k Bogu prav zaradi zasidranosti v molitev, zelo je ljubil Sveto pismo in je v cerkveno glasbo vnašal besedila Božje besede. Oznanjal je evangelij v vsakdanjem življenju in v vseh okoliščinah. Zaradi Kristusa pa se je posvetil predvsem malim. Čeprav je storil ogromno za ohranitev slovenstva na Primorskem za časa fašizma in so ga zaradi te njegove dejavnosti fašisti preganjali ter poslali v izgnanstvo, se po vojni njegovo ime ni smelo omenjati, ker so ga oblastniki imeli na vesti.

več:
S. Čuk, Filip Terčelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1992), 52-53.
S. Čuk, Filip Terčelj (1892-1946): Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2017), 42-43.
knjiga: M. Brecelj, Filip Terčelj, Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper, 1992. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli in verzov:

• Strma je pot v nebo, / bridka in težka, / kdo nam odpiral bo / vrata nebeška? // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. // Ko bomo morali, / Mati, umreti, / vrata, daj, tistikrat / rajska odpreti. // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. // Sprejmi nas k Jezusu / v večno veselje, / kjer bo prenehalo / zemsko trpljenje! // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. (Strma je pot v nebo)
  
• Bratje, poglejte, kako se dani, / jutro se svita iz temne noči. / Kristus se bliža, Kristus prihaja / k revnim zemljanom iz svetega raja.
  
• Klic veselja naj osreči / po vsem svetu vse ljudi. / Aleluja, pojmo vsi, / Kristus vstal je in živi.
  
• Kristus je vstal! / Vstanimo tudi mi / iz greha in strasti / z božjo močjo! Sveta velika noč / bodi nam vsem v pomoč.
  
• Kristus je vstal! / Iz groba skalnega, / dvignil se je svetal / z lastno močjo. / Sveta velika noč / kaže njegovo moč.
  
• Pomagaj, Marija, prečista Devica, / ti bodi trpečim vselej tolažnica! / Ti znaš zveseliti, ti znaš tolažiti, / obriši solze, umiri srce! / V trpljenju in radosti tvoji ostati / želimo presveta, usmiljena Mati!
  
• Najlepše jesenske smo rože nabrali / za tebe, Gospa, Kraljica neba! / Le sprejmi ta venec skrivnostne molitve, / da z njim zadostimo vse grešne žalitve!
  
• Če je mati določena, da s toplim srcem pripravlja otroku paradiž, je oče izbran, da ta paradiž z močno roko straži in brani.
  
• Njegov evangelij je luč nam prižgal / in upanje v večno življenje nam dal, / zveličan bo, kdor se po njem bo ravnal.
  
• Tudi jaz sem z grehi križal / in prebadal ti srce. / Ves skesan te srčno prosim: / daj, odpusti mi dolge.
  
• Presrečni bratje in sestre, / ki v Bogu se radujete / vodite nas v nebeški raj, / kjer bomo srečni vekomaj.
  
• Mir božji objema doline, gore, / ko v cerkev hitimo ubogi ljudje, / da Bogu potožimo svoje gorje. / Edino dobrotni nebeški Gospod / nas more rešiti pretečih nezgod.

 

LETA 1896 ROJEN BOŽIDAR BORKO

publicist, prevajalec in urednik († 1980)

V Gomili pri Ljutomeru rojeni Božidar Borko, po študiju doktor prava, se je uveljavil kot pesnik, publicist in odličen prevajalec. Po prvi svetovni vojni se je posvetil novinarstvu in je sodeloval pri raznih glasilih. Leta 1937 je uredil razstavo slovenskega novinarstva. Po drugi svetovni vojni je bil urednik Slovenskega knjižnega zavoda in Cankarjeve založbe. Bil je med soustanovitelji Društva slovenskih prevajalcev. Veliko je prevajal iz raznih jezikov, zlasti slovanskih.

 

LETA 1898 ROJENA DORA VODNIK-PEGAM

PREVAJALKA, PEDAGOGINJA IN GERMANISTKA († 1975)

Za profesorico Doro Pegam-Vodnik, ki je napisala vrsto učbenikov nemščine, je bilo značilno njeno globoko religiozno prepričanje. Po vojni je bila tri leta (1945–1948) ravnateljica bežigrajske gimnazije. Kljub veri nasprotnemu ozračju je ostala zvesta svojemu prepričanju, ki ga tudi ni skrivala. Izšla je iz križarskega gibanja, katerega idejni voditelj v Ljubljani je bil njen mož, pesnik Anton Vodnik. To je bilo predvsem gibanje katoliške študentske mladine, ki se je rodilo okoli leta 1924.

več o njej in njenem soprogu, pesniku Antonu Vodniku:
S. Čuk, Anton Vodnik (1901-1965): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2015), 48-49.

nekaj njenih razmišljanj:

• Mati, ali veš, da iz tebe raste narod – narod zvestih ali nezvestih, dobrih ali slabih, premočrtnih ali izkrivljenih, jasnih, samozavestnih ali pa spačenih, mračnih in ponižanih ljudi?
  
• Nikar se ne boj (verna žena): tvoje krščanstvo se bo uveljavilo predvsem s tvojim neutrudljivim in nesebičnim delom za sočloveka, ki ne bo ločilo med našimi in onimi, temveč bo zajemalo svoje sile v prepričanju, da je vsak pošten človek upravičen do srečnega življenja, h kateremu tudi ti moraš pomagati…
  
• Le dobronamerno sodelovanje z vsemi naprednimi graditeljskimi silami v novi domovini bo prepričalo tako imenovane nasprotnike, da resnično krščanstvo ni ovira družbenega napredka, temveč njegova krepka opora ...

o njej:

• Odkrivala si nam, da je krščanstvo izrazita vera ljubezni, da eros ni nekaj profanega, ampak krščansko temeljnega. Odkrivala si nam, da je treba v krščanstvu okrepiti prav ljubezensko totalnost in tako združevati ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjika in sebe (Edvard Kocbek ob grobu)

 

LETA 1901 ROJEN JOŽE PIBER

PESNIK IN PUBLICIST († 1921)

Le nekaj več kot dvajset let je bilo odmerjenih pesniku in publicistu Jožetu Pibru iz Zaloga pri Postojni. Po končani gimnaziji v Ljubljani je nameraval študirati filozofijo, a je že 15. avgusta 1921 umrl. Bil je nadarjen pesnik, navdušen ekspresionist. Pel je o ljubezni, verski tematiki in socialni pravici. Zanimanje je vzbudila njegova socialno navdihnjena Majska pesem.

 

LETA 1908 ROJEN PAVEL ŠIVIC

SKLADATELJ, PIANIST, PEDAGOG († 1995)

Ob študiju germanistike se je tudi glasbeno izobraževal na konseravtoriju – pri Slavku Ostercu i n  L. M. Škerjancu (kompozicijo) in Janku Ravniku (klavir), izpopolnjeval se je tudi v Pragi. Poučeval je na ljubljanskem konservatoriju, pozneje pa na Akademiji za glasbo v Ljubljani (1946–1978). Šivic je bil izjemno razgledan, umetniško se je odzival tako na sodobne glasbene tokove kot na družbene probleme svojega časa.  Ustanovil in vodil je Collegium musicum, leta 1966 je ustanovil oddelek za glasbeno pedagogiko, bil je tudi predsednik Društva glasbenih pedagogov Slovenije, izdal je tudi več priročnikov … Posebno bogat je njegov opus scenskih del (opera Cortesova vrnitev, Samorog, baletna glasba Dogodek v mestu Gogi), številna orkestralna dela ter veliko kantat, zborovska in komorna dela. Bil je mojster klavirja , zato ima klavirska glasba posebno mesto, pisal je tudi za mlade …

 

LETA 1913 ROJEN PATER WOLFGANG KOGLER

KARTUZIJAN, IZDELOVALEC JASLIC († 1921)

Zelo iskan izdelovalec jaslic je bil kartuzijan p. Wolfgang Kogler, doma iz Eisenerza v Avstriji. V kartuzijanski red je vstopil leta 1937 in kmalu začel izdelovati jaslice. Leta 1963 je prišel v kartuzijo Pleterje, kjer se je zaradi naročil posvetil jasličarstvu. Vsako leto je izdelal do 70 jasličnih garnitur iz žgane gline. Vodila ga je misel o božji ljubezni, ki se nam je razodela z rojstvom Božjega Sina.

 

LETA 1923 ROJEN FRANCE BUČAR

POLITIK, PRAVNIK, PUBLICIST († 2015)

Rojen v Bohinjski Bistrici. Med drugo svetovno vojno je bil kot dijak zaprt, najprej so ga zaprli Italijani, potem Nemci. Leta 1944 je zbežal iz zapora in se pridružil partizanom, s katerimi je maja 1945 vkorakal v Celovec. Kasneje je doštudiral na pravni Fakulteti in sprva služboval kot državni uradnik, nadaljeval pa je kot profesor na pravni fakulteti, s katere so ga v sedemdesetih letih odstranili in je tako postal disident. Sodeloval je pri Novi reviji (tudi pri 57.številki). Leta 1990 je šel v politiko. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in koalicije Demos. Sodeloval je pri pisanju slovenske ustave. Po prvih svobodnih volitvah po drugi svetovni vojni postal prvi predsednik slovenskega parlamenta. V tej funkciji je slovesno razglasil rezultate plebiscita (26. decembra 1991), in bil v najožjem krogu ljudi, ki so osnovali našo samostojno državo. V aktivni politiki je ostal kot poslanec še do leta 1996, ko se je iztekel njegov drugi parlamentarni mandat. Leta 1999 je postal zaslužni profesor ljubljanske univerze. Kot ugledna osebnost je bil predsednik Slovenskega panevropskega gibanja in izdal je več knjig.

več:
M. Turk, dr. France Bučar: Moj pogled, v: Ognjišče 6 (2010), 22-24.

nekaj njegovih misli:

• Danes vsi hočejo imeti več in več. Tako ne gre, glavni paradoks današnjega pogleda na svet, zlasti kapitalističnega, je, da hočemo vedno naprej in vedno več na svetu, ki je omejen. Ne moreš graditi na neki filozofiji, ki temelji na neomejenosti, v svetu, ki je omejen! Zato je vprašljivo, da se govori toliko o razvoju. Treba bi bilo govoriti o napredku, napredek pa pomeni, da svoje bistvene lastnosti ohranjaš, ne izgubljaš lastne identitete, pač pa jo oplajaš z novimi spoznanji.
• Človek mora spet poiskati pot k duhovnosti. Moderen človek je vero v Boga zamenjal za vero v znanost, znanost pa ne more dati vseh odgovorov, tudi znanost je omejena.
• Naše šole mladih generacij za domoljubje ne vzgajajo, nasprotno, vcepljajo jim občutek, da je to zastarelo, da ne spada v sklop miselnosti modernega človeka. Tako ustvarjamo pohabljene ljudi.
• Kako naj Slovenci ostanemo Slovenci? Razvoj je v tem, da ostaneš to, kar si; torej na zavreči tega, kar imaš, ampak dodajati nove lastnosti, kar pa seveda ne gre brez etičnega naboja. Če bomo moralo izgubili, bo tudi vse drugo šlo po zlu. Torej, zavest o lastni vrednosti ni napuh, to je zavedanje samega sebe in identitete. Identiteta je pogoj za bitnost človeka. Identiteto pa ohranimo samo s tem, da jo plemenitimo z novimi lastnostmi, od katerih niso samo novo znanje tehnologij, ampak novo znanje o duhovnosti, o lepoti, o etiki.

 

LETA 1935 UMRL FRAN ZBAŠNIK

PRAVNIK, PESNIK, PISATELJ MOHORJANSKIH VEČERNIC (* 1855)

Rojen v Dolenji vasi pri Ribnici je po šolanju v domačem kraju in v Ljubljani študiral pravo v Gradcu. Vse življenje je bil v državni in deželni službi. Slovstveno se je oglašal najprej kot pesnik. Uveljavil se je kot ljudski pripovednik: za Mohorjevo družbo je pisal romantično-vzgojne povesti, oprte na resnične dogodke, ter spodbudne in svarilne zgodbe. Na pobudo Ivana Tavčarja, ljubljanskega župana, svojega šefa, je veliko pisal za Ljubljanski zvon, ki ga je nekaj let tudi urejal. V njegovih delih je nekaj talenta, več pa marljivosti.

 

LETA 1975 UMRL JANKO GLAZER

PESNIK, LITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR IN UREDNIK (* 1893)

Univerzitetna knjižnica v Mariboru se je rodila leta 1903 kot knjižnica Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko. Njen prvi sedež je bilo tedanje malo semenišče, njen prvi knjižničar pa umetnostni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek, prefekt v tem zavodu. V svoji stoletni zgodovini se je knjižnica večkrat selila, se širila in spreminjala ime, zanjo so skrbeli različni ljudje. Za razvoj mariborske osrednje knjižnice, ki se je v njegovem času imenovala študijska, je največ storil Janko Glazer, pesnik, gimnazijski profesor, slovstveni in kulturni zgodovinar. Njej je posvetil tri petine svojega življenja: leta 1926 je postal njen upravnik (knjižničar), od 1931 do 1959 je bil njen ravnatelj (razen v letih 1941-1945, ko so ga nacisti z družino izgnali v Srbijo), po upokojitvi (1959) je še naprej urejal rokopisno zbirko v knjižnici vse do 2. februarja 1975, ko se je po volji Gospodarja zaprla knjiga njegovega življenja. Gradivo je urejal po pravilih sodobnega knjižničarstva in skrbel za njegovo sprotno dopolnjevanje. Posebno pozornost je posvetil domoznanski literaturi (mariborski, štajerski, slovenski). Pod njegovim strokovnim vodstvom je nastajala znanstvena knjižnica, ki je nudila trdno izhodišče za temeljito znanstveno in kulturno delo, ki se je razživelo zlasti po letu 1975, ko je bila ustanovljena mariborska univerza.

več:
S. Čuk, Janko Glazer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1993), 44-45.

nekaj njegovih verzov:

• Videl sem tvoje razpokane dlani, ki delo / vrezalo vanje je žulje do gorke krvi; / slišal utripati srce sem, ki je trpelo: / druge, ne sebe, le druge je v mislih imelo, / zanje izmučilo mlade je svoje moči. // Dekla Gospodova, sužnja ljubezni, delavka – / kdo se s poljubom bo sklonil do svetih teh rok? / Tvoje življenje delavnik, poln truda, opravka, / tvoje plačilo pozaba: grob skromen, ubog. (Žena)

 

LETA 1982 UMRL IVAN RIBIČ

PISATELJ, SCENARIST MLADINSKIH FILMOV (* 1920)

Rodil se je Ljubljani, kjer sta bila starša operna pevca. Po maturi se je vpisal na filozofsko fakulteto, a je zaradi italijanske okupacije študij prekinil. Med vojno je bil interniran v Gonarsu, od 1943 v partizanih. Po vojni je bil nekaj časa operni režiser v Mariboru, predavatelj na Jesenicah, od leta 1952 pa mu je bilo pisateljevanje edini poklic. Bolj kot po svojih knjigah s partizansko tematiko je zaslovel kot pisec televizijskih in filmskih scenarijev (Dolina miru; Ne joči, Peter; Srečno, Kekec).

 

LETA 1995 UMRL ANDRE FROSSARD

FRANCOSKI ČASNIKAR, AVTOR KNJIGE “Bog biva, srečal sem ga!” (* 1915)

Leta 1983 je vzbudila veliko zanimanje knjiga z naslovom “Ne bojte se!”, ki prinaša pogovore francoskega časnikarja Andreja Frossarda s papežem Janezom Pavlom II. Papež je Frossardu povedal, da je prebral njegov knjigo “Bog biva, srečal sem ga”, v kateri je leta 1969 opisal svoje silno doživetje srečanja z Bogom leta 1935, ko mu je bilo dvajset let in je bil versko popolnoma brezbrižen (slovenski prevod je izšel leta 1973). “Naslov vaše knjige pove, da ste v trenutku svojega spreobrnjenja v sebi izkusili delovanje Boga, ki vam je dal začutiti notranji dotik svoje luči in svoje moči,” mu je dejal papež. “In pomembno je to: spreobrnjenje vam ni odvzelo vaše osebnosti, nasprotno! To je upoštevanja vreden izkustveni dokaz zoper izmišljeno trditev, da vera človeka ‘odtujuje’ samemu sebi.” Tisto nepričakovano srečanje z Bogom je za vedno utrdilo njegovo vero. “Od tedaj je Bog zame razvidnost,” je dejal pri petinsedemdesetih letih.

več:
S. Čuk, Andre Frossard: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Dvomim o sebi, o svojem odgovoru Bogu, ne pa o njegovem bivanju. Bilo mi je dano v hipu razumeti, da je Bog vse, jaz kot stvar pa sem nič. Toda zaznal sem tudi, da je ta nič neskončno bogat samo kolikor je neskončno ljubljen od Boga.
  
• Mistik najde Kristusa povsod, zato je zgrešeno postavljati mistika nasproti človeku, vpletenemu v zemeljske skrbi.
  
• Mladi imajo rajši pričevalce, tudi zato, ker nimajo več učiteljev.
  
• Bog je postal človek, da se zaroči z njegovo usodo, da bi nam postal bolj domač, bolj prisrčno navzoč.
  
• Sebičnost je navsezadnje najhujši sovražnik človekove sreče.
  
• Zgodovina sveta je zgodovina nenehnega prepiranja človeka z Bogom ali z zamislijo o Bogu, ki si jo je ustvaril.
  
• Otrok je zelo malo v deželah, kjer bi imeli možnost biti srečni, prihajajo pa v sklenjeni verigi v tistih deželah, kjer umirajo od lakote.
  
• Ogromna večina ljudi na svetu živi v materialni bedi; preostanek vse prepogosto živi v duhovni bedi.
  
• Najbolj strmim nad evharistijo. Preseneča me to, da je Božja ljubezen našla ta način, da se približa ljudem, da je za podobo evharistije izbrala kruh, ki je hrana ubogih in priljubljena jed otrok.
  
• V resnici pozabljamo, da kristjan ni lastnik Božjega razodetja in mora dajati svojemu bližnjemu obračun za milost, ki jo prejme.

 

LETA 2004 UMRL IVAN ŽUŽEK

JEZUIT, CERKV. PRAVNIK, VODITELJ SKAVTOV (* 1924)

Bil je peti med 15 otroki ljubljanske družine, ki je dala Cerkvi dva duhovnika in štiri redovnice. Maja 1945 mu je uspel pobeg v Italijo. Vstopil je k jezuitom, po devetih letih študija se je odločil za prestop v bizantinsko-slovanski obred. Leta 1962 je začel poučevati na Papeškem vzhodnem inštitutu. Po koncilu je bil kot eden največjih strokovnjakov tajnik komisije za pripravo Zakonika cerkvenega prava vzhodnih katoliških Cerkva. Leta 1976 je prvič srečal Evropske skavte, ki jih je nato kot duhovni asistent spremljal vse do svoje smrti (2004).

 

LETA 2017 UMRL DRAGO KLEMENČIČ

DUHOVNIK, ČASNIKAR, PUBLICIST, UREDNIK (*1938)

Dr. Drago Klemenčič je bil rojen leta 1938 v Štomažu na Vipavskem. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo v Ajdovščini. Po končanem študiju teologije v Ljubljani, je bil leta 1962 posvečen v duhovnika. Po novi maši je bil najprej župnik v Stržišču pod Črno prstjo, v kraju, ki ga poznajo številni mladi po počitniških tednih duhovne prenove. Leta 1964 je postal prefekt v ljubljanskem bogoslovnem semenišču in kmalu zatem urednik verskega tednika Družina (leta 1965 odgovorni, 1971 pa pa glavni urednik). V letih 1969-71 je študiral v Rimu na Lateranski univerzi, kjer je doktoriral s tezo Teologija zemeljskih stvarnosti v življenju in delu škofa Antona Mahniča. Hkrati je diplomiral novinarstvo na Inštitutu za znanost in tehniko javnega mnenja (Pro Deo). Največ se je udejstvoval kot urednik Družine, poleg tega je prevajal, predaval in uredil več publikacij. Po šestindvajsetih letih uredniškega dela pri Družini je prišel na Televizijo Slovenija, kjer je vodil prve verske oddaje (Obzorja duha) in odločilno prispeval pri oblikovanju verskega programa na TV Slovenija. Prizadeval si je tudi za prisotnost verskih vsebin v drugih TV programih (umetniškem, mladinskem, zabavnem …). Napisal je tudi besedilo za  igrani dokumentarec Sveta noč, ki so ga posneli v Stržišču in je bil na sporedu na sveti večer 1991. Bil je tudi zelo dejaven pri navezovanju mednarodnih stikov z verskimi časnikarji po svetu, predvsem v okviru Zvezi katoliških časnikarjev (UCIP) in v združenju urednikov verskih TV programov …

več:
F. Bole, dr. Drago Klemenčič. Moja želja je pripravljati dobre verske oddaje: Gost meseca, v: Ognjišče 1 (1992), 8-12.

njegove misli:

• Že v semenišču smo se veliko ukvarjali s sredstvi družbenega obveščanja: hoteli smo ocenili vse knjige, ki so na knjižnem trgu, na črnobele diapozitive smo fotografirali mašo (diafilm). Sodeloval sem pri časopisu za mladino Veslajmo. V petih številkah je dosegel naklado 5000 izvodov, a ga je oblast zatrla. V času študija v Rimu sem sodeloval pri vatikanskem radiu. Prav tako sva s Francem Boletom sodelovala pri Komisiji za verski tisk pri škofovski konferenci.
• Moja želja je bila pripravljati dobre verske oddaje, da bi zapolnil dotedanje praznine … Če sem uspel v to delo vpeljati skupino mladih novinarjev, mislim, da sem svoje opravil.
  
• Verski program je vstopil na TV Slovenija s prenosom polnočnice iz Betlehema o božiču leta 1989 …

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk